VSL Sodba I Cp 2207/2017

Jedro

Skladno z določbo četrtega odstavka 286. člena ZPP, ki je veljala v času odločanja sodišča prve stopnje, lahko stranke izjemoma navajajo nova dejstva in dokaze po prvem naroku za glavno obravnavo le, če tega brez svoje krivde niso mogle storiti na prvem naroku. Pravilo o dopustitvi novih dejstev in dokazov iz razloga, ker se s tem ne bi zavleklo reševanje spora, na katerega se sklicujeta toženca, pa se (po za konkretni primer relevantnih pravilih postopka) ne nanaša na obravnavani primer, ampak na situacijo, ko sodišče stranki s pozivom naloži, da se v pripravljalni vlogi izjavi o določenih dejstvih oziroma okoliščinah ter dopolni dokazne predloge (prim. drugi odstavek 286. člena in 286.a člen ZPP). Sodišče prve stopnje zato ni storilo zatrjevane kršitve pravil postopka, ker ni dopustilo navedb in dokaznih predlogov, ki sta jih toženca podala šele v ponovljenem sojenju iz razloga, ker naj ti ne bi zavlekli reševanja spora. Zato tudi ni podana zatrjevana kršitev pravil postopka, ker je izostalo pojasnilo o razlogih za neuporabo navedenega pravila.

Izvršilni postopek s predmetom izvršbe na denarno terjatev dolžnika je bil končan s pravnomočnostjo sklepa o prenosu v izterjavo. Stečajni postopek nad družbo, ki se je začel po tem, ko je bil izvršilni postopek glede predmeta izvršbe na denarno terjatev dolžnika že končan, na slednjega nima vpliva. Sklep o prenosu sporne terjatve v izterjavo je tako ostal v veljavi ne glede na začetek stečajnega postopka nad dolžnikom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženca dolžna tožnikoma nerazdelno plačati 15.098,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2013 dalje, do plačila (I. točka izreka). Kar sta zahtevala tožnika več, je zavrnilo (II. točka izreka). Vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko sodbe se pritožujeta toženca iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navajata, da sta v 3. pripravljalnem spisu pojasnila, da tudi ostale nepremičnine, parc. št. 4, 5, 7 in 8 (ne le nepremičnina parc. št. 6), vse k. o. X, ki so bile prodane na dražbi in je kupnina šla za poplačilo upnika tožencev, dejansko niso bile več v (so)lasti družbe A., d. o. o. Navedene nepremičnine so na podlagi pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim že dne 23. 3. 2007 prešle v izključno last tožencev in B. B. Ker navedene nepremičnine ob prodaji na dražbi dejansko niso bile več last družbe A., d. o. o., se z njihovo podajo ni poseglo v premoženje navedene družbe in ta družba iz svojega premoženja ni plačala dolga tožencev. Zato ni pridobila terjatve do tožencev. Družba A., d. o. o., ki je vedela, da ni pravi lastnik prodanih nepremičnin, se tudi ne bi mogla sklicevati na zaupanje v javne knjige. Tožnika navedenim trditvam nista konkretizirano ugovarjala, drugačna ugotovitev sodišča je protispisna. Tožnika sta navajala le, da sta toženca s povzetimi trditvami in dokazi prekludirana. Nista pa zanikala, da navedene nepremičnine dejansko niso bile več v (so)lasti družbe A., d. o. o. Med strankama zato ni sporno, da A., d. o. o. ob prodaji na dražbi ni bil več dejanski lastnik spornih nepremičnin. Tega dejstva tako ni bilo treba dokazovati s pogodbo, ki sta jo toženca po stališču sodišča predložila prepozno. Napačno je stališče sodišča, da sta toženca prekludirana glede povzetih navedb iz 3. pripravljalne vloge. Že v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi pred zaključkom prvega sojenja sta trdila, da se premoženje družbe A., d. o. o. s prodajo ni v ničemer zmanjšalo, da navedena ni iz svojega premoženja ničesar plačala in da do tožencev nikoli ni pridobila terjatve. Zato pri zatrjevanju, da nepremičnine niso bile last družbe A., d. o. o., ne gre za novoto. Tega se očitno zaveda tudi sodišče, ki kot prepozen šteje le dokazni predlog, ne pa tudi trditev o tem, da je navedena družba že leta 2007 izgubila ekonomske pravice na nepremičninah. Tudi če sta toženca prekludirana glede dokaznega predloga, bi moralo sodišče ugotoviti, da tožnika dejstva, ki izhaja iz pogodbe, ne izpodbijata in je zato to dejstvo nesporno. Če pa bi bilo to dejstvo sporno, bi moralo sodišče pravočasno trditev dokazno oceniti in do nje zavzeti stališče, pa tega ni storilo. Če bi bile obravnavane trditve prepozne, bi moralo sodišče to v sodbi izrecno ugotoviti. Omenjene trditve in dokazni predlog niso prepozni, ker se z njimi le konkretizira prejšnje trditve in zato, ker je navajanje novih dejstev in dokazov dopustno tudi po zaključku naroka, če njihova dopustitev ne bi zavlekla reševanja spora. V konkretnem primeru gre za dejstvo, ki je razvidno iz listine, ki sta jo toženca predložila v spis. Zgolj to dejstvo ne more zavleči reševanja spora. Sodišče ne pove, zakaj ni uporabilo določbe tretjega odstavka 286. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ni razlogov o tem, zakaj bi upoštevanje navedenih toženčevih neprerekanih trditev ter vpogled v predloženo listino, zavlekla reševanje spora, zato je sodba v tem delu pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti. Zaradi navedenih kršitev se sodišče ni ukvarjalo s trditvijo, da A., d. o. o. ni bil lastnik nobene nepremičnine, ki so bile prodane na dražbi in je zato v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ob tem je sodišče tudi zmotno uporabilo materialni zakon, ko je zaključilo, da je prišlo do zakonske subrogacije v smislu 275. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Podredno pritožba opozarja še, da v stečajnem postopku nad družbo A., d. o. o. tožnika nista edina ločitvena upnika za terjatev, ki jo vtožujeta v predmetnem postopku. Z izpodbijano sodbo je poseženo tudi v položaj drugih ločitvenih upnikov, ki bi bili v primeru utemeljenosti zahtevka v enaki meri upravičeni do izplačila iz stečajne mase kot tožnika. Zahtevek bi se zato moral glasiti v korist stečajne mase stečajnega dolžnika A., d. o. o. in ne v izključno korist tožnikov.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev, s stroškovno posledico.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnika v predmetnem pravdnem postopku vtožujeta terjatev, ki jo ima njun dolžnik A., d. o. o. do tožencev.¹ V izvršilnem postopku I 268/2013, v katerem sta tožnika kot upnika nastopala zoper dolžnika A., d. o. o., je namreč Okrajno sodišče v Domžalah dne 8. 4. 2014 izdalo sklep (priloga A24), s katerim je dovolilo izvršbo z novim izvršilnim sredstvom, to je z rubežem denarne terjatve, ki jo ima dolžnik A., d. o. o. do svojega dolžnika (tožencev), in sicer do višine celotne izvršljive terjatve v višini 26.476,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2013 dalje do plačila. S sklepom z dne 8. 12. 2014 (priloga A25) je bila navedena terjatev tožnikoma prenesena v izterjavo.

6. Višje sodišče je v predmetni zadevi enkrat že odločalo. Z odločbo I Cp 1944/2016 z dne 8. 3. 2017 je odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje z navodilom, da opravi ustrezno materialno procesno vodstvo v smeri dopolnitve odločilnega dejstva, kolikšen delež kupnine je bil pridobljen s prodajo deleža nepremičnine v lasti tožencev (6, k. o. X), saj v tem delu terjatev družbe A., d. o. o. do tožencev ne obstaja. Ob tem je pojasnilo, da bo sodišče tako ugotovilo višino terjatve družbe A., d. o. o. do tožencev, ki je na družbo A., d. o. o. kot realnega dolžnika prešla na podlagi 275. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

7. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da sta toženca v okviru pravočasnih navedb v prvem sojenju (v odgovoru na tožbo in prvi pripravljalni vlogi) podala trditve, da sta dne 23. 7. 2007 z družbo A., d. o. o. sklenila kupoprodajno pogodbo, s katero sta od navedene družbe kupila nepremičnino parc. št. 6, k. o. X, ob tem, da je na podlagi Aneksa navedenega dne prenehalo tudi solidarno poroštvo družbe A., d. o. o. do posojilodajalca C. Trdila sta, da je bila kupnina v izvršilnem postopku pridobljena s prodajo 1/6 deleža na nepremičninah parc. št. 4, 5, 6, 7 in 8, vse k. o. X, pri čemer sta toženca le lastnika parc. št. 6, ne pa tudi preostalih nepremičnin, ki so bile predmet prodaje v izvršilnem postopku (glede vprašanja, kdo naj bi bil lastnik preostalih, nista podala trditev).

8. Upoštevaje navedeno je sodišče druge stopnje v predhodnem pritožbenem obravnavanju podalo zgoraj navedeno navodilo, v okviru katerega je sodišče prve stopnje zavezalo, da v ponovljenem sojenju ugotovi, kolikšen delež kupnine je bil pridobljen (le) s podajo deleža nepremičnine v lasti tožencev, t. j. nepremičnine parc. št. 6, k. o. X, saj bo s tem, kot rečeno, glede na ugovore tožencev, ugotovilo višino terjatve družbe A., d. o. o. do tožencev.

9. V ponovljenem sojenju sta toženca v pripravljalni vlogi, ki sta jo vložila dne 3. 5. 2017, dodatno postavila še trditve, da tudi ostale nepremičnine parc. št. 4, 5, 7 in 8, vse k. o. X (ne le nepremičnina parc. št. 6, k. o. X), ki so bile prodane na dražbi in je kupnina zanje deloma šla za poplačilo upnika tožencev, od 23. 3. 2007 dalje dejansko niso bile več v solasti družbe A., d. o. o. (s Pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim naj bi prešle v izključno last tožencev in B. B.). Trdila sta, da glede na slednje družba A., d. o. o. v izvršilnem postopku za poplačilo hipotekarnega upnika ni ničesar plačala iz svojega premoženja (njeno premoženje se tako ni v ničemer zmanjšalo), kar posledično pomeni, da družba A., d. o. o. do tožencev ni pridobila zatrjevane terjatve. Toženca trditev v tej smeri do konca prvega naroka za glavno obravnavo v prvem sojenju nista podala in ne drži, da sta s povzetim zgolj substancirala že podane trditve. Ob vložitvi povzete vloge toženca tudi nista pojasnila morebitnih razlogov, zaradi katerih teh navedb ne bi mogla podati pravočasno. Ob tem gre še pripomniti, da niti sodišče druge stopnje s sklepom I Cp 1944/2016 ni odprlo novih vidikov in pravnih podlag spora, zaradi česar bi stranke postopka dobile možnost navajanja novih dejstev.

10. Sodišče prve stopnje je obravnavane trditve in tudi nanje nanašajoče dokaze, ki sta jih toženca prav tako predložila šele z navedeno pripravljalno vlogo, predvsem ob upoštevanju izostanka vsakršnega pojasnila tožencev o odsotnosti njune krivde za zamudo s podajanjem trditev in predložitvijo dokazov (ki so nastali že pred nastopom trenutka prekluzije), po presoji sodišča druge stopnje pravilno opredelilo kot prepozne (362. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko teh navedb in predloženih dokazov pri ponovni obravnavi utemeljenosti tožbenega zahtevka ni upoštevalo, vsi pritožbeni ugovori v nasprotni smeri pa niso utemeljeni. Pritožbeno navajanje, da sodišče prve stopnje povzetih trditev očitno ni štelo kot nedovoljeno novoto, temveč je kot prepozen štelo le dokazni predlog, predložen navedeni pripravljalni vlogi, ne drži. Sodišče prve stopnje se je glede razlogov za neupoštevanje prepoznih navedb tožencev v izogib ponavljanju (ustrezno) le sklicevalo na razloge, podrobneje pojasnjene v zvezi s prepoznim dokaznim predlogom (gl. 14. tč. izpodbijane sodbe). Zato so neutemeljene s tem povezane pritožbene navedbe glede obstoja kršitev, opredeljenih v 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Stališče tožencev, da bi tožnika povzete (prepozne) trditve v izogib nastopa domneve njihovega priznanja morala prerekati, je zmotno. Tožnika sta ravnala ustrezno, ko sta v zvezi z navedenimi trditvami podala ugovor prekluzije, nadaljnje prerekanje trditev pa glede na utemeljenost njunega ugovora ni bilo potrebno.

12. Skladno z določbo četrtega odstavka 286. člena ZPP, ki je veljala v času odločanja sodišča prve stopnje², lahko stranke izjemoma navajajo nova dejstva in dokaze po prvem naroku za glavno obravnavo le, če tega brez svoje krivde niso mogle storiti na prvem naroku.³ Pravilo o dopustitvi novih dejstev in dokazov iz razloga, ker se s tem ne bi zavleklo reševanje spora, na katerega se sklicujeta toženca, pa se (po za konkretni primer relevantnih pravilih postopka) ne nanaša na obravnavani primer, ampak na situacijo, ko sodišče stranki s pozivom naloži, da se v pripravljalni vlogi izjavi o določenih dejstvih oziroma okoliščinah ter dopolni dokazne predloge (prim. drugi odstavek 286. člena in 286.a člen ZPP). Sodišče prve stopnje zato ni storilo zatrjevane kršitve pravil postopka, ker ni dopustilo navedb in dokaznih predlogov, ki sta jih toženca podala šele v ponovljenem sojenju iz razloga, ker naj ti ne bi zavlekli reševanja spora. Zato tudi ni podana zatrjevana kršitev pravil postopka, ker je izostalo pojasnilo o razlogih za neuporabo navedenega pravila.

13. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je družba A., d. o. o. v stečaju in da tožnika nista edina ločitvena upnika za vtoževano terjatev. Sklepanje tožencev, da bi se glede na navedeno vtoževani zahtevek moral glasiti v korist stečajne mase stečajnega dolžnika A., d. o. o. - v stečaju in ne v (izključno) korist tožeče stranke, je zmotno.

14. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je ugovor glede nepravilno oblikovanega tožbenega zahtevka zavrnilo, čeprav stališče sodišča prve stopnje, da zavrnitev navedenega ugovora narekuje dejstvo, da družba A., d. o. o. ni stranka tega postopka, ni pravilno. V zvezi s tem sodišče druge stopnje pojasnjuje, da sta tožnika s sklepom o prenosu v izterjavo pridobila pravico zahtevati od tožencev izplačilo zneska, opredeljenega v sklepu o prenosu, ter storiti vse, kar je potrebno za ohranitev in uveljavitev prenesene terjatve (120. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ), s tem pa sta dobila samostojno procesno upravičenje za vložitev predmetne tožbe (ne glede na to, koliko morebitnih drugih upnikov je v izvršilnem postopku pridobilo isto upravičenje). Izvršilni postopek s predmetom izvršbe na denarno terjatev dolžnika je bil končan s pravnomočnostjo sklepa o prenosu v izterjavo. Obravnavani ugovor tožencev pa ni utemeljen, ker stečajni postopek nad družbo A., d. o. o., ki se je začel po tem, ko je bil izvršilni postopek glede predmeta izvršbe na denarno terjatev dolžnika že končan⁴, na slednjega nima vpliva⁵. Sklep o prenosu sporne terjatve v izterjavo je tako ostal v veljavi ne glede na začetek stečajnega postopka nad dolžnikom.⁶

15. Zaradi navedenih razlogov in ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, glede plačila 15.098,77 EUR in (posledično) glede stroškov postopka, potrdilo (353. člen ZPP).

16. Toženca, ki v pritožbenem postopku nista uspela, nosita sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Tožnika z odgovorom na pritožbo nista v ničemer prispevala k sprejeti odločitvi na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo tako ni bil potreben strošek in ga krijeta tožnika sama (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

-------------------------------
¹ Tožnika terjatev družbe A., d. o. o. utemeljujeta na trditvah, da sta toženca dne 11. 6. 20104 z družbo C. sklenila Pogodbo o dolgoročnem kreditu, na podlagi katere sta dobila posojilo v višini 133.500,00 CHF, za zavarovanje katerega je D. D. kot zastavitelj zastavil - nepremičnine parc. št. 1, k. o. X (danes razdeljene na nepremičnine parc. št. 4, 5, 6, 7 in 8, vse k. o. X), katere dejanski lastnik 1/3 zastavljenega deleža je bila družba A., d. o. o. Okrajno sodišče v Domžalah je solastne deleže družbe A., d. o. o. na navedeni nepremičnini prodalo na javni dražbi, iz naslova kupnine pa se je poplačala terjatev tožencev v višini 26.476,53 EUR. Za ta znesek se je zmanjšala kreditna obveznost tožencev do C., družba A., d. o. o. pa je do tožencev pridobila terjatev v isti višini, saj se je za navedeni znesek zmanjšalo njeno premoženje.
² Gl. ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 do 6/2017.
³ Določbe ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/2017), ki dopustnost navajanja novih dejstev in dokazov razširjajo na primere, ko sodišče presodi, da dopustitev navedenega ne bi zavlekla reševanja spora (66. člena ZPP-E, ki novelira besedilo 286. člena ZPP), v konkretnem primeru niso uporabljive, ker so se začele uporabljati šele 14. 9. 2017 (132. člen ZPP-E), torej po izdaji izpodbijane sodbe.
⁴ Ob vpogledu v javno dostopne podatke AJPES gre ugotoviti, da se je stečajni postopek nad družbo A., d. o. o. začel 29. 9. 2015, izvršilni postopek s predmetom izvršbe na denarno terjatev dolžnika pa se je s pravnomočnostjo sklepa o prenosu v izterjavo končal dne 6. 1. 2015, kot je to razvidno iz priloge A25.
⁵ Ker je bil izvršilni postopek v tem delu končan, se ni mogel ex lege prekiniti. V konkretnem primeru tako ni treba uporabiti določbe 132. in 280. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih insolventnosti in prisilnega prenehanja (ZFPPIPP).
⁶ Prim. sklep VSL I Cpg 977/2014 z dne 19. 6. 2014.

Datum zadnje spremembe:

25.04.2018

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep II Ip 279/2018
• VSL sodba I Cpg 1037/2010
• VSL Sklep III Ip 3773/2017