VSL Sodba II Cp 1587/2017

Jedro

Ker je sodišče pravilno zavrnilo zahtevek tožnika zaradi neizkazane protipravnosti ravnanja stečajnega sodišča in zaradi nedokazanosti nastanka škode, izvedba dokazov z vpogledom v stečajni spis in poizvedbami pri poštni agenciji, vse z namenom, ali je stečajna upraviteljica obvestilo poslala tujemu upniku v tujino, ne bi pripeljala do drugačne odločitve sodišča.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu, to je v II. točki izreka, spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna v roku petnajstih dni toženi stranki povrniti 3.968,28 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine v višini 2.250.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2013 in stroškov postopka, saj je ugotovilo, da tožnik ni dokazal vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. Naložilo mu je, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 4.042,18 EUR.

2. Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Uveljavlja bistveno kršitev postopka po 11. točki 339. člena ZPP, saj toženka ni bila pravilno zastopana. Republika Slovenija je pravna oseba javnega prava, ki jo zastopa Državno pravobranilstvo. V predmetni pravdi pravobranilka ni predložila pooblastila za zastopanje, zaradi česar se tožniku poraja utemeljen dvom, ali je ta oseba sploh državna pravobranilka. Državo bi lahko zastopala le, če bi jo generalni državni pravobranilec za to posebej pooblastil. Iz tega razloga se njena dejanja štejejo kot da niso bila izvedena in je treba izdati zamudno sodbo po 318. členu ZPP. Glede pristranskosti sodišča navaja, da isto sodišče odloča v civilnih sporih tožnika in v stečajnem postopku, zato so se razpravljajoči sodniki lahko okužili že v predhodnih postopkih. Iz tega razloga je podan razlog za nujno delegacijo po 66. členu ZPP. Tožnik nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje ter napravilo zmoten materialnopravni zaključek o tem, da stečajno sodišče ni dolžno nadzirati stečajnega upravitelja glede tega, ali je poslal obvestilo o uvedbi stečajnega postopka nad domačo pravno osebo znanim tujim upnikom, in kakšna je vsebina teh obvestil. Sklicuje se na 458. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) ter na prvi odstavek 40. člena Uredbe Sveta št. 1346/2000 z dne 29. 5. 2000 (Uredba). Zatrjuje, da mora skladno s predpisi in obstoječo sodno prakso sodišče nad stečajnim upraviteljem izvajati vsebinski nadzor. Sodišče je napačno ugotovilo, da je stečajna upraviteljica poslala poziv upniku v tujino in je svojo oceno utemeljilo zgolj na njeni izpovedi brez ugotavljanja in raziskovanja resničnega dejanskega stanja v povezavi z ostalimi predlaganimi dokazi. Ni se tudi opredelilo do dveh sodnih odločb, ki jih je tožnik citiral glede vsebinskega nadzora sodišča nad stečajnim upraviteljem. Dokazno breme je bilo nekorektno prenešeno na tožnika, saj ta negativnih dejstev ne more dokazovati. Poudarja, da je toženka¹ dopis tujemu upniku poslala na napačen oziroma nepopoln naslov brez naziva objekta in nadstropja. Poleg tega je šlo za nepravilno obvestitev. Sodišče je napačno uporabilo procesni zakon, saj bi glede vročanja moralo uporabiti določbe ZPP v povezavi s 121. členom ZFPPIPP in ne 458. člen ZFPPIPP. Nepojasnjeno ostaja stališče sodišča glede zavrnitve dokaznih predlogov s pavšalno argumentacijo, da gre za nepotrebne dokaze. Iz vpogleda v stečajni spis bi bilo mogoče ugotoviti, ali je bil dopis znanemu tujemu upniku res poslan. Kontradiktorni so zaključki sodišča v delu, v katerem ocenjuje neverodostojnost listin, ki jih je predložil tožnik. Sodišče je napačno obračunalo stroške pravdnega postopka, saj ni navedlo, kateri so potrebni stroški za pravdo, niti koliko znašajo posamezni konkretni stroški posameznega procesnega dejanja. Sodišče je kršilo postopek, ko tožnika kot pravnega laika na podlagi 12. člena ZPP ni opozorilo, katere pravice lahko v postopku uporablja, in ga ni opozorilo, da ima po 286.b členu ZPP pravico grajati bistvene kršitve postopka v zvezi z zavrnitvijo predlaganih dokazov ter v zvezi s kršitvijo nepristranskosti sodišča. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v nov postopek, podrejeno, da sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka trditve v njej.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na njegovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem se je opredelilo do vseh za odločitev pomembnih trditev pravdnih strank, razlogi o odločilnih dejstvih tudi niso v medsebojnem nasprotju. Sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje vse pravno relevantne dejanske ugotovitve, na podlagi katerih je bilo mogoče odločiti o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče se o pritožbenih trditvah opredeljuje po vrsti kot so navedene v pritožbi.

Glede nepravilnega zastopanja

6. Pritožbene trditve glede nepravilnega zastopanja toženke v postopku niso utemeljene. Toženka je država, katero skladno s prvim odstavkom 12. člena Zakona o Državnem odvetništvu (ZDOdv) zastopa Državno odvetništvo Republike Slovenije, v času v vodenja postopka na prvi stopnji pa jo je na podlagi Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra) zastopalo Državno pravobranilstvo Republike Slovenije.² Po 1. členu tega zakona je bilo Državno pravobranilstvo samostojen državni organ, ki je zastopalo Republiko Slovenijo in druge subjekte, določene s tem zakonom, pred sodišči in upravnimi organi, po 3. členu so naloge državnega pravobranilstva opravljali državni pravobranilci. Skladno s 56. členom so državni pravobranilci nastopali pred sodiščem v službenem oblačilu, svoj položaj pa so pred sodišči in drugimi organi izkazovali z izkaznico, ki jo je predpisal minister, pristojen za pravosodje. Identične določbe sedaj vsebuje ZDOdv. Državna pravobranilka, ki je zastopala toženko v tej pravdi, se je sodišču na prvi obravnavi predstavila, kar je razvidno iz zapisnika naroka, kjer so navedeni njeni podatki, sodišče pa ni imelo nobenega dvoma o zastopanju tožene stranke in je v zapisnik zapisalo, kdo je prisoten na naroku. Tudi na uradni spletni strani Državnega odvetništva RS³ so razvidni podatki (ime in priimek) državne pravobranilke (sedaj višje državne odvetnice), ki je zastopala toženko v tem postopku. Pritožbene trditve glede nepravilnega zastopanja so v celoti neutemeljene in ne drži, da bi moralo sodišče šteti dejanja državne pravobranilke za neizvedena in izdati zamudno sodbo.

Glede pristranskosti sodišča

7. Dejstvo, da isto sodišče odloča v več postopkih, kjer je udeležen tožnik (civilni in stečajni), ne izkazuje pristranskosti sojenja v posameznih postopkih. Tožnik bi moral skladno z 72. členom ZPP zahtevati izločitev posameznega sodnika v postopku na prvi stopnji najkasneje do konca glavne obravnave, če je menil, da je do pristranskosti sojenja prišlo. S pavšalnimi pritožbenimi očitki o pristranskosti sodišča zato ne more uspeti. Enako velja za predlog za delegacijo po 66. členu ZPP, saj podatki spisa ne izkazujejo, da je prišlo do izločitve sodnika in da sodišče ne bi moglo reševati konkretne zadeve.

Glede kršitve materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja

8. Pritrditi gre materialno pravnemu stališču izpodbijane sodbe, da stečajno sodišče ni dolžno za vsakega tujega upnika in za vsak posamičen poziv nadzirati stečajnega upravitelja glede pošiljanja obvestil o uvedbi stečajnega postopka nad domačo pravno osebo. Prav tako ni bilo dolžno teh obvestil pošiljati samo. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo Uredbo, ki v 40. členu določa dolžnost obveščanja upnikov, in sicer, da takoj po uvedbi postopkov v primeru insolventnosti v državi članici, pristojno sodišče navedene države članice ali upravitelj, ki ga je imenovalo to sodišče, nemudoma obvesti znane upnike z običajnim ali stalnim prebivališčem ali registriranim sedežem v drugih državah članicah. Obrazložitev sodišča, da Uredba ni neposredno uporabljiva, je treba brati v smislu njene implementacije v slovensko zakonodajo, to je v 458. člen ZFPPIPP. Ta nalaga obvestitev tujega upnika stečajnemu upravitelju, kar je ustrezno, glede na to, da Uredba predpisuje to dolžnost sodišču ali stečajnemu upravitelju. Prav ima pritožba, da 48. člena ZFPPIPP ne gre interpretirati le v smislu nadzora sodišča nad stečajnim upraviteljem glede hitrosti postopanja, ampak mora biti ta nadzor vsebinski.⁴ A je sodna praksa izrekla tudi, da mora upravitelj pri upravljanju svojih nalog in pristojnosti ravnati vestno in pošteno, z ustrezno profesionalno skrbnostjo, ter tako, da varuje in uresničuje interese upnikov, zato ima položaj profesionalne osebe in se njegova ravnanja presojajo s strožjim standardom profesionalne skrbnosti. Upravitelj mora kot profesionalna oseba zakon poznati in mora procesna in druga dejanja v okviru svojih pristojnosti opravljati samostojno, to velja zlasti za rutinska opravila upravitelja.⁵ V 97. členu in naslednjih ZFPPIPP določa naloge in pristojnosti upravitelja, po 102. členu tega zakona je upravitelj odškodninsko odgovoren, kadar ravna v nasprotju s svojimi pristojnostmi. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je pošiljanje obvestil o uvedbi stečajnega postopka nad domačo pravno osebo znanemu tujemu upniku samostojno opravilo stečajnega upravitelja, ter da sodišče nadzorne funkcije tovrstnih opravil ni dolžno izvajati. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da pri ravnanju stečajnega sodišča ni prišlo do opustitev, ki predstavljajo protipravno ravnanje. Ker ni podana prva predpostavka odškodninske odgovornosti, je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek že iz tega razloga.

9. V nadaljevanju pritožba izpostavlja, da je tožniku nastala evidentna škoda. To ne drži. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, in sicer, da listine, ki sta jih predložili stranki, izkazujejo, da je med stečajnim dolžnikom G. in tujo družbo E. prišlo do dogovora o kompenzaciji (priloga B 4, list označen s št. 151) na podlagi pogodbe o odstopu terjatve z dne 6. 1. 2011 (priloga B 4, list označen s št. 146 in 147). Iz računovodskega izpisa za družbo X., d. o. o., (priloga B 29) izhaja, da je obstajal dolg stečajnega dolžnika do družbe E. v višini 32.000.000,00 EUR. Iz listine odprte postavke z dne 29. 9. 2011, ki jo je predložil tožnik (priloga A 5), prav tako izhaja to dejstvo, ter nadalje, da se je dolg stečajnega dolžnika do družbe E. zmanjševal s kompenzacijami. To je izpovedal tudi tožnik, ko je ob zaslišanju navedel, da je E. obvestila družbo G., da jim dolgujejo 32.000.000,00 EUR. Zato so G. s kompenzacijami ali s prodajami terjatev zapirali dolg do E. Iz listine v prilogi A 5 torej izhaja, da je bil 6. 1. 2011 sklenjen dogovor o kompenzaciji za 2.250.000,00 EUR, do kompenzacije pa je prišlo 7. 10. 2011, kot izkazuje izpisek ... (priloga B 4, list označen s št. 145). Ta listina je po oceni pritožbenega sodišča popolnoma verodostojna listina, saj je bila izdana neodvisno od pravdnih strank, izdala jo je tretja oseba, to je banka, v njej pa je kompenzacija za navedeni znesek potrjena. Pravilni so zato zaključki sodišča prve stopnje, da je na dan 7. 10. 2011 terjatev E. do stečajnega dolžnika G. v višini 2.250.000,00 EUR prenehala, to pa nadalje pomeni, da E. ni bila več upnik in da navedene terjatve ne bi mogla prijaviti v stečaj. Stečajna upraviteljica je izpovedala, da je po preučitvi listin videla, da terjatev več ne obstoji in bi jo v stečaju prerekala. E. kot tujemu upniku z neprijavo v stečaj ni nastala nobena škoda, svojo terjatev je imela poplačano s kompenzacijo. Posledično svoje odškodninske terjatve tudi ni mogla prenesti na tožnika s pogodbo o prodaji terjatve z dne 3. 11. 2014 (priloga A 3). Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da tožnik ni izkazal nastanka škode. Ker ni podana protipravnost ravnanja tožene stranke, tožnik pa ni izkazal nastanka škode, tudi ni mogoče govoriti o kakršnikoli vzročni zvezi med opustitvami tožene stranke in zatrjevano nastalo škodo, kot tudi ne o odgovornosti tožene stranke za ravnanje sodišča. Nobena od štirih odškodninskih postavk v tej pravdni zadevi ni podana in je sodišče zahtevek tožnika pravilno zavrnilo.

10. Ob povedanem se za nebistveno izkaže vprašanje, ali je toženka dokazala, da je prišlo do pošiljanja in vročitve obvestila s strani stečajne upraviteljice tujemu upniku v tujini (obvestilo v prilogi B 1), ter se pritožbenemu sodišču do pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje napačno razporedilo dokazno breme ter da je kritično verjelo le izpovedi stečajne upraviteljice, brez da bi presojalo še preostale dokaze, ni bilo potrebno izrekati. Pritožbene trditve, da je stečajna upraviteljica obvestilo poslala na napačen naslov brez naziva objekta in nadstropja, ter da je poslala napačno obvestitev tujega upnika, so neupoštevne zaradi zgoraj pojasnjenega, pa tudi zato, ker predstavljajo pritožbene novote (337. člen ZPP). Prav tako je pritožbena novota, da bi morala stečajna upraviteljica tuje upnike obveščati po določbah ZPP, pri tem pa pritožbeno sodišče obrazloži, da je šteti 458. člen ZFPPIPP, predvsem njegov četrti odstavek, ki določa, da se takšno obvestilo lahko pošlje z navadno poštno pošiljko ali po elektronski pošti, za lex specialis v razmerju do določil o vročanju po ZPP.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov. Res je sodišče zavrnilo dokazna predloga z vpogledom v stečajni spis, kar je obrazložilo, in s poizvedbami pri poštni agenciji, česar ni obrazložilo. Ker je sodišče pravilno zavrnilo zahtevek tožnika zaradi neizkazane protipravnosti ravnanja stečajnega sodišča in zaradi nedokazanosti nastanka škode, izvedba dokazov s vpogledom v stečajni spis in s poizvedbami pri poštni agenciji, vse z namenom, ali je stečajna upraviteljica obvestilo poslala tujemu upniku v tujino, ne bi pripeljala do drugačne odločitve sodišča.

12. Utemeljeno se je sodišču prve stopnje vzbudil dvom glede verodostojnosti dokumentacije, ki jo je predložil tožnik, in je pravilno ugotovilo, da je enostranska in ni potrjena s strani pristojnega računovodje, ampak vselej s strani tožnika, ki je bil zakoniti zastopnik podjetja. Tudi pritožbeno sodišče ima pomisleke v verodostojnost dokumentacije. Že ob primerjavi izpisov odprtih postavk z dne 29. 9. 2011 (priloga A 5), z dne 29. 9. 2012 (priloga A 4) in z dne 29. 9. 2011 (priloga B 31) je razvidno, da se računovodski podatki v navedenih listinah ne ujemajo. Tožnik je s svojim podpisom v izpisu odprtih postavk z dne 29. 9. 2011 končno stanje dolga G. do družbe E. opredelil na 26.122.045,18 EUR, to je bilo po tem, ko so bile izvedene kompenzacije in prenosi terjatev nad tem zneskom do zneska 32.000.000,00 EUR. Postavlja se vprašanje, kako je lahko tožnik prav tako s svojim podpisom 1. 10. 2012 potrdil izpis odprtih postavk na dan 29. 9. 2012 v višini 2.250.000,00 EUR, torej približno eno leto po tem, ko je bila preko banke za ta znesek izvedena kompenzacija. Pritožbeno sodišče si tudi postavlja vprašanje v zvezi s pogodbo o odstopu terjatve. Tožnik je izpovedal, da je stečajni dolžnik G. dolg do E. zapiral s kompenzacijami in s prodajami terjatev. Pogodba o odstopu terjatve z dne 6. 1. 2011 (priloga B 4) je odplačne narave, kar je skladno z zakonodajo dopustno, vendar bi bilo logično, da če je podjetje G. poravnavalo dolg do E., da bi terjatev do svojega dolžnika odstopilo neodplačno, saj bi se le na takšen način dolg G. do E. zmanjševal. Vendar sta pobot oziroma kompenzacija⁶ in pogodba o odstopu terjatve oziroma cesija⁷ dva samostojna pravna instituta. Za odločitev sodišča prve stopnje je zato v celoti zadostovalo ugotovljeno dejstvo, da je bila na dan 7. 10. 2011 izvedena kompenzacija. Pritožba izpostavlja tudi dejstvo, da sodišče ni verjelo odstopu od pogodbe z dne 6. 1. 2011, ki naj bi bil podan 5. 10. 2011. Iz listin (prilogi A 14 in A5) izhaja, da naj bi odstop od pogodbe G. prejeli 8. 10. 2011, to je bilo po opravljeni kompenzaciji. V postopku tožnik ni zatrjeval, da bi bodisi G., bodisi E. kompenzacijo glede na takšen odstop od pogodbe izpodbijali. Tudi iz tega razloga je sodišče prve stopnje utemeljeno podvomilo v navedeno listino. Zaključki sodišča prve stopnje glede neverodostojnosti listin niso kontradiktorni in je pritožba v tem delu neutemeljena.

Glede napačnega obračuna stroškov pravdnega postopka

13. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo potrebne stroške, ki skupaj znašajo 8.550 točk, napačno pa je od teh točk obračunalo 3 % za materialne stroške v višini 256,50 točk. Namreč skladno z veljavno Odvetniško tarifo 2 % materialnih stroškov od 1000 točk znašata 20 odvetniških točk, 1 % od preostanka točk pa 75,50 odvetniških točk, skupaj torej 95,50 odvetniških točk. 8.850 odvetniških točk po vrednosti točke 0,459 znaša 3.924,45 EUR, 95,50 odvetniških točk za materialne stroška pa 43,83 EUR, skupaj 3.968,28 EUR. V tem delu je pritožba utemeljena in je sodišče sodbo spremenilo v tožnikovo korist.

Glede odsotnosti opozorila tožniku po 12. členu ZPP

14. Tožnik očita sodišču prve stopnje, da ga skladno z 12. členom ZPP kot prava neuko stranko ni poučilo o možnosti grajanja bistvenih kršitev postopka iz 286. b člena ZPP v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov in v zvezi s kršitvijo nepristranskosti sodišča. Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. 12. člen ZPP določa, da stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, sodišče opozori, katera pravdna dejanja lahko opravi. Sodišče prve stopnje te določbe ni kršilo. Glede zavrnitve tožnikovih dokaznih predlogov je zgoraj obrazloženo, da tudi, če bi bili izvedeni, na odločitev sodišča prve stopnje ne bi mogli vplivati, zato tudi opozorilo po 12. členu ZPP ne bi moglo pripeljati do drugačne vsebinske odločitve. Nadalje je tožnik v času postopka na prvi stopnji vedel, da isto sodišče sodi v stečajnem in v drugih civilnih zadevah, zato bi morebitno izločitev sodnice lahko pravočasno predlagal sam. Sicer pa pritožbeno sodišče navedb v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov in v zvezi s kršitvijo nepristranskosti sodišča ni štelo za prepozne ter je pritožbo v tem delu vsebinsko obravnavalo, zato tožniku v postopku niso bile odvzete pravice, ki jih ima po 286. b. členu ZPP.

15. Ob povedanem je pritožba tožnika v pretežnem delu neutemeljena in je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP), v stroškovnem delu je odločitev spremenilo (351. člen ZPP). Tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, toženka pa nosi sama svoje pritožbene stroške glede na to, da z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča.

-------------------------------
¹ Tožnik je pomotoma zapisal tožena stranka namesto stečajna upraviteljica.
² Do 19. 11. 2017 je veljal ZDPra, od 20. 11. 2017 velja ZDOdv.
³ www.dodv-rs.si/
⁴ Primerjaj odločbi VSL sklep Cst 122/2014 in sklep Cst 540/2014, na kateri se sklicuje tožnik.
⁵ Primerjaj odločba VSL sklep Cst 362/2016 z dne 29. 7. 2016.
⁶ Primerjaj 311. člen Obligacijskega zakonika (OZ) in naslednji.
⁷ Primerjaj 417. člen OZ in naslednji.

Datum zadnje spremembe:

11.04.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 1920/2021
• Sodba in sklep II Ips 630/92
• VSL Sodba II Cp 1237/2017