VSL Sklep II Cp 2667/2017

Jedro

Ker seštevek vrednosti zahtevkov, ki jih uveljavlja vsak od tožnikov, znaša 30.000,00 EUR in tudi ne gre za spor iz drugega ali tretjega odstavka 30. člena ZPP, je odločitev, da za sojenje v konkretni zadevi okrajno sodišče ni stvarno pristojno, pravilna

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o zahtevkih po tožbi, to je zahtevku za prepoved nadaljnjega kršenja osebnostnih pravic, zahtevku za preklic navedb, opravičilo in objavo ter zahtevku za plačilo denarne odškodnine. Odločitev je oprlo na ugotovitev, da seštevek vrednosti vseh zahtevkov za vsakega tožnika znaša 30.000,00 EUR, to pa presega zgornjo mejo stvarne pristojnosti okrajnih sodišč po prvem odstavku 30. člena ZPP. Ker ne gre niti za spor iz drugega ali tretjega odstavka istega člena, okrajno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi.

2. Zoper sklep se pritožujeta tožnika. Menita, da v konkretnem primeru prvega odstavka 41. člena ZPP ni mogoče uporabiti že zato, ker gre za dve tožeči stranki in ni mogoče reči, da je njuna dejanska podlaga ista. Ne gre niti za isto pravno podlago, saj to podlago predstavljajo 134., 178. in 179. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ker sta tožnika formalna sospornika, se tudi vrednosti njunih tožbenih zahtevkov ne seštevajo. V zvezi s svojim stališčem opozarjata na stališče Jana Zobca v delu Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga ter odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 116/2003, VIII Ips 209/2001 in II Ips 319/2014. Sodišču očitata tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijane odločbe po njunem mnenju ni mogoče preizkusiti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijani sklep ni obremenjen s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sklepa. Pritožbeni preizkus odločitve je zato mogoč.

5. Tožnika sta v konkretnem primeru formalna sospornika v smislu 2. točke prvega odstavka 191. člena ZPP in se zato po pravilu iz drugega odstavka 41. člena ZPP, ki se po ustaljeni sodni praksi uporablja tudi na aktivni strani, vrednost spornega predmeta določa po zahtevku oziroma zahtevkih, ki odpade na vsakega od njiju. To je sodišče prve stopnje, ko je presojalo, ali je stvarno pristojno, tudi upoštevalo, saj je v točki 6 razlogov vrednost zahtevkov ugotovilo za vsakega tožnika posebej. Pritožbeni očitki so v tem pogledu zato neutemeljeni, neutemeljeno pa je tudi sklicevanje na odločbe VS RS II Ips 116/2003, VIII 209/2001 in II Ips 319/2014, saj njihova vsebina potrjuje pravilnost izpodbijane odločitve in ne obratno.

6. Tožnika s tožbo uveljavljata vsak po en denarni in dva nedenarna zahtevka, ki vsi, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, izhajajo iz identičnega dejanskega stanja (domnevnega škodnega dogodka, to je objave članka) in se opirajo na enako pravno podlago (to je pravila o neposlovni odškodninski odgovornosti). Drži sicer, da je pravna podlaga za prvega od zahtevkov 134. člen OZ, za drugega 178. člen OZ in za tretjega 179. člen OZ, vendar ima sodišče prve stopnje prav, ko opozarja, da je pravna podlaga kljub vsemu enaka, to je odškodninska. Takšna je tudi novejša sodna praksa, ki jo citira sodišče prve stopnje. Ker se po prvem odstavku 41. člena ZPP v primeru, ko uveljavlja stranka v tožbi več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, določi pristojnost po seštevku vrednosti vseh zahtevkov, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je vrednost zahtevkov, ki jih uveljavlja vsak od tožnikov, seštelo.

7. Ker seštevek v konkretnem primeru (za vsakega tožnika) znaša 30.000,00 EUR in tudi ne gre za spor iz drugega ali tretjega odstavka 30. člena ZPP, je odločitev, da za sojenje v konkretni zadevi okrajno sodišče ni stvarno pristojno, pravilna.

8. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

Datum zadnje spremembe:

10.04.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 1237/2019
• VSRS sklep I R 85/2015
• VSC sklep I Cp 649/2015