VSL Sodba I Cp 734/2017

Jedro

Tožnica ni dokazala, da bi toženka z zasegom treh elektronskih sporočil v okviru preiskave v podjetju P. d.o.o., ki je bila opravljena na podlagi 28. člena ZPOmK-1, posegla v njeno zasebnost in osebnostne pravice. Gre namreč za sporočila, ki so v celoti poslovne narave in se nanašajo zgolj na posle podjetja P. d.o.o. in ne za tožničino zasebno komunikacijo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 1.267,82 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala sodno varstvo zaradi zatrjevanih kršitev osebnostnih pravic. Tožnici je naložilo, da toženki povrne stroške postopka v znesku 2.102,67 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je prvo sodišče napačno uporabilo ustavne oziroma zakonske temelje varstva komunikacijske zasebnosti oziroma osebnostnih pravic tožnice v konkretnem primeru. Prvo sodišče ni ugotavljalo, ali so bili izpolnjeni pogoji za poseg v tožničine osebnostne pravice. Toženka je pridobila sporna elektronska sporočila v upravnem postopku ugotavljanja obstoja kršitve prava varstva konkurence, ki nima narave kaznovalnega postopka. Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-40/12 ni uporabna za predmetni postopek. Pogoji za poseg v tožničino ustavno pravico do komunikacijske zasebnosti niso bili izpolnjeni. V navedeni odločbi se je Ustavno sodišče RS ukvarjalo izključno z vprašanjem varstva ustavnih pravic pravne osebe, ne pa z vprašanjem varstva pravic zaposlenih kot fizičnih oseb. V nadaljevanju tožnica izpostavlja bistvene poudarke navedene odločbe Ustavnega sodišča RS. Ti poudarki terjajo potrebo po razlikovanju položaja tožnice kot fizične osebe od položaja preiskovanega podjetja kot pravne osebe, česar prvo sodišče ni upoštevalo. Tožnica ni bila stranka v nobenem postopku in ni imela nobenih procesnih pravic ali možnosti braniti svoje interese. Stališče prvega sodišča v 16., 17. in 18. točki obrazložitve je napačno, saj tožnica ni bila del preiskave toženke v postopku zoper podjetje P. d.o.o., niti ni bila stranka v postopku. Prvo sodišče omenja, da so bila sporna elektronska sporočila pridobljena tekom preiskave pri navedenem podjetju, vendar pa se vprašanje morebitne kršitve konkurenčnih pravil s strani tega podjetja v ničemer neposredno ne nanaša na tožnico. V takšnem položaju je tožnica lahko le tretja oseba v smislu 33. člena ZPOmK-1, kar pa je sodišče zavrnilo. V zvezi s konkretnim primerom je prvo sodišče napačno razlagalo navedeno zakonsko določbo. Sodišče je pozabilo, da tožnica ni bila del izvedbe postopka preiskave in pri tej preiskavi tudi ni sodelovala. Prvo sodišče zmotno meni, da je imela toženka v postopku preiskave pravico odvzeti elektronsko pošto tožnice, tudi če toženka ni posebej vpogledala v tožničin elektronski poštni predal. Ker ni znano, od kod je toženka pridobila sporna elektronska sporočila, bi jih lahko teoretično pridobila tudi z vpogledom v tožničin poštni predal brez njenega sodelovanja. Pavšalna je ugotovitev, da naj bi predmetna elektronska sporočila ne bila označena kot zasebna. Odločilno je, da tožnica ni bila udeležena v postopku preiskave, ki jo je opravljala toženka. Zato tožnica ni imela nobene možnosti, da bi v postopku sodelovala in uveljavljala pravno sredstvo za zaščito svojih osebnostnih pravic. To pomeni kršitev 25. člena Ustave RS in s tem utemeljuje protipravnost ravnanja toženke, ki je temeljila na neustavni ureditvi. Ker tožnica ni bila prisotna pri pregledovanju svojih elektronskih sporočil, ni mogla ločevati teh sporočil na zasebne in nezasebne. Nihče drug, razen ustvarjalca nekega elektronskega sporočila, ne more oceniti ali odločiti, ali je neko sporočilo zasebno ali ne. Ravnanje sodišča je bilo nezakonito, ko je odločilo, da ne gre za zasebno sporočilo. Pri tem vsebina zasebne komunikacije ni bistvena. Tožnica je svoja sporna elektronska sporočila opredelila kot zasebna, kar bi sodišče moralo upoštevati. Nevzdržno je stališče prvega sodišča, da je poslovne narave tudi neformalna elektronska komunikacija. Toženka bi morala za zakonito in ustavno skladno uporabo elektronskih sporočil tožnice pridobiti njeno soglasje ali predhodno pridobiti odredbo sodišča za vpogled v njen elektronski poštni predal. Ker ti pogoji niso bili izpolnjeni, je toženka protipravno posegla v tožničine osebnostne pravice in je njen zahtevek na podlagi 134. člena OZ utemeljen. Toženka bi pri preiskavi morala ravnati v skladu s 33. členom ZPOmK-1, vendar pa ni tako postopala. Toženka je zato na nezakonit način pridobila elektronsko korespondenco tožnice. Prvo sodišče je izpostavilo, da so se sporna elektronska sporočila tožnice nahajala v prostorih podjetja P. d.o.o. in na računalnikih, ki so jih uporabljali sodelavci, vendar pa to še ne pomeni, da je dostop do teh sporočil dopusten, zakonit in ustavno skladen.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, zato je neutemeljen očitek o absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvo sodišče je ugotovilo, da je toženka v okviru preiskave v podjetju P. d.o.o., opravljene na podlagi 28. člena ZPOmK-1, zasegla tudi 3 elektronska sporočila (od teh je bila tožnica pošiljateljica dveh sporočil in prejemnica enega sporočila) in da ta preiskava ni bila nezakonita. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v tem delu sklicuje na pravilne razloge izpodbijane sodbe, v katerih je zajet tudi odgovor na pritožbeno kritiko te ugotovitve.

6. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo tudi, da tožnica v zvezi z omenjeno preiskavo ni imela položaja tretje osebe iz 33. člena ZPOmK-1. Pregled poslovnih knjig in druge dokumentacije (2. alineja drugega odstavka 29. člena ZPOmK-1) v zvezi s predmetom preiskave se je opravljal v prostorih podjetja P. d.o.o., ne pa v stanovanjskih prostorih tožnice kot delavke podjetja, zato pridobitev odredbe sodišča iz prvega odstavka 33. člena ZPOmK-1 ni bila potrebna.

7. Bistvo trditvene podlage tožbe je bilo v zatrjevanem toženkinem nedopustnem ravnanju, s katerim naj bi kršila tožničine osebnostne pravice iz 37. člena in 38. člena Ustave RS. Tožnica ni dokazala, da bi toženka posegla v njeno zasebnost in osebnostne pravice. Iz odločilnih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je toženka na podlagi zakonite preiskave v podjetju P. d.o.o. zasegla tudi prej omenjena elektronska sporočila, ki so se nahajala na nosilcih v prostorih preiskovanega podjetja (18. točka obrazložitve), da ta sporočila ne predstavljajo tožničine zasebne komunikacije (tožnica je bila v času toženkine preiskave zaposlena v podjetju P. d.o.o.), ampak gre pri njih za sporočili delavke podjetja (tožnice) poslovnemu partnerju podjetja P. d.o.o. in njegov odgovor na prvo sporočilo, da so ta sporočila v celoti poslovne narave in se nanašajo zgolj na posle podjetja P. d.o.o. (vse to je jasno razvidno že iz vsebine teh elektronskih sporočil v prilogi A11), da so ta sporočila povezana s predmetom toženkine preiskave v tem podjetju ter da v teh sporočilih ni nobenih tožničinih osebnih podatkov. Trditev, da lahko le tožnica opredeli za sporna elektronska sporočila, ali so zasebna ali ne, je očitno zgrešena in ne vzdrži resne presoje. Glede na določila ZPOmK-1 je brez pomena trditev, da tožnica "ni imela možnosti sodelovanja" v preiskavi v podjetju P. d.o.o. Ostale trditve v sicer gostobesedni pritožbi niso relevantne, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

9. Tožnica je dolžna povrniti toženki stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Ti so odmerjeni v skladu z ZOdvT, po višini pa so razvidni iz priznanih postavk stroškovnika v odgovoru na pritožbo. V primeru zamude je tožnica dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti.

Datum zadnje spremembe:

10.04.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba G 10/2013
• VSL sodba in sklep I Cp 2743/2015
• VSK sklep I Kp 40462/2014