VSL Sklep I Cp 273/2018

Jedro

V obravnavanem primeru upnik ni izkazal predmeta izvršbe oziroma zavarovanja (zatrjevanega depozita). Predlagana začasna odredba na neizkazanem dolžnikovem premoženju ne more doseči svojega namena, zaradi česar je bil predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe za prepoved razpolaganja toženi stranki z depozitom na računu pri banki v ... do zneska 13.000,00 EUR s pripadki in s prepovedjo banki, da izplača dolžnici ali komu drugemu po njenem nalogu denarna sredstva na depozitnem računu ali drugih računih, odprtih na ime dolžnice, ter v primeru kršenja začasne odredbe z izrekom denarne kazni dolžnici v višini 50.000,00 EUR ter banki v višini 100.000,00 EUR in z grožnjo ponavljanja kaznovanja, dokler seštevek izrečenih kazni ne preseže 500.000,00 EUR oziroma 1,000.000,00 EUR.

2. Zoper sklep vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse zakonsko dopustne pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP¹ v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ². Predlaga razveljavitev (prav: spremembo) sklepa z ugoditvijo predlogu. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vse s plačilom stroškov postopka z zamudnimi obrestmi. Navaja, da je tožnik izkazal vse pogoje iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. Toženka manipulira z navedbami in zanika obstoj poslovnega razmerja. Prikriva svoje premoženje, da se izogne plačilu vtoževane obveznosti. Izkazana je nevarnost, da bo tožnikova terjatev onemogočena ali precej otežena. Napačno je naziranje, da ni izkazana subjektivna nevarnost (dolžnikovo ravnanje, ki bi povzročilo onemogočanje izvršbe). Toženka je kot lastnica in direktorica družbe izključno s svojim ravnanjem povzročila, da je družba postala nedelujoča, brez premoženja in izbrisana iz sodnega registra. Še vedno je brez zaposlitve. Pogoja iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ upniku ni treba izkazati. Napačni so zaključki, da trditve o neznatni škodi niso bile konkretizirane. Sodišče bi moralo vedeti, da že dejstvo deponiranega denarja pomeni, da toženka z njim ne more razpolagati. Sodišče nedopustno samo podaja domneve o škodi toženke. Gre za arbitrarno odločanje. Upniku so kršene z Ustavo in zakonom priznane pravice.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in povrnitev pritožbenih stroškov z obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik v pravdi vtožuje vračilo posojila, danega toženki za pridobitev bančne garancije, in nakazanega na njen račun pri banki v ... z namenom pologa depozita za zavarovanje s strani banke dane bančne garancije. Med pravdo je za zavarovanje denarne terjatve predlagal izdajo začasne odredbe s prepovedjo, da toženka razpolaga z omenjenim depozitom in s prepovedjo banki, da bi njej ali komu drugemu po njenem nalogu izplačala denarna sredstva na navedenem depozitnem računu. Sodišče je v dokaznem postopku ugotovilo, da je bila veljavnost bančne garancije, za katero je bil zastavljen z začasno odredbo uveljavljani depozit, omejena do 22. 6. 2017. Po ugotovitvi, da je v času podaje predloga za izdajo začasne odredbe (15. 11. 2017) veljavnost bančne garancije že potekla (veljavna do 22. 6. 2017), drugih podatkov o depozitu, na katerega meri predlog za izdajo začasne odredbe, pa tožnik ni predložil, je predlog zavrnilo (tudi) iz razloga neprimernosti. Dejanskih ugotovitev o časovni komponenti in obstoju depozita ter odločitve v tem delu pritožba ne izpodbija. Tudi pritožbeno sodišče jih sprejema kot pravilne, saj imajo podlago v pravilno ocenjenem procesnem gradivu. Obstoj depozita je ključno dejstvo za presojo o pravilnosti zavrnitve predlaganega zavarovanja.

6. Sklep o izdaji začasne odredbe ima učinek sklepa o izvršbi (268. člen ZIZ). Zato mora vsebovati vse, kar mora vsebovati predlog za izvršbo (prim. člen 40 ZIZ), med drugim sredstvo zavarovanja oziroma izvršbe (to je sodno dejanje, ki ima za namen, da se z njim neposredno ali posredno doseže zavarovanje terjatve) in predmet izvršbe (ki je lahko vsaka dolžnikova premoženjska ali materialna pravica, če ni z zakonom izvzeta iz izvršbe - prvi odstavek 32. člena ZIZ). Sodišče mora predlagano začasno odredbo obravnavati kot celoto. Presoditi mora, katero terjatev želi upnik zavarovati, namen zavarovanja, ki ga zasleduje, sredstvo, s katerim naj bi se ta namen dosegel, in ustreznost njune medsebojne povezave. Nato mora odločiti o njeni dopustnosti. Temeljno vodilo pri presoji je namen zavarovanja, saj sme za zavarovanje denarne terjatve izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja (prvi odstavek 271. člena ZIZ). Če začasna odredba s predlagano vsebino ne bi dosegla svojega namena, sodišče predlog zavrne kljub izpolnjenim ostalim materialnopravnim pogojem za njeno izdajo, ki so določeni v 270. členu ZIZ.

7. V obravnavanem primeru upnik ni izkazal predmete izvršbe oziroma zavarovanja (zatrjevanega depozita). Predlagana začasna odredba na neizkazanem dolžnikovem premoženju ne more doseči svojega namena. Predlog je pravilno zavrnjen že zaradi tega materialnopravnega razloga in na pritožbene navedbe, ki izpodbijajo ugotovitve sodišča glede pogojev iz 270. člena ZIZ, ni treba odgovarjati.

8. Pritožbeno sodišče le še dodaja, da predlagano denarno kaznovanje dolžnika in banke tudi ni primerno sredstvo za zavarovanje (oziroma izvršbo - 268. člen ZIZ). Denarna kazen je kot sredstvo zavarovanja primerna in zakonsko predvidena za zavarovanje nedenarnih terjatev v primerih, ko je začasna odredba usmerjena v prepoved dolžniku, da bi spreminjal stvar, na katero meri terjatev (drugi odstavek 273. člena ZIZ), za kar v obravnavanem primeru, ko gre za zavarovanje denarne terjatve, ne gre. Za zavarovanje oziroma izvršbo na dolžnikova denarja sredstva pri organizacijah za plačilni promet, pa se uporabljajo določbe o izvršbi na denarno terjatev, če zakon ne določa drugače (136. člen ZIZ). Če banka prekrši obveznost, ki ji je naložena s sklepom o zavarovanju (da ne sme izpolniti dolga do dolžnika), je odškodninsko odgovorna za škodo v višini sredstev, ki jih je izplačala v nasprotju z nalogom iz začasne odredbe (147. člen ZIZ), medtem ko denarnega kaznovanja za banko zakon pri kršitvi začasne odredbe ne predvideva.

9. Izpodbijani sklep je torej pravilen in ni obremenjen z uveljavljenimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato ga je pritožbeno sodišče potrdilo, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

10. O pritožbenih stroških bo odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo. Pravica do povračila stroškov je namreč odvisna od odločitve o glavni stvari (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 163. člena ZPP ter 15. in 239. členom ZIZ).

-------------------------------
¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami
² Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami

Datum zadnje spremembe:

10.04.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 977/2012
• VSL sklep I Cpg 952/2011
• VSC sklep I Ip 647/2008