VSL Sodba I Cp 2329/2017

Jedro

Predmet izpodbijanja s paulijansko tožbo je lahko tudi sodna poravnava.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko prepozno zatrjevanih dejstev in dokazov ni upoštevalo (četrti odstavek 286. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 12. 5. 2017:

- ugotovilo, da sodna poravnava, sklenjena dne 29. 11. 2011, med B. B. in toženko pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu glede 1/2 nepremičnine parc. št. ... k.o. X (ID znak 000) v razmerju do tožnice nima pravnih učinkov in je neveljavna do višine njene terjatve, ki izhaja iz kreditne pogodbe št. 4131-32I900027/ŠZ z dne 6. 7. 2009, to je do višine 54.913,87 EUR (zapadla glavnica 53.333,48 EUR, zapadle redne obresti 572,79 EUR in zapadle zamudne obresti 1.007,60 EUR) in do višine zakonskih zamudnih obresti v višini 8.062,94 EUR (I. točka izreka),

- odločilo, da je dolžna toženka tožnici dopustiti, da se poplača s prodajo oziroma da je dolžna trpeti izvršbo na podarjeni nepremičnini parc. št. ... k.o. X (ID znak 000) do 1/2 za izterjavo njene terjatve v skupnem znesku, opredeljenem v I. točki izreka (II. točka izreka),

- odločilo, da se v preostalem tožbeni zahtevek zavrne (III. točka izreka),

- odločilo, da je dolžna toženka tožnici v roku 15-ih dni od prejema sodbe povrniti pravdne stroške v znesku 3.081,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (vse s stroškovno posledico). Uvodoma navaja, kako naj bi sodišče prve stopnje odločilo in kaj naj bi navedlo v obrazložitev. Zmotno je stališče sodišča, da je bila tožničina terjatev zavarovana z zastavno pravico na nepremičnini z ID znakom 000. Pojasnjuje, kaj 131. in 133. člen SPZ zahtevata za pridobitev hipoteke s pravnim poslom. V konkretnem primeru je dolžnik sklenil le zastavno pogodbo št. ..., medtem ko razpolagalni pravni posel, ki se za ustanovitev hipoteke zahteva, to je zemljiškoknjižno dovolilo oziroma intabulacijska klavzula nista bila zapisana niti notarsko overjena. Zavarovanje ni bilo veljavno, saj hipoteka nikoli ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Ker ta predstavlja skupno premoženje, dolžnik tudi sicer ni imel razpolagalne sposobnosti glede prej omenjene nepremičnine. V nadaljevanju pritožba pojasnjuje, zakaj naj bi sodišče zmotno zaključilo, da je tožničina terjatev zapadla v plačilo. Ne toženka ne dolžnik sam nista vedela, da bi s sklenitvijo sodne poravnave lahko škodovala upnikom, saj takrat tožnica ni imela do dolžnika nobene zapadle terjatve. Dejansko je obveznost iz naslova kredita družbe A. d.o.o. v plačilo zapadla po vložitvi tožbe na ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem. Poleg tega je bila družba A. d.o.o. lastnica nepremičnin in tožnica bi lahko svojo terjatev izterjala neposredno od kreditojemalca, pa tega ni storila, pri čemer je ravnala skrajno malomarno. Svoj zahtevek bi morala kot kreditojemalec primarno uveljavljati iz jamstev in zavarovanj, danih ob sklenitvi kreditne pogodbe. Le v primeru, če upnik dokaže, da zavarovanja ni opustil, lahko uveljavlja plačilo obveznosti od poroka. Tožnica je bila pri izterjavi dolga od glavnega dolžnika A. d.o.o. popolna pasivna. Prav tako ni poskrbela za unovčenje zavarovanj, ki jih je ob sklenitvi kreditne pogodbe predložil dolžnik, to je bianco menice z menično izjavo kreditojemalca, niti ni poskrbela za unovčenje garancije, dane s strani Javnega sklada Republike Slovenije za podjetništvo. Toženka se ne strinja s stališčem sodišča, da so bili v konkretnem primeru podani pogoji za izpodbijanje pravnega dejanja dolžnika. Pojasnjuje, zakaj naj bi bilo temu tako, oziroma kakšna naj bi bila pravna narava sodne poravnave. Ker ima ta učinke pravnomočne sodne odločbe, jo je mogoče izpodbijati z izrednimi pravnimi sredstvi. V ZPP je kot takšno izredno pravno sredstvo za izpodbijanje sodne poravnave predvidena tožba za razveljavitev sodne poravnave. Zakonska ureditev ne dopušča izpodbijanja sodne poravnave na način, kot to uveljavlja tožnica. Zmotno je tudi stališče sodišča, da dolžnik po realizaciji sodne poravnave ni prejel ekvivalentne vrednosti. Sodišče naj bi zmotno ugotovilo vrednost skupnega premoženja. Pritožnica meni, da je izvedenka vrednost deležev v gospodarskih družbah ocenila povsem napačno. Razlaga, zakaj naj bi bilo temu tako, oziroma kaj je navedla v svoji vlogi z dne 10. 2. 2017. Kupnina, ki jo je za svoj delež prejel B. B., je na dan 24. 4. 2012 znašala 3.708,00 EUR in najmanj toliko je znašala tržna vrednost njegovega poslovnega deleža po stanju na dan 29. 11. 2011, ko je bila sklenjena sodna poravnava. V nadaljevanju pritožnica pojasnjuje, zakaj listin ni prej predložila. Izvedenkino mnenje je nepreverljivo in ne odraža resničnega stanja, zaradi česar mu sodišče nekritično poklanja vero. Izvedenka je sama navedla, da njena ocena temelji na računovodskih izkazih po stanju na dan 31. 12. 2010. Ocena vrednosti deleža pa bi morala biti narejena na dan 29. 11. 2011, torej enajst mesecev kasneje. V vmesnem času naj bi prišlo do dokapitalizacije in pretvorbe terjatve družbe A. d.o.o. v poslovni delež v družbi C. d.o.o., česar izvedenka ni upoštevala. Tudi ocenjena vrednost 20% deleža v družbi D. d.o.o. ne odraža resnične tržne vrednosti. Pritožnica pojasnjuje, katere listine naj bi ji omenjena družba poslala in kaj je iz njih razvidno. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je izvedenka oceno deleža delala po stanju na dan 31. 12. 2010 in ne po stanju na dan 29. 11. 2011, kot je to odredilo sodišče, zaradi česar mnenje ne more biti upoštevno. V konkretnem primeru toženka vseh listin ni mogla predložiti prej, saj je bilo sprva dokazno breme glede vrednosti deleža na tožeči stranki. Ker sodišče predloženih listin ni upoštevalo, je dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno, posledično pa je bilo napačno uporabljeno tudi materialno pravo. Toženka se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da je sama vrednostno prejela premoženje v višini 146.750,00 EUR, in poudarja, da je sodišče zmotno ugotovilo vrednost poslovnih deležev, prav tako pa ni upoštevalo vrednosti dolžnikove pravice. Kot izhaja iz mnenja izvedenke Z., je slednja vrednost nepremičnine zmanjšala za 30% in ugotovila, da zaradi služnosti vrednost nepremičnin znaša skupaj le 146.750,63 EUR, ne pa 218.366,00 EUR. Z ozirom na to, znaša vrednost dolžnikove pravice v denarju 71.615,37 EUR. Slednji naj bi tako skupaj prejel 165.323,00 EUR, kar pomeni več kot toženka. Tudi če bi se upoštevala vrednost deležev v družbah skladno s cenitvijo, to je v znesku 797,00 EUR, je dolžnik vrednostno prejel premoženje v višini 92.412,37 EUR in bi razlika v tem primeru znašala le 54.338,26 EUR. S poravnavo P 32/2011 se pravni položaj dolžnika ni poslabšal, zaradi česar pogoji za izpodbijanje dejanj niso izpolnjeni.

3. Tožnica je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno oporekanje¹ ugotovitvi sodišča prve stopnje, da naj bi zaradi zavarovanja tožničinih terjatev dolžnik B. B. zastavil nepremičnino z ID znakom 000 (glej 5. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve ni bistveno. Za to presojo je ključno le, ima tožnica napram B. B. zapadlo terjatev, ki je slednji prav zaradi s toženko sklenjene sodne poravnave ni zmožen izpolniti (poplačati). Obstoj njene terjatve zoper B. B., ki se je za izpolnitev obveznosti po kreditni pogodbi št. ... tožnici zavezal kot solidarni porok in plačnik,² je bil ugotovljen s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu P 107/2012 z dne 8. 4. 2015, zaradi česar so, kot je to (v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) prepričljivo pojasnilo sodišče prve stopnje, vsi toženkini ugovori v zvezi s tem razmerjem neutemeljeni.³ Že omenjeno sodišče je nadalje pravilno obrazložilo, da lahko upnik s (tako imenovano) paulijansko tožbo izpodbija pravna dejanja dolžnika, ki so bila izvršena bodisi pred zapadlostjo terjatve bodisi po njej⁴ (glej 9. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), kot tudi zakaj (upoštevaje tretji odstavek 256. člena OZ⁵) v konkretnem primeru sklicevanje na to, da dolžnik (B. B.)⁶ in prejemnik koristi (toženka) nista vedela (mogla vedeti), da lahko zaradi sklenitve sodne poravnave pride do oškodovanja upnikov, ni utemeljeno oziroma (kar se tiče toženke) sploh relevantno (glej 21. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

6. Prav tako je sodišče prve stopnje celostno in pravilno (glej 10. in 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) pojasnilo, zakaj je lahko predmet izpodbijanja s paulijansko tožbo tudi sodna poravnava⁷ oziroma zakaj toženkino naziranje, da je moč le-to izpodbijati zgolj s (v ZPP⁸ predvidenim izrednim pravnim sredstvom oziroma) tožbo za razveljavitev sodne poravnave, ni utemeljeno. Toženka tudi v tem oziru zgolj z vztrajanjem pri svojem naziranju in pojasnjevanju pravne narave sodne poravnave, ne vzbudi nobenega pomisleka. Ker se v konkretnem primeru razlog za izpodbijanje ne skriva v procesni nedovoljenosti razpolaganje strank, ampak v (skladu z materialno-pravnimi določbami 255. in 256. člena OZ utemeljeno podanemu) zatrjevanju, da naj bi bilo s strani dolžnika pravno dejanje izvršeno v škodo upnika, kar lahko vodi zgolj do relativne neučinkovitosti takšnega dejanja oziroma v konkretnem primeru sodne poravnave (260. člen OZ), je pritožbeno zatrjevanje, da vsebina 3., 306., 385., 392. in 393. člena ZPP takšnega izpodbijanja ne dopušča, brezpredmetno.

7. Pritožba ne vzbudi nobenega pomisleka niti v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje glede vrednosti posameznih predmetov skupnega premoženja oziroma zaključka, da tisto, kar je (v okviru razdelitve skupnega premoženja) na podlagi s toženko dne 29. 11. 2011 sklenjene sodne poravnave dobil dolžnik, ni (niti približno) ekvivalentno temu, kar je na omenjeni podlagi dobila slednja. Pritožnica s strani v postopku angažirane sodne izvedenke K. K. podani oceni vrednosti poslovnega deleža v družbi C. d.o.o. ugovarja prvenstveno ob sklicevanju na notarski zapis o odtujitvi poslovnih deležev z dne 24. 4. 2012. Temu sklicevanju ni moč slediti le iz razloga, ker gre za okoliščine, ki so nastopile po datumu sklenitve sodne poravnave (torej datumu vrednotenja),⁹ ampak (kot je to v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo sodišče prve stopnje) prvenstveno ker je bilo skupaj s trditvami o stanju družbe v vmesnem obdobju 11 mesec¹⁰ podano prepozno¹¹ (oziroma v nasprotju s pogoji iz 286. člena ZPP). V zvezi s tem, zakaj je listino predložila šele s pripravljalno vlogo z dne 10. 2. 2017, je toženka v njej navedla "zgolj", da je šele po prejemu izvedenskega mnenja izvedela, da naj bi B. B. deleža v obeh družbah odtujil, zaradi česar ga je zaprosila za predložitev listin o tem. Glede na to, da gre za notarsko listino, ki naj bi nastala dne 24. 4. 2012, in ker je na drugi strani že sama v odgovoru na tožbo pojasnila, da naj bi v okvir skupnega premoženja, ki sta ga s sodno poravnavo z dne 29. 11. 2011 (katero tožnica s paulijansko tožbo v tej pravdi izpodbija) z B. B. razdružila, sodil tudi predmetni poslovni delež, o obstoju upravičenih razlogov (oziroma o neobstoju krivde v smislu tretjega odstavka 286. člena ZPP) za takšno pozno predložitev ni moč govoriti. Ker nadalje ni navajala (niti v vlogi z dne10. 2. 2017), da so obstajale kakšne ovire za pridobitev omenjene listine (od B. B.), pa je neprepričljivo tudi (povsem splošno in hkrati novo pritožbeno) zatrjevanje, da listin (ki ne izvirajo iz njene sfere) ni mogla predložiti prej, ker z njimi ni razpolagala.

8. Prav tako ne drži, da je mnenje izvedenke K. K. nepreverljivo in da ne odraža resničnega stanja. Pritožbeni očitek, da je izvedenka brez navedbe ustreznih razlogov "prilagodila" knjigovodsko vrednost sredstev prej omenjene družbe oziroma da jo je zmanjšala za 479.199,00 EUR, je presplošen. Slednja je namreč tako v samem mnenju z dne 16. 1. 2017 kot tudi njegovi dopolnitvi z dne 20. 2. 2017 jasno obrazložila, zakaj je bila prilagoditev knjigovodskih vrednosti (kratkoročnih) sredstev (oziroma postavke aktivnih časovnih razmejitev) potrebna.¹² Ker je prav tako v mnenju jasno navedla, da je tržno vrednost ocenila na dan 31. 12. 2010,¹³ da pa ta velja tudi za (relevantni) datum 29. 11. 2011, je neutemeljeno tudi pritožbeno poudarjanje, da bi morala biti ocena vrednosti deleža narejena na zadnje omenjeni datum.

9. Ugotovitve podobne predhodnim pa veljajo tudi glede pritožbenih očitkov zoper izvedenkino oceno vrednosti 20% poslovnega deleža v družbi D. d.o.o. Toženka namreč tudi v pritožbi podaja trditve oziroma se sklicuje na listine, glede katerih je že sodišče prve stopnje (v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) pojasnilo ne le, zakaj za ugotavljanje te vrednosti niso relevantne,¹⁴ ampak predvsem, da so bile te prav tako predložene prepozne, kar pomeni, da niso upoštevne. Pritožbena trditev, da vseh teh listin ni mogla predložiti prej, ker je bilo sprva dokazno breme glede vrednosti deležev na tožnici, je nejasna¹⁵ obenem pa neutemeljena. Ravno toženka je bila tista, ki je v svoji drugi pripravljalni vlogi z dne 23. 9. 2016 izrecno zatrjevala,¹⁶ da sta si z B. B. premoženje razdelila v skladu z njunima deležema (in da ni šlo za razpolaganje v smislu zmanjševanje dolžnikovega premoženja), prav tako je ugovarjala s strani tožnice podani oceni vrednosti poslovnih deležev v obeh družbah,¹⁷ zatrjevala dobro stanje oziroma uspešno poslovanje družb, glede vrednosti poslovnega deleža D. d.o.o. pa celo izrecno zatrdila, da je ta bistveno ("močno") višja od ocene, ki jo je podala tožnica. Na drugi strani pa so pritožbene trditve, da teh podatkov ni mogla dati prej, češ da z njimi ni razpolagala (in da z družbama ni na noben način povezana), nove in že zato neupoštevne. Toženka namreč v vlogi z dne 10. 2. 2017 ni zatrjevala, da listin ni mogla prej dobiti, ampak je tako glede listine, ki jo je dobila od B. B., kot tudi listin, ki naj bi jih dobila od družbe D. d.o.o., navedla "zgolj", da jih je dobila, ko je zanje zaprosila. Iz navedenih razlogov ni moč slediti niti (splošnemu) pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje, ker predloženih listin ni upoštevalo, dejansko stanje nepopolno (nepravilno) ugotovilo, posledično pa napačno uporabilo tudi materialno pravo.

10. Prepozno oziroma v nasprotju z 286. členom ZPP (posledica česar je njihova neupoštevnost) pa je toženka podala tudi trditve o tem, da naj bi bilo dolžno sodišče v korist B. B. (oziroma premoženja, ki ga je slednji prejel v okviru razdelitve skupnega premoženja) upoštevati tudi njegovo služnostno pravico stanovanja v vrednosti 71.615,00 EUR. Toženka je namreč (glej njeno drugo pripravljalno vlogo z dne 23. 9. 2016) jasno zatrjevala, da je B. B. po sodni poravnavi prejel (le) deleže v obeh (predhodno omenjenih gospodarskih) družbah in osebno vozilo znamke ... Tudi v pripombah (z dne 10. 2. 2017) na poročilo sodne izvedenke in cenilke mag. Z. Z., je "zahtevala" zgolj ugotovitev vrednosti nepremičnin (ki so¹⁸ po sodni poravnavi pripadle izključno njej) ob upoštevanju služnosti B. B. Šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 12. 5. 2017 pa je začela zatrjevati, da je B. B. poleg ostalega na račun skupnega premoženja dobil tudi omenjeno pravico (ocenjeno na približno 72.600,00 EUR). Z ozirom na vse navedeno je ugotovitev sodišča prve stopnje o vrednosti premoženja, ki sta jo ob razdelitvi skupnega premoženja (izvedene v okviru sodne poravnave z dne 29. 11. 2011) prejela na eni strani B. B. in na drugi strani toženka, v celoti pravilna.

11. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo toženka sama trpi svoje z njeno vložitvijo nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnica sama krije svoje z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj v njem podane navedbe k predmetni odločitvi niso v ničemer prispevale (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Češ da takšna pravica (hipoteka) ni nastala.
² Torej ne zgolj kot "običajen" (subsidiarno zavezan) porok.
³ V ta okvir sodi tudi pritožbeno pojasnjevanje, da naj bi bila tožnica pri izterjavi dolga od glavnega dolžnika A. d.o.o. popolna pasivna, da ni poskrbela za unovčenje zavarovanj, ki jih je ob sklenitvi kreditne pogodbe predložil dolžnik (to je bianco menice z menično izjavo kreditojemalca), niti da ni poskrbela za unovčenje garancije dane s strani Javnega sklada Republike Slovenije za podjetništvo. Kot je bilo poudarjeno, je že sodišče prve stopnje (v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) jasno in pravilno obrazložilo, zakaj so tovrstni ugovori toženke neutemeljeni (nerelevantni).
⁴ Glej tudi prvi odstavek 255. člena OZ. Z ozirom na to okoliščina, da je tožničina terjatev v plačilo zapadla po sklenitvi tožbeno izpodbijane sodne poravnave (z dne 29. 11. 2011), za presojo pravilnosti sodbe sodišča prve stopnje prav tako ni bistvena.
⁵ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.
⁶ Tovrstne trditve glede slednjega tudi sicer predstavljajo nedopustno pritožbeno novo (prvi odstavek 337. člena ZPP).
⁷ Oziroma procesna dejanja, ki pripeljejo do pravnomočne sodbe oziroma izvršilnega naslova (pri čemer se je sklicevalo tudi na sodbo tukajšnjega sodišča I Cp 3901/2011 z dne 29. 8. 2012; glej tudi A. Galič, Pravdni postopek : Zakon s komentarjem (redaktorja Lojze Ude in Aleš Galič), GV Založba in Uradni list, 2009, tretja knjiga, str. 83, 84).
⁸ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
⁹ Glej pojasnilo sodne izvedenke K. K. podano v dopolnitvi mnenja z dne 20. 2. 2017.
¹⁰ To je, da naj bi v vmesnem času prišlo do dokapitalizacije oziroma pretvorbe terjatve družbe A. d.o.o. v poslovni delež v družbi D. d.o.o.
¹¹ In sicer vse šele v vlogi z dne 10. 2. 2017.
¹² Saj te po njenih ugotovitvah ne odražajo njihove tržne vrednosti. Kasneje je v dopolnitvi mnenja z dne 20. 2. 2017 v zvezi s tem podala tudi dodatno pojasnilo. Pritožbeni očitek, da "prilagoditve" ni obrazložila, zato ne drži. Prav tako toženka dvoma v pravilnost izvedenkinih zaključkov ni vzbudila ne z navedbami podanimi v postopku na prvi stopnji (glej njene pripombe na dopolnitev izvedeniškega mnenja z dne 16. 3. 2017) ne s pritožbenimi navedbami.
¹³ Pri čemer je (v dopolnitvi mnenja z dne 20. 2. 2017) tudi pojasnila, zakaj je bila ocena narejena ta dan (kar vse je v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izpostavilo tudi sodišče prve stopnje).
¹⁴ Saj naj bi šlo za podatke o sredstvih po relevantnem datumu vrednotenja.
¹⁵ Ni namreč (po)jasn(jen)o, kakšno zvezo imata dokazno breme in možnost pridobitve listin.
¹⁶ Kar pomeni, da je bilo v tem okviru (oziru) dokazno breme njeno.
¹⁷ Ki ju je ta (v prvi pripravljalni vlogi z dne 29. 8. 2016) podala ob sklicevanju na predložene izpise bilanc stanja (in druge listine).
¹⁸ Oziroma ustrezni solastninski deleži na njih.

Datum zadnje spremembe:

25.04.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 503/2009
• VSC sodba Cp 634/2014
• VSL sklep II Cp 2368/2016