VSL Sodba in sklep I Cp 1929/2017

Jedro

Z dograditvijo ali graditvijo objekta, nadzidavo ali adaptacijo tujega gradbenega objekta v solastnini se je v času gradnje veljavnem ZTLR izjemoma pridobila lastninska pravica. Solastnik, ki je s svojimi sredstvi v soglasju z ostalimi solastniki prezidal obstoječo zgradbo tako, da je s tem nastala nova zgradba, je pridobil lastninsko pravico na tem objektu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki solidarno povrniti 839,97 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je dovolilo objektivno spremembo tožbe z dne 4. 10. 2016 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da so tožeče stranke lastniki prizidka stavbe 166, k.o. X, v izmeri 8,5 x 4,5 m, zgrajenega na podlagi gradbenega dovoljenja SRS, Skupščine občine Litija, ki stoji na nepremičnini 562/2 k.o. X, in sicer prva tožeča stranka do 1/2, druga in tretja tožeča stranka pa vsaka do 1/4 ter da sta toženi stranki dolžni dopustiti odmero funkcionalnega zemljišča k prizidku stavbe št. 166 ter določitev posebne parcelne številke oz. identifikacijskega znaka na novo nastali parceli - nepremičnini ter odpis na novo nastale parcele ter dovoliti, da se na tako nastali novi parceli, nepremičnini, vknjiži lastninska pravica v korist tožečih strank, in sicer v korist prve tožeče stranke do 1/2, v korist druge in tretje tožeče stranke pa do 1/4 (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki solidarno povrniti pravdne stroške postopka v znesku 4.795,64 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Podrejeno predlaga spremembo odločitve z zavrnitvijo zahtevka. Sodišče navaja materialnopravni predpis, ki določa, da se lahko lastninska pravica pridobi tudi na zemljišču, če graditelj ni vedel in ni mogel vedeti, da gradi na tujem zemljišču, lastnik pa se temu ni uprl. V konkretnem primeru pa je tožeča stranka vedela za obstoj solastnine in zato na tej podlagi ne more pridobiti lastninske pravice. Glede objekta pa je sodišče prav tako napačno zaključilo, da gre za novogradnjo. Dejstvo je, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano za prizidek in ne za samostojni objekt. V tej smeri sodišče ni angažiralo predlaganega izvedenca, ki bi med drugim pojasnil tudi to, da prizidek ni samostojni objekt, saj je le prizidek h glavnemu objektu in je z njim nerazdelno povezan. Tožena stranka je še vedno solastnica prizidka, saj je dala soglasje le za dozidavo ne pa za rušenje. Pravno zmotno je, da bi se prizidek kot celota namenil tožnikom. Da gre za prizidek kot del stavbe, potrjuje tudi okoliščina, da se preko prizidka dostopa v mansardni del hiše, kar vse skupaj tvori samostojno mansardno celoto, ne pa lasten objekt poimenovan kot prizidek. Funkcionalno zemljišče s sodbo ni natančno določeno, pa tudi iz zahtevka ne izhaja določenost le-tega, sodišče pa o nedoločenem zahtevku sploh ne more odločiti. Ko sodišče ocenjuje, da se tožena stranka ni uprla gradnji, izpusti drug pogoj, ki mora biti kumulativno prisoten, to pa je, da tožeča stranka ni vedela in tudi ni mogla vedeti, da gradi na tujem zemljišču, lastnik zemljišča pa je vedel za gradnjo in se ni takoj uprl. Tožeča stranka pa je vedela, kje gradi in da zemljišče ni v celoti njeno. Tožena stranka ni dala soglasja za gradnjo, temveč le soglasje za dograditev, kar pomeni, da se ni odrekla solastninskemu deležu na objektu ter ni dala soglasja za spremembo ali povečanje solastnega deleža tožeče stranke. Takšen zaključek sodišča je v nasprotju z izvedenimi dokazi in listinami v spisu. Dogovor glede tega ne obstaja, sodišče pa tudi ni navedlo, iz katerih dokazov je sprejelo tak zaključek, da je tožena stranka soglašala s povečanjem solastnega deleža tožnikov. Prav tako je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je bil prizidek v izključni uporabi tožnikov. To ni res, dejstvo je, da so najmanj skupni prostor kurilnice uporabljali vsi solastniki, saj je le-ta služil za ogrevanje celotnega objekta. Tožniki v času ZTLR niso uveljavljali pripada zemljišča k stavbi in tudi ne izključnega lastništva nad prizidkom. Po določbah SPZ pa stvarne pravice pred uveljavitvijo tega zakona, ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa ta zakon. Sklicevanje na ZTLR je zato materialnopravno zmotno za konkreten primer, ker so tožniki svojo pravico uveljavljali šele v času veljavnosti SPZ. Sodišče je z ugotovitvenim delom izreka sodbe preseglo svoje stvarne pristojnosti, saj je nepremičnino kot celoto v bistvu v tem delu že razdružilo. Razdružitev pa je predmet nepravdnega postopka. Sodišče je pravno zmotno zaključilo, da gre za priposestovanje, čeprav je že na začetku v obrazložitvi navedlo, da gre za pridobitev lastninske pravice na podlagi soglasja in dogovora. Priposestovanja ni, saj je tožeča stranka ves čas vedela, da sta objekt in zemljišče v solastnini. Sodišče je tudi procesno zmotno spremembo tožbe dovolilo šele z izrekom sodbe, o tem se ni opredelilo v času, ko je to zahtevala tožeča stranka, tako da je dokazni postopek izvajalo glede na prvotno postavljen zahtevek, ne pa po spremenjenem tožbenem zahtevku. Tožena stranka nasprotuje tudi napačno odmerjenim stroškom postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zoper sodbo in sklep predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z načelnim pravnim mnenjem z dne 23. 10. 1990 se z dograditvijo ali graditvijo objekta, nadzidavo ali adaptacijo tujega gradbenega objekta v solastnini ne pridobi lastninska pravica. Izjemoma pridobi pošteni graditelj z dograditvijo ali nadzidavo posebnega dela zgradbe lastninsko pravico na tem delu zgradbe le, če je lastnik zgradbe vedel za gradnjo in se temu ni uprl (smiselna uporaba drugega odstavka 24. člena ZTLR). Kot izhaja iz sodne prakse iz obdobja, v katerem je bila obravnavana gradnja zaključena, je graditelj z gradnjo na zemljišču, ki je v solastnini graditelja in drugih oseb, lastninsko pravico na stavbi in stavbni parceli pridobil, če so ostali solastniki vedeli, da eden izmed solastnikov gradi na skupnem zemljišču zase in temu do zaključka gradnje niso nasprotovali¹. Solastnik, ki je s svojimi sredstvi v soglasju z ostalimi solastniki, prezidal obstoječo zgradbo tako, da je s tem nastala nova zgradba, je pridobil lastninsko pravico na tem objektu².

6. Tožniki so v tožbi trdili, da sta pravni prednik tožnikov pokojni mož prve tožnice F. F. in prva tožnica zgradila prizidek k hiši (ki predstavlja novo stanovanjsko enoto). Prizidek sta zgradila na podlagi soglasja tožencev. Tožniki trdijo, da sta prva tožnica in pokojni F. F. z zgraditvijo prizidka na podlagi soglasja tožencev postala izključna lastnika prizidka na podlagi sporazuma lastnikov in na podlagi 24. in 25. člena ZTLR kot tudi na podlagi priposestvovanja. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je bil pravni prednik tožnikov F. F., skupaj s tožencema solastnik stare hiše, zgrajene leta 1961. Toženca sta mu leta 1983 dovolila, da dogradi zgradbo na zahodni strani prvotne hiše in jo tudi v celoti financira. V nadaljevanju sta prva tožnica in pravni prednik tožnikov, pokojni F. F., kot investitorja pridobila lokacijsko in gradbeno dovoljenje za gradnjo prizidka k stanovanjski hiši na zemljišču parc. št. 526/2 k.o. X ter prizidek k hiši na podlagi soglasja tožencev zgradila.

7. Pritožbene navedbe, da izdelani prizidek ne predstavlja nove stvari, niso utemeljene, saj je pravni standard nove stvari³ v smislu določb o gradnji na tujem zemljišču po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča izpolnjen, če gre za nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe ali če gre za spremenjeno identiteto zgradbe. Če gre za spremembo namembnosti zgradbe, če npr. iz zemljišča z golimi zidovi nastane stanovanjska stavba, primerna za bivanje, in se torej spremeni njena namembnost/uporabnost, pa vsekakor gre za novo stvar oz. spremenjeno identiteto zgradbe. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v postopku ugotovilo, da je pred prizidkom na istem mestu stala garaža z odprto drvarnico v izmeri 24m2, ki je bila porušena in zgrajen prizidek v izmeri 4,5 x 8,5 m kot stanovanjski prostor, ne drži pritožbeni očitek, da zgrajeni objekt ne predstavlja nove stvari. Pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo angažirati izvedenca gradbene stroke zaradi vprašanja, ali navedeni prizidek predstavlja novo stvar, ni utemeljen, saj navedeno vprašanje predstavlja pravno vprašanje. Pritožbena navedba, da postavljeni prizidek ne predstavlja samostojnega objekta zaradi skupne kurilnice, ni utemeljena, saj obstoj skupne kurilnice v postopku ni bil ugotovljen. Kot izhaja iz izpovedb toženih strank, je bila kurilnica skupna za staro hišo in prizidek zgolj začasno v obdobju od leta 2006 do 2016, ob sami zgraditvi prizidka, kot tudi od leta 2016 dalje, pa objekta nimata skupne kurilnice, temveč ločeno ogrevanje. Okoliščina, ki jo pritožba izpostavlja, da je iz prizidka možen dostop do mansardnega stanovanja v stari hiši, ki ga uporabljajo tožniki, na samostojnost prizidka kot posebnega dela zgradbe ne vpliva. Sicer je v tem primeru odločilno, da objekt izpolnjuje pogoje, ki jih je začrtala sodna praksa v načelnem pravnem mnenju.

8. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri odločanju zmotno uporabilo določila ZTLR namesto Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ker je bila tožba vložena v času veljavnosti SPZ, ni utemeljen. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, sta prva tožnica in pokojni F. F. prizidek zgradila v letih 1983 in 1984, torej v času veljavnosti ZTLR. Ker je potrebno za presojo uporabiti zakon, ki je veljal v času zaključka gradnje⁴, gradnja pa se je zaključila leta 1984 v času veljavnosti ZTLR, je sodišče prve stopnje kot materialnopravno podlago pravilno uporabilo določila ZTLR.

9. Pravni prednik tožnikov in prva tožnica sta bila poštena graditelja, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da sta gradila na podlagi izrecnega soglasja tožencev, ki se gradnji nista uprla. Navedene ugotovitve utemeljujejo materialnopravni zaključek o utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi določila drugega odstavka 24. člena ZTLR, in sicer, da sta pravni prednik tožnikov pokojni F. F. in prva tožnica lastninsko pravico na prizidku in funkcionalnem zemljišču, potrebnem za njegovo redno rabo, pridobila originarno. Posledično so vsi dodatni razlogi sodišča prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem obstoja dogovora o pridobitvi izključne lastnine pokojnega F. F. in prve tožnice odveč, kot tudi dodatni razlogi sodišča prve stopnje v zvezi s priposestvovanjem lastninske pravice na nepremičnini, na kateri stoji prizidek. Pritožbene navedbe, ki izpodbijajo obstoj dogovora o pridobitvi izključne lastnine tožnikov na delu nepremičnine, kjer stoji prizidek (in sicer da toženca s spremembo solastniških deležev na zemljišču, kjer stoji prizidek, nista soglašala), za odločitev glede na ugotovljeno dejansko stanje v zadevi, posledično niso nerelevantne. Kot že navedeno, sta pravni prednik tožnikov in prva tožnica lastninsko pravico na prizidku pridobila originarno na podlagi zakona, saj sta bila poštena graditelja, ki sta gradila na podlagi soglasja tožencev, ki se gradnji, s katero sta bila seznanjena, nista uprla.

10. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje o funkcionalnem zemljišču ni moglo odločati, ker iz zahtevka ne izhaja določenost funkcionalnega zemljišča, ni utemeljen. Graditelju namreč v skladu s sodno prakso pripade lastninska pravica na zemljišču, na katerem stoji objekt, kot tudi na zemljišču, potrebnem za redno rabo tega objekta⁵, saj v nasprotnem primeru graditelj ne bi mogel koristiti objekta in bi bila tako pridobitev lastninske pravice na zemljišču, na katerem stoji objekt, izvotljena. Sicer je šlo za čas veljavnosti ZTLR, ko ni bilo sprejeto načelo "superficies solo cedit."

11. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je spremembo tožbe zmotno dovolilo šele z izrekom sodbe ter se o tem ni opredelilo v času, ko so to predlagali tožniki. V obravnavanem primeru so tožniki tožbo spremenili s pripravljalno vlogo z dne 4. 10. 2016 (list. št. 72). Toženca sta spremembi tožbe nasprotovala na naroku za glavno obravnavo dne 24. 11. 2016 (list. št. 89). Ker sta toženca spremembi tožbe nasprotovala, bi moralo sodišče prve stopnje izdati poseben sklep o dovolitvi spremembe tožbe⁶ v skladu s 185. členom ZPP, vendar pa navedeno na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivalo.

12. Pritožbeni očitek, s katerim pritožba zgolj pavšalno in nekonkretizirano izpodbija višino odmerjenih pravdnih stroškov tožnikov, ni utemeljen.

13. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso bile pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo ter sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Toženca s pritožbo nista uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnikom pa so v pritožbenem postopku nastali stroški za sestavo odgovora na pritožbo, ki znašajo 1.500 odvetniških točk oz. 688,50 EUR (Tarifna številka 21 v zvezi s 7. členom Odvetniške tarife), kar povečano za 22% DDV, znaša 839,97 EUR. Stroškov poročila stranki pritožbeno sodišče pooblaščencu tožnikov ni priznalo, saj je nagrada za navedeno opravilo že zajeta v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo. Stroške pritožbenega postopka v znesku 839,97 EUR je tožena stranka dolžna solidarno povrniti tožnikom v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

-------------------------------
¹ VS Bih Rev 3677/85 mnenje z dne 28. 1. 1986
² VS BiH Rev 114/88 mnenje z dne 15. 12. 1988
³ VSRS sklep II Ips 40/2017
⁴ VS RS sodba in sklep II Ips 118/2014
⁵ VS RS sklep II Ips 47/2012
⁶ D. Wedam Lukić, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV, 2006, stran 206

Datum zadnje spremembe:

16.04.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 2041/2011
• VSC sodba Cp 408/2014
• UPRS sodba III U 175/2014