VSL Sodba I Cp 2149/2017

Jedro

Stranke, ki se na vabilo na zaslišanje ne odzove, k izpovedbi ni dovoljeno siliti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec stranskemu intervenientu, kateremu je tožeča stranka odstopila svojo terjatev, dolžan plačati 8.055,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.7.2015 dalje do plačila. Za zakonske zamudne obresti v času od 3.4.2015 do 28.7.2015 je zahtevek zavrnjen. Toženec je stranskemu intervenientu dolžan plačati izvršilne stroške v višini 44,00 EUR z obrestmi in pravdne stroške v višini 702,01 EUR.

2. Pritožuje se toženec. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Povzema obrazložitev sodbe, da se pravilno vabljen toženec zaslišanja ni udeležil in zato dokaz z njegovim zaslišanjem ni bil izveden. Navaja, da je za dne 20.4.2017 razpisan narok sodišče prve stopnje preložilo iz razlogov na strani toženčevega pooblaščenca. Prej podanemu toženčevemu predlogu za preložitev ni bilo ugodeno, čeprav je bila predvidena odsotnost upravičena in toženčeva zadržanost izkazana. Ker to ni bilo upoštevano, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj je bila tožencu kršena pravica do izjave. Ta pravica je eden od pomembnih znakov kontradiktornosti in pomemben izraz pravice do enakega varstva pravic. Temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva. Stranki zagotavlja možnost, da vpliva na odločitev; da torej ni le objekt, ampak subjekt postopka. S tem, ko sodišče ni sprejelo toženčevega opravičila, in je narok opravilo v njegovi nenavzočnosti, je bila tožencu odvzeta pravica do izjave. Onemogočena mu je bila učinkovita obramba pravic. Zaradi kršitve toženčeve pravice do izjave in enakega varstva pravic iz 22. čl. Ustave RS je sodbo treba razveljaviti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Narok za glavno obravnavno je bil razpisan za dne 20.4.2017. Na osnovi prve prošnje toženca, ki je bil vabljen tudi z vabilom na zaslišanje, narok ni bil preložen. Prošnja za preložitev – utemeljena s toženčevimi službenimi obveznostmi – je bila zavrnjena. Šele ponovni prošnji, utemeljeni s toženčevo službeno zadržanostjo in pooblaščenčevimi obveznostmi, je bilo ugodeno. Na osnovi te prošnje je bil narok – razpisan za 20.4.2017 – preložen na 11.5.2017. Ker je bil narok preložen (se ni izvršil), do očitane kršitve postopka ni prišlo. Nebistveno je, na osnovi čigave prošnje je bil narok preložen.

5. Naroka, ki je bil izveden 11.5.2017, se toženec ni udeležil in svojega izostanka ni opravičil. Ker na narok ni pristopil, je onemogočil izvedbo dokaza s svojim zaslišanjem. Ker ga k izpovedbi ni dovoljeno siliti, dokaza z njegovim zaslišanjem ni bilo mogoče izvesti (prvi odstavek 262. čl. ZPP). Očitek kršitve pravice do izjave, varovane z 8. točko drugega odstavka 339. čl. ZPP in 22. čl. Ustave RS, je zato neutemeljen.

6. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena.

Datum zadnje spremembe:

11.04.2018

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep Cp 391/2018
• VSL sklep I Cp 2388/2009
• VSL Sodba II Cp 2741/2017