VSL Sodba II Cp 2280/2017

Jedro

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da v obrazložitvi izpodbijane odločitve manjka opredelitev, kako je s prenehanjem obveznosti, če obstaja pravnomočen sklep o izvršbi, iz katerega izhaja, da je upnik upravičen do preživnine tudi po 26. letu starosti. Najprej je treba ugotoviti, da kaj takšnega v sklepu o izvršbi niti ni določeno. Poleg tega pa odgovor na vprašanje o prenehanju zakonske obveznosti preživljanja izhaja iz 123. člena ZZZDR ne pa iz izreka sklepa o izvršbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) v roku 15 dni plačati znesek 3.150,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za vsak posamezen znesek preživnine v višini 108,64 EUR od nastanka zamude, tj. od prejema tega zneska, do plačila (I. točka izreka) in ji v istem roku povrniti stroške postopka v znesku 1.332,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, oboje s stroškovno posledico. V obsežni pritožbi v bistvenem trdi, da niso izpolnjeni pogoji za neupravičeno obogatitev in da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo tožnikov izjavo z dne 19. 10. 2015 oziroma, da je sodišče v zvezi z izpostavljenim nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno ocenilo dokaze. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, nekateri razlogi pa so sami s sabo v nasprotju. Sodišče je tudi napačno presodilo, da niso izpolnjeni pogoji za uporabo načela volenti non fit iniuria. Kot bistveno navaja, da so napačni zaključki sodišča glede tožnikovih poskusov po vzpostavitvi stikov s tožencem in da ni dokazano, da bi tožnik do leta 2015 s čemerkoli ukrepal, da bi se izvršba ustavila. Pojasnjuje, da je zaradi tožnikove neaktivnosti menil, da se tožnik strinja z nadaljnjim plačilom preživnine. Kot neprimerno in nepravilno označuje, da se v dokazni oceni omenja, da toženec ni pravni laik. Nadalje obsežno izpodbija še zaključke sodišča glede tožnikove izjave z dne 19. 10. 2015, za katero meni, da predstavlja izjavo o odpustu dolga. Ta ni bila dana pod pogojem ali z rokom oziroma sam s slednjima ni bil nikoli seznanjen. Posebej izpostavlja in obširneje izpodbija ugotovitev sodišča, da je med tožencem in njegovo materjo obstajalo pooblastilo razmerje ter dokazno oceno zaslišanja priče A. H. L. Meni, da gre pri izpodbijani sodbi za sodbo presenečenja.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev, s stroškovno posledico.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v predmetnem pravdnem postopku vtožuje plačilo zneska 3.150,56 EUR na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Gre za vsoto zneskov preživnine v višini 108,64 EUR mesečno, ki so bili tožniku odtegnjeni v izvršilnem postopku še po tem, ko je toženec dopolnil 26 let. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med pravdnima stranka ni sporno:

- da je bil tožnik tožencu na podlagi sodbe opr. št. P 3346/2008-IV z dne 29. 5. 2009 dolžan od 1. 12. 2008 dalje plačevati mesečno preživnino;

- da tožnik ni prostovoljno plačeval preživnine, zato je toženec sprožil postopek izvršbe pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani I 1269/2009, v katerem je bil tožniku znesek preživnine mesečno odtegovan od prihodkov;

- da je toženec dne 20. 6. 2013 dopolnil 26 let in da je s tem dnem prenehala zakonsko določena preživninska obveznost tožnika, s čimer sta bili obe pravdni stranki seznanjeni;

- da je bil postopek izvršbe na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani I 1269/2009 z dne 10. 12. 2015 pravnomočno ustavljen šele v januarju 2016.

6. Temeljna toženčeva ugovora sta, da je zahtevek treba zavrniti skladno z načelom volenti non fit iniuria, saj mu je tožnik preživnino po dopolnjenem 26 letu starosti plačeval prostovoljno, ter da je tožnikovo izjavo z dne 19. 10. 2015 (priloga A7) razumeti kot odpust dolga v smislu prenehanja obveznosti po 319. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Iz obširne in mestoma ponavljajoče se pritožbe izhaja, da toženec pri izpostavljenih ključnih ugovorih vztraja tudi v pritožbenem postopku. V pritožbi sodišču prve stopnje očita nepopolno ter nepravilno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotno dokazno oceno.

7. Načelo volenti non fit iniuria določa 191. člen OZ, ki pravi, da tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.

8. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zvezi s toženčevim ugovorom iz 191. člena OZ popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v tem delu celovita, logična ter podprta s prepričljivimi argumenti, zato jo sodišče druge stopnje v celoti sprejema kot pravilno. Pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh pravno odločilnih dejstev ter da so (nekateri) zaključki sodišča prve stopnje sami s seboj v nasprotju, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je na podlagi številnih okoliščin, predvsem pa upoštevaje dejstvo, da je toženec sporne zneske prejemal z realizacijo sklepa o izvršbi oziroma, da je šlo za prisilno izpolnitev obveznosti, pravilno presodilo, da se prikrajšanec - tožnik s prikrajšanjem ni strinjal, medtem ko se je toženec zavedal, da je njegova pravica do preživnine prenehala, a ni ukrenil ničesar. Toženec ne more uspeti s stališčem, da je bil (vsaj do 20. 10. 2015) prepričan, da se tožnik strinja s plačevanjem preživnine tudi po njegovem 26. letu starosti, ker tožnik do leta 2015 ni aktivno ukrepal, da bi se izvršba ustavila. V tem delu se pritožbeno sodišče sklicuje na 11. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe, ker se z v njej navedenimi razlogi strinja.

9. Izpodbijana sodba v navedenem delu temelji (tudi) na prepričljivih ugotovitvah, da je tožnik po prenehanju zakonske preživninske obveznosti skušal navezati stik s tožencem in da med pravdnima strankama ni bilo ustrezne komunikacije, ki sta tudi ustrezno dokazno podprti (zlasti na podlagi prepričljive tožnikove izpovedi), pritožbeni ugovori v nasprotni smeri pa niso utemeljeni. Tožnik napačno meni, da mu sodišče prve stopnje pripisuje krivdo za konfliktno situacijo med strankama. Krivda v obravnavanem kontekstu namreč sploh ni relevantno dejstvo, zato tudi s tem povezan pritožbeni očitek nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ne more biti utemeljen.

10. Pritožbeno sodišče zavrača toženčev očitek, da je obrazložitev izpodbijane sodbe v delu, v katerem se sklicuje na toženčevo poznavanje civilnega prava, nepravilna, neprimerna in celo žaljiva. Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da je toženec pravnik¹ ustrezno vključilo v dokazno oceno. Na tem mestu gre zavrniti tudi s tem povezan pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje postopalo izredno pristransko in da je (tudi) iz sloga pisanja sodbe zaznati naklonjenost do tožnika. Toženec zmotno meni, da slednje izhaja (tudi) iz zapisa v izpodbijani sodbi, da lahko zgolj upnik ustavi izvršbo, saj naj takšna zakonska določba sploh ne bi obstajala. Pojasnilo sodišča prve stopnje v zvezi z navedenim, da je upnik dominus litis izvršilnega postopka, je namreč ob sklicevanju na 2. člen ZIZ povsem pravilno. Toženčevo navajanje, da je sodišče prve stopnje hkrati, v popolnem nasprotju s prej izpostavljenim, ugotovilo, da je tožnik prišel do ustavitve izvršbe prav zaradi svoje lastne aktivnosti (urgence s strani A. H. L.), pa je netočno oziroma iztrgano iz konteksta.²

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da v obrazložitvi izpodbijane odločitve manjka opredelitev, kako je s prenehanjem obveznosti, če obstaja pravnomočen sklep o izvršbi, iz katerega izhaja, da je upnik upravičen do preživnine tudi po 26. letu starosti. Najprej je treba ugotoviti, da kaj takšnega v sklepu o izvršbi niti ni določeno. Poleg tega pa odgovor na vprašanje o prenehanju zakonske obveznosti preživljanja izhaja iz 123. člena ZZZDR ne pa iz izreka sklepa o izvršbi³. Toženčevo stališče, da je tožnik s tem, ko takšnemu sklepu o izvršbi ni ugovarjal, izrazil svoje strinjanje z daljšim obdobjem plačevanja, je zmotno. Sodišču prve stopnje se ni bilo treba opredeliti do vprašanja, ali je bil sklep o izvršbi glede na izdano vsebino nezakonit oziroma ali je bil s strani ZPIZ po 20. 6. 2013 izvrševan nezakonito in s tem povezanimi toženčevimi dilemami, saj to niso relevantna vprašanja za odločitev v konkretnem primeru. Posledično tudi ni utemeljen s tem povezan pritožbeni očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

12. Toženec nadalje zmotno meni, da mu sodišče prve stopnje očita, da je izkoristil pravico do pritožbe zoper sklep o ustavitvi izvršbe. Dejstvo, da se je toženec pritožil zoper sklep o ustavitvi izvršbe (kar ni sporno), je vključeno v obrazložitev le kot (dodaten) argument za zaključek, da do ustavitve izvršbe ni prišlo po volji toženca, čeprav se je slednji takrat že nedvomno zavedal, da želi tožnik doseči prenehanje plačevanja preživnine.

13. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikova izjava z dne 19. 10. 2015 (priloga A7) ni brezpogojna izjava o odpustu dolga. Sodišče druge stopnje se v celoti pridružuje življenjsko logični, prepričljivi in celoviti dokazni oceni sodišča prve stopnje in se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da navedena tožnikova izjava (njen dobesedni zapis) ni do take mere nedvoumno napisana, da bi jo bilo že samo po sebi šteti za izjavo o odpustu dolga v smislu 319. člena OZ in da jo je treba razlagati v kontekstu siceršnjih okoliščin. Pritožbene navedbe v smeri pomanjkanja razlogov za sprejeto stališče so neutemeljene. Pravilni in podprti z ustreznimi argumenti so zaključki sodišča prve stopnje iz 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, ki vodijo do ugotovitve, da je tožnik tožencu izjavil, da preplačanega zneska preživnine od 1. 10. 2013 ne bo terjal nazaj, pod pogojem, da toženec v roku enega meseca (do 19. 11. 2015) poda umik izvršbe, česar pa toženec nesporno ni storil. Prepričljiva je tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje glede elektronskega sporočila poslanega s strani A. H. L. toženčevi materi (priloga B7), zato so toženčeve pritožbene navedbe, s katerimi toženec izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, kakšna naj bi bila v resnici vsebina navedenega sporočila, neutemeljene. Že zato je treba zavrniti tudi sicer prepozno (v pritožbi) podan dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca za slovenščino, ki bi interpretiral, kako je treba razumeti sporočilo A. H. L. toženčevi materi.

14. Po presoji pritožbenega sodišča so prepričljive tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na potek komunikacije med pravdnima strankama oziroma način, na katerega je bil toženec seznanjen s sporno tožnikovo izjavo in njeno (popolno in pravilno) vsebino, toženec pa v pritožbi neutemeljeno uveljavlja nasprotno. Logičen je zaključek sodišča prve stopnje, da se toženec ne more sklicevati na to, da je bil z izjavo tožnika seznanjen le v delu, v katerem je njemu v korist, s pogojem in rokom v zvezi z njo, ki sta ga dogovorili A. H. L. in toženčeva mati, pa ne, kar skuša toženec neutemeljeno izpodbiti v pritožbi.

15. Ni res, da je sodišče prve stopnje nepravilno, pa tudi mimo trditvene podlage pravdnih strank, ugotovilo obstoj pooblastilnega razmerja med tožencem in njegovo materjo. Celovita presoja razlogov glede tožnikove izjave z dne 19. 10. 2015 namreč pokaže, da je sodišče prve stopnje pooblastilno razmerje omenjalo le v kontekstu opisa načina komuniciranja med pravdnima strankama (ter udeleženima A. H. L. in toženčevo materjo). Ker ni pravno odločilno, ali so bili v razmerju med tožencem in materjo izpolnjeni zakonski pogoji za obstoj pooblastilnega razmerja, so vse pritožbene navedbe v zvezi s tem brezpredmetne. V pritožbi podan dokazni predlog za zaslišanje priče A. H. L. je prepozen (prvi odstavek 337. člena ZPP). Toženčeva trditev, da navedenega dokaza ni mogel predlagati prej, ker tožnik ni trdil, da naj bi bil toženec s pogojem in rokom seznanjen tako, da ga je A. H. L.sporočila toženčevi materi, ampak naj bi tožnik trdil le, da iz izjave in emailov izhaja, da sta bila postavljena rok in pogoj, ne drži. Navedbe v navedeni smeri je namreč tožnik podal že v vlogi z dne 24. 3. 2016.

16. Dokazni zaključki sodišča prve stopnje glede okoliščin, v katerih je bila sporna izjava napisana, s kakšnim namenom in kakšna je bila tožnikova volja v zvezi z njo so prepričljivi. Sodišče prve stopnje je logično pojasnilo tudi, zakaj verjame, da je bil tudi toženec seznanjen, da tožnik preplačanega zneska ne bo terjal nazaj (le), če toženec v določenem roku umakne izvršbo, in se mu ni bilo treba opredeljevati, zakaj tožnik rokov in pogojev ni navedel pisno oziroma na takšen način, da bi se toženec z roki in pogoji lahko seznanil.

17. Ne držijo niti pritožbene navedbe, da tožnikove trditve v zvezi z obravnavanim niso medsebojno skladne, saj naj bi najprej zatrjeval, da toženec sporne izjave nikoli ni prejel, šele nadalje pa naj bi glede na predložene dokaze svoje trditve spremenil in navajal, da je tožnik izjavo dobil, a je bila dana pod rokom in pogojem. Tožnik je namreč že v vlogi z dne 24. 3. 2016, v kateri se je prvič opredelil do sporne izjave, navedel, da je na željo svoje pooblaščenke A. H. L. napisal sporno izjavo in slednjo tudi predložil pooblaščenki (in ne tožencu), ta pa je nadalje kontaktirala toženčevo mati ter jo, z namenom da pride do toženca, seznanila z vsebino izjave. Pri teh trditvah je vztrajal celoten postopek, enako pa izhaja tudi iz njegove izpovedbe. Zato navedeno tudi ne more omajati splošnega vtisa o verodostojnost tožnikove izpovedbe, kar skuša toženec doseči v pritožbi.

18. V zvezi s pritožbenimi prizadevanji za zaključek, da je dokazna ocena v zvezi z okoliščinami obravnavane izjave nepravilna tudi zato, ker je slednja oprta na neverodostojno oziroma nasprotujočo si izpoved priče A. H. L., gre najprej pojasniti, da je presoja sodišča prve stopnje v tem delu oprta na več (drugih) ugotovljenih okoliščin, ki že same zase utemeljujejo sprejeto dokazno oceno. Tudi sicer pa sodišče druge stopnje pritrjuje stališču sodišča prve stopnje glede ocene verodostojnosti navedene priče. Drži, da si je navedena priča morala pri zaslišanju pomagati z zapiski in da je njena izpoved sprva v določenem delu nekoliko zmedena, vendar je treba pri tem upoštevati, da gre za izpovedbo o dogajanju izpred več let v zvezi z reševanjem "tuje" zadeve, kar vse vpliva na spomin o posameznih podrobnostih, na katere se sklicuje pritožba (npr. glede tega, kateri dan v tednu so potekali pogovori med pričo in toženčevo materjo). Priča pa je v nadaljevanju zaslišanja jasno in prepričljivo povedala, da je bila tožnikova izjava, da preplačanih zneskov ne bo terjal nazaj, dana pod pogojem o toženčevem prostovoljnem umiku predloga za izvršbo v roku 30 dni. Vsi pritožbeni očitki, s katerimi skuša toženec izpodbiti dokazno vrednost izpovedbe navedene priče, so po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeni.

19. Nazadnje je treba zavrniti še pritožbeni očitek, da gre za sodbo presenečenja. Ta bi bila podana, če bi sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker jih tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvenih, kar pa v konkretnem primeru ni izpolnjeno. Sodišče prve stopnje je zahtevek tekom celotnega postopka obravnavalo z vidika pravil o neupravičeni obogatitvi in odpustu dolga, v zvezi s ključnimi okoliščinami je zaslišalo pravdne stranke in pričo ter je njihove izpovedi nato uporabilo v dokazni oceni, toženec pa, kot rečeno, tudi sedaj v pritožbi (zgolj) vztraja na ugovorih, ki jih je uveljavljal že pri sojenju na prvi stopnji in do katerih se je sodišče prve stopnje opredelilo.

20. Zaradi navedenih razlogov in ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

21. Toženec, ki v pritožbenem postopku ni uspel, nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Tožnik pa z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispeval k sprejeti odločitvi na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo tako ni bil potreben strošek in ga krije tožnik sam (155. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

-------------------------------
¹ Sodišče prve stopnje je navedlo, da je toženčevo izgovarjanje, da ni vedel, kako se postopek izvršbe ustavi, ni prepričljivo, sej je to kot pravnik nedvomno vedel oziroma bi mogel vedeti, sej je izpit iz civilnega prava, ki vsebuje teme povezane z navedenim dejstvom, obvezen za vse študente prava.
² Toženec namreč ob tem ne omeni ugotovitve sodišča prve stopnje, da ga je izvršilno sodišče na podlagi urgence navedene pooblaščenke pozvalo na izjasnitev o popolnem poplačilu dolga in da je nato postopek ustavilo zaradi njegove neodzivnosti.
³ V katerem nikoli ni naveden datum, do katerega se bo opravljal rubež denarnih sredstev na dolžnikovem računu.

Datum zadnje spremembe:

10.04.2018

Podobni dokumenti:

• VSK sklep I Ip 560/2008
• VSRS Sklep III DoR 48/2020
• VSK sodba Cp 194/2008