VSL Sodba II Cp 2493/2017

Jedro

Sodišče je pravilno o obstoju izvenzakonske skupnosti odločalo le kot o predhodnem vprašanju. Od tega je namreč odvisna dedna pravica toženke po zapustniku v skladu z drugim odstavkom 10. člena ZD.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da toženi stranki D. Š. pripada zakonita dedna pravica po pokojnem P. F., rojenem ..., nazadnje stanujočem ..., umrlem ... (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v višini 1.480,58 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (toženka). Sodbo izpodbija v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter tožbo zavrže. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnice) v celoti zavrne. Uvodoma povzema dejansko stanje pred vložitvijo tožbe. Navaja, da je toženka na naroku za glavno obravnavo 17. 1. 2017 tožbi na ugotovitev izvenzakonske skupnosti in postavljenemu tožbenemu zahtevku ugovarjala, glede na to, da o obstoju izvenzakonske skupnosti ni mogoče odločati kot o glavnem vprašanju. Navedla je, da tožnica posledično nima pravnega interesa za to pravdo. Kljub ugovoru toženke je sodišče izvedlo dokazni postopek in s sodbo razsodilo, da toženki pripada zakonita dedna pravica po pokojnem P. F. Z odločitvijo je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in sicer določbo 2. člena ZPP, ki določa, da sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenega zahtevka. S tožbo je tožnica zahtevala, da sodišče ugotovi obstoj izvenzakonske skupnosti, sodišče pa je odločilo, da toženki pripada zakonita dedna pravica. Sodba je zato nepravilna in nezakonita. Tožnica ni imela pravne koristi in pravnega interesa na ugotovitev dedne pravice toženke, saj je toženka v zapuščinskem postopku izjavila, da ni dedinja. Sodišče bi zato moralo tožbo v smislu določila 274. člena ZPP zavreči. Dejansko tožnica ni imela pravnega interesa za nobenega izmed zahtevkov. Ker sodišče tožbe ni zavrglo, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Glede odločitve o stroških sodba nima razlogov, zato je prišlo do absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka se pritožuje tudi zoper višino stroškov, saj je iz prilog k tožbi razvidno, da je tožnica zaprosila za oprostitev plačila sodnih taks, verjetno je bila tudi zastopana po BPP, zato je višina stroškov ugotovljena nepravilno. Toženka zatrjuje tudi nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in podredno trdi, da je sodišče izpovedi strank in prič nepravilno povzelo v ugotovitev, da sta pokojni P. F. in toženka živela v skupnosti, ki ustreza standardu izvenzakonske skupnosti. V nasprotju z zapisom sodišča na strani 9, da je toženka priznala, da sta s pokojnim razmišljala o poroki, toženka tega ni izjavila oziroma je celo prerekala, da bi se kadarkoli hotela še poročiti. Njene trditve, da je pokojni P. F. pri toženki živel kot sostanovalec, so potrdile tudi priče, vendar se sodišče do izpovedi prič ni izreklo, temveč jih je ovrglo s pojasnilom, da naj bi toženka sama v bistvenem potrdila trditveno podlago.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Glede prekoračitve tožbenega zahtevka navaja, da je toženka ugovarjala s strani tožnice postavljenemu tožbenemu zahtevku. Trdi, da je tožnica zahtevala, da sodišče ugotovi obstoj izvenzakonske skupnosti, sodišče pa je odločilo, da toženki pripada zakonita dedna pravica, zato naj bi prekoračilo tožbeni zahtevek, vendar trditev ni utemeljena. Tožnica je namreč zahtevala, da se ugotovi, da je med pokojnim P. F. in toženko obstajala izvenazakonska skupnost, iz naslova katere toženki pripada zakonita dedna pravica po pokojnem P. F. Sodišče tako ni odločalo preko tožbenega zahtevka, pač pa je tožbenemu zahtevku ugodilo le delno, to je glede ugotovitve obstoja dedne pravice in pravilno navedlo, da o obstoju izvenzakonske skupnosti ni mogoče odločati kot o glavnem vprašanju. O delu zahtevka na ugotovitev obstoja izvenzakonske skupnosti v izreku sicer ni odločilo (ni ga niti zavrnilo niti zavrglo), vendar dopolnitev sodbe ni bila predlagana.

5. Sodišče je pravilno o obstoju izvenzakonske skupnosti odločalo le kot o predhodnem vprašanju. Od tega je namreč odvisna dedna pravica toženke po zapustniku v skladu z drugim odstavkom 10. člena Zakona o dedovanju (ZD). Ker je sodišče predhodno vprašanje pozitivno rešilo, je posledično ugodilo zahtevku glede ugotovitve obstoja dedne pravice. Zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka torej ni podana.

6. Toženka neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zaradi pomanjkanja pravne koristi in pravnega interesa za tožbo zavreči v skladu s prvim odstavkom 274. člena ZPP in v zvezi s tem uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Kot je namreč pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je pravni interes za ugotovitveni zahtevek utemeljen z napotitvenim sklepom zapuščinskega sodišča, zato sodišču podrobneje oziroma dodatno pravnega interesa ni bilo treba ugotavljati. Tožnica je torej pravni interes izkazala s pravnomočnim napotitvenim sklepom.¹ Zavrženje tožbe zato ni prišlo v poštev.²

7. Kršitev določb postopka pritožba uveljavlja tudi v zvezi z odločitvijo o stroških postopka. Navaja, da sodba o tem nima razlogov, sodišče naj bi storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti. Tudi ta navedba ni utemeljena, saj je sodišče razloge glede stroškov navedlo in se sklicevalo na specificiran stroškovnik na list. št. 69 v spisu, tako da je tudi stroškovno odločitev mogoče preizkusiti. Sodne takse sodišče tožnici ni priznalo in je ta tudi ni priglasila, tožnici pa tudi ni bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, kot pavšalno zatrjuje toženka.

8. Toženka zatrjuje, da je sodišče glede obstoja izvenzakonske skupnosti med pokojnim P. F. in toženko dejansko stanje ugotovilo nepravilno, vendar tudi ta pritožbena navedba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je napravilo popolno, celovito in prepričljivo dokazno oceno, ki ji sodišče druge stopnje sledi in jo v celoti sprejema kot pravilno, dejansko stanje je pravilno ugotovilo. Sicer pa toženka glede dokazne ocene in v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem podaja le dve pritožbeni navedbi, ki terjata odgovor.

9. Najprej toženka navaja, da v nasprotju z zapisom sodišča, da je priznala, da sta s pokojnim razmišljala o poroki, toženka tega na sodišču sploh ni izjavila oziroma je celo prerekala, da bi se hotela še poročiti, vendar zatrjevana protispisnost ni podana. Kot izhaja iz zapisnika z naroka 30. 3. 2017 (list. št. 80) je namreč toženka med drugim izpovedala (na vprašanje o poroki): "da je bilo o poroki govora, samo nista se ženila, ker ni bilo finančnih sredstev. Toženka jih ni imela in je rekla, da za poroko ne da, ženila se je enkrat in nič več". Ob povedanem protispisnost ni podana, sodišče je njeno izpoved tudi glede tega dejstva pravilno ocenilo in dejstvo pravilno upoštevalo.

10. Neutemeljeno je tudi pritožbeno opozarjanje na izpovedi prič D. Z., V. Š. in A. D., ki so izpovedale, da je pokojni P. F. pri toženki živel kot sostanovalec, saj je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je že sama toženka izpovedala o številnih okoliščinah, na podlagi katerih je sodišče lahko zaključilo, da sta s pokojnikom do smrti ostala izvenzakonska partnerja. Pritožbena navedba je le pavšalna, zato sodišče druge stopnje le kot primer navaja, da so npr. priče izpovedale, da sta imela zapustnik in toženka ves čas (od začetka) vsak svojo sobo, medtem ko je sama toženka med drugim izpovedala, da sta bila od začetka v intimni zvezi in sta si delila spalnico, iz katere se je odselila kasneje, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje (in v pritožbi ni izpodbijano), po lastni oceni kakšnih deset let pred pokojnikovo smrtjo.

11. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo dejansko stanje, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

-------------------------------
¹ Sklep Okrajnega sodišča v Domžalah D 152/2015 z dne 17. 3. 2016.
² Primerjaj npr. sklep VS RS II Ips 991/2008.

Datum zadnje spremembe:

10.04.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 128/2018
• VSL sodba I Cp 2716/2016
• VSL Sklep I Cp 724/2022