<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cp 2206/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CP.2206.2017
Evidenčna številka:VSL00008742
Datum odločbe:26.02.2018
Senat, sodnik posameznik:Karmen Ceranja
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
Institut:stroški obratovanja, vzdrževanja in upravljanja - pogodba o opravljanju upravniških storitev - večinsko soglasje etažnih lastnikov - delitev stroškov v večstanovanjski stavbi - zastaranje terjatve upravnika - kršitev pravice do obravnavanja pred sodiščem - neizvedba dokaza - upravičeni razlogi za zavrnitev dokazov

Jedro

Kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za postavitev izvedenca gradbene stroke pravilno zavrnilo, ker je pravilno ugotovilo, da gre pri spornem vprašanju števila posameznih enot v stavbi za pravno vprašanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča VL 76450/2015 z dne 30. 6. 2015 ohranilo v veljavi:

- v 1. točki izreka za znesek 856,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov, ki so razvidni iz izreka sodbe in

- v 3. točki izreka za znesek 71,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 26. 8. 2015 do plačila, pri čemer sta toženca navedeno terjatev dolžna plačati solidarno (I. točka izreka).

V preostalem delu (to je v I. točki izreka za znesek 706,74 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v preostalem delu 3. točke izreka) je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožencema je naložilo, da morata v 8 dneh tožeči stranki solidarno povrniti nadaljnje pravdne stroške v višini 321,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Proti navedeni sodbi sta se pravočasno pritožila toženca, ki najprej navajata, da tega postopka sploh ne bi smelo biti. Sklep o izvršbi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opravilno številko III Pg 1427/2015, ki se nanaša na isto terjatev tožeče stranke, je bil dne 12. 6. 2015 zavržen in razveljavljen. V dokaznem postopku mrgoli netočnosti in pavšalnosti. Sodišče je v glavnem upoštevalo izključno napačne navedbe tožeče stranke, navedbe tožencev pa zavrnilo kot nepomembne. Zavrnilo je tudi izvedeniško mnenje o tem, da se stanovanja lahko selijo iz H. 8 na V. 29. Sodišču ni jasno, da so stanovanja nepremičnine, ki se ne morejo seliti in njihov lastniški delež na napravah in skupnih prostorih ostaja nespremenjen, če se stanovanje uporablja, ali če je prazno. Najbolj evidentna je napačna razsoja pri kleteh. Vse so označene od 1 do 22, s tem da so se 3 kleti "preselile" na V. 29. Če sodišče pogleda račune, bo videlo, da v bruto površino 19 stanovanj spadajo tudi njihove kleti. Za 3 sosednje kleti pa njihovi lastniki niso plačali nič že dvajset let. Ugovor zastaranja je sodišče upoštevalo glede na rok zavrženega in razveljavljenega izvršilnega predloga. Tožeča stranka nima sklenjene veljavne pogodbe, ker je ni podpisalo dovolj lastnikov. Poleg tega v 1. členu Pogodbe piše, da bo izbrani upravnik delil stroške po medsebojni pogodbi lastnikov, ki jo bo podpisala vsaj 75% lastnikov stanovanj. O tej obvezni pogodbi ni ne duha ne sluha že dvajset let. Toženca sta dolžna plačevati le tiste stroške, ki pripadajo njuni garsonjeri, ne pa stroškov za stanovanje, ki so jih lastniki preselili na V. 29 in povezali s svojimi poslovnimi prostori pet let po zaključeni gradnji in brez soglasja ostalih 19 solastnikov. Tožeča stranka že dvajset let ni izdajala računov za stanovanje v lasti A., B. in C., ki bi morali plačati stroške za stanovanje med 120.000,00 do 150.000,00 EUR. Ker ne izdaja računov njim, deli stroške preostalim 19 lastnikom in takih nerealnih računov toženca ne bosta plačevala. Če med lastniki nikoli ni bila sklenjena pogodba o medsebojnih razmerjih, to še ne pomeni, da lahko upravnik deli stroške po svoji presoji. Ključa za delitev stroškov ni. Sodišče je tudi glede število enot in površine stanovanjskega dela stavbe H. 8 sledilo izključno navedbam tožeče stranke. Stavba je bila zgrajena 1996 in ne 1997, garsonjero sta toženca kupila leta 1995. Nahaja se v 2. nadstropju v neto površini 40,92 m2 in je ena od 22 stanovanjskih enot. Sodišče napačno ugotavlja, da je bila mišljena gradnja 22 stanovanj, dejansko pa je bilo zgrajeno samo 19, saj bilo zgrajenih in prodanih 22 stanovanj, v skupni neto površini 2.103,98 m2. Domnevni inštalacijski priključki so tehnično neizvedljivi. Projekt etažne lastnine za stanovanjsko poslovni objekt V2 ni bil narejen leta 2009. Iz projekta etažne lastnine je razvidno, da so 3 stanovanja izginila iz H. 8 in se pojavila kot poslovni prostori na V. 29, kar je eno od poslednjih koruptivnih dejanj D. Tem 3 stanovanjem še vedno pripada delež na skupnih prostorih, kleteh in napravah, ki jih upravlja tožeča stranka in je tožeča stranka dolžna za ta 3 stanovanja izdajati račune na H. 8 in ne na V. 29. Sodišče je napačno ugotovilo, da je ogrevalna površina stanovanja enaka neto površini, h kateri je prišteta tudi loža, ki ni ogrevana. Domnevni upravnik še nikoli ni na računih zapisal mesečne porabe toplote za ogrevanje, števci so zaklenjeni v omari na hodniku in dostopni samo na posebno zahtevo lastnikov. Inštalater, ki je zamenjal stare merilnike toplote, je za sporna 3 stanovanja izvedel tako imenovani bypass in porabo v teh 3 stanovanjih delil med ostalh 19 stanovanj. Če bi sodišče res natančno pregledalo račune, bi ugotovilo, da niti eden ne temelji na odčitani in obračunani porabi toplote. Isto velja za toplo in hladno vodo. Tudi v teh primerih nikjer ni omenjena dejanska uporaba v preteklem mesecu temveč se deli stroške po drugih kriterijih. Glede stroškov parkirnega mesta pa poudarjata, da stroški niso enaki, če jih uporabljaš kot parkirno mesto z urejenim tehničnim požarno varnostnim sistemom, kot je bilo ob vselitvi. Bistveno višji stroški pa nastanejo, ko moraš imeti 24 urno požarno varnostno zaščito, ki jo zahtevajo javna parkirišča.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka kot upravnik od tožencev kot etažnih lastnikov stanovanja št. 10.E v stavbi na naslovu H. 8 ter garažnega mesta v podzemni garaži pod to stavbo zahteva plačilo stroškov upravljanja, obratovanja, vzdrževanja in zavarovanja za obdobje od maja 2013 do avgusta 2014, razvidnih iz razdelilnikih za posamezne mesece.

6. V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, zato je sodbo sodišča prve stopnje dopustno izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato, ko odloča o pritožbi, vezano na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje.

7. Prva relevantna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, na katero je pritožbeno sodišče vezano, je, da je Pogodbo o opravljanju storitev upravljanja in obratovanja stanovanjske hiše na H. 8 št. 2/98 z dne 23. 8. 1999 (na tej podlagi tožeča stranka utemeljuje status upravnika) podpisalo zadostno število etažnih lastnikov (66,91%), da je veljavna (prvi odstavek 31. člen v času sklenitve pogodbe veljavnega Stanovanjskega zakona-SZ). Pritožnika zato ne moreta uspeti s trditvijo, da tožnica nima sklenjene veljavne pogodbe, ker je ni podpisalo dovolj lastnikov. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da dejstvo, da lastniki stanovanj na H. 8 niso sklenili pogodbe o medsebojnih razmerjih, še ne pomeni, da tožeča stranka nima pravnega temelja za delitev stroškov in izdajanje računov (30. člen SZ in Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb). Pritožbeni očitek, da je tožeča stranka delila stroške po lastni presoji je pavšalen.

8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče o ugovoru zastaranja odločalo "glede na rok zavrženega in razveljavljenega izvršilnega predloga", ki očitno meri na sklep III Pg 1427/2015 z dne 12. 6. 2015 (priloga B4), ki pa se nanaša na zadevo, ki se je začela na podlagi drugega predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine (VL 185929/2014). Tudi če se sklep III Pg 1427/2015 res nanaša na isto terjatev, je iz njega razvidno, da je bila tožba zavržena, kar ni ovira za ponovno odločanje o isti terjatvi. Iz razlogov sodišča prve stopnje nadalje jasno izhaja, da je kot dan vložitve predloga za izvršbo štelo 22. 6. 2015 (VL 76450/2015) in ne predlog za izvršbo v zadevi VL 185929/2014, v nadaljevanju pravilno uporabilo določbo 355. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in ugotavljalo, v katerem delu je terjatev zastarala.

9. Pretežni del pritožbenih navedb pa je povezan z ugovorom tožencev, da tožeča stranka pri delitvi stroškov neupravičeno šteje, da je v stanovanjskem delu stavbe na H. 8 19 enot in ne 22. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz dejstva, da so po podatkih katastra sporne tri enote po zaključenem postopku vzpostavitve etažne lastnine priključena poslovnim prostorom na vhodu V. 29 in pravilno zaključilo, da tožeča stranka posledično pri površini stavbe in solastninskem deležu tožencev na skupnih delih utemeljeno upošteva ustrezno manjšo površino in večji solastniški delež. Pritožbene navedbe, da sodišče ne razume, da so "stanovanja nepremičnine, ki se ne morejo seliti", so neutemeljene, dejanskih ugotovitev (da imajo svoje inštalacijske priključke in da imajo pripadajoči jim del skupnih prostorov na vhodu V. 29) pa v tem postopku po že povedanem ni dovoljeno izpodbijati.

10. Tudi smiselno zatrjevana kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za postavitev izvedenca gradbene stroke1 pravilno zavrnilo, ker je pravilno ugotovilo, da gre pri spornem vprašanju števila posameznih enot v stavbi za pravno vprašanje.

11. Na vse (ostale) dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (zlasti) glede višine zahtevka je pritožbeno sodišče po že povedanem vezano, zato toženca ne moreta uspeti s pritožbenimi navedbami, ki nanašajo na po njunem mnenju zmotno ugotovljeno ogrevalno površino in višino stroškov parkirnega mesta.

12. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožencev zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

-------------------------------
1 Ki je bil predlagan, da bi ugotovil, ali se lahko posamezna etažna enota poveže z nekim poslovnim delom, pripadajoče skupne prostore pa prepusti preostalim lastnikom v rabo in vzdrževanje.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Stanovanjski zakon (1991) - SZ - člen 30, 31, 31/1
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 355
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
10.04.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE3MDE3