VSL Sklep I Cp 2620/2017

Jedro

Primerjava vseh okoliščin tega primera pokaže, da je na strani predlagateljice izkazana večja potreba po dodelitvi neprofitnega stanovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Udeleženca sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z obravnavanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu predlagateljice in jo določilo kot izključno najemnico stanovanja na podlagi najemne pogodbe, sklenjene z Javnim stanovanjskim skladom ... št. 833/2006 z dne 14. 7. 2006 in aneksa št. 01 k tej pogodbi z dne 29. 9. 2006, ter odločilo, da nasprotnemu udeležencu pravica do uporabe tega stanovanja preneha in ga je dolžan zapustiti v roku 90 dni od pravnomočnosti sklepa sodišča prve stopnje. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. S popravnim sklepom je popravilo očitno pomoto v zapisu imena predlagateljice v izreku izpodbijanega sklepa.

2. Proti sklepu se pritožuje nasprotni udeleženec iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ter predlaga razveljavitev sklepa. Navaja, da se obrazložitev sodišča glede dejanskih okoliščin ne more preizkusiti in je v nasprotju sama s sabo. Pri presoji relevantnosti okoliščin ni v zadostni meri upoštevalo, da je nasprotni udeleženec psihični bolnik z diagnosticirano shizofrenijo. V njegovem primeru gre za ranljivo kategorijo, zaradi česar bi moralo sodišče to okoliščino bolj upoštevati. V konkretni situaciji, ko imata oba udeleženca izkazane stanovanjske potrebe, bi moralo sodišče o reševanju stanovanjskega problema udeleženca, ki bo izgubil pravico najemniškega stanovanja, pred odločitvijo prejeti zagotovila pristojnih o tem, da bo njegov stanovanjski problem ustrezno rešen in obravnavan oziroma nadomeščen s sorazmerno pravico do najemniškega stanovanja. Pritožnik se ne more strinjati z obrazložitvijo sodišča, da širše in bolj aktivne intervencije socialnih služb, ki bi poskrbele za obe ranljivi stranki, znotraj tega postopka ni mogoče urejati. Obrazložitev sodišča, da bo nasprotni udeleženec ob pomoči CSD lažje uredil svoj stanovanjski položaj, je povsem neizkazana, z enakimi razlogi bi bilo mogoče podati zaključek, da si bo svoj položaj lažje uredila predlagateljica, ki nima psihične bolezni in ima tudi večjo podporo družine. Potrebe polnoletnih otrok, razen sina G., da bi živeli s predlagateljico, v postopku niso bile izkazane, zato ta okoliščina ne more pretehtati v njeno korist.

3. Predlagateljica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe nasprotnega udeleženca in potrditev sklepa. Sodišče se je do vseh relevantnih okoliščin opredelilo in odločitev argumentirano obrazložilo. Zdravstveno stanje nasprotnega udeleženca ne more biti odločilno. Sodišče je pravilno ugotovilo, da sta oba udeleženca invalidsko upokojena zaradi duševnih težav, oba redno obiskujeta specialiste psihiatre in jemljeta zdravila za zdravljenje duševnih obolenj, ki so diagnosticirane pri obeh. Za reševanje socialnih in stanovanjskih problemov posameznikov so pristojne druge službe izvršilne veje oblasti, ne sodišče. Odločanje sodišča na podlagi 110. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1) neogibno pomeni, da bo stanovanjski problem enega bivšega zakonca rešen, za drugega pa bo šele nastal. Sodišče je pravilno zaključilo, da bi s predlagateljico lahko v stanovanju živel tudi sin G. in obe hčerki, ki sta se izselili v rejniško družino zaradi nasilništva nasprotnega udeleženca. Nasprotni udeleženec svoje potrebe obvladuje samostojno, to je dokazal tudi s tem, ko se je oktobra 2016 prostovoljno odselil iz stanovanja in več kot pol leta bival drugje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. SZ-1 v 110. členu ureja vprašanje sklenitve najemne pogodbe po razvezi zakonske zveze. Če se prejšnja zakonca ne moreta sporazumeti, odloči o sporu na zahtevo enega od njiju sodišče v nepravdnem postopku. Pri tem sodišče upošteva stanovanjske potrebe prejšnjih zakoncev, njunih otrok in drugih oseb, ki skupaj z njima stanujejo, ter druge okoliščine primera. Prejšnji zakonec, ki po sodni odločbi ne ostane ali ne postane najemnik stanovanja, se mora iz stanovanja izseliti v roku, ki ga določi sodišče v skladu s 112. členom SZ-1.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa za odločitev pomembna dejstva ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo v pritožbi očitanih, niti drugih kršitev določb pravdnega postopka. Sklep nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogel preizkusiti, v njem so jasno navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki si med seboj ne nasprotujejo. Očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v pravilnost ocene o tem, da prvostopenjsko sodišče, upoštevaje izvedensko mnenje izvedenca psihiatrične stroke in poizvedbe na pristojni center za socialno delo ter izpoved nasprotnega udeleženca ob njegovem zaslišanju, ni ugotovilo okoliščin, ki bi kazale na njegovo pravdno nesposobnost (80. člen ZPP).

7. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sklepa in prepričljivo utemeljitev odločitve prvostopenjskega sodišča, da postane najemnica stanovanja predlagateljica, nasprotni udeleženec pa se mora izseliti. Vsekakor drži, da tako predlagateljica kot nasprotni udeleženec izkazujeta potrebo po tem, da ostaneta oziroma postaneta najemnika stanovanja, a hkrati oba zatrjujeta, da skupno bivanje zaradi dolgoletnih in pogostih psihičnih in fizičnih konfliktov in maltretiranj med njima in družinskimi člani, ni mogoče. Odločitev je zato treba sprejeti na podlagi primerjave oziroma tehtanja okoliščin na strani obeh udeležencev.

8. Premoženjsko stanje obeh je po ugotovitvah sklepa šibko, oba sta invalidska upokojenca, z nizko invalidsko pokojnino (predlagateljica 310,00 EUR, nasprotni udeleženec 360,00 EUR), pri čemer si predlagateljica pomaga občasno z izredno denarno pomočjo ter opravlja priložnostna dela kot čistilka, nasprotni udeleženec pa prejema še varstveni dodatek. Drugega premoženja nimata, oba sta tudi omejena pri možnosti pridobivanja dodatnih sredstev. Oba imata zdravstvene težave in ne le nasprotni udeleženec, tudi predlagateljica izkazuje na podlagi mnenja lečeče zdravnice psihiatrinje diagnosticirano duševno bolezen, za katero se že več let zdravi. Ena od okoliščin, ki jo mora sodišče primerjati oziroma tehtati pri odločanju, so tudi stanovanjske potrebe otrok in drugih oseb, ki skupaj z udeležencema stanujejo. Kot izhaja iz ugotovitev sklepa, je bilo razmeroma veliko neprofitno najemno stanovanje (77,09 m2, kot izhaja iz najemne pogodbe, ki jo je nasprotni udeleženec sklenil z Javnim stanovanjskim skladom ... 14. 7. 2006), takrat dodeljeno sedemčlanski družini, poleg udeležencev še njunim petim (sedaj že polnoletnim) otrokom, od katerih pa v stanovanju biva le še sin G. Hčerki M. in P. sta se zaradi konfliktnih odnosov z očetom izselili v rejniško družino. Že ta okoliščina nedvomno pretehta v korist predlagateljice, saj bo s tem hčerkama, posebno če se še šolata, omogočena vrnitev in bivanje v stanovanju. Sin G. je do očeta izrazito odklonilen, pogosti so njuni prepiri in celo fizično nasilje, kot izhaja iz poročila Policijske postaje ... (l. št. 80-84 spisa), v konfliktih vedno brani predlagateljico. Sin V. po ugotovitvah sklepa biva v tujini, sin I. pa se je izselil in do očeta ni odklonilen.

9. Dejstvo je, da bo odločitev tega sklepa povzročila stanovanjski problem za nasprotnega udeleženca, ki ga sam najverjetneje ne bo zmogel rešiti, čeprav je to že enkrat poskušal, ko se je sam izselil iz stanovanja in nekaj časa bival pri sinu. Tudi drži, da bo izselitev verjetno negativno vplivala na poslabšanje psihičnega stanja nasprotnega udeleženca, a enaka posledica bi bila tudi pri predlagateljici. A kljub temu primerjava vseh okoliščin pokaže, da je na strani predlagateljice izkazana večja potreba po dodelitvi stanovanja.

10. Pritožba nima prav, ko trdi, da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo bolezni nasprotnega udeleženca, to okoliščino je ustrezno upoštevalo pri odločitvi, kot tudi, da je obstoji nevarnost poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja. Pritožba sama poudarja, da gre pri obeh udeležencih za ranljivi stranki, prav zato je prvostopenjsko sodišče opravilo ustrezne poizvedbe pri centru za socialno delo, ki je potrdilo, da družino že več let obravnavajo njene strokovne službe, tudi glede reševanja stanovanjske problematike. Več od tega oziroma zagotovila pristojnih o tem, da bo stanovanjski problem nasprotnega udeleženca ustrezno rešen, prvostopenjsko sodišče ne more in ni pristojno urejati oziroma pod tem pogojem odločati. Tudi ne drži stališče pritožbe, da na odločitev ne morejo vplivati potrebe že polnoletnih otrok udeležencev, saj so ena od v zakonu predvidenih okoliščin, ki vplivajo na odločitev, kdo od bivših zakoncev ostane v stanovanju, tudi potrebe njunih otrok in drugih oseb, ki skupaj z njima stanujejo (2. odst. 110. člena SZ-1).

11. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP).

12. Udeleženci v skladu s prvim odstavkom 35. člena ZNP sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

10.04.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 309/98
• Sklep II Ips 522/95
• Sklep II Ips 666/95