VSL Sodba II Cp 2231/2017

Jedro

Šestmesečni rok za podajo zahteve za sklenitev glavne pogodbe iz petega odstavka 33. člena OZ je materialni prekluzivni rok, na katerega sodišče pazi po uradni dolžnosti (in ne za zastaralni rok). V primerih, ko je rok določen kot prekluzivni rok, pa se pravila o zastaranju ne uporabljajo (345. člen OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek v višini 150.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2014 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka (tožnica). Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Povzema odločitev in del razlogov sodišča prve stopnje ter navaja, da je sodba nepravilna in nezakonita. Tožnica je v tožbi navajala, da je tožena stranka (toženec) kršil sporazum o ugotovitvi obsega in delitvi skupnega premoženja (v nadaljevanju sporazum), s tem, da je nepremičnino na otoku K., glede katere se je zavezal, da bo z otrokoma pri notarju na H. sklenil darilno pogodbo, prodal bratu P. V. Tožnica je dokazovala kršitev sporazuma, ki ima za posledico odškodninsko odgovornost toženca. Obenem je navajala, da je toženec s prejemom kupnine neupravičeno obogaten. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je treba zavezo toženca iz sporazuma obravnavati kot predpogodbo ter, da je ta zaveza ugasnila, ker tožnica ni v roku šestih mesecev zahtevala sklenitve darilne pogodbe. Zaveza toženca je ugotovljena s pogodbo, sklenjeno v obliki notarskega zapisa. Za zastaranje obveznosti, ugotovljene v obliki izvršljivega notarskega zapisa, velja desetletni rok, zato je zmoten zaključek sodišča, da je toženčeva zaveza ugasnila zaradi poteka materialnega prekluzivnega roka. Ugotovitev sodišča je tudi v nasprotju s trditveno podlago toženca, da darilne pogodbe ni mogel skleniti. Zaradi ovir toženčeva zaveza ni mogla prenehati. Zmoten je zaključek sodišča, da je s primarnim zahtevkom tožnica od toženca zahtevala izpolnitev v svojo korist. Zatrjevala in dokazovala je namreč pogodbeno voljo strank in zakaj je toženec s prodajo nepremičnine na K. odškodninsko odgovoren tožnici. Sodišče ni ugotavljalo prave volje strank, saj ni izvedlo ocene predloženih dokazov, predvsem pisma tožnice tožencu, v katerem je tožnica napisala, da ne želi prodajati K. in P. ter, da želi, da se nepremičnini podarita otrokoma. Na ta dokaz se je tožnica sklicevala v X. točki pripravljalne vloge z dne 29. 3. 2016. V vlogi z dne 21. 12. 2016 je navedla, da sta bili pravdni stranki soglasni, da bosta svoja deleža podarili otrokoma, pri čemer je darilno pogodbo kot zemljiškoknjižni lastnik sklenil toženec. Takšen dogovor je bil najbolj praktičen. Iz dopisa tožnice izhaja jasna volja, da nepremičnini pridobita otroka. Razvidno je tudi, da bi bila darilna pogodba sklenjena kot darilo obeh staršev otrokoma in ne le darilo toženca otrokoma. Tožnica je popolnoma zaupala tožencu in je soglašala, da toženec otrokoma podari tudi njen delež na nepremičnini. Tožnica je izključno lastninsko pravico tožencu priznala na obeh nepremičninah le zato, ker je bila njuna volja, da toženec lastninske pravice na nepremičninah ne bo obdržal, ampak bo nepremičnini podaril otrokoma. O tožbenem zahtevku tožnice ni mogoče odločiti brez ugotavljanja pogodbene volje pravdnih strank, saj tožnica zahteva plačilo odškodnine zaradi neizpolnitve pogodbeno dogovorjene obveznosti toženca. Toženec je odškodninsko odgovoren tožnici, podredno je zahtevek utemeljen na določbi 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče ni ugotavljalo prave volje strank, saj ni izvedlo predlaganih dokazov in odločitev o tem nima razlogov, sodbe ni mogoče preizkusiti. Tožnica je zatrjevala, da je s kršitvijo obveznosti iz sporazuma toženec pridobil korist, višina odškodnine je enaka tržni vrednosti 1/4 nepremičnine, ki jo je toženec prodal bratu. Protispisen je zaključek sodišča, da ni moglo uporabiti določila 129. člena OZ ter da tožnica ni zatrjevala okoliščin, ki bi kazale, da naj bi iz narave posla izhajalo, da bo pravica do darila pripadla njej, če bi otroka darilo zavrnila. Tožnica je v postopku navedla, da je po prejemu odgovora na tožbo prvič izvedela, da naj bi sin A. V. odklonil sprejem darila. Toženec bi o tem moral obvestiti tožnico in bi stranki lahko dogovorili prepis lastninske pravice na ime tožnice. Protispisen je zaključek sodišča, da je toženec zatrjeval, da ni bilo mišljeno, da bi pravico pridobila tožnica, ker ob delitvi ni imela interesa za pridobitev v last in posest katerekoli od treh nepremičnin. Sodišče ocenjuje, da bi zaveza toženca lahko pomenila nagib tožnice, da je sprejela sporazum kot celoto, tako kot je bil sklenjen. Tožnica ni zatrjevala, da pogodba ne velja, trdila je, da ni bila dosežena pogodbena volja strank in je zato toženec odškodninsko odgovoren tožnici.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je glede sporazuma o ugotovitvi obsega in delitvi skupnega premoženja, ki sta ga pravdni stranki sklenili v obliki notarskega zapisa dne 29. 3. 2011, ugotovilo vsebino sporazuma in pogodbeno dogovorjene obveznosti toženca in ugotovilo, katere obveznosti je toženec izpolnil. Glede sporne obveznosti je ugotovilo, da se je toženec s sporazumom zavezal tudi, da bo za nepremičnino na K. (1/2 nepremičnine v kraju X na K.) z otrokoma pravdnih strank A. V. in N. V. sklenil darilno pogodbo in nanju v celoti prenesel solastninsko pravico do 1/2. Med pravdnima strankama ni sporno, da te zaveze iz sporazuma toženec ni izpolnil, temveč je svoj solastniški delež na sporni nepremičnini s kupoprodajno pogodbo z dne 7. 1. 2014 prenesel na tretjo osebo (na drugega solastnika, brata P. V.), tako da zaveze iz sporazuma ne more več izpolniti.

6. Tožnica trdi, da ima navedena kršitev sporazuma za posledico odškodninsko odgovornost toženca, ta naj bi bil hkrati s prejemom kupnine neupravičeno obogaten. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da zahtevek po teh podlagah ni utemeljen in je predhodno materialnopravno pravilno opredelilo sporno pogodbeno zavezo toženca kot zavezo k sklenitvi darilne pogodbe, torej predpogodbe v smislu 33. člena OZ, v korist tretje osebe v smislu določila 126. člena OZ. Ker je šestmesečni rok za podajo zahteve za sklenitev darilne pogodbe do januarja 2014, ko je toženec svoj solastniški delež na nepremičnini prodal tretji osebi, že potekel, je sodišče nadalje ugotovilo, da je toženčeva zaveza za sklenitev darilne pogodbe zaradi poteka materialnega prekluzivnega roka do januarja 2014 že ugasnila. Takšen zaključek tožnica v pritožbi izpodbija, vendar neutemeljeno. Navaja, da za zastaranje obveznosti, ugotovljene v obliki izvršljivega notarskega zapisa velja desetletni rok, kar sicer drži za zastaranje terjatev. Vendar pa je sodišče pravilno ugotovilo, da gre za materialni prekluzivni rok, na katerega sodišče pazi po uradni dolžnosti (in ne za zastaralni rok). V primerih, ko je rok določen kot prekluzivni rok, pa se pravila o zastaranju ne uporabljajo (345. člen OZ). Ker gre torej za prekluzivni rok, na katerega sodišče pazi po uradni dolžnosti, je neutemeljena tudi navedba, da naj bi bila ugotovitev sodišča v nasprotju s trditveno podlago toženca. Hkrati tožnica neutemeljeno navaja, da toženčeva zaveza iz sporazuma ni mogla prenehati zaradi ovir za sklenitev darilne pogodbe, glede na že navedeno in ob poteku prekluzivnega roka.

7. Sodišče je navedlo, da tožnica kot pogodbenica sporazuma v zvezi z zavezo toženca glede nepremičnine na K. ne more zahtevati od toženca, da karkoli izpolni v njeno korist. V zvezi s tem tožnica sodišču očita protispisnost, vendar protispisnost ni podana. Sodišče je pravilno navedlo, da bi lahko tožnica zahtevala izpolnitev kvečjemu v korist tretjega (otrok). Tožnica res uveljavlja odškodninsko odgovornost in odgovornost toženca iz naslova neupravičene obogatitve, vendar s primarnim tožbenim zahtevkom zahteva, da se obveznost na teh podlagah izpolni njej.

8. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je v sporazumu izrecno zapisano, da razen dogovorjenega nobena od strank iz naslova skupnega premoženja ne more zahtevati ničesar več. V skladu s prvim odstavkom 82. člena OZ se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, razlagalno pravilo iz drugega odstavka 82. člena OZ pa se uporablja za razlago spornih določb pogodbe, pri čemer tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedla, katera določba pogodbe naj bi bila sporna. Neutemeljeno sodišču očita, da ni ugotavljalo prave volje pogodbenih strank, saj je volja strank, da se sporna nepremičnina podari otrokoma razvidna že iz samega pogodbenega določila, da bo toženec za nepremičnino na K. z otrokoma pravdnih strank sklenil darilno pogodbo in nanju prenesel (so)lastninsko pravico do 1/2. Tožnica sodišču neutemeljeno očita tudi, da bi moralo glede volje strank izvesti posebno oceno predloženih dokazov, zlasti pisma tožnice tožencu, v katerem je napisala, da ne želi prodajati nepremičnine na K. in P. ter da želi, da se nepremičnini podarita otrokoma. To pismo je kot dokaz v postopku predlagal in predložil toženec in z njim dokazoval trditev, da je tožnica v pismih izrazila le željo, da se nepremičnini na K. in P. ne prodata, medtem ko je tožnica navedeno pismo v svoji pripravljalni vlogi sicer komentirala, kot dokaz pa ga ni predlagala. Očitki sodišču, da bi moralo naveden dokaz posebej ocenjevati v smislu ugotavljanja prave volje pogodbenih strank so ob povedanem neutemeljeni. Po oceni sodišča druge stopnje pa je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da zaveza toženca, da bo z otrokoma sklenil darilno pogodbo, ni bila dogovorjena kot pogoj v smislu 59. člena OZ, od katerega bi bilo odvisno, ali bo sporazum sploh stopil v veljavo oziroma ali bo prenehal veljati in je sodišče pravilno ocenilo, da navedbe tožnice (da se je odpovedala tudi sporni nepremičnini pod pogojem, da jo bo toženec podaril otrokoma) pomenijo nagib tožnice, da je sprejela sporazum kot celoto, tako kot je bil sklenjen.

9. Kot že navedeno, že iz sporazuma izhaja volja strank, da toženec (so)lastninsko pravico na nepremičnini na K. prenese na otroka, zato je neutemeljena navedba, da o zahtevku tožnice ni mogoče odločiti brez ugotavljanja pogodbene volje pravdnih strank in da naj sodba v zvezi s tem ne bi imela razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Tožnica, kot opozarja v pritožbi, res zahteva plačilo odškodnine zaradi neizpolnitve pogodbeno dogovorjene obveznosti toženca in zatrjuje njegovo odškodninsko odgovornost. V postopku je zatrjevala, da je višina odškodnine enaka tržni vrednosti nepremičnine, ki jo je toženec prodal bratu. Tudi glede odločitve sodišča glede odškodninske odgovornosti toženca so pritožbene navedbe tožnice neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnici zaradi toženčeve odsvojitve ni nastala nobena škoda in njeno premoženje ni bilo zmanjšano niti ni bilo onemogočeno povečanje. Tožnica namreč na nepremičnini v nobenem primeru ne bi dobila nobene pravice, tudi če je toženec ne bi odsvojil. S sporazumom se je strinjala, da sama na nepremičnini na K. ne bo imela nobene pravice več.

10. Tožnica neutemeljeno zatrjuje tudi, da je protispisen zaključek sodišča prve stopnje glede uporabe določila 129. člena OZ. Sodišče je namreč pravilno ugotovilo, da tožnica ni zatrjevala okoliščin, ki bi kazale na to, da naj bi iz narave posla izhajalo, da bo pravica do darila pripadla njej, če bi otroka darilo zavrnila, niti to ni bilo dogovorjeno. Tožnica je res navajala, da naj bi šele po prejemu odgovora na tožbo prvič izvedela, da naj bi sin A. V. odklonil sprejem darila, kar je sicer toženec prerekal, vendar so neutemeljene njene trditve, da bi ji toženec moral to sporočiti zato, da bi stranki potem z aneksom dogovorili prepis lastninske pravice na ime tožnice. V sporazumu se namreč stranki česa takšnega nista dogovorili, nasprotno, izrecno je zapisano, da razen dogovorjenega nobena od strank iz naslova skupnega sporazuma ne more zahtevati ničesar več.

11. Neutemeljen je očitek o protispisnosti zaključka sodišča, da je toženec zatrjeval, da tožnica ob delitvi ni imela interesa za pridobitev v last in posest katerekoli od treh nepremičnin. Toženec je namreč izrecno navedel, da tožnica ni želela nobene nepremičnine, ki je spadala v skupno premoženje, v naravi in da iz pisem tožnice iz faze pred sklenitvijo sporazuma nedvomno izhaja, da nobene nepremičnine ob delitvi ni zahtevala zase.

12. Končno je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženec s sprejemom nepremičnine v last ni bil neupravičeno obogaten, ker je v zameno sprejel druge obveznosti v korist tožnice in posledično tudi ni bil neupravičeno obogaten ob nadaljnjem razpolaganju s to nepremičnino. Po drugi strani tožnica tudi ni bila neupravičeno prikrajšana, saj na nepremičnini v nobenem primeru (sama) ne bi dobila nobene pravice, pri čemer teh razlogov sodišča tožnica ne izpodbija.

13. Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi toženec, saj njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP.

Datum zadnje spremembe:

12.04.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 706/2003
• VSL Sodba I Cp 2145/2017
• VSK sodba Cp 1063/2007