VSL Sodba I Cp 1464/2017

Jedro

Toženka je tožnici na njenem delovnem mestu v frizerskem salonu in v prisotnosti sodelavke ter dveh strank izrekla: "Prekleta čefurka bosanska, ukradla si mi mamo in hišo."

Gre za žaljive besede, ki so tožnico razžalile, zato je upravičena do primerne denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti v višini 1.000,00 EUR.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zvezi s popravnim sklepom spremeni tako, da se dosojena odškodnina zviša na 1.000,00 EUR.

V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenih delih (glede teka zakonskih zamudnih obresti od 18. 11. 2014 dalje do plačila in v odločitvi, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka) potrdi izpodbijana sodba v zvezi s popravnim sklepom.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 170,46 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnica je zahtevala odškodnino za duševne bolečine, ki jih je trpela, ker ji je toženka - mati njenega izvenzakonskega partnerja 23. 3. 2012 v frizerskem salonu, kjer je bila tožnica zaposlena, rekla: "Prekleta čefurka bosanska, ukradla si mi mamo in hišo."

2. V sodbi z dne 29. 9. 2016 je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2014 dalje do plačila in da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Potem, ko se je tožeča stranka pritožila zoper zavrnilni del sodbe in predlagala tudi izdajo dopolnilne sodbe, je sodišče izdalo sklep, da se sodba dopolni (pravilno popravi) z novim odstavkom, s katerim se zavrne, kar je tožeča stranka zahtevala več (znesek 3.300,00 EUR s pripadki).

3. V pritožbi, ki jo je tožeča stranka vložila po prejemu sodbe, je najprej opozorila, da sodba nima zavrnilnega dela in v zvezi s tem uveljavljala kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ker je prvostopenjsko sodišče nato izdalo sklep, s katerim je to napako odpravilo¹, višje sodišče tega dela pritožbe tožeče stranke ni obravnavalo, pač pa le del pritožbe, ki se nanaša na višino dosojene odškodnine. Glede višine dosojene odškodnine je tožeča stranka pritožbo vložila tudi po prejemu sklepa, s katerim je prvostopenjsko sodišče popravilo izrek. Ker sta pritožbi vsebinsko povsem enaki, ju je višje sodišče obravnavalo kot eno pritožbo.

4. Pritožba uveljavlja zmotno uporabo 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ker meni, da je sodišče prve stopnje dosodilo prenizko odškodnino. Pravilno je sicer ugotovilo, kako se je dogodek zgodil in da je tožnica močno duševno trpela, ni pa opravilo ustrezne individualizacije odškodnine in upoštevalo objektivne pogojenosti v sistemu odškodnin. Premalo je upoštevalo predvsem dejstvo, da se je dogodek zgodil na delovnem mestu in da je tožnica to delovno mesto zaradi strahu pred ponovnimi protipravnimi ravnanji toženke zapustila. Sodišče ni upoštevalo, da so duševne bolečine visoke intenzitete trajale (vsaj, če ne več kot) mesec dni, da je morala tožnica zaradi intenzitete napada na osebnostne pravice klicati tudi policijo, ki je vstopila v salon, kar je jasno vodilo do zgražanja. Zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da z izrečeno žalitvijo ni bilo poseženo v dobro ime ali ugled, ki ga ima tožnica v družbi. Z izrečenimi žalitvami je toženka tožnici očitala storitev hudih kaznivih dejanj in to v okolju, kjer je tožnica živela 20 let in bila tam tudi zaposlena. Žalitve je toženka izrekla v javnosti, v pričo tožničine sodelavke in dveh strank. Ker se tožnica preživlja z opravljanjem frizerske dejavnosti, je bil poseg v njeno čast in dobro ime še posebej boleč. Ugled, čast in dobro ime, ki jih uživa na delovnem mestu, so zanjo izjemnega pomena. Ni šlo za spor znotraj družine, kot navaja sodišče. Stanje pri tožnici je bilo zelo kritično še kakšen mesec dni, kar jasno izhaja iz njene izpovedi. Dosojena odškodnina po višini odstopa od primerljive sodne prakse glede na konkretno ugotovljene okoliščine primera. Glede na vse navedeno je zmotna tudi odločitev o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da ugodi celotnemu tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine 4.000,00 EUR in toženki naloži v plačilo vse stroške postopka; podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

5. Tožena stranka sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da jo višje sodišče spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Prvo sodišče je ubralo napačno metodo ocene dokazov, s tem da je verjelo izključno tožnici in "njenim" pričam, od katerih je ena njena nekdanja sodelavka in po podatkih toženke tudi prijateljica, drugi dve pa sta tožničin oče in tožničin izvenzakonski partner, ki je tudi v hudem sporu s toženko. Priče torej niso nevtralne, zato bi jih moralo sodišče bolj kritično oceniti. Po drugih strani pa je sodišče zavrnilo toženkin dokazni predlog za zaslišanje njenega moža, ki je ravno tako posredna priča kot tožničin oče in tožničin izvenzakonski partner. Tudi vse ostale dokazne predloge toženke, razen njenega zaslišanja, je sodišče zavrnilo. Z vpogledom v pravdni spis II P 411/2014 je dokazovala, kakšno je bilo stanje v njeni družini pred odselitvijo njene matere k tožnici. Sodišče je neuravnoteženo obravnavalo predlagane dokaze. S tem je kršilo 8. člen ZPP (relativna bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP) ter storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično je napačno ugotovilo tudi dejansko stanje. V izpovedi prič so logične vrzeli, nasprotja med njihovimi izpovedbami in nasprotja med navedbami tožnice ter posameznimi izpovedbami. Tako je priča A. A. natančno vedela, kaj naj bi toženka rekla tožnici, o malo kasnejšem pogovoru strank s policijo, pa ni vedela povedati ničesar. Če je bila v času dogodka res v lokalu, bi verjetno vedela kaj več povedati tudi o tem. Če bi toženka res razgrajala po lokalu in žalila tožnico, bi šlo za prekršek in bi to policija ugotovila in napisala predlog za prekršek. Priča C. C. je dogodek v frizerskem salonu, ki se je zgodil leta 2012, združil z domnevnim toženkinim napovedovanjem, da bo obračunala s svojim sinom B. B. in člani družine C., kar naj bi govorila leta 2016. C. C. je torej spregledal, da je tožnica že v okviru svoje trditvene podlage ločila dva dogodka. To pa nazorno kaže na nespretno usklajevanje izpovedi tožničinega očeta. Zapletel se je tudi pri vprašanju, od kje ve za grožnje s "plavanjem po Savi", saj je o tem izpovedal različno. Vrzeli pa so tudi v izpovedbi B. B., ki niti po več vprašanjih sodnice ni vedel natančno povedati, kaj naj bi toženka tožnici rekla kritičnega dne. Tudi okoliščino, da je tožnica tožbo vložila skoraj tri leta po domnevnem škodnem dogodku, je sodišče prve stopnje prezrlo. Ni razumljivo, da bi tožnica, če bi bila res tako prizadeta, toliko časa čakala s tožbo. V resnici je tožba le nekakšen odgovor na lastninsko tožbo, ki jo je vložila toženka proti svoji materi. Povod za vse so namreč dogodki, ki so se začeli okrog leta 2012, ko je B. B. zmanipuliral svojo babico in mater toženke, da se je odselila k družini C. v K. ter njemu in tožnici s pogodbo o dosmrtnem preživljanju izročila hišo, v kateri prebiva toženka z možem, kasneje pa del hiše zastavila za vnukov dolg, preostali del hiše pa odprodala. Teh navedb tožnica sploh ni prerekala, B. B. pa o tem ni hotel govoriti. Toženka je šla v salon k tožnici, ker jo je skrbelo, zakaj se je njena mati odselila v K. in tožnice ni žalila z izrazi "bosanska čefurka". Možno pa je, da ji je rekla nekaj v smislu, da ji bodo ukradli mamo, vendar besedna zveza "ukrasti mamo" ne more biti žaljivka, saj ne gre za vrednostno sodbo. Toženka je to izrekla v kontekstu prej opisanih dogodkov in ne z namenom koga žaliti.

6. Pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. Obe obrazloženo izpodbijata pritožbene trditve nasprotne stranke in predlagata, naj višje sodišče zavrne pritožbo nasprotne stranke, ugodi pa njeni pritožbi ter priglašata stroške odgovora na pritožbo.

7. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

O pritožbi tožene stranke:

8. Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev, da je podan temelj odškodninske odgovornosti toženke. Tudi nobenih upoštevnih procesnih kršitev ni zagrešilo. Izreklo se je o vseh sklopih zatrjevanih dejstev in pravilno presodilo, katera so relevantna za odločitev o toženkini odškodninski odgovornosti zaradi posega v osebnostne pravice tožnice. Dokazni oceni prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, saj je narejena skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP - je celostna, življenjsko logična in prepričljiva.

9. Dvoma o tem, da je bila A. A. 23. 3. 2012 priča obravnavanemu škodnemu dogodku ni. Zaposlena je v frizerskem salonu, v katerem je po tožbenih trditvah prišlo do škodnega dogodka, pojasnila je, kaj je v kritičnem trenutku dela ona in kaj njena sodelavka - tožnica. Njuni izpovedbi, da sta imeli takrat vsaka svojo stranko in kaj sta delali, sta skladni. Okoliščine, ki bi kazale na res tesno povezanost priče in tožnice, to je povezanost, ki bi vzbujala dvom v poštenost izpovedbe priče, na prvi stopnji niso bile zatrjevane, pritožbene trditve o prijateljstvu pa so zgolj pavšalne. Da bi bil odnos med pričo in tožnico globlji od običajnega odnosa sodelavk, tako ni izkazano. Tudi pritožbene navedbe o tem, kaj je priča točno vedela in kaj ne, njene izpovedbe ne omajejo. Nesporno je, da je toženka prišla k tožnici v frizerski salon in da je govorila s povišanim tonom. Povsem običajno in logično je, da si človek, če nekdo v njegovi prisotnosti kaj glasno očita drugemu, to zapomni. Še toliko bolj, ko gre za grobe besede, ki žalijo, šokirajo. In besede: "Prekleta čefurka bosanska, ukradla si mi mamo in hišo" take so. Prav nič nenavadnega pa ni, da po dogodku razgovora tožnice s policisti ni poslušala. Razumno je pojasnila, da je imela delo s strankami: dokončala je friziranje "svoje" in "tožničine" stranke. Razen tega policisti in tožnica niso govorili s povišanim tonom.

10. Sodišče prve stopnje B. B. in C. C. ni zasliševalo kot posredni priči pri škodnem dogodku, pač pa skladno s predlogom tožeče stranke o posledicah škodnega dogodka, ki so se kazale pri tožnici. Te posledice sta izvenzakonski partner tožnice B. B. in oče tožnice C. C. sama zaznala, zato je sodišče ravnalo pravilno, ko ju je zaslišalo v zvezi z višino škode, ob izpovedbi pa pač nista mogla mimo tega, kaj jima je tožnica povedala o dogodku, zaradi katerih je imela posledice, o katerih sta pričala. Toženka pa je predlagala zaslišanje svojega moža D. B. zato, da bo izpovedoval le o tem, kaj mu je ona povedala o dogodku. Ob dejstvu, da je sodišče o dogodku zaslišalo toženko samo, ni imelo razloga, da bi o tem, kako je ona doživela dogodek, zaslišalo še njenega moža. Torej je utemeljeno zavrnilo ta toženkin dokazni predlog in pritožbeni očitki o kršitvah določb postopka v zvezi s tem niso utemeljeni.

11. Prepričljiva izpovedba tožnice, potrjena z izpovedbo A. A. in izpovedba toženke, da je šla k tožnici, da bi se pogovorila v zvezi z odselitvijo njene mame k tožničini družini in je dopustila možnost, da je tožnici rekla, da ji je ukradla hišo in mamo, zadostujejo za zaključek, da je tožeča stranka dokazala, da se je škodni dogodek zgodil tako, kot je zatrjevala. C. C. in B. B. sta v sklopu izpovedbe o višini škode povedala tudi, kaj jima je tožnica povedala v zvezi z dogodkom v frizerskem salonu. Sodišče prve stopnje tako dokazne ocene o tem, kaj se je zgodilo v frizerskem salonu, ni gradilo na njunih izpovedbah. Le v enem stavku je zapisalo, da je tožnica tudi njima povedala enako, kot je zatrjevala v tožbi in izpovedala, ko je bila zaslišana. Neutemeljeni so zato pritožbeni očitki o kršitvah, ki naj bi jih sodišče storilo s tem, da ju je o dogodku zasliševalo in na njuno izpovedbo oprlo sodbo o obstoju škodnega dogodka. Zato toženka tudi ne more uspeti z izpodbijanjem verodostojnosti njunih izpovedb kolikor se nanašata na sam škodni dogodek. Razen tega pa pritožba delom njunih izpovedb pripisuje pomen, ki ga nimata. Dejstvo, da je C. C. izpovedoval tudi o grožnjah, ki naj bi jih v zvezi s tožnico in njeno družino izrekla toženka, ne pomeni, da je bil C. C. naučen, kaj mora govoriti na zaslišanju. Pritožbeno sodišče je prepričano, da če bi bil naučen, ne bi vsega skupaj pomešal, pač pa bi pazil, da bi govoril točno to, kar bi mu bilo naročeno. Od kje C. C. ve za grožnje s "plavanjem po Savi" ni pomembno. Da B. B. ni vedel točno kaj je toženka izrekla tožnici, kaže, da tudi on za zaslišanje ni bil naučen, saj ni zato, da bi v postopku pomagal tožnici, izpovedoval točno kaj naj bi se zgodilo v frizerskem salonu, čeprav tam ni bil prisoten.

12. Ni sporno, da sta toženka in njen sin B. B., ki je izvenzakonski partner tožnice, sprta, da je do spora prišlo v zvezi z bivanjem mame toženke pri B. B. in tožnici in posledično v zvezi s premoženjem. Ta dejstva zadostujejo za pojasnitev motiva toženke, da je prišla k tožnici v službo, celotno ozadje in podrobnosti družinskega spora ter pravde glede premoženja, pa niso bistvene okoliščine za odločitev glede vtoževane odškodnine zaradi posega v osebnostne pravice tožnice. To pomeni, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za vpogled v pravdni spis II P 411/2014.

13. Sodišče prve stopnje ni prezrlo nobene druge relevantne okoliščine primera. Dejstvo, da tožba ni bila vložena kmalu po škodnem dogodku, ne dokazuje, da se škodni dogodek ni zgodil. Enako ne, da policija zoper toženko ni predlagala uvedbe postopka zaradi kršitve javnega reda in miru.

14. Tožnici je uspelo dokazati, da ji je toženka na njenem delovnem mestu v frizerskem salonu in v prisotnosti sodelavke ter dveh strank izrekla: "Prekleta čefurka bosanska, ukradla si mi mamo in hišo." Izrečeno je treba presojati kot celoto ter ob upoštevanju okoliščin, v katerih so bile besede izrečene. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da je v okoliščinah konkretnega primera za objektivno in subjektivno žaljive besede. Gre za razžalitev, zaradi katere je bila tožnica vznemirjena in prizadeta. Podani so vsi elementi za odškodninsko odgovornost toženke: njeno protipravno ravnanje, tožničina škoda, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivda toženke (prvi odstavek 131. člena OZ). Tožnica je zato upravičena do primerne denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti (prvi odstavek 179. člena OZ).

15. V pritožbi tožene stranke uveljavljani razlogi po obrazloženem niso podani. V zvezi z ugotavljanjem odškodninske odgovornosti toženke sodišče prve stopnje tudi nobene uradoma upoštevne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP ni storilo. Zato je višje sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo.

O pritožbi tožeče stranke:

16. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo tudi vsa dejstva, ki so odločilna za presojo višine dosojene odškodnine. Pritrditi je treba prvemu sodišču, da glede na izpovedbo tožnice in priče A. A. toženki ni mogoče očitati, da je s svojim ravnanjem poslabšala položaj (dobro ime in ugled), kakršnega je tožnica imela pred škodnim dogodkom v službi in doma. Čeprav je toženka tožnico razžalila na delovnem mestu, ni izkazano, da bi zaradi tega sodelavke in stranke tožnico dojemale drugače kot prej. Tudi njen položaj v družini se zaradi žalitev toženke, ki so predmet tega postopka, ni spremenil. Gledano v kontekstu toženka tožnici ni očitala storitve kaznivih dejanj. Očitkov tožnici, da je toženki ukradla mamo in hišo, ne gre razumeti dobesedno; pravilno je stališče tožene stranke, da kraja oseb in nepremičnin niti ni mogoča. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je škodni dogodek zgodil v javnosti, in ne kot skuša prikazati pritožba, da gre za spor znotraj družine. Da gre za spor znotraj družine je sodišče ugotovilo v drugem kontekstu, in sicer, da je bil družinski spor povod za nedopustno ravnanje toženke. Tudi ni res, da bi sodišče ugotovilo, da je bilo stanje pri tožnici zelo kritično še mesec dni. Sodišče prve stopnje je sicer zapisalo, da so tako izpovedovale priče, ne pa, da bi jim v tem delu sledilo. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je bilo tožnici predvsem prvi mesec po škodnem dogodku grozno hoditi v službo, ker jo je bilo strah, da jo bo toženka ponovno napadla, manj intenziven strah v zvezi s tem pa je trajal vse do odhoda na novo delovno mesto, na delovnem mestu ni bila več sproščena tako kot prej; da kakšen mesec ni spala, bolela jo je glava, počutila se je osramočeno, prizadeto, manj vredno, bila je žalostna in slabe volje. Opisano stanje ne pomeni kritičnega stanja.

17. Pritrjuje pa višje sodišče pritožbi tožeče stranke, da sodišče prve stopnje dosojene odškodnine ni primerno individualiziralo. Iz izpovedbe tožnice, ki so jo potrdile tudi priče B. B., C. C. in A. A., izhaja, da so bile njene duševne bolečine precej intenzivne. Duševne bolečine, kakršne je prikazovala tožnica, bi utemeljevale višjo odškodnino od na prvi stopnji dosojenih 700,00 EUR. Vendar pa je ob pravilni uporabi 179. člena OZ sodišče pri dosoji primere denarne satisfakcije za pretrpljeno nepremoženjsko škodo vezano tudi na načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja uporabo razdeljevalne pravičnosti, po kateri gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Enakih primerov v sodni praksi sicer praktično ni, različnih škodnih primerov pa tudi ni mogoče matematično enačiti. Naloga sodišča je zato, da poišče ustrezno vrednostno ravnotežje med sorazmerno lažjimi in sorazmerno hujšimi primeri. Pritožbena navedba, da dosojena odškodnina po višini odstopa od primerljive sodne prakse, je zgolj pavšalna; sodne prakse pritožba ne navaja. Je pa višje sodišče v bazi NEGM našlo primerljiv primer, ko je nogometni igralec z izrečenimi kletvicami, očitki in grožnjami ter pljunkom v obraz na nogometnem igrišču, torej v javnosti, razžalil nogometnega sodnika.² Nogometnemu sodniku je bilo pravnomočno dosojenih 1.500,00 EUR odškodnine. Igralec je nogometnega sodnika razžalil ne le z grobimi besedami, pač pa ga je tudi pljunil in na nogometnem igrišču je mnogo več ljudi, kot v frizerskem salonu. Ob upoštevanju vsega navedenega višje sodišče ocenjuje, da je primerna denarna odškodnina, ki jo je toženka dolžna plačati tožnici, 1.000,00 EUR. Zato je na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in dosojeno odškodnino zvišalo za 300,00 EUR.

O stroških postopka:

18. Če pritožbeno sodišče spremeni prvostopenjsko odločbo, mora odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Čeprav je višje sodišče zvišalo tožnici dosojeno odškodnino, glede na postavljeni tožbeni zahtevek njen uspeh še vedno ne presega polovičnega, ki bi utemeljeval odločitev, da ji je toženka dolžna povrniti uspehu v postopku sorazmeren del stroškov prvostopenjskega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). Ker pa je tožnica v postopku dejansko uspela, je, kot je pravilno navedlo že prvostopenjsko sodišče, razumna in pravična odločitev, da nosita stranki vsaka svoje stroške postopka na prvi stopnji. Tudi pri stroškovni odločitvi je namreč treba upoštevati vse konkretne okoliščine primera in ne zgolj matematični izračun (drugi odstavek 154. člena ZPP).

19. Stroške pritožbenega postopka, v katerem je tožena stranka v celoti propadla, tožeča stranka pa delno uspela, je sodišče druge stopnje odmerilo glede na znesek, s katerim je tožeča stranka uspela - 300,00 EUR za njeno pritožbo in 700,00 EUR za odgovor na pritožbo tožene stranke (tožena stranka je imela interes za pritožbo le za 700,00 EUR, kolikor je propadla v postopku na prvi stopnji). Višje sodišče je tožeči stranki priznalo vse postavke, priglašene v stroškovniku na koncu pritožbe zoper sodbo in na koncu odgovora na pritožbo tožene stranke ob upoštevanju prej navedenih vrednosti, za pritožbo zoper sklep pa le stroške plačane sodne takse, ker je v pritožbi zoper sklep le ponovljena pritožba zoper sodbo. Skupaj znesejo potrebni pritožbeni stroški tožeče stranke 170,46 EUR, natančnejša specifikacija pa je v spisu na list. št. 91, 104 in 138. Skladno s 313. členom ZPP je določilo 15 dnevni izpolnitveni rok za plačilo stroškov postopka. Če jih toženka v postavljenem roku ne bo plačala, bo prišla v zamudo in bo od tedaj dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

-------------------------------
¹ Dejansko gre za popravni sklep po 328. členu ZPP, saj je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi obrazložilo, da je del tožbenega zahtevka zavrnilo in zakaj, torej je zavrnilni del sodbe očitno pomotoma izpadel iz izreka.
² Sodba VS RS II Ip 174/2011: igralec je sodnika razžalil z besedami "da bi ti vsi doma crknoli, ti pa vred z njimi, nemaš doma za jesti, ka odiš tu za tej 40,00 EUR prosjačit, pizda ti materina ciganska, lopov ciganski".

Datum zadnje spremembe:

12.04.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba III Cp 2609/2009
• VSL sodba II Cp 2849/2014
• VSL sodba II Cp 2426/2009