VSL Sodba II Cp 2248/2017

Jedro

Trditveno in dokazno breme namreč določa materialno pravo. Ko predpisuje predpostavke za nastanek določene pravice, pove, katera dejstva mora stranka zatrjevati, da bosta njena tožba ali ugovor sklepčna. Za ta dejstva stranka praviloma nosi tudi dokazno breme. Ugovori načeloma spadajo v toženčevo trditveno in dokazno breme. Drugače je glede tistih dejstev, ki so potrebna za sklepčnost tožbe. Ugovorov nenastale pravice, s katerim se je branila tožena stranka tudi v obravnavanem primeru, toženi stranki ni treba uveljavljati in dokazovati, saj mora potrebne predpostavke za nastanek pogodbene obveznosti za uspeh v pravdi zatrjevati in dokazati tožeča stranka sama.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se sklep o izvršbi VL 41705/2016 z dne 4. 5. 2016 razveljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in se tožbeni zahtevek zavrne. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v odmerjeni višini 483,37 EUR.

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.¹ Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, ali spremembo z ugoditvijo zahtevku ter povrnitvijo pritožbenih stroškov. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da ni opredelila podlage in višine tožbenega zahtevka. To je storila že v dopolnitvi tožbe. Navedla je, da je na obravnavo odjemno mesto dobavljala toploto na podlagi veljavno sklenjene pogodbe in na kakšen način je razdeljevala stroške za skupno dobavljeno toploto med etažne lastnike. Ugovori tožene stranke glede temelja so nedokazani, glede višine pa neobrazloženi. Protispisna je ugotovitev sodišča, da iz pogodbe ne izhaja, da je družba T. d. o. o. pooblaščenec tožene stranke. Sodišče je ravnalo napačno, ker je nedokazane navedbe štelo za priznane. Ugovori tožene stranke o višini so bili omejeni na kritiziranje trditvene podlage tožeče stranke. Uporabiti bi bilo treba drugi odstavek 214. člena ZPP (domneva priznanja neprerekanih dejstev). Na pavšalne ugovore je tožeča stranka odgovorila že v tožbi. Navedla je posamezne postavke na vtoževanih računih ter na podlagi katerih predpisov in cenikov jih je zaračunala. Med istima strankama je bila v korist tožeče stranke že pravnomočno končana pravda glede vsebinsko enakega tožbenega zahtevka.

4. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke. Predlaga njeno zavrnitev in zahteva povračilo stroškov z odgovorom na pritožbo.

5. Tožena stranka s pritožbo izpodbija izrek o stroških. Uveljavlja pritožbena razloga absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z zvišanjem odmerjenih pravdnih stroškov za 250 točk. Poleg odmerjenih bi ji morali biti priznani še stroški za poravnalni narok (200 točk) in višji stroški za drugo pripravljalno vlogo (200 točk namesto priznanih 150 točk). Odločitev ni obrazložena in je v nasprotju z obvezno razlago odvetniške tarife, ki jo je sprejel Upravni odbor OZS 20. 10. 2016.

6. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke

8. Tožbeni zahtevek glasi na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, ki je določen kot mejni znesek v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP). Sodba, izdana v takem sporu, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi procesnih kršitev relativnega značaja po prvem odstavku 339. člena ZPP. Odločilno je dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je nanj vezano in ga v pritožbenem postopku ne preizkuša več.

9. Tožeča stranka na podlagi Pogodbe o dobavi toplote št. 33 C-255 1/255 1/2012 od tožene stranke na podlagi neplačanih računov za obdobje od 25. 3. 2015 do 23. 11. 2015 vtožuje na toženo stranko odpadajoče stroške za dobavo toplote. Trdila in dokazovala je, da dobavlja toploto na skupno odjemno in merilno mesto v toploto postajo št. 255 1 za potrebe ogrevanja celotnega objekta, v katerem je tožena stranka etažna lastnica poslovnega prostora. Z odjemalci toplote je sklenila navedeno pogodbo in se dogovorila, da bodo mesečni računi med etažnimi lastniki razdeljeni po delilniku, ki ga bo vsak mesec sproti za pretekli mesec sporočil upravnik kot skupni pooblaščenec etažnih lastnikov. Skozi celotno vtoževano obdobje je bil delež tožene stranke 0,63 %.

10. Tožena stranka se je med drugim s sklicevanjem na 115 in 106. člena SPZ² o določitvi solastninskega deleža branila z ugovorom nenastale pravice: o neveljavnosti sklenjene pogodbe in nepravilni določitvi toženčevega deleža ter z ugovorom nesklepčnosti tožbe glede višine vtoževane terjatve.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala veljavnega pogodbenega temelja zahtevka (da je bila pogodba o dobavi toplote veljavno sklenjena z etažnimi lastniki) in da tožeča stranka kljub ugovoru tožene stranke ni zadosti specificirala zahtevka po višini. Po takih dejanskih ugotovitvah je tožbeni zahtevek zavrnilo.

12. Pritožbeno sodišče navedeno odločitev sprejema kot pravilno. V njej ne najde očitanih procesnih kršitev, pa tudi tistih ne, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

13. V točki 14 sodbe je sodišče pravilno povzelo uvodne določbe Pogodbe o dobavi toplote, ko je navedlo, da je kot pogodbena stranka navedena tudi družba T. d. o. o., označena kot pooblaščenec. Enak je zapis na strani 7 listine v prilogi A1. Očitane protispisnosti oziroma nasprotja med tem, kar je v obrazložitvi sodbe navedeno o vsebini pogodbe in samim zapisom pogodbe torej ni.

14. V nadaljevanju je sodišče ocenilo, da ni dokazano, da bi bila Pogodba o dobavi toplote veljavno sklenjena. Pritožba, ki se s tem ne strinja, v resnici izpodbija sprejeto dokazno oceno, kar v pritožbenem postopku o sporu majhne vrednosti ni mogoče.

15. Napačna dokazna ocena in kršitve razpravnega načela kot relativni kršitvi določb postopka 8. in 7. člen ZPP nista dovoljeni pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti. Zato z njima pritožnica ne more uspeti. Nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno zaradi dovolj jasnih in zadostnih razlogov v točki 14 sodbe pa ne more prerasti v morebitno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka ugovarjala veljavnosti pogodbe o dobavi toplote, je sodišče pravilno opozorilo tudi na pravilo o dokaznem bremenu. Razpravno načelo iz 7. člena ZPP dopolnjuje 212. člen ZPP o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Nepravilna razporeditev dokaznega bremena, na katerega nakazuje pritožba, lahko hkrati predstavlja kršitev materialnega prava, na katerega pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Trditveno in dokazno breme namreč določa materialno pravo. Ko predpisuje predpostavke za nastanek določene pravice, pove, katera dejstva mora stranka zatrjevati, da bosta njena tožba ali ugovor sklepčna. Za ta dejstva stranka praviloma nosi tudi dokazno breme. Ugovori načeloma spadajo v toženčevo trditveno in dokazno breme. Drugače je glede tistih dejstev, ki so potrebna za sklepčnost tožbe. Ugovorov nenastale pravice, s katerim se je branila tožena stranka tudi v obravnavanem primeru, toženi stranki ni treba uveljavljati in dokazovati, saj mora potrebne predpostavke za nastanek pogodbene obveznosti za uspeh v pravdi zatrjevati in dokazati tožeča stranka sama. Nasprotno pritožbeno naziranje je zmotno.

17. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v obravnavanem primeru trditvenega in dokaznega bremena glede veljavnosti pogodbenega temelja, na katerega je opirala svoj tožbeni zahtevek, ni zmogla.

18. Pogodba ustvarja pravice in obveznosti le za pogodbeni stranki (prvi odstavek 121. člena OZ³. Enako velja tudi za vse zakonske obveznosti. SPZ in SZ-1⁴ ne odstopata od tega pravila. Za etažne lastnike sicer lahko pod določenimi pogoji sklene pogodbo upravnik, a le kot njihov zastopnik. Tako sklenjena pogodba še vedno zavezuje zastopanega in tretjo osebo.

19. V obravnavanem primeru po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni jasno niti to, ali so pogodbo s tožečo stranko neposredno sklepali etažni lastniki, ali jo je zanje veljavno sklenil upravnik. Tožeča stranka je namreč najprej trdila, da je pogodbo o dobavi toplote sklenila z upravnikom objekta kot pooblaščencem vseh etažnih lastnikov. Po ugovoru tožene stranke, da družba, na katero se je sklicevala, ni bila upravnik, pa je navajala, da so pogodbo podpisali solastniki, ki imajo več kot polovico solastniških deležev v stavbi. Sodišče je na podlagi predložene pogodbe ugotovilo, da so jo dejansko podpisali le nekateri etažni lastniki, da razmerje med označenim pooblaščencem in etažnimi lastniki ni razvidno iz pogodbe in še, da solastninski deleži etažnih lastnikov v pogodbi niso navedeni. Ob ugovorni podlagi tožene stranke, ki je ves čas postopka trdila, da pogodbe, zlasti pa delilnikov stroškov, niso sklenili etažni lastniki s potrebnim soglasjem, je bilo na tožeči stranki trditveno in dokazno breme, da izkaže potrebno soglasje etažnih lastnikov tako za sklenitev pogodbe o dobavi toplote, kot za delilnike stroškov, na podlagi katerih je izstavljala vtoževane račune toženi stranki. Na podlagi 9. člena obravnavane pogodbe je namreč osnova za razdelitev stroškov dobave toplote med posamične odjemalce toplotne energije (etažne lastnike) na skupno odjemno mesto delilnik stroškov, predložen s strani odjemalcev, ki bi moral biti skladno s tem pogodbenim določilom kot priloga sestavni del pogodbe. Vendar obravnavana pogodba delilnika stroškov, ki bi ga med seboj sklenili posamezni odjemalci, ne vsebuje. To pa pomeni, da tožeča stranka poleg temelja pogodbe (da je bila sklenjena s potrebnim soglasjem etažnih lastnikov) ni uspela dokazati niti osnovnega merila za višino vtoževane terjatve: kakšen delež dobavljene toplote je bila na podlagi veljavno sprejetega delilnika (pogodbe med etažnimi lastniki) upravičena terjati od tožene stranke. Delilnik stroškov je sestavni del pogodbe o dobavi toplote (prvi odstavek 9. člena Pogodbe), a ga tožeča stranka ni izkazala. Ugotovitve sodišča, da ni izkazala veljavnega pogodbenega temelja niti višine tožbenega zahtevka, so pravilne, pritožba pa neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti.

O pritožbi tožene stranke

20. Odločitev o pravdnih stroških je materialnopravno pravilna in ni obremenjena z uveljavljenimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami.

21. Odvetniška tarifa (OT⁵) ne določa posebne nagrade za zastopanje na poravnalnem naroku, ki ga razpiše sodišče pred glavno obravnavo (prvi odstavek 305. a člena ZPP). Sodišče je za poravnalni narok in prvi narok glavne obravnave toženi stranki pravilno priznalo 200 točk (in ne 2x po 200 točk, kot uveljavlja pritožnik). Pritožbeno sklicevanje na obvezno razlago, ki jo je sprejel Upravni odbor OZS 20. 10. 2016 v zvezi z zastopanjem na poravnalnem naroku, sprejete odločitve ne omaje. Razlaga oziroma tolmačenje posameznih tarifnih številk OT, ki jih sprejme Upravni odbor OZS brez predhodnega soglasja ministra, pristojnega za pravosodje, in objave v uradnem listu, glede na 19. člen ZOdv⁶ za sodišče ni zavezujoča⁷.

22. Pravilna je tudi odmera odvetniških stroškov za sestavljene vloge. Obrazložena je z zadostnimi razlogi v točki 15, da je mogoče preveriti njeno pravilnost. V postopku, ki se začne na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, kakršen je obravnavani primer, predlog upnika (kasneje tožeče stranke) šteje kot tožba, odgovor dolžnika (kasneje tožene stranke) pa kot odgovor na tožbo⁸. Vloge v izvršilnem postopku so tarifirane v tar. št. 27 OT. Toženi stranki je bilo za ugovor zoper sklep o izvršbi, ki šteje kot odgovor na tožbo, priznano in odmerjeno 200 točk, kar je skladno s 6. točko tar. št. 27 OT. Obe stranki imata po razveljavitvenem sklepu in odločitvi, da se bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku, glede na 451. in 452. člen ZPP pravico, da v pravdi vložita še največ dve pripravljalni vlogi. V obravnavanem primeru ju je tožena stranka vložila, sodišče pa pravilno tarifiralo po 1. in 2. točki tar. št. 19 OT. Zavzemanje za dvakratno nagrado za odgovor na tožbo je zmotno.

23. Pritožbeni razlogi obeh pravdnih strank niso podani. Sprejeta odločitev je pravilna in ni obremenjena z uveljavljenimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s petim odstavkom 458. člena ZPP).

24. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker pravdni stranki nista uspeli s pritožbama, nista upravičeni do povračila svojih pritožbenih stroškov (154. člen ZPP). Tožena stranka z odgovorom na pritožbo tožeče stranke ni prispevala k odločanju na drugi stopnji. Zato naj po načelu potrebnosti sama trpi stroške z odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami
² Stvarnopravni zakonik Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami
³ Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami
⁴ Stanovanjski zakon, Ur. l. RS, št. 69/2003 s spremembami
⁵ Ur. l. RS, št. 2/2015
⁶ Zakon o odvetništvu, Ur. l. RS, št. 18/1993 s spremembami
⁷ Primerjaj VS RS I Up 996/2005, I Ips 345/2005, VDSSTSP 253/2017 in druge
⁸ Primerjaj zadnji stavek drugega odstavka 62. člena ZIZ - Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

11.04.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 630/2012
• VSL sodba II Cpg 268/2016
• VSK sklep Cp 229/2011