VSL Sodba II Cp 2397/2017

Jedro

Ker je tožnica odškodnino, ki bi šla zapustniku, zahtevala zgolj zase oz. v svojo korist in ne v korist vseh dedičev oz. njihove skupnosti, niti niso bili preostali dediči vključeni kot (so)tožniki na aktivni strani oz. zajeti na pasivni strani, je treba tak tožbeni zahtevek kot nesklepčen zavrniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica je dolžna toženki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 344,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženke zahtevala 47.094,41 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2007 do plačila (I. točka izreka) in tožnici naložilo, naj toženki v roku 15 dni povrne pravdne stroške v znesku 1.039,36 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica in jo iz vseh pritožbenih razlogov izpodbija v celoti. Primarno predlaga njeno spremembo in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je predmetno tožbo vložila kot dedinja in univerzalna pravna naslednica po pokojnem očetu, zato je napačen zaključek prvostopenjskega sodišča, da uveljavlja zahtevek zgolj zase. V tožbi je navedla, da je s "tožeča stranka" mišljena tako ona, kot tudi njen preminuli oče. V izpovedbi naj bi svojo aktivno legitimacijo pojasnila, ko je dejala, da je pokojni oče napisal oporoko, iz katere izhaja, naj opravlja vsa dejanja in da po opravljenih dejanjih na sodišču uredi tudi zapuščinsko razpravo oz. zapuščino in prenakaže ostala sredstva, v kolikor so nakazana, ostalim bratom. Iz navedenega izhaja, da je oče izvrševanje s terjatvijo prenesel nanjo. Tožnica je prepričana, da iz nobenega predpisa, niti sodne prakse, ne izhaja, da bi morala svoj zahtevek postaviti v korist vseh dedičev. Kot univerzalna pravna naslednica bo denarni izplen razdelila med sodediče, ki bodo od nje upravičeni zahtevati svoje deleže. Odločitev sodišča je po njenem napačna, saj ni pravilno uporabilo določbe 407. čl.a Obligacijskega zakonika (OZ), v skladu s katero ima vsak solidarni upnik pravico zahtevati od dolžnika izpolnitev cele obveznosti. Ker dediči po pokojnem A. A. nastopajo kot solidarni upniki v zvezi z odškodnino za odvzeto premoženje, lahko tožnica zahteva izpolnitev celotne obveznosti. To izhaja iz odločb v nepravdni zadevi N 201/2013, ki so bile v postopku predložene, kjer je bilo dolžnici naloženo, da je dolžna dedičem nerazdelno plačati odškodnino. S tem so bili dediči razglašeni za solidarne upnike v smislu 407. čl.a OZ. Opisana odločitev je bila potrjena tako pred višjim kot pred Vrhovnim sodiščem RS. Enako izhaja iz zadeve N 182/89. Da je tožnica upravičena samostojno terjati terjatve, do katerih je upravičena kot solidarna upnica, izhaja tudi iz izvršilne zadeve I 530/2013, ki je bila preizkušena tudi pred sodiščem druge stopnje. Podredno (v V. tč. pritožbe) navaja še, da je v vsakem primeru upravičena vsaj do sorazmernega, četrtinskega dela odškodnine v višini njenega dednega deleža po pokojnem očetu. Z naknadnim obvestilom sodišču je navedla, naj se V. tč. pritožbe ne upošteva. Tega sicer kot pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker je bil poslan po izteku pritožbenega roka in ni šlo za delni umik pritožbe, a na odločitev v ničemer ne bi vplivalo.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in zavrnila pritožbene navedbe ter poudarila pravilnost zaključkov in razlogov sodišča. Izpostavlja, da tožnica kljub pozivom ni predložila pravnomočnega sklepa o dedovanju po pokojnem očetu, iz katerega bi bilo razvidno, kolikšen je njen dedni delež. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v celoti in pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni storilo nobene bistvene kršitve postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

6. Med strankami ni sporno, da je tožnica dedinja po leta 2008 preminulem očetu, ki mu je bila leta 1970 v razlastitvenem postopku s strani pravnega prednika Mestne občine Ljubljana odvzeta nepremičnina v Ljubljani. Po dolgotrajnem določanju višine odškodnine za razlastitev od leta 1971 dalje je bilo leta 2014 pravnomočno odločeno, da so dediči po pokojnem A. A. upravičeni do odškodnine zaradi razlastitve v višini 214.251,46 EUR.

7. Sporno je med drugim, ali je tožbeni zahtevek (ne)sklepčen, ker tožnica zahteva celotno odškodnino v svojo korist in ne tudi v korist preostalih dedičev, ob dejstvu, da kljub izrecnim ugovorom in pozivom toženke ni predložila pravnomočnega sklepa o dedovanju, iz katerega bi bil razviden njen dedni delež.

8. Tožnica v obravnavani zadevi zahteva povrnitev premoženjske škode na podlagi Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO). Zaradi 44 let trajajočega postopka je bila kršena pravica do sojenja v razumnem roku. Posledično naj bi bila toženka odškodninsko odgovorna za nižjo odškodnino, ki je bila prisojena dedičem (214.251,46 EUR), od tiste, do katere bi bili upravičeni, če bi se postopek končal pred julijem 2007 (261.345,87 EUR). Po tem obdobju je nastopila splošno znana gospodarska in nepremičninska kriza, zaradi katere so padle cene nepremičnin za več kot 30 %. Razlika med obema zneskoma je zahtevana materialna škoda (47.094,41 EUR).

9. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno oceno prvostopenjskega sodišča, da tožničina tožba ni sklepčna; tudi če bi se izkazalo, da drži, kar trdi, torej če bi imela toženka še dodatno odškodninsko obveznost do zapustnika, tožnica do te terjatve ne bi bila upravičena, niti delno, še manj pa v celoti.

10. V pravdnem postopku pravdni stranki nosita trditveno in dokazno breme; Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek (7., 212. čl. ZPP). Glede na vseskozi sporno sklepčnost tožbe je treba izpostaviti, da:

- je toženka že v odgovoru na tožbo ugovarjala aktivni legitimaciji tožnice in trdila, da je tožbeni zahtevek (tudi zato) nesklepčen (3. točka odgovora na tožbo),

- je tožnica njen ugovor izrecno zavrnila, češ da drugih dedičev ni mogoče prisiliti v pravdo, na aktivni strani pa se nujno sosporništvo ne zahteva (7. točka pripravljalne vloge z dne 14. 2. 2017),

- je toženka tožnico nato pozvala, naj predloži sklep o dedovanju, iz katerega bo razviden njen dedni delež, saj do celotne odškodnine ni upravičena (7. točka pripravljalne vloge z dne 28. 2. 2017),

- je tožnica toženkin poziv na naroku 16. 3. 2017 zavrnila, češ da gre za "brezpredmeten dokazni predmet, ker terjatev tega postopka sploh še ni vzpostavljena in bo predmet delitve v kasnejšem zapuščinskem postopku kot kasneje najdeno premoženje zapustnika",

- je tožnica na poziv sodišča na naroku 19. 4. 2017 vztrajala pri svojem tožbenem zahtevku s pojasnilom, da pravnomočno zaključeni zapuščinski postopek II D 3206/8 po pokojnem očetu iz leta 2010 vtoževane terjatve ni obravnaval, kot tudi ne odškodnine zaradi razlastitve,

- tožnica do izdaje sodbe ni predložila sklepa o dedovanju, niti ni drugače izkazala, kakšen je njen dedni delež.

11. Trditve tožnice, da je bila s strani oporočitelja že v oporoki določena za njeno izvrševanje, s tem pa tudi za izterjavo te terjatve, sploh niso bile podane, le izpovedala je o tem, v vsakem primeru pa je izvršitelj oporoke zgolj izvrševalec oporočiteljeve volje, zato je dolžan tudi morebitno povečano dediščino izvršiti v korist (vseh) upravičenih dedičev (95., 96. čl. ZD).

12. Zgrešen je pritožbeni očitek, da je tožnica z navedbo "tožeča stranka" označila "tako sebe kot zapustnika" in da je že zato podana njena aktivna legitimacija. Iz tožbe nedvomno izhaja, da je tožnica zgolj ona sama ("Tožeča stranka: B. B."), zahtevek pa uveljavlja izključno v svojo korist ("Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati ...").

13. Tožničin oče A. A. bil v času vložitve tožbe mrtev, zanj in v njegovem imenu te pravde, ki se je začela septembra leta 2016, ni dopustno voditi, saj je s smrtjo izgubil svojo lastno pravno subjektiviteto (81. čl. ZPP). V njegov pravni položaj so s trenutkom njegove smrti vstopili dediči (132. čl. ZD). Slednji so tisti, ki lahko uveljavljajo tudi tiste pravice, ki bi sicer lahko šle zapustniku, a jih ne uveljavljajo zanj, temveč zase in v svojo korist, ker so njegovi univerzalni pravni nasledniki.

14. Do delitve dediščine dediči z njo upravljajo in razpolagajo skupno (145. čl. ZD). Dediščinska skupnost preneha z razdelitvijo dediščine med dediče. Do razdelitve zapuščine je odškodninska terjatev pravno nedeljiva in dedičem skupna. OZ v 2. odst. 416. čl. določa, da sme posamezen upnik, če solidarnost ni dogovorjena, zahtevati, naj jo dolžnik izpolni njemu šele tedaj, če so ga drugi upniki za sprejem izpolnitve pooblastili, sicer pa lahko vsak upnik zahteva od dolžnika, da izpolni obveznost vsem skupaj ali da jo položi pri sodišču. Tožnica ni izkazala, da bi bila od drugih dedičev pooblaščena za sprejem izpolnitve, niti ni zahtevala, naj se izpolni vsem dedičem skupaj oz. položi pri sodišču (primerjaj z II Ips 364/2010).

15. V primeru spora o terjatvi iz še nerazdeljene zapuščine, bi bili dediči glede obsega zapuščine enotni in nujni sosporniki (196. čl. ZPP). V tem primeru bi morali biti na aktivni ali pasivni strani v pravdi udeleženi vsi dediči. Če preostali dediči, zaradi nezainteresiranosti, ali drugih razlogov, ne bi želeli voditi pravde, od katere je odvisen obseg zapuščine na aktivni strani, bi morali biti zajeti na pasivni strani poleg toženke (primerjaj s sodbama II Ips 759/2005 in II Cp 2581/2016). V obravnavani zadevi ta pogoj ni izpolnjen, za razliko od nepravdnih postopkov določanja odškodnine zaradi razlastitve, kjer so kot nasprotni udeleženci nastopali vsi dediči.

16. Ker je tožnica odškodnino zahtevala zgolj zase oz. v svojo korist in ne v korist vseh dedičev oz. njihove skupnosti, niti niso bili preostali dediči vključeni kot (so)tožniki na aktivni strani oz. zajeti na pasivni strani, je bilo treba tak tožbeni zahtevek kot nesklepčen zavrniti.

17. S pravnomočnim sklepom o dedovanju iz leta 2010 pa je bil zapuščinski postopek po pok, A. A. končan in so bili dedni deleži določeni. Zato bi bila tožnica upravičena sama terjati znesek odškodnine v sorazmerju s svojim dednim deležem. V tem primeru ne bi bilo potrebe vključevati še drugi dediče in šele nato v dopolnjenem zapuščinskem postopku pridobiti premoženje na podlagi prvotnega sklepa o dedovanju (221. čl. ZD). Tak zahtevek bi bil sklepčen, če bi tožnica navedla in izkazala, kolikšen je njen dedni delež po pokojnem očetu.

18. Glede na navedeno je napačno pritožbeno stališče, da je tožnica solidarna upnica na podlagi 407. čl. OZ, po katerem lahko vsak solidarni upnik zahteva od dolžnika izpolnitev cele obveznosti, obveznost pa preneha tudi nasproti drugim upnikom, ko je eden izmed njih poplačan. Te predpostavke niso podane, saj dediči niso solidarni upniki celotne terjatve, pač pa so, ko je znan njihov delež, upravičeni do vsak svojega alikvotnega dela.

19. Glede že prisojene odškodnine zaradi razlastitve je bila tožnica solidarna upnica na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova, ki je bil izdan v nepravdnem postopku, zato je lahko v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani (I 530/2013) celoten znesek izterjevala sama.²

20. Tožnica torej ni zgolj zase in v svojo korist upravičena do celotne odškodnine, ki bi šla zapustniku za premoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, natančneje, v delu, ki presega njen dedni delež. Ker pa njen dedni delež sodišču prve stopnje ni bil znan, saj ga kljub pozivom ni izkazala (ni predložila sklepa o dedovanju), tudi ni bilo mogoče odločiti o sorazmernem delu odškodnine.

21. Tožničin tožbeni zahtevek je torej nesklepčen tako v primeru, če bi se presojal kot terjatev še vedno obstoječe dediščinske skupnosti glede še nerazdeljenih odškodnin, kot tudi v primeru samostojne narave njene terjatve v sorazmerju z njenim dednim deležem. Tožnica je kljub opozorilom vztrajala pri nesklepčnem zahtevku. Zavrnitev tožbenega zahtevka je torej pravilna, pritožba tožnice pa neutemeljena (353. čl. ZPP).

22. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna toženki povrniti stroške pritožbenega postopka, svoje stroške pritožbe pa kriti sama (1. odst. 154. in 1. odst. 165. čl. ZPP). Toženka je za odgovor na pritožbo priglasila nagrado v višini 750 točk oz. 344,25 EUR, ki ga je pritožbeno sodišče na podlagi 8. čl. Zakona o odvetništvu (enako 16. čl. Zakona o državnem pravobranilstvu) in Odvetniške tarife (tar. št. 21, tč. 1, v zvezi s tar. št. 18) tudi priznalo. Tožnica je tako dolžna toženki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 344,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (313. čl. ZPP).

-------------------------------
...

² Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da je Okrajno sodišče v Ljubljani v obrazložitvi sklepa v zadevi N 182/1989 pojasnilo, da odškodnine po pokojnem A. A. ni bilo mogoče razdeliti, saj med dediči še potekajo postopki, zato jo je sodišče določilo v korist vseh dedičev, ki jo bodo lahko uveljavljali kot dodatno zapuščino (enako v obrazložitvi sklepa I 530/2013).

Datum zadnje spremembe:

25.04.2018

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep I Cp 708/2019
• VSK sodba Cp 257/2012
• Sklep II Ips 290/2004