<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba in sklep II Cp 1836/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CP.1836.2017.1
Evidenčna številka:VSL00008824
Datum odločbe:24.01.2018
Senat, sodnik posameznik:mag. Metoda Orehar Ivanc (preds.), Tadeja Primožič (poroč.), Tanja Kumer
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:sprememba tožbe - izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - pogoji za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - zapadlost terjatve - preživninska obveznost - neplačevitost dolžnika - prikrajšanje upnika - nedopusten nagib - nemoralna pogodba - nična pogodba

Jedro

Izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj ni institut, s katerim bi lahko upnik dosegel preventivno pravno varstvo. Pred zapadlostjo terjatve zato izpodbojne tožbe ni mogoče vložiti.

Pogodba, ki je sklenjena z glavnim namenom izigrati tretje in jih s tem prikrajšati v njihovih premoženjskih pravicah, je zaradi nedopustnega nagiba nemoralna ter zato nična (39. člen OZ) in ne zgolj pravno neučinkovita v razmerju do upnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 3.358,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo zahteval, naj se ugotovi, da je odpust dolga s strani prvega toženca tretjemu tožencu iz naslova posojilne pogodbe z dne 19. 10. 2007 v razmerju do tožnika brez učinka do višine zapadle terjatve 12.070,00 EUR; obenem je zahteval vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov, tako da se pri nepremičnini tretjega toženca ID znak 0001 ponovno vknjiži hipoteka v korist prvega toženca za zavarovanje njegove terjatve v znesku 165.000,00 EUR iz navedene pogodbe. Nadalje je zahteval, naj se ugotovi, da navidezna pogodba o odstopu terjatve z dne 7. 6. 2012 med prvim tožencem in drugo toženko nima učinka in je nična, ter še, da je vknjižba prenosa hipoteke pri solastnemu deležu četrtega toženca do 1/2 na nepremičninah ID znak 0002 in ID znak 0003 na drugo toženko neveljavna; zahteval je tudi vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov, tako da se znova vpiše hipoteka v korist prvega toženca.

2. Sodišče prve stopnje je vse tožnikove zahtevke zavrnilo. Tudi objektivne spremembe tožbe ni dopustilo. Tožniku pa je naložilo, da mora tožencem povrniti 5.753,88 EUR njihovih pravdnih stroškov z obrestmi.

3. Tožnik se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge ter na kršitev ustavnih pravic do sodnega varstva in do enakega varstva pravic. Predlaga spremembo izpodbijane odločbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja, da bi moralo sodišče dopustiti spremembo tožbe, ne pa, da tožnika sili v vložitev nove tožbe. Razmerje med strankama bi bilo bolj urejeno, če bi sodišče odločilo o obeh zahtevkih. Poleg tega zahtevek z dne 4. 7. 2016 ni bil enak zahtevku z dne 20. 10. 2014, saj sta bili enaki zgolj prvi točki obeh zahtevkov. Tudi dokazna ocena, ki jo vsebuje izpodbijana sodba, ni prepričljiva. Sodišče je namreč tožnikove dokaze preprosto prezrlo. Namesto tega je verjelo tožencem, čeprav se je prvi toženec ob svojem zaslišanju priročno spomnil samo tistih dejstev, ki so mu bila v korist, tretji toženec pa mu očitno ščiti hrbet, saj se poznata že približno 25 let. V resnici tretji toženec nikoli ni vrnil posojila prvemu tožencu, potrdilo sta napisala zgolj zato, da bi lahko prvi toženec lažno prikazal, da nima premoženja, in se s tem izognil plačevanju preživnine. Sodišče se ni opredelilo do odločbe DURS z dne 3. 10. 2012, ki prvega toženca postavlja na laž. Pojem zapadlosti terjatve bi moralo sodišče razlagati bolj ekstenzivno in skladno z namenom preživnine. Tožnik bo imel zapadle terjatve iz naslova preživnin najmanj do svojega 18. leta oziroma do 26. leta, če se bo šolal. Gre za bodočo terjatev, ki bo zagotovo nastala. Prvi toženec očitno nima sredstev, saj je sam izpovedal, da prejema zgolj 900,00 EUR plače, da plačuje preživnino za štiri otroke in da ima še vedno dolgove. Tudi predpostavko pravnega interesa bi moralo sodišče presojati v skladu z namenom preživnine, ki je v tem, da se zagotovijo sredstva za preživljanje otroka. Sicer pa je prvi toženec vložil tožbo na znižanje preživnine. Če bo tožnik v tej pravdi zmagal, se bo premoženje prvega toženca povečalo za vrednost, ki je bila predmet izpodbijanih pogodb, kar pomeni, da prvi toženec z znižanjem preživnine ne bo uspel. Prvi toženec se že ves čas trudi izogniti plačilu preživnine, saj sicer ne bi bile potrebne številne predhodne odredbe in izvršbe. Z navideznim odpustom dolga in navideznim odstopom terjatve je več kot očitno ogrozil tožnikovo preživljanje, neodvisno od tega, ali je preživnina poravnana. Sodišče se ni opredelilo do trditev v zvezi s premoženjem tožencev in I. P., ki naj bi drugi toženki podarila 218.000,00 EUR, prav tako ni zaslišalo I. P. in davčnih inšpektorjev. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Ob pravilni uporabi tarife je izračunani znesek dolgovanih stroškov glede na vrednost spora previsok.

4. Toženci v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev. Obrazloženo nasprotujejo pritožbenim trditvam in pritrjujejo razlogom izpodbijane odločbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnik je med pravdo, potem ko so toženci že odgovorili na tožbo, slednjo z eventualno kumulacijo zahtevkov dvakrat spremenil, najprej na naroku 20. 10. 2014 in nato še v vlogi z dne 4. 7. 2016. Toženci so se temu obakrat uprli, medtem ko je sodišče prve stopnje ocenilo, da obravnavanje spremenjene tožbe ne bi bilo ekonomično.

7. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče moralo dovoliti spremembo tožbe. Sodišče ima namreč po prvem odstavku 185. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 le diskrecijsko pravico, ne pa dolžnost, da kljub nasprotovanju toženca dovoli objektivno spremembo tožbe, če je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru ugotovilo nasprotno, takšno svojo presojo pa je tudi ustrezno obrazložilo. Ker je dokazni postopek že na začetku pokazal, da tožnik nima neplačane zapadle terjatve do prvega toženca, je jasno, da bi se z nadaljnjim kopičenjem zahtevkov pravdanje zgolj zavleklo in podražilo. Posplošena pritožbena trditev, da bi to lahko prispevalo k večji urejenosti spornega razmerja med pravdnima strankama, ni prepričljiva. Sodišče prve stopnje torej ni zagrešilo zatrjevane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ampak je ravnalo prav, ko spremembe tožbe ni dovolilo.

8. Sodišče prve stopnje je zavrnilo vse tožnikove zahtevke, potem ko je ugotovilo, da prvi toženec po zadnjem opominu tožnikove zakonite zastopnice z dne 14. 11. 2013 redno plačuje preživnino tožniku in da je poravnal tudi vse svoje zapadle obveznosti iz tega naslova. Obenem je ugotovilo, da prvi toženec kljub spornim pravnim poslom (domnevnem odpustu dolga tretjemu tožencu in odstopu terjatve drugi toženki) ni neplačevit ter še, da je bila pogodba o odstopu terjatve realizirana in zato ni navidezna; posledično je ocenilo, da tožnik nima pravnega interesa za ugotovitev ničnosti te pogodbe.

9. Za svoje dejanske in pravne zaključke je sodišče v izpodbijani sodbi navedlo izčrpne, razumne in prepričljive razloge. Tožnik jim v pritožbi nasprotuje predvsem z očitki na račun dokazne ocene, vendar neupravičeno. Nosilni razlog izpodbijane sodbe je namreč ugotovitev, da tožnik nima zapadle neplačane terjatve do prvega toženca. To dejstvo je tožnikova zakonita zastopnica priznala in ga zato ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP). Obstoj upnikove zapadle neporavnane terjatve pa je predpogoj za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj po 255. členu Obligacijskega zakonika (OZ).

10. Neutemeljena je pritožbena zahteva po širši razlagi pojma zapadlosti terjatve. Obveznost je treba poravnati v roku, ki je določen za njeno izpolnitev. Preživninske obveznosti pri tem niso izjema. Prvi toženec mora tožniku plačevati preživnino v mesečnih obrokih, ki zapadejo tistega dne v mesecu, ki je bil določen v sodbi, s katero je bilo odločeno o toženčevi preživninski obveznosti (prvi odstavek 299. člena OZ). To velja tudi za tožnikove bodoče terjatve do prvega toženca iz naslova preživnine.

11. Tožnikova bojazen, da se namerava prvi toženec izogniti izpolnitvi, ne zadošča. Izpodbijanje tožnikovih pravnih dejanj namreč ni institut, s katerim bi lahko upnik dosegel preventivno pravno varstvo.2 Pred zapadlostjo terjatve torej izpodbojne tožbe ni mogoče vložiti. Pritožbena trditev, da je prvi toženec s spornima odpustom dolga in odstopom terjatve ogrozil tožnikovo preživljanje, čeprav je preživnina plačana, pa je očitno nerazumna in zato ne potrebuje odgovora.

12. Objektivni pogoji za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj so zapadlost upnikove terjatve, neplačevitost dolžnika in upnikovo prikrajšanje (255. člen OZ). Izpodbijanje je torej med drugim uspešno samo, če dolžnikovo premoženje ne zadošča za poplačilo upnika. Tožnik ni dokazal, da je prvi toženec objektivno neplačevit in da ne more izpolniti tistega, kar mu nalaga preživninska sodba. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno podvomilo tudi o njegovem pravnem interesu za uveljavljanje ničnosti oziroma pravne neučinkovitosti pogodbe o odstopu terjatve z dne 7. 6. 2012. Posledično tožnik ni upravičen zahtevati izbrisa vknjižbe spornega prenosa hipoteke.

13. Tožnik sicer poskuša v pritožbi pojasniti svoj pravni interes za uveljavljanje navideznosti pogodbe o odstopu terjatve s sklicevanjem na tožbo za znižanje preživnine, ki jo je zoper tožnika vložil prvi toženec, vendar je tožnikovo pojasnilo protislovno. Navedena pogodba je bila odplačna, po ugotovitvi sodišča prve stopnje pa tudi izpolnjena, kar pomeni, da se premoženje prvega toženca zaradi odstopa terjatve in prenosa hipoteke ni zmanjšalo. Če pa, kot vztraja tožnik, do plačila za odstopljeno terjatev ni prišlo, bi moral tudi to pogodbo zajeti z zahtevkom paulijanske tožbe, skladno z 255. in 260. členom OZ, po katerem izgubi sporno pravno dejanje učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegove terjatve. Tožniku ne bi bilo mogoče odrekati pravnega interesa za uveljavljanje ničnosti pogodbe o odstopu terjatve z dne 7. 6. 2012 samo tedaj, če bi prvi toženec in druga toženka s tem pravnim poslom res poskušala zgolj oškodovati tožnika. Pogodba, ki je sklenjena z glavnim namenom izigrati tretje in jih s tem prikrajšati v njihovih premoženjskih pravicah, je namreč zaradi nedopustnega nagiba nemoralna ter zato nična (39. člen OZ) in ne zgolj pravno neučinkovita v razmerju do upnika.3 Vendar pa bi tožnik, da bi lahko s tožbo posegel v sporna pravna razmerja med toženci, moral dokazati svoje prikrajšanje oziroma ogroženost, torej, da prvi toženec preživninske obveznosti ne izpolnjuje in da bi je zaradi spornega razpolaganja s svojim premoženjem tudi ne more izpolniti, morebitna prisilna izterjava zoper njega pa bi bila neuspešna. Dokler prvi toženec redno plačuje prisojeno preživnino, tožniku tak dokaz ne more uspeti. Potemtakem ni utemeljen niti pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predložene davčne odločbe in da ni zaslišalo vseh predlaganih prič. Pravica do izvedbe dokaza namreč ni absolutna, zato sodišču ni treba izvajati dokazov o dejstvih, ki niso pravno ali dokazno pomembna. Ker je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pojasnilo, zakaj je ostale predlagane dokaze zavrnilo, pa ni prišlo niti do zatrjevane kršitve tožnikovih ustavnih procesnih jamstev.

14. Odločitev o zavrnitvi tožnikovih zahtevkov je torej materialnopravno pravilna, temelji pa na celovito in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju ter dokazni oceni, ki je skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Tudi procesnih kršitev, ne zatrjevanih in ne uradoma upoštevnih, v postopku na prvi stopnji ni bilo. Ker po navedenem pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter izpodbijano sodbo in sklep potrdilo (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

15. Tožnik namreč neutemeljeno nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Tožencem, ki imajo skupnega pooblaščenca, po Odvetniški tarifi4 glede na vrednost spornega predmeta (164.000,00 EUR) pripada nagrada za postopek (količnik 1,3 - tar. št. 3100), nagrada za narok (količnik 1,2 - tar. št. 3102), nagrada za postopek z rednimi pravnimi sredstvi (za odgovor na pritožbo zoper sklep z dne 20. 10. 2014 - 50,00 EUR - tar. št. 3220), povišanje za vsako posamezno nagrado za zastopanje treh dodatnih strank (0,9 oziroma 90 % - tar. št. 1200), materialni stroški (20,00 EUR - tar. št. 6002) in 22 % DDV, kar ob upoštevanju 12. člena tarife znaša skupaj 5.874,18 EUR. Navedeni znesek je celo višji od tistega, ki ga tožniku nalaga izpodbijana sodba, zato tožnik do zahtevane spremembe stroškovne odločitve ni upravičen.

16. Tožnik je s pritožbo propadel, zato mora svoje pritožbene stroške kriti sam, tožencem pa mora povrniti njihove stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Sodišče jih je odmerilo v skladu z že navedeno tarifo. Skupaj znašajo 3.358,05 EUR, obsegajo pa nagrado za postopek s pritožbo (količnik 1,6 - tar. št. 3210), povišanje nagrade za zastopanje več strank (količnik 0,9 - tar. št. 1200), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (20,00 EUR - tar. št. 6002) in DDV. Če bo tožnik s plačilom zamujal, bo moral od navedenega zneska tožencem plačati tudi zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 299. člena in 378. členom OZ).

-------------------------------
1 Sodišče druge stopnje je pri odločanju o pritožbi uporabilo besedilo zakona, ki je veljal pred uveljavitvijo novele ZPP-E (14. 9. 2017), saj je bila izpodbijana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred navedenim datumom (tretji odstavek 125. člena ZPP-E).
2 M. Juhart: Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 253.
3 Tako sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 44/2014 z dne 8. 10. 2015.
4 Navedeno tarifo vsebuje Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in 35/2009), ki se po 20. členu zdaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 76/2015) še uporablja v tem postopku.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 39, 255, 260, 299, 299/1
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 185, 185/1, 214, 214/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
10.04.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE3MDE1