VSL Sodba II Cp 2119/2017

Jedro

Tožnik je bil med prestajanjem pripora zaprt v premajhni sobi, kjer je preživel 21 ur na dan, v trajanju več kot leto dni in pol. Njegov položaj je bil dodatno poslabšan v poletnih mesecih ter ob slabem vremenu, ko je bilo oteženo sprehajanje po nepokritem dvorišču. Navedene okoliščine predstavljajo protipraven poseg v tožnikovo pravico do osebnega dostojanstva, tožnik pa je upravičen do pravične denarne odškodnine v višini 5.620 EUR.

Pripor v nehumanih razmerah je treba obravnavati kot en škodni dogodek, zato prične zastaranje teči prvi dan po izpustitvi iz pripora. Oškodovancu je bila celotna nepremoženjska škoda znana, ko je kršitev njegovih osebnostnih pravic prenehala.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo odškodnine 5.620 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2014 dalje. Tožnikov višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in mu naložilo povračilo 376,61 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožnik sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka (1. in 3. točka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe v izpodbijanem (zavrnilnem) delu. Meni, da je dosojena odškodnina prenizka. Sodišču očita, da odmerjene odškodnine ni primerjalo z dosojenimi odškodninami v primerljivih primerih. V obrazložitvi tako manjka konkretizacija in utemeljitev načela objektivne pogojenosti odškodnin, zato preizkus sodbe v tem delu ni mogoč. Poudarja, da sodišče ni upoštevalo odmerjene odškodnine v zadevi ESČP (Mandič in Jović proti Sloveniji), kjer je bila dosojena odškodnina v znesku 38,46 EUR na dan. Čeprav ESČP dopušča, da so odškodnine v državah nekoliko nižje, pa te ne smejo biti nesorazmerno nižje. Namen takšnega stališča ESČP naj bi bil v dejstvu, da so postopki pred domačimi sodišči bližji, dostopnejši, hitrejši in da potekajo v domačem jeziku. Pritožnik meni, da vse naštete okoliščine (zlasti hitrost in cena postopka) v konkretnem primeru niso bile podane, zato se zavzema za višjo odškodnino glede na primerljive odločitve ESČP. Poudarja, da se zadevi Štucl in Pečenko proti Sloveniji nanašata na neugodne razmere v zaprtem oddelku v ZPKZ Ljubljana, ki so bile ugodnejše kot v pripornem oddelku. Sklicuje se tudi na odločitev Ustavnega sodišča Češke republike v sodbi I US 192/11 z 28. 3. 2011, kjer je odločilo, da je znesek odškodnine lahko nižji od zneskov, ki jih dosoja ESČP, a mora kljub temu ustrezati nacionalni tradiciji, življenjskemu standardu in pravnemu sistemu. Kot ustrezno je določilo 45 % od zneska, ki bi ga v tovrstnih zadevah določilo ESČP. Ker imata obe državi primerljiv življenjski standard, povprečna plača v Sloveniji je celo nekoliko višja, pravna tradicija pa krajša, bi tudi dosojeni zneski morali biti višji. Sodišču očita, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava kršilo številne človekove pravice. Nasprotuje tudi odmeri pravdnih stroškov, za katere meni, da bi jih sodišče moralo izračunati z ločenim upoštevanjem uspeha po temelju in po višini ter tožniku priznati tudi priglašene stroške sodne takse.

3. Toženka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne še v preostalem delu oziroma razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča prve stopnje glede zavrnitve ugovora zastaranja. Sklicuje se na prvi odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in poudarja, da je zastaranje začelo teči z dnem, ko je škoda nastala, torej z dnem, ko je tožnik v priporu trpel duševne bolečine, vedel pa je tudi za povzročitelja te škode. Ker je tožnik škodo trpel po dnevih, bi za vsak dan posebej moral teči tudi zastaralni rok. Poudarja, da kršitev pravic ne more biti podana prvi in zadnji dan pripora, saj se je tožnik v teh dnevih lahko prosto gibal oziroma je bil zaprt le del dneva. Tožnikovo bivanje v sobah št. 82 in št. 99 predstavlja dva ločena škodna dogodka.

4. Sodišču očita, da je napačno ugotovilo velikost tožnikovega bivalnega prostora v vtoževanem obdobju. Vztraja, da je bilo v sobi št. 82 nastanjenih največ pet pripornikov. Da se je njihovo število spreminjalo, sta potrdila tako tožnik kot tudi priča A. A. Tožnik je imel zato na voljo od 3,2 do 5,46 m2. Prostorsko stisko v sobi št. 99 je toženka omilila z drugimi ugodnostmi, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Poudarja, da so priporočila Evropskega odbora za preprečevanje mučenja in nečloveškega ravnanja ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (v nadaljevanju CPT) zgolj priporočila, na katera sodišče ni vezano. Navedeni standardi v spornem obdobju tudi še niso bili izdelani, česar sodišče ni upoštevalo. Poudarja, da sta imela pripornika na voljo dve mizi, kjer bi lahko jedla. Toženka zato ne more odgovarjati, če sta eno mizo zasedla z drugimi stvarmi (npr. televizijo). Napačno naj bi bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje glede dovoljenega časa za telefoniranje, saj je priča B. B. izpovedala, da se je včasih telefoniralo tudi eno uro. Sodišče tudi ni v zadostni meri upoštevalo, da je imel tožnik na voljo ventilator, ki je znižal vročino v sobi. Slednjo so morali sicer prenašati tudi drugi prebivalci Ljubljane. Sobe so se zračile tudi na druge načine, česar sodišče ni upoštevalo. Nasprotuje tudi zaključkom sodišča glede visokih temperatur, saj je tožnikova soba gledala na vzhod in je bila kot taka hladnejša. Kratkotrajna izpostavljenost visokim temperaturam zato ne more biti okoliščina, ki opravičuje prisojo odškodnine. Enako velja za smrad. Sodba namreč nima razlogov o tem, ali je bil ta enak v vseh mesecih. Tožnik naj tudi ne bi dokazal, da je bil nekadilec oziroma da je neuspešno zaprosil za premestitev v nekadilsko sobo. Meni, da je bila zagotovljena tožnikova potreba po gibanju, na svežem zraku pa bi se lahko nahajal tudi ob slabem vremenu.

5. Sodišče naj bi glede duševnih bolečin, ki jih je zatrjeval tožnik, zgolj povzelo po tožniku zatrjevano hudo nespečnost, občutek utrujenosti, razdražljivosti in depresije. Odškodnina za duševne bolečine mora izpolnjevati tako objektivni kot subjektivni kriterij, pri čemer pa v konkretnem primeru sodišče teh okoliščin sploh ni ugotavljalo. Tožnik se tudi nikoli ni pritoževal nad razmerami, česar sodišče ni upoštevalo v zadostni meri.

6. Pravdni stranki odgovora na pritožbo nasprotne stranke nista podali.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede ugovora zastaranja

8. Sodišče prve stopnje je prepričljivo zaključilo, da je potrebno pripor v nehumanih razmerah obravnavati kot en škodni dogodek in da zato zastaranje prične teči prvi dan po izpustitvi iz pripora. Ker je to v konkretnem primeru pomenilo dne 5. 1. 2012, zastaralni rok ob vložitvi tožbe še ni potekel. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bila tožniku celotna nepremoženjska škoda znana, ko je kršitev njegovih osebnostnih pravic prenehala. Ob tem velja dodati, da je bil tožnik zaradi odvzema prostosti v posebnem položaju, zato ni sprejemljivo stališče toženke v pritožbi, da bi lahko sodno varstvo zahteval že prej.

Glede materialnopravnih izhodišč

9. Tožnik uveljavlja odškodnino za duševne bolečine, ki jih je pretrpel, ko je v času od 23. 6. 2010 do 5. 1. 2012 v neustreznih razmerah prestajal pripor v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana (v nadaljevanju ZPKZ), skupaj 562 dni, od tega 64 dni v sobi št. 82 in 498 dni v sobi št. 99. Toženkino zatrjevanje, da je bil ta čas krajši, saj prvega in zadnjega dne tožnik ni v celoti preživel v priporu, ni pravno relevantno, saj je škodo potrebno odmerjati za celotno obdobje¹ in ne za posamezni dan. Gre za pravilen pristop, kateremu je sledilo že sodišče prve stopnje.

10. V skladu z 21. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) je zagotovljeno spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva in v kazenskem in v vseh drugih pravnih postopkih, prav tako pa tudi med odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni. Podobno določa Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), ki v 3. členu uzakonja prepoved mučenja ali nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja.

11. V skladu s 148. členom OZ pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje funkcije. Po prvem odstavku 179. člena OZ pa pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ali strahu ter njihovo trajanje to opravičujeta, pravična denarna odškodnina, med drugim tudi za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice.

12. Tako Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) kot tudi slovenska sodišča so že zavzela stališče, da ukrepi, s katerimi se osebi odvzame prostost, lahko vsebujejo neizogiben element trpljenja ali osramotitve. Vseeno pa slednja ne smeta biti prekomerna. Katere so tiste neugodne razmere, je predmet presoje vsakega konkretnega primera. Podane bodo takrat, kadar posamezniku onemogočajo dostojno prestajanje kazni oziroma pripora ter mu povzročajo duševne bolečine takšne intenzitete, da to opravičuje prisojo denarne odškodnine. Kot je pravilno zapisalo sodišče prve stopnje, je kršitev lahko podana že ob pomanjkanju osebnega prostora, ki je na voljo priporniku. V večini primerov pa ni odločilna zgolj kvadratura, temveč tudi drugi dejavniki, kot so možnosti za gibanje zunaj celice, prezračevanje, ogrevanje, naravna svetloba in podobno.

13. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, pomeni 7m2 površine na osebo, ki ji je odvzeta prostost, standard, ki ga je določil CPT. Na navedeni standard se v svojih odločbah sklicuje tudi ESČP, zato pomeni pomembno merilo tudi za odločanje v konkretnem primeru. Toženka v pritožbi sicer navaja, da so se standardi CPT oblikovali kasneje, tj. po obdobju, ki ga je tožnik preživel v priporu. Vendar ob tem spregleda, da je ESČP tisto, ki je ob preizkusu, ali je podana kršitev 3. člena EKČP, v pilotni sodbi Ananyev in drugi proti Rusiji (št. 42525/7 in 60800/08) že leta 2012 sprejelo trojni test, ki mora biti podlaga sodni odločitvi, in sicer: (1) vsaka pridržana oseba mora imeti v sobi svoj prostor za spanje; (2) vsaka pridržana oseba mora imeti na voljo najmanj 3 m2 talne površine in (3) celotna površina sobe mora biti tolikšna, da pridržanim osebam omogoča prosto gibanje med pohištvom.

14. Ob tem pristop ESČP ni utemeljen na goli matematični formuli, ampak se upošteva vse okoliščine, v katerih posameznik prebiva. V primerih, v katerih povprečna površina na zapornika pade pod 3 m2, se domneva, da tako stanje pomeni kršitev 3. člena EKČP, ko pa ima posameznik na voljo od 3 do 4 m2, je po oceni ESČP kršitev podana, če sovpade z drugimi neustreznimi okoliščinami bivanja. V drugih primerih, ko je na voljo več kot 4 m2, pomanjkanja prostora sodišče ne šteje kot odločilen dejavnik. Kršitev je podana le, če to narekujejo druge neustrezne razmere.²

Glede protipravnega ravnanja toženke

15. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik 64 dni prebival v sobi št. 82, ki meri 18,19 m2, brez sanitarij pa 16,37 m2. Toženka v pritožbi vztraja na stališču, da v sobi nikoli ni bilo nastanjenih 6 oseb, zato je osebni prostor, ki je bil na voljo pritožniku, znašal več kot 2,73 m2. Pritožbeno sodišče v tem delu v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, podano pod točko 24 obrazložitve. Da si je tožnik sobo delil še s petimi osebami, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi njegovega zaslišanja, ki sta ga potrdili priči C. C. in B. B. nenazadnje pa tudi priča A. A., ki je prav za čas, ko je v sobi prebival tožnik, izpovedala, da je zaradi stiske s prostorom v njej prebivalo 6 oseb. Glede na navedeno, gre za površino, ki je pod omenjenim minimumom osebnega prostora na posameznika, gibanje na majhnem prostoru pa je še dodatno omejevalo pohištvo v sobi. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je zaradi prostorske stiske, ki jo je v tem času trpel tožnik, podana kršitev 3. člena EKČP in 21. člena URS.

16. Toženka v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi, da si je tožnik sobo št. 99 delil še z enim pripornikom, pri čemer je vsak od njiju imel na voljo 3,52 m2 osebnega prostora. Tudi v tej sobi je bilo pohištvo, soba pa je bila tako ozka, da se dva med hojo nista mogla srečati. Sodišče je ob ugotovljenih ostalih okoliščinah, in sicer minimalni količini preživetega časa izven sobe, visokih temperaturah v poletnih mesecih, neučinkovitem prezračevalnem sistemu v sanitarijah, omejenem sprehajanju v času slabih vremenskih razmer in smradu zaradi kajenja, tudi v tem delu utemeljeno zaključilo, da našteto ni olajšalo oziroma omililo tožnikove stiske zaradi bivanja na omejeni površini, v kateri je preživel več kol leto in pol.

17. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse okoliščine, ki so bile odločilne za razsojo. Pritožbeno sodišče v tem delu sprejema dokazno oceno kot pravilno in se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Ker toženka ni nasprotovala tožnikovim navedbam, da je bilo za telefoniranje omogočeno šestkrat tedensko po deset minut, je z nasprotnimi trditvami, ki jih podaja šele v pritožbi, prepozna (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pravilen je zato zaključek sodišča, da je tožnik izven sobe preživel v povprečju tri ure na dan, pri čemer dve uri in pol dnevno na sprehodu, deset minut med telefoniranjem in dobri dve uri tedensko v fitnesu. Da je bilo v sobi v poletnih mesecih zelo vroče, vzhodni legi navkljub, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi zaslišanja tožnika in priče B. B. Tudi na podlagi podatkov o temperaturah, izmerjenih na merilnem mestu Ljubljana - Bežigrad, je sodišče lahko razbralo, da je temperatura velikokrat presegla 30 stopinj Celzija. Možnost prenašanja vročine je pravilno ovrednotilo glede na dejstvo, da se je tožnik 21 ur nahajal v premajhni sobi in za razliko od ostalih Ljubljančanov, vročini ni mogel ubežati. Prepričljivi in v zadostni meri obrazloženi so nadalje zaključki sodišča, da temperature ni bilo mogoče znižati niti z ventilatorji niti z odpiranjem oken (ki so bila brez rolet) oziroma odpiranjem vrat na hodnik (primerjaj tč. 38 obrazložitve sodbe).

18. Bivanje v sobi je dodatno oteževal smrad, ki se je širil iz sanitarnih prostorov zaradi nedelujočega sistema prezračevanja. Sodišče prve stopnje je slednje ugotovilo na podlagi skladnih izpovedb tožnika ter prič C. C. in B. B. česar toženka s pavšalnimi navedbami ne more izpodbiti. Enako velja za ugotovljeno in s pričami podprto dejstvo, da je toženec kot nekadilec moral prenašati kajenje v sobi, saj zaradi pomanjkanja prostora in velikega števila kadilcev, soba za nekadilce ni bila na voljo.

19. Po povedanem tudi glede bivanja v sobi št. 99 niso podani dejavniki, ki bi lahko nadomestili dodelitev skromnega osebnega prostora. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno ugotovilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen.

Glede višine odškodnine

20. Odmerjeni višini odškodnine v pritožbi nasprotujeta obe pravdni stranki. Glede sklicevanja na primerljive primere ESČP velja poudariti, da odmera odškodnine s strani domačega sodišča ne pomeni gole mehanske uporabe zneska. Pravično zadoščenje po 41. členu EKČP namreč vzpostavlja lasten odškodninski temelj, ki ga ESČP uporabi tudi, če nacionalni sistem ne omogoča odmere denarnega zadoščenja. V več primerih se je ESČP že postavilo na stališče, da mora biti pri določitvi zneska prisojene odškodnine domačim sodiščem dopuščen širši okvir proste presoje,³ pri čemer so zneski lahko nižji od tistih, ki jih je ESČP prisodilo v podobnih primerih. Velja tudi opozoriti na dejstvo, da je ESČP ob podobnem dejanskem stanju odškodnine presojalo različno. V zadevi Mandić in Jović proti Sloveniji je oškodovancem za 210 dni pripora prisodilo 8.000 EUR odškodnine, kar je v dnevnem znesku približno tri krat višja odškodnina kot v zadevi Beljkaš proti Sloveniji (12.000 EUR za dobri dve leti pripora).

21. Pri odmeri odškodnine je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je tožnik v premajhni sobi preživel več kot leto dni in pol, da je šlo za zaprt tip prestajanja pripora, zaradi česar je bil 21 ur na dan zaprt v premajhni sobi, njegov položaj pa je bil dodatno otežen v poletnih mesecih ter ob slabem vremenu, ko je bilo oteženo sprehajanje po nepokritem dvorišču. Tudi po oceni pritožbenega sodišča odmerjeni denarni znesek v višini 5.620 EUR (pet in pol povprečnih plač v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje) predstavlja pravično denarno odškodnino.

22. Pri odmeri je sodišče prve stopnje upoštevalo subjektivne kriterije, in sicer vse okoliščine konkretnega primera, med drugim zlasti dejstvo, da je protipravno stanje trajalo kar 562 dni. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je verjeti tožnikovi izjavi, da mu je bilo bivati v takšnih razmerah neprijetno in tesnobno. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zaključilo, da so bile kršene njegove osebnostne pravice, pri odmeri odškodnine pa je hkrati upoštevalo, da pri tožniku tako stanje ni pustilo hujših zdravstvenih posledic. Tožnikovo zavzemanje za višjo odškodnino zato ne more biti utemeljeno. V zvezi z objektivno pogojenostjo višine odškodnine v smislu drugega odstavka 179. člena OZ velja dodati, da sodne prakse Vrhovnega sodišča glede posega v osebno dostojanstvo zaradi (ne)ustreznih razmer pri prestajanju pripora ali zapora v času odločanja na prvi stopnji še ni bilo.

23. Pritožbeno sodišče je v času odločanja že razpolagalo z dvema judikatoma Vrhovnega sodišča RS, kjer je bila v primerljivi zadevi oškodovancu prisojena odškodnina v višini 3.980 EUR (za čas 376 dni v priporu in zaporu oziroma 4 povprečne plače v času sojenja na prvi stopnji).⁴ V drugi zadevi je šlo za blažji primer, saj je bil neupravičen poseg v osebnostne pravice ugotovljen (zgolj) v trajanju 160 dni, pri čemer oškodovancu nikoli ni bilo na voljo manj kot 3m2 osebnega prostora. Vrhovno sodišče RS je v tej zadevi odškodnino znižalo na 1.500 EUR oziroma 1,5 neto povprečne plače v času sojenja na prvi stopnji⁵. Ker je tožnik v konkretnem primeru utrpel hujše kršitve osebnostnih pravic, protipravno stanje pa je bilo tudi dolgotrajnejše, je odmerjena odškodnina utemeljeno nekoliko višja.

Glede stroškov postopka

24. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določilo drugega odstavka 154. člena ZPP. Določba uzakonja pravila, po katerih sodišče odloča o tem, kdo v končni posledici nosi stroške postopka. Temeljno merilo je kriterij uspeha strank v pravdi glede na izid odločitve o glavnem zahtevku. Odločilno je načelo končnega uspeha. ZPP ločevanja uspeha po temelju in višini zahtevka ne pozna. Sodna praksa ga dopušča v izjemnih (predvsem odškodninskih) primerih, če to utemeljuje obsežnost dokaznega postopka in stroškov glede temelja zahtevka. V konkretnem primeru ne gre za takšen položaj, zato je pritožba tožnika neutemeljena tudi v tem delu.

Glede odločitve sodišča druge stopnje

25. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbama pravdni stranki sami trpita svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 88/2017 s 30. 11. 2017.
² Primerjaj sodbo ESČP Muršič proti Hrvaški (733/13 z dne 20. 10. 2016).
³ Primerjaj sodbo ESČP Bizjak proti Slovenija, 25516/12 z dne 8. 7. 2014, tč. 37-39.
⁴ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 45/2017 s 30. 11. 2017.
⁵ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 88/2017 s 30. 11. 2017.

Datum zadnje spremembe:

12.04.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 1471/2018
• VSL Sodba II Cp 1160/2020
• VSRS Sodba II Ips 84/2020