VSL Sklep II Cp 84/2018

Jedro

Sodna praksa je pri ugotavljanju višine izgubljenega dobička zavzela stališče, da se v primeru, ko se je tožeča stranka že pred škodnim dogodkom ukvarjala z enako dejavnostjo, obseg izgubljenega dobička ugotavlja na podlagi podatkov o preteklem poslovanju. Tožnik sicer ni navedel, kakšen prihodek in dobiček je ustvaril v obdobju izvajanja zakupne pogodbe, pomanjkljiv je tudi izračun o vrednosti kmetijske pridelave v letu 2006, saj vsebuje le informativni podatek o čistem dohodku, ne pa tudi o stroških poslovanja in drugih stroških, da bi bil mogoč izračun dobička. Vendar je po stališču revizijskega sodišča potrebno upoštevati, da je bil tožnik kmetovalec, ki je večino pridelka prodajal sam na tržnici ali ga je vozil direktno strankam. Zato je navedeno stališče sodne prakse prestrogo in je treba pritrditi pritožbi, da je tožnik z navedbami v tožbi in na glavni obravnavi zadostil trditvenemu bremenu glede višine odškodnine iz naslova izgubljenega dobička.

Tožena stranka tožnikove pogojne odstopne izjave ni sprejela. Ne glede na razloge za takšno ravnanje tožnika (zdravstveni razlogi ali želja po spremembi kulture nasadov zaradi izboljšanja poslovanja), je dejstvo, da je bila tožnikova izjava le pogojna in že zato ni vplivala na obstoj zakupne pogodbe in višino pričakovanega izgubljenega zaslužka. Tudi sicer bi odločanje o tem, ali bi tožniku škoda nastala zaradi predčasnega prenehanja zakupne pogodbe, ker naj bi sam želel od nje odstopiti že pred tem, po presoji pritožbenega sodišča nasprotovalo pravnomočni vmesni sodbi, ki zajema celotno podlago zahtevka, tudi ugotovitev nastanka škode, zako da se v nadaljnjem postopku presoja le dejstva, ki so povezana z ugotavljanjem višine škode.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) razveljavi ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in dopolnilno sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 63.589,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2007 dalje do plačila ter ji poravnati 1.223,23 EUR stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo.

2. Tožnik se zoper sodbo in dopolnilno sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, izpodbija zavrnilni del in posledično stroškovni del ter predlaga spremembo ali razveljavitev sodbe. Ne strinja se s stališčem sodišča, da tožbeni zahtevek v delu, v katerem je zahteval povrnitev izgubljenega dobička, ni bil dovolj substanciran. Tožnik je jasno navedel, da znesek 56.000,00 EUR predstavlja bodočo škodo v višini izgubljenega dobička za sedem let, pri čemer na letni ravni znaša 8.000,00 EUR. Sodišče bi ga moralo na podlagi materialnega procesnega vodstva pozivati, če je ocenilo, da trditve niso ustrezne. A meni, da je podal zadostne in ustrezne trditve glede zavrnilnega dela tožbenega zahtevka, v zvezi s tem je tudi predlagal dokaz z izvedencem. Ne strinja se z zaključki sodišča, da gre za informativni dokaz. O povrnitvi bodoče škode se odloči na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutnega škodnega dogodka. Tožnik vseh predvidevanj v prihodnje ni mogel točno specificirati na način, kot to skuša prikazati sodišče. Na zapisnik je podal jasno trditveno podlago glede tega dela zahtevka in se skliceval na izvedensko mnenje izvedenca E. Ž. in izračun kmetijskega svetovalca D. M. Izvedensko mnenje in navedeni izračun je treba upoštevati kot del njegove trditvene podlage. Ob tem je treba upoštevati še prevalitev dokaznega bremena na toženca. Temelj odškodninske odgovornosti je že podan tudi za bodočo škodo, pri čemer toženec ni substancirano nasprotoval višini samega zahtevka. Tožnik je nameraval vztrajati pri izvrševanju zakupne pogodbe, kar pa mu je tožena stranka preprečila. Predlagal je zgolj menjavo kulture, ki bi jo gojil na predmetu zakupa, pri čemer od tožene stranke ni pridobil soglasja. To nikakor ne pomeni namere, da tožnik ni želel nadaljevati z izvajanjem zakupne pogodbe. Šlo je zgolj za pogajanja, ki so potekala ob samem začetku nameravane spremembe gojenja vrste kulture. Tožena stranka pogojne odstopne izjave tožnika ni sprejela, kar pomeni, da je zakupna pogodba ostala v veljavi in ni bila prekinjena zaradi ravnanja tožnika. Takrat je bil tožnikov namen le večja gospodarska izkoriščenost predmeta zakupa, čemur pa tožena stranka ni sledila. Za potek nadaljnjih dogodkov pa vse to ni pravno relevantno, saj je do prenehanja izvrševanja zakupne pogodbe prišlo iz povsem drugih razlogov.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo vse pritožbene trditve zavrača kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo. S sodbo II Cp 3039/2016 z dne 8. 3. 2017 je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njegovega tožbenega zahtevka za povračilo 56.000,00 EUR izgubljenega dobička zaradi pomanjkljive in presplošne trditvene podlage o obsegu nastale škode in njene višine. Vrhovno sodišče RS je s sklepom II Ips 234/2017 z dne 6. 12. 2017 ugodilo reviziji tožnika in sodbo sodišče druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Po stališču revizijskega sodišča je tožnik z navedbami v tožbi in na obravnavi 17. 2. 2016 ter s sklicevanjem na predloženo predpravdno izvedensko mnenje in izračun kmetijskega svetovalca (priloge A13 in A4), zadostil trditvenemu bremenu glede višine odškodnine iz naslova izgubljenega dobička. Res je, da je Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 107/2011 in ostalih, ki jih citira pritožbeno sodišče, zavzelo stališče, da se v primeru, ko se je tožeča stranka že pred škodnim dogodkom ukvarjala z enako dejavnostjo, obseg izgubljenega dobička ugotavlja na podlagi podatkov o preteklem poslovanju, vendar pa je v obravnavani zadevi glede na to, da je bil tožnik kmetovalec, ki je večino pridelka prodajal sam na tržnici ali ga je vozil direktno strankam, to stališče prestrogo. Ker je pritožbeno sodišče nepravilno štelo, da tožnik ni podal zadostne trditvene podlage o nastanku škode in njene višine, ni obravnavalo vprašanja njene utemeljenosti, zaradi česar je, ker je v tem podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Pravdni stranki sta 22. 3. 2004 sklenili zakupno pogodbo, s katero je tožnik za dobo desetih let vzel v zakup od tožene stranke z namenom obdelovanja, več zemljišč v k. o. ... Od tožene stranke zahteva odškodnino za škodo, ki mu je nastala zaradi odstopa od zakupne pogodbe, do katerega je prišlo po krivdi tožene stranke pred potekom dogovorjene dobe zakupa. O podlagi odškodninske obveznosti tožene stranke je že pravnomočno odločeno in sicer je tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine po podlagi utemeljen.¹

7. Prvostopenjsko sodišče je v tem postopku ugotavljalo višino škode, ki jo je tožnik uveljavljal kot: 1. vračilo kupnine, ki jo je moral ob podpisu pogodbe plačati prejšnjemu zakupniku; 2. plačilo vrednosti trajnih nasadov na nepremičninah in 3. plačilo bodoče škode (izgubljenega dobička), ker ni mogel več koristiti kmetijskih zemljišč do izteka zakupne pogodbe. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da mora tožena stranka povrniti tožniku kupnino in vrednost trajnih nasadov (skupaj v znesku 63.589,39 EUR s pripadki), je pravnomočna. Predmet presoje v obravnavani zadevi je zavrnitev odškodninskega zahtevka iz naslova izgubljenega dobička.

8. Izgubljeni dobiček je preprečitev povečanja oškodovančevega premoženja (132. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (tretji odstavek 168. člena OZ).

9. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo bodoče škode (izgubljenega dobička), ker je pri odločanju o njegovi višini ocenilo, da tožnik ni podal zadostne trditvene podlage. Štelo je, da bi tožnik moral navesti ne le prihodke, ampak tudi odhodke (stroške), ki naj bi mu v zvezi s temi prihodki nastali, kajti izgubljeni dobiček je samostojna premoženjska (ekonomska) kategorija, ki potrebuje natančnejšo specifikacijo. Zato bi moral biti njegov izračun razviden že iz trditvene podlage in bi moral temeljiti na tožnikovem preteklem poslovanju.

10. Tožnik je v tožbi navedel, da poleg ostale škode pričakuje tudi bodočo nastalo škodo v višini izgubljenega dobička, kar je ocenil na 8.000,00 EUR letno, kot čisto izgubo, brez morebitnih stroškov, za sedem let pa to znese 56.000,00 EUR. Na glavni obravnavi 17. 2. 2016 je potem, ko ga je sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) pozvalo, da dopolni nepopolne navedbe o tistih pomembnih dejstvih, ki se nanašajo na zahtevano povračilo izgubljenega dobička, navedel še, da mu je nastala škoda zaradi nezmožnosti uporabe oziroma pridobivanja zaslužka v vinogradu in sadovnjaku. Naštel je število in vrsto trt, sadnih dreves in drugih dreves ter se pri tem skliceval na predpravdno izvedensko mnenje sodnega izvedenca in cenilca ing. E. Ž. z dne 6. 6. 2003 (priloga A13). To mnenje vsebuje število, vrsto in starost trt in sadnih dreves ter oceno njihove vrednosti. Glede pričakovanega donosa vina in sadja ter ostalih pridelkov pa se je tožnik skliceval na izračun kmetijskega svetovalca D. M. (priloga A4), ki je izračunal za leto 2006 pričakovan donos in vrednost kmetijske pridelave.

11. Tožnik je sporne nasade vinogradov in sadovnjaka uporabljal za svojo poslovno dejavnost, zato bi načeloma moral, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, obseg izgubljenega dobička izkazovati s podatki o preteklem poslovanju, torej s podatki o tem, kakšne prihodke, odhodke in kakšen dobiček je imel v preteklosti, v obdobju trajanja zakupne pogodbe, da bi bilo mogoče na tej podlagi ugotavljati obseg izgubljenega dobička v bodočem poslovanju. Kot izhaja iz trditev tožnika, s katerimi je utemeljeval temelj tožbenega zahtevka, je sklenil sporno zakupno pogodbo z namenom obdelovanja kmetijskih površin in pridelave ter prodaje vina in sadja. Do predčasnega odstopa od pogodbe po krivdi tožene stranke je tožnik kmetijsko zemljišče že tri leta obdeloval in pridelke prodajal. Sodna praksa² je pri ugotavljanju višine izgubljenega dobička zavzela stališče, da se v primeru, ko se je tožeča stranka že pred škodnim dogodkom ukvarjala z enako dejavnostjo, obseg izgubljenega dobička ugotavlja na podlagi podatkov o preteklem poslovanju. Tožnik sicer ni navedel, kakšen prihodek in dobiček je ustvaril v obdobju izvajanja zakupne pogodbe, pomanjkljiv je tudi izračun o vrednosti kmetijske pridelave v letu 2006 (priloga A4), saj vsebuje le informativni podatek o čistem dohodku, ne pa tudi o stroških poslovanja in drugih stroških, da bi bil mogoč izračun dobička. Vendar je po stališču revizijskega sodišča potrebno upoštevati, da je bil tožnik kmetovalec, ki je večino pridelka prodajal sam na tržnici ali ga je vozil direktno strankam. Zato je navedeno stališče sodne prakse prestrogo in je treba pritrditi pritožbi, da je tožnik z zgoraj povzetimi navedbami v tožbi in na glavni obravnavi zadostil trditvenemu bremenu glede višine odškodnine iz naslova izgubljenega dobička.

12. Pritožba ima prav tudi glede neutemeljenosti drugega razloga, s katerim je prvostopenjsko sodišče dodatno argumentiralo odločitev o zavrnitvi povračila izgubljenega dobička. Štelo je, da dobička v konkretnem primeru ne bi bilo mogoče utemeljeno pričakovati zato, ker je tožnik sam želel v letu 2006 prekiniti zakupno pogodbo s toženo stranko. Tožnik je res toženi stranki izjavil, da pogojno odstopa od zakupne pogodbe. Odstop od pogodbe je pogojeval z izplačilom odškodnine v vrednosti vlaganj oziroma vrednosti objekta in trajnega nasada. Tožena stranka odstopne izjave ni sprejela. Ne glede na razloge za takšno ravnanje tožnika (zdravstveni razlogi ali želja po spremembi kulture nasadov zaradi izboljšanja poslovanja), je dejstvo, da je bila tožnikova izjava le pogojna in že zato ni vplivala na obstoj zakupne pogodbe in višino pričakovanega izgubljenega zaslužka. Tudi sicer bi odločanje o tem, ali bi tožniku škoda nastala zaradi predčasnega prenehanja zakupne pogodbe, ker naj bi sam želel od nje odstopiti že pred tem, po presoji pritožbenega sodišča nasprotovalo pravnomočni vmesni sodbi, ki zajema celotno podlago zahtevka, tudi ugotovitev nastanka škode, zako da se v nadaljnjem postopku presoja le dejstva, ki so povezana z ugotavljanjem višine škode.

13. Zaradi napačne presoje prvostopenjskega sodišča o tem, da pritožnik ni podal zadostnih trditev za odločanje o višini odškodnine za izgubljeni dobiček (kršitev določb 7. in 212. člena Zakona o pravdnem postopku- ZPP), je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in v izpodbijanem zavrnilnem ter v stroškovnem delu razveljavilo sodbo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Pri ugotavljanju višine še spornega dela odškodninskega zahtevka tožnika iz naslova izgubljenega dobička, bo moralo sodišče ob upoštevanju gornjih izhodišč v ponovljenem sojenju slediti dokaznemu predlogu tožnika za postavitev izvedenca kmetijske stroke.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Z vmesno sodbo P 3779/2007-III z dne 2. 6. 2010 je sodišče prve stopnje odločilo, da je obravnavani tožbeni zahtevek zaradi plačila odškodnine po podlagi utemeljen. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Cp 2888/2014 z dne 12. 11. 2014 toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo. Vrhovno sodišče RS je s sodbo II Ips 138/2015 z dne 10. 12. 2015 toženčevo revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.
² Odločbe VS RS II Ips 107/2011, II Ips 102/2011, II Ips 532/2007, II Ips 300/2006.

Datum zadnje spremembe:

25.04.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 965/2013
• VSRS sklep III Ips 2/2016
• Sodba in sklep III Ips 111/2011