VSL Sodba in sklep II Cp 2020/2017

Jedro

Dobra vera se domneva (328. paragraf ODZ in tretji odstavek 72. člena ZTLR) in tožena stranka je tista, ki mora dokazati, da tožeča stranka (oziroma njeni pravni predniki) ni bila (niso bili) v dobri veri. Že trditve tožeče stranke v tožbi nikakor niso bile tako pomanjkljive, da bi lahko prišlo do prevalitve dokaznega bremena.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka glede tožbenega zahtevka za ugotovitev lastninske pravice ter sklep o stroških v II. točki izreka razveljavita in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu, to je glede zavrnitve zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine (v drugem stavku I. točke izreka sodbe), se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Tožnica zahteva ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 289/2 in 289/1, k. o. X in parc. št. 2329/2 ter 2329/1, k. o. Y zaradi priposestvovanja.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice in izstavitev za vpis primerne listine zavrnilo; podrejeni zahtevek pa zavrglo in tožnici naložilo, da mora toženki povrniti 785,87 EUR pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da so tožnica in njeni pravni predniki sporne nepremičnine uživali vsaj od leta 1966, a zaključilo, da tožnica ni uspela dokazati dobre vere.

3. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožeča stranka, ki predlaga spremembo sodbe ali njeno razveljavitev. Meni, da je sodišče dokazno breme glede dobre vere napačno prevalilo na tožnico. Tožnica je pojasnila, da je od svojih prednikov izvedela, da so nepremičnine kupili od R. Takšne navedbe je še dopolnila s predložitvijo pogodbe iz leta 1966, ko je tudi pojasnila, da je bila U. R., poročena T., edina dedinja zemljiškoknjižne lastnice. V zvezi s tem je predlagala dokaz, ki ga sodišče prve stopnje ni izvedlo. Izpostavlja, da je imela ona, prej pa njeni pravni predniki, nepremičnine vsaj 50 let v posesti, ki se je opirala na naslov, ki je zadoščal za prevzem lastnine. Sklicuje se na odločbe Višjih sodišč in Vrhovnega sodišča RS, ki terjajo upoštevanje konteksta družbenih razmer v času sklenitve prodajne pogodbe.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je v 6. do 9. ter 14. do 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe povsem pravilno in popolno nanizalo materialnopravna izhodišča o priposestvovanju lastninske pravice po Občem državljanskem zakoniku (ODZ) in Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Pritožbeno sodišče jih zato ne bo ponavljalo. V nadaljevanju pa je sodišče prve stopnje materialno pravo uporabilo napačno. Dobra vera se domneva (328. paragraf ODZ in 3. odstavek 72. člena ZTLR) in tožena stranka je tista, ki mora dokazati, da tožeča stranka (oziroma njeni pravni predniki) ni bila (niso bili) v dobri veri. Že trditve tožeče stranke v tožbi¹ nikakor niso bile tako pomanjkljive, da bi lahko prišlo do prevalitve dokaznega bremena; primerjava z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1317/2014² zato ni na mestu. A tožnica je trditve še dopolnila in konkretizirala s predložitvijo pogodbe iz leta 1966³ ter pojasnili o njej (do katerih se sodišče prve stopnje ni niti opredelilo). Dokazno izhodišče sodišča prve stopnje, da mora tožnica dokazati dobro vero, je torej napačno. Višje sodišče je zato v skladu s 355. členom ZPP pritožbi ugodilo in sodbo glede odločitve o ugotovitvi lastninske pravice razveljavilo, zadevo pa vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje, v katerem mora sodišče prve stopnje ob pravilnem materialnopravnem izhodišču oceniti, ali je tožena stranka uspela izpodbiti dobro vero tožnice in njenih pravnih prednikov. Z njenimi trditvami o njihovi slabi veri se sodišče zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni ukvarjalo, zaradi česar pritožbeno sodišče ne sme samo dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti. Pri tem bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati posebnosti obdobja, v katerem so pravni predniki tožnice prevzeli posest spornih nepremičnin, na kar povsem utemeljeno opozarja tožeča stranka v pritožbi s korektnim sklicevanjem na ustaljeno sodno prakso višjih sodišč in Vrhovnega sodišča RS. V zvezi z zaključki sodišča prve stopnje v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče še opozarja, da sodišče ne bo smelo spregledati trditev tožeče stranke o tem, da je prišlo do razpolaganja s spornimi nepremičninami po smrti zemljiškoknjižne lastnice.

7. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi (nesklepčnega) zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine pa je materialnopravno pravilna in ni obremenjena s kakšno od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožnica je z izjemo navedbe, da sodbo izpodbija v celoti, sploh ne izpodbija. Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo v tem delu zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

8. Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica delne razveljavitve sodbe; odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je v skladu s 4. in 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

-------------------------------
¹ Pravni predniki so kupili nepremičnine od R.
² V tej zadevi je višje sodišče (ki je sicer predvsem obrazložilo, da je tožena stranka uspela izpodbiti tožničino dobro vero, tako da v resnici ni bilo prevalitve dokaznega bremena) kot odločilen štelo sklop številnih okoliščin, med drugim nekontinuirano izvrševanje posesti v minimalnem obsegu ter odsotnost trditev o tem, kateri pravni prednik naj bi sporen gozd užival, od kdaj do kdaj, na kakšen način, v kakšnem prepričanju, kako se je to kazalo in na kakšni podlagi.
³ Očitno je sodišče prve stopnje štelo, da so te navedbe (in dokaz) pravočasne, saj se je do njih (delno) opredelilo, s takšnim stališčem pa se strinja tudi pritožbeno sodišče.

Datum zadnje spremembe:

11.04.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 233/2010
• VSL sklep II Cp 2393/2014
• VSL sodba I Cp 2213/2016