VSL Sodba I Cp 1630/2017

Jedro

Tožnik je kot direktor in edini družbenik gospodarske družbe, ki je bila največji davčni dolžnik v Sloveniji, pridobil status relativno javne osebe, javnost pa je imela upravičen interes biti obveščena o nepravilnostih oziroma kršitvah predpisov o plačevanju davčnih obveznosti, zato so novinarji o tem lahko poročali. Tožena stranka dopustnih mej pri poročanju ni prestopila in je poročala na način, skladen s svojimi odgovornostmi in dolžnostmi. Celotno poročanje je bilo usmerjeno v vprašanja, ki so predmet javnega interesa oziroma javne razprave (ad rem) in ni prešlo na osebno raven (ad personam), torej poročanje ni bilo izvedeno z namenom zaničevanja tožnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik je toženi stranki dolžan v roku 15 dni povrniti 1.419,55 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno plačilo obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, s katerim je od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine 24.000.000 EUR in javno objavo opravičila ter mu naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Proti ugodilnemu delu sodbe in odločitvi o stroških se pravočasno pritožuje tožnik. Obširno graja odločitev sodišča prve stopnje in uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišču prve stopnje očita več absolutnih in relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nadalje, da je zaradi napačne dokazne ocene nepopolno ugotovilo dejansko stanje in v danih okoliščinah materialnopravno zmotno odločilo o izključitvi elementa protipravnosti. Pritožbeno sodišče ne bo podrobneje povzemalo posameznih pritožnikovih navedb, temveč se bo do njih opredelilo v nadaljevanju. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev sodbe.

3. Tožena stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je toženi stranki očital senzacionalistično in žaljivo poročanje. Pri tem se je skliceval na serijo člankov (kliping izpisov), ki so bili predvajani na televizijskem programu ..., katerega izdajatelj je tožena stranka. V spornih prispevkih je v okviru televizijskih novic poročala o teku kazenskega postopka zoper tožnika. Tožnik zatrjuje protipravnost prispevkov z naslovi "A. A. ... sodišču", "A. A. ... posli" in "A. A. se na sodišču zagovarja ...", zaradi katerih naj bi mu nastala nepremoženjska škoda v višini 24.000.000 EUR zaradi pretrpljenih duševnih bolečin in okrnjenega ugleda v ožji in širši okolici.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov presodilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek neutemeljen zaradi odsotnosti protipravnosti kot enega izmed pogojev nastanka odškodninske obveznosti. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil namreč za poročanje o kazenskem postopku zoper tožnika izkazan javni interes za novinarsko poročanje, pri čemer objave tožene stranke niso bile pretirano kritične ali objektivno žaljive. Prav tako je bilo v spornih objavah ustrezno poudarjena faza kazenskega postopka ter je bilo pojasnjeno, da tožnik za očitano kaznivo dejanje ni bil obsojen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo še, da tožena stranka tožnika v spornih prispevkih ni enačila z družbo B., d. o. o., temveč je pojasnila njegovo vlogo direktorja in izključnega družbenika te družbe. Ker toženi stranki ni mogoče očitati objave neresničnih informacij in ker pri poročanju ni ravnala z namenom zaničevanja tožnika, je očitek o protipravnem posegu v čast in dobro ime tožnika ter v njegovo pravico do zasebnosti neutemeljen.

7. Pritožbeno sodišče najprej zavrača očitek o procesni kršitvi iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga pritožnik utemeljuje z navedbo, da naj bi odvetnica dr. C. C. ne imela pooblastila za zastopanje tožene stranke. Stranka lahko za zastopanje pooblasti bodisi poimensko določenega odvetnika ali odvetnike, lahko pa tudi odvetniško družbo (87. člen ZPP). Iz vsebine pooblastila tožene stranke s 30. 6. 2016 jasno izhaja, da je pooblaščena Odvetniška družba D., o. p., d. o. o., iz Ljubljane. S tem pooblastilom je za opravljanje pravdnih dejanj pooblaščena tako odvetniška družba kot vsak od odvetnikov te odvetniške družbe. Tudi nov odvetnik, ki pristopi v to družbo (se tam zaposli), pridobi upravičenje za opravo procesnih dejanj na podlagi pooblastila, danega družbi. Pravdna dejanja je opravila Odvetniška družba D., o. p., d. o. o. iz Ljubljane, torej odvetniška družba, ki je bila pooblaščena. Navedbe tožnika o pomanjkanju pooblastila za konkretno odvetnico so zato zmotna. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnik z zatrjevano procesno kršitvijo v nobenem primeru ne more uspeti, saj je smisel določbe o procesni kršitvi v varstvu nepravilno zastopanega, ne pa njegovega nasprotnika.

8. Pritožnik zavrnitve dokazov na naroku ni grajal (prvi odstavek 286. b člena ZPP), a tudi če bi jo, v pritožbi ne bi bil uspešen. Namreč, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da protipravnost kot ena od predpostavk za odškodninsko odgovornost tožene stranke ni podana, ni bilo dolžno ugotavljati okoliščin glede višine nepremoženjske škode. Izvedenec psihiatrične stroke za ugotavljanje (ne)obstoja protipravnosti ni pravno odločilen dokaz (v tej smeri ni bil niti predlagan), zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je njegovo izvedbo zavrnilo. To postopanje ne predstavlja kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

9. Nadalje je neutemeljen očitek, da je sodišče zagrešilo kršitev načela pomoči prava neuki stranki, ki je uzakonjeno v 12. členu ZPP. Po tej določbi sodišče stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po ZPP, opozori, katera pravdna dejanja lahko opravi. Tožnik s tem uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, pri čemer ne pojasni, zakaj in kako naj bi kršitev tega načela vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Za uspešno uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka mora stranka namreč zatrjevati in dokazati, da sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, in tudi, da bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pripominja, da je iz spisa sicer razvidno, da sodišče prve stopnje tožnika je poučevalo o procesnih pravicah ter v luči pomoči prava neuki stranki celo vodilo njegovo zaslišanje. Pritožnikovo pričakovanje, da bo sodišče stopilo v vlogo njegovega pooblaščenca, pa ni pravilno, saj bi s tem kršilo načelo enakega obravnavanja strank.

10. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Izvedlo je vse dokaze, ki so bili v tem sporu pravno relevantni in substancirani, jih pravilno ocenilo in svojo dokazno oceno primerno utemeljilo v razlogih izpodbijane sodbe.

11. Med pravdnima strankama niti ni bilo sporno dejstvo, da je FURS ... na svoji spletni strani objavil seznam največjih davčnih dolžnikov, o katerem so poročali vsi mediji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se novinarji tožene stranke niso izražali niti žaljivo niti zaničljivo do tožnika, temveč so le podali informacijo o tem, da je bil tožnik lastnik družbe B., d. o. o., in da je ta največji davčni dolžnik v državi z dolgom, ki naj bi dosegal kar ... EUR. Sodišče je pričo E. E., ki je bral v televizijskih novicah napoved člankov ... in ..., ob zaslišanju celo prosilo (in to kljub nasprotovanju pooblaščenke tožene stranke), da neposredno prebere tisto besedilo, ki ga je prebral tudi v novicah, predvajanih prek televizije. S tem se je tudi na najbolj možen neposreden način prepričalo, da očitki tožnika o žaljivem in senzacionalističnem podajanju besedila ne držijo. Pritožbeno sodišče v celoti sledi dejanskim ugotovitvam prvostopenjskega sodišča ter pritrjuje njegovemu materialnopravnemu zaključku, da protipravnost ravnanja tožene stranke ni podana, kot sledi.

12. Ustava v prvem odstavku 39. člena zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska ter drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema ter širi vesti in mnenja. Svoboda izražanja je poleg tega, da je neposreden izraz posameznikove osebnosti v družbi, tudi temeljni konstitutivni element svobodne demokratične družbe. Svoboda govora ima še poseben pomen, ko gre za izražanje v okviru novinarskega poklica, saj so široke meje novinarske svobode eden izmed temeljev sodobne demokratične družbe. To še zlasti velja za poročanje o temah, pri katerih je podan splošni interes javnosti po informiranju. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v 23. točki obrazložitve, je za poročanje o največjih davčnih dolžnikih v državi, poročanje o storitvi kaznivih dejanj zoper premoženje, ki vplivajo tudi na proračunska sredstva države, in poročanje o poteku kazenskih zadev v zvezi s kaznivimi dejanji, ki zmanjšujejo premoženje države in posledično vseh državljanov, nedvomno izkazan javni interes. Gre namreč za interes vseh državljanov, da so seznanjeni s tistimi, ki imajo do skupnosti dovolj velik dolg, da si zaslužijo večjo pozornost javnosti, saj to nujno povratno vpliva na njihov položaj. Zaradi neplačila davka so namreč lahko njihova davčna bremena višja ali pa so storitve, ki jih nudi država, ustrezno slabše. Ustavno sodišče RS je v postopku za oceno ustavnosti Zakona o davčnem postopku v delu, ki se nanaša na javno objavo podatkov neplačnikov davkov, ki so fizične osebe, zapisalo, da je pri tehtanju na eni strani posega v informacijsko zasebnost posameznika, zaradi katerega je javnost seznanjena z dejstvom, da je posameznik davčni dolžnik, in z razredom višine davčnega dolga, ter na drugi strani interesa javnosti, da postane takšen podatek javen, in pravice javnosti, da se zagotavlja učinkovito pobiranje davkov, treba dati prednost slednjima¹. Po presoji pritožbenega sodišča bi se s sprejetjem stališča, kot ga zagovarja tožnik, neupravičeno omejilo manevrski prostor novinarjev in televizije pri poročanju o temi, glede katere je bil podan močan interes javnosti do obveščenosti. S tem pa bi se nedopustno poseglo v ustavno varovano jedro pravice tožene stranke do svobode izražanja (39. člen Ustave).

13. Toda navedene ugotovitve o velikem pomenu novinarskega dela in vloge novinarjev v družbi ne pomenijo, da svoboda izražanja novinarja ni z ničimer omejena. V skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene z enakovrednimi pravicami oziroma svoboščinami drugih ljudi. To velja tudi za pravico do svobode izražanja. Najpogosteje prihaja pravica do svobode izražanja v kolizijo prav s pravicami na področju varstva osebnostnih pravic in zasebnosti (35. člen Ustave), med katere spada tudi pravica do varstva časti in dobrega imena. Torej, četudi za opravljanje novinarskega dela na področju javnih zadev ali v zadevah, pri katerih je interes javnosti velik, je treba upoštevati tretji odstavek 15. člena Ustave o tem, da so človekove pravice omejene s pravicami drugih. Novinarji morajo biti pri izvrševanju pravice do obveščenosti ljudi, v zvezi s katero delujejo kot predstavniki javnosti, posebej odgovorni in skrbeti za resničnost informacij, za njihovo jasnost in nedvoumnost. Ob presojanju o tovrstnih zahtevkih, kakršen je tožnikov, je torej treba opraviti tehtanje kolidirajočih si ustanovnopravnih pravic.

14. Tožnik je kot direktor in edini družbenik gospodarske družbe, ki je bila največji davčni dolžnik v Sloveniji, pridobil status relativno javne osebe, javnost pa je imela upravičen interes biti obveščena o nepravilnostih oziroma kršitvah predpisov o plačevanju davčnih obveznosti, zato so novinarji o tem lahko poročali. Pritožbeno sodišče sodi, da tožena stranka dopustnih mej pri poročanju ni prestopila in je poročala na način, skladen s svojimi odgovornostmi in dolžnostmi. Celotno poročanje je bilo usmerjeno v vprašanja, ki so predmet javnega interesa oziroma javne razprave (ad rem) in ni prešlo na osebno raven (ad personam), torej poročanje ni bilo izvedeno z namenom zaničevanja tožnika. Za presojo protipravnosti izjav/prispevkov tožene stranke ni pomembno, ali je bil tožnik z njimi osebno prizadet (pritožbeno sodišče verjame, da je čisto človeško, da je bil), pač pa je odločilno, ali so bile/bili žaljive/i v očeh povprečnega gledalca. Tu je treba novinarsko poročanje presojati kot celoto in imeti v mislih povprečnega bralca, ker ima lahko izjava več pomenov in razlag. In poročanje tožene stranke ni vsebovalo ne neresničnih dejstev niti žaljivih navedb.

15. Podrobno obravnavanje preostalih, tudi minucioznih in povsem zgrešenih pritožbenih navedb presega zahtevani standard obrazloženosti (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede navedb o potrebi za delegacijo prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče le pripominja, da dejstva, da se pred Okrožnim sodiščem v ... vodi več različnih postopkov, v katerih je tožnik stranka, ni mogoče subsumirati pod pojem "drug tehten razlog" iz 67. člena ZPP (delegacija pristojnosti), glede izločitve posameznih sodnikov pa jih pritožnik sploh ne omenja poimensko. Pritožbene navedbe tako niso utemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, toženi stranki pa za pravočasen in obrazložen odgovor pripadajo stroški, nastali z njim. Pritožbeno sodišče ji je priznalo stroške nagrade za pritožbo po tar. št. 21 Odvetniške tarife (OT) v višini 2500 točk, materialne stroške po drugem odstavku 11. člena OT v višini 35 točk, skupaj torej 2535 točk oziroma, upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR, 1.163,56 EUR, z 22 % DDV pa 1.419,55 EUR, kar vse ji je dolžan povrniti tožnik, kot izhaja iz 2. točke izreka te sodbe.

-------------------------------
¹ Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-122/13 z 10. marca 2016.

Datum zadnje spremembe:

23.04.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 2102/2017
• VSL Sodba I Cp 1464/2017
• VSL sodba II Cp 1691/2015