VSL Sodba in sklep II Cp 2009/2017

Jedro

Pred izdajo zamudne sodbe sodišče ni dolžno vpogledati v zemljiško knjigo.

Toženec v pritožbi navaja, da ima nepremičnina s parc. št. 14/12 status javne ceste (ker je bila kategorizirana kot občinska pot) in s tem javnega dobra, tak status pa je imela že v trenutku odločanja. Teh pritožbenih navedb ni mogoče zanemariti s sklicevanjem na nedovoljene pritožbene novote. Dejstva, ki tvorijo dejanski stan nedovoljenega razpolaganja, mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti, zato zanje ne velja omejitev iz prvega odstavka 337. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, zamudna sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v I. točki izreka glede ugotovitve obstoja stvarne služnosti poti na nepremičnini s parc. št. 14/12, k.o. X, in v II. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu zamudna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo zamudno sodbo, s katero je ugotovilo, da na nepremičninah s parc. št. 14/11 in parc. št. 14/12, obe k.o. X, last toženca, obstoji stvarna služnost poti, to je hoje in vožnje z vsemi vozili, v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin s parc. št. 14/3 in parc. št. 14/10, obe k.o. X, ki sta v lasti tožnice, in sicer v širini treh metrov po trasi, ki poteka po celotni dolžini nepremičnine s parc. št. 14/12, k.o. X, od skrajnega severa proti skrajnemu jugu ter nato zavije proti severozahodu, in sicer na nepremičnino s parc. št. 14/11, k.o. X, kjer ob skrajni severozahodni točki nepremičnine s parc. št. 14/6, k.o. X, zavije diagonalno, preko nepremičnine s parc. št. 14/11, k.o. X, proti jugozahodu do tromeje med nepremičninami s parc. št. 14/11, 14/4 in 57/9, vse k.o. X, ter od tam severozahodno do meje s parc. št. 14/4, k.o. X (I. točka izreka). Odločilo je še, da je toženec dolžan v roku 15 dni tožnici povrniti 291,01 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper zamudno sodbo se pritožuje toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano zamudno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da za izdajo zamudne sodbe niso bili podani pogoji iz 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob izdaji zamudne sodbe toženec ni bil več lastnik nepremičnin s parc. št. 14/11 in 14/12. Za nepremičnino s parc. št. 14/12 je 16. 2. 2016 z Občino Y sklenil kupoprodajno pogodbo namesto razlastitve. Prodal je tudi nepremičnino s parc. št. 14/11 in od 5. 4. 2016 sta kot njena lastnika vknjižena S. G. in U. K., vsak do 1/2. V enoletnem obdobju bi lahko sodišče preverilo lastništvo služečih nepremičnin v zemljiški knjigi, saj gre za javno knjigo. Ker toženec ni več lastnik nepremičnin, ni več pasivno legitimiran v tem sporu, ugotovitveni tožbeni zahtevek pa ni izvršljiv. Poleg tega je nepremičnina s parc. št. 14/12 z občinskim odlokom kategorizirana kot občinska pot, kar je splošno znano dejstvo. V času odločanja je ta nepremičnina že bila v lasti občine. Gre torej za javno cesto, ki je javno dobro. Takšne stvarne služnosti, kot je vtoževana, na javnem dobru ni mogoče pridobiti, zato izpodbijana zamudna sodba nasprotuje tretjemu odstavku 3. člena ZPP in 2. točki prvega odstavka 318. člena ZPP, kar pomeni, da je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni presojalo, ali obstaja nasprotje med tožbenimi navedbami in predloženimi dokazi oziroma je napačno in neobrazloženo zaključilo, da ni podano. Sklenjena kupoprodajna pogodba z dne 11. 6. 1961 še ne pomeni, da je tožnica pridobila stvarno služnost. Iz III. točke te pogodbe, na katero se tožnica izrecno sklicuje, ne izhaja, da je preko spornih nepremičnin v korist kupca ustanovljena pravica dostopa do njegovih nepremičnin. V njej je izrecno navedeno, da bo prodajalec s posebnim dogovorom dovolil preko svoje parcele možnost in pravico dovoza in dostopa. Tožba je v tem delu nesklepčna. Toženec je predložil dogovor z dne 21. 9. 1964, iz katerega je razvidno, da je bila služnost dogovorjena le za dobo treh let in samo preko drugih nepremičnin, odškodnina pa je bila dogovorjena za uporabo kolovozne poti. Tožbeni zahtevek ne vsebuje natančnega opisa služnostne poti in ni dovolj določen. Sodišče prve stopnje bi zato moralo tožnico pozvati, naj traso natančneje opiše, kot to zahteva 19. člen Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). Vtoževana širina trase je pretirana in pomeni širitev obsega služnostne poti, saj je v začetku šlo le za kolovozno pot. Sodišče prve stopnje ni presojalo usklajenosti dejstev z dokazi, konkretno z dopisom tožnice z dne 20. 10. 2015, v katerem je tožencu predlagala sklenitev služnostne pogodbe za traso v širini 2,5 metra.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. V bistvenem navaja, da sodišče ugotavlja nezatrjevana dejstva le v primeru, da gre za zahtevke, s katerimi stranke ne morejo razpolagati, obravnavani primer pa ni takšen. Nepremičnina v zasebni lasti, ki je kategorizirana kot javna pot, namreč ni javno dobro in ni izven prometa. Za pridobitev služnosti poti, ki tudi sicer ustreza pravici, ki izhaja iz lastnosti javne poti, zato ni ovir, zamudna sodba pa ni izdana v nasprotju z 2. točko prvega odstavka 318. člena ZPP. Kategorizacija ceste tudi ni splošno znano dejstvo. Bistveno je, da je bil toženec lastnik relevantnih nepremičnin ob vložitvi tožbe. Kasnejši prenos lastništva na druge osebe ni pomemben. Sodišče namreč pri izdaji zamudne sodbe upošteva le stanje, kot je opredeljeno v tožbi. Pritožbene navedbe o dejstvih in dokazi zanje so nedopustne pritožbene novote. Tožnica je lahko navajala le dejstva, ki so bila znana na dan vložitve tožbe. Če toženec ne odgovori na tožbo, se upoštevajo samo ta dejstva. Izdana zamudna sodba ne omogoča razpolaganja z zahtevki, s katerimi stranke ne morejo razpolagati, saj zaradi spremenjenega lastništva v času odločanja vpis služnosti v zemljiško knjigo ne bo mogoč, kar pomeni, da izdana zamudna sodba dejansko nima nobenega učinka. Tožba tudi ni nesklepčna. Ni pomembno, kakšen je bil dogovor med kupcem in prodajalcem glede ustanovitve služnosti. Ta dogovor ne nasprotuje navedbi, da se je služnost izvajala v zatrjevanem obsegu in časovnem obdobju. Pritožbeni očitek, da služnost ni dovolj jasno opisana, ni konkretiziran, sicer pa tudi ni utemeljen. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na to, da je bila pot kolovozna in da je tožnica predlagala tožencu sklenitev služnostne pogodbe za pot v širini 2,5 metra.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Izpodbijana zamudna sodba ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih njen preizkus ne bi bil mogoč.

6. V skladu s prvim odstavkom 318. člena ZPP izda sodišče zamudno sodbo, če so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da je tožba pravilno vročena toženi stranki v odgovor, 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, 3. da izhaja utemeljenost zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali s splošno znanimi dejstvi. Trenutek, ki je odločilen za presojo pogojev za izdajo zamudne sodbe, je trenutek izteka roka za odgovor na tožbo, in ne že trenutek vložitve tožbe.

7. V obravnavanem primeru je tožnica vložila tožbo na ugotovitev stvarne služnosti in navajala, da je nastala s priposestovovanjem. V tožbenem zahtevku je stvarno služnost oziroma prostorske meje njenega izvrševanja dovolj natančno opisala, zato pritožbeni očitki o nedoločnosti tožbenega zahtevka niso utemeljeni.

8. Toženec na poziv sodišča ni vložil še enega izvoda odgovora na tožbo, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo in štelo, da odgovor na tožbo ni bil vložen. Pasivnost toženca, ki je prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe, je torej v konkretnem primeru podana.

9. Pasivnost toženca se ocenjuje kot priznanje tožbenih dejanskih navedb (sistem afirmativne litiskontestacije). Zato sodišču ni treba ugotavljati dejanskega stanja (preizkušati resničnosti dejanskih navedb) in izvajati dokazov, ampak za podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, kot ga tožnik zatrjuje v tožbi, če ni v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.¹ Zamudne sodbe posledično ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Pritožbene navedbe, da je šlo v začetku le za kolovozno pot, da je bila njena uporaba dovoljena le za obdobje treh let in še to preko nepremičnin, ki niso predmet tožbenega zahtevka, ter proti odškodnini, pomenijo uveljavljanje zgoraj navedenega nedovoljenega pritožbenega razloga. Teh pritožbenih navedb ter iz njih izpeljanih zaključkov zato ni mogoče upoštevati. Enako velja glede pritožbene navedbe, da ob izdaji zamudne sodbe toženec ni bil več lastnik služečih nepremičnin.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 4. točke drugega odstavka 318. člena ZPP izpolnjen. Tožničine dejstvene navedbe tudi po presoji pritožbenega sodišča ne nasprotujejo dokazom, ki jih je predložila, in tudi ne splošno znanim dejstvom. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni obrazložilo zaključka, da predložena listinska dokazila niso v nasprotju z dejstvi, na katera tožnica opira tožbeni zahtevek. Če namreč sodišče ugotovi, da tega nasprotja ni, to navede v obrazložitvi brez dodatnega utemeljevanja. Presoja sodišča prve stopnje je tudi sicer pravilna. Sredstva preizkusa nasprotja med zatrjevanimi dejstvi in predloženimi dokazi so le tista dokazila, ki so že priloga tožbe, zato tega nasprotja ni mogoče utemeljevati s pritožbi priloženimi dokazi (npr. dogovorom z dne 21. 9. 1964). Pritožba ga sicer utemeljuje tudi s sklicevanjem na kupoprodajno pogodbo z dne 11. 6. 1961, ki jo je tožnica priložila tožbi, vendar njeno vsebino nekorektno povzema. V III. točki kupoprodajne pogodbe se v zvezi s posebnim dogovorom ne uporablja prihodnjik (ki ga uporablja pritožba), temveč sedanjik. Očitano nasprotje zato ni podano. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da je glede širine služnostne poti podano nasprotje med tožničinimi trditvami in listinskim dokazom na A9, ki predstavlja tožničnin predlog za sporazumno ureditev vprašanja služnosti. To, da je tožnica pripravljena na dogovor, da se služnost določi po drugačni trasi v širini 2,5 metrov, ne izključuje tožbenih trditev o uporabi služnostne poti v širini treh metrov.

11. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje o sklepčnosti tožbe (pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP). Tožba je sklepčna, če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Vprašanje sklepčnosti je materialnopravno vprašanje. V sporu za ugotovitev obstoja stvarne služnosti je pasivno stvarno legitimiran lastnik nepremičnine, na kateri se zatrjuje obstoj služnosti. V skladu s 54. členom Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki ga je treba v konkretnem primeru uporabiti, ker se v času veljavnosti pravil Občega državljanskega zakonika (ODZ) priposestvovalna doba še ni iztekla,² se stvarna služnost pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval. Tožnica je v tožbi podala (ustrezno konkretizirane) trditve o vseh pravno relevantnih dejstvih. Na tem mestu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tožbenega zahtevka ni utemeljevala le s trditvijo, da je bil 11. 6. 1961 sklenjen dogovor o ustanovitvi pravice dostopa do nepremičnin s parc. št. 14/3 in 14/10 preko nepremičnine s parc. št. 14/1 (sedaj nepremičnin s parc. št. 14/11 in 14/12). Iz tožbenih trditev izhaja tudi, da se je od 11. 6. 1961 služnost hoje in vožnje z vsemi vozili tudi dejansko izvrševala več kot dvajset let, čemur lastniki služečih nepremičnin niso nasprotovali, vsebino služnosti pa je tožnica tudi natančno opisala. Tožničine trditve zadoščajo za sklepčnost tožbe. Zatrjevano nesklepčnost tožbe pritožba napačno utemeljuje tudi s sklicevanjem na vsebino listinskega dokaza (kupoprodajno pogodbo z dne 11. 6. 1961). Sklepčnost tožbe se ne presoja na podlagi dokazov.

12. Pritožbeno izpostavljena okoliščina, da ob izteku roka za odgovor na tožbo (25. 4. 2016) toženec ni bil več lastnik služečih nepremičnin, ne pomeni, da za izdajo zamudne sodbe niso bili izpolnjeni pogoji iz 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Tožnica je v tožbi postavila trditev, da je toženec lastnik služečih nepremičnin s parc. št. 14/11 in 14/12. Ker je v takšnem sporu, kot je obravnavani, po pojasnjenem pasivno stvarno legitimiran lastnik nepremičnine, na kateri se zatrjuje obstoj služnosti, je v tem pogledu tožba sklepčna. Ni pa stvar pravdnega postopka, ali bo na podlagi sklepčne tožbe izdana zamudna sodba lahko izvedena v zemljiški knjigi.³ Pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pred izdajo zamudne sodbe preveriti lastništvo služečih nepremičnin z vpogledom v zemljiško knjigo (ki ga tožnica niti ni predlagala kot dokaz). Tega sodišče prve stopnje ni bilo dolžno storiti. Po ustaljenem stališču sodne prakse namreč sodišče pred izdajo zamudne sodbe ni dolžno pregledati javnih knjig.⁴ Podatki iz zemljiške knjige so sicer javni, niso pa splošno znani v smislu 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Sklepčnost tožbe se preizkusi izključno na podlagi tožbenih trditev, zato zemljiškoknjižni podatki o lastništvu služečih nepremičnin za ta preizkus ne morejo biti relevantni. Izdaja izpodbijane zamudne sodbe zoper toženca, ki v trenutku, ki je relevanten za presojo pogojev za njeno izdajo, ni več lastnik služečih nepremičnin, tudi ne bi nasprotovala prisilnemu predpisu ali morali.

13. Kot že navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožba sklepčna. Upoštevalo je, da iz tožbenih trditev izhaja, da je tožničina pravna prednica od 11. 6. 1961 ves čas za dostop do nepremičnin s parc. št. 14/3 in 14/10 neovirano uporabljala pot, ki poteka po toženčevih nepremičninah s parc. št. 14/11 in 14/12, in sicer po trasi, ki je prostorsko opredeljena v tožbi. Uporabljala jo je za hojo in vožnjo z vsemi vozili. Izvrševanje služnosti po tej poti je pravni prednici tožnice dovolil pravni prednik toženca⁵ in se temu ni nikoli uprl. Tožnica je izvrševala služnost v enakem obsegu in vsebini, kot jo je izvrševala njena pravna prednica. Takšne dejstvene trditve utemeljujejo sklep, da je po izteku dvajsetletne priposestvovalne dobe v letu 1981 (11. 6. 1981) že pravna prednica tožnice s priposestvovanjem pridobila vtoževano stvarno služnost poti na služečih nepremičninah s parc. št. 14/11 in 14/12.⁶

14. Zamudne sodbe ni mogoče izdati, če gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (2. točka prvega odstavka 318. člena ZPP) . Odgovor na vprašanje, kdaj gre za nedovoljeno razpolaganje, dajejo prisilni predpisi in morala⁷ (primerjaj tretji odstavek 3. člena ZPP). Glede na razpoložljive podatke ugotovitev stvarne služnosti poti na nepremičnini s parc. št. 14/11 ne bi nasprotovala prisilnim predpisom ali morali. Za izdajo zamudne sodbe, s katero se ugotavlja obstoj stvarne služnosti poti na tej nepremičnini, je zato izpolnjen tudi pogoj iz 2. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Enako pa zaenkrat ni mogoče zaključiti glede ugotovitve stvarne služnosti poti na nepremičnini s parc. št. 14/12. Po drugem odstavku 3. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) so javne ceste javno dobro in so izven javnega prometa, na njih pa ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestovanjem ali drugih stvarnih pravic. Tudi SPZ (prvi odstavek 44. člena v zvezi s 13. členom) določa, da na javnem dobru ni mogoče pridobiti stvarne služnosti s priposestvovanjem. Navedene zakonske določbe so prisilne narave. Toženec v pritožbi navaja, da ima nepremičnina s parc. št. 14/12 status javne ceste (ker je bila kategorizirana kot občinska pot) in s tem javnega dobra,⁸ tak status pa je imela že v trenutku odločanja. Teh pritožbenih navedb ni mogoče zanemariti s sklicevanjem na nedovoljene pritožbene novote. Dejstva, ki tvorijo dejanski stan nedovoljenega razpolaganja, mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti, zato zanje ne velja omejitev iz prvega odstavka 337. člena ZPP. Toženec v pritožbi sicer podrobneje ne pojasni občinskega odloka o kategorizaciji, na katerega se sklicuje, prilaga pa listinski dokaz, to je kupoprodajno pogodbo v javnem interesu namesto razlastitve. Zaradi suma nedovoljenega razpolaganja je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz tega razloga je treba izpodbijano zamudno sodbo, kolikor se nanaša na ugotovitev stvarne služnosti poti na nepremičnini s parc. št. 14/12, razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje, da v poizvedovalnem postopku iz drugega odstavka 318. člena ZPP preveri status nepremičnine s parc. št. 14/12.

15. Zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari je treba razveljaviti tudi stroškovno odločitev, saj končni uspeh pravdnih strank v pravdi še ni znan.

16. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in zamudno sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v I. točki izreka, kolikor se nanaša na ugotovitev obstoja stvarne služnosti poti na nepremični parc. št. 14/12, in v II. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in zamudno sodbo sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

17. V ponovljenem postopku bo treba najprej izvesti poizvedovalni postopek glede statusa nepremičnine s parc. št. 14/12. Če bo v njem ugotovljeno, da nepremičnina s parc. št. 14/12 ni javno dobro (in torej ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati), bo (ob izpolnjenih drugih pogojih za izdajo zamudne sodbe) treba izdati zamudno sodbo. Če to ne bo ugotovljeno, pa bo treba opraviti glavno obravnavo.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Domneva o priznanju dejanskih navedb v tožbi namreč ne velja, če so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.
² Primerjaj VSL sodba I Cp 1553/2016 z dne 21. 9. 2016.
³ V skladu s 150. členom ZZK-1 je namreč vpis dovoljen proti osebi, v korist katere je vknjižena pravica, če sodna odločba učinkuje proti tej osebi.
⁴ VS RS sodba II Ips 382/2003 z dne 16. 9. 2004, VS RS sodba II Ips 547/98 z dne 1. 9. 1999.
⁵ Iz tožbenih trditev izhaja, da je prodajalec ob prodaji nepremičnin s parc. št. 14/3 in 14/10 tožničini pravni prednici v korist prodanih nepremičnin ustanovil tudi pravico do dostopa preko nepremičnine s parc. št. 14/1. Stvarna služnost ni bila vpisana v zemljiško knjigo.
⁶ Enako bi bilo treba zaključiti ob uporabi določb ODZ, na katere se je sodišče prve stopnje prav tako sklicevalo.
⁷ J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, str. 115.
⁸ Glede na 25. točko 2. člena ZCes-1 je javno dobro tudi nepremičnina, ki je z občinskim odlokom kategorizirana kot javna pot.

Datum zadnje spremembe:

10.04.2018

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba in sklep I Cp 823/2022
• VSL Sodba II Cp 1122/2020
• VSL sodba I Cp 2319/2010