VSL sklep Cst 683/2017

Jedro

Višje sodišče se ne strinja, da predmet leasinga, na katerem leasingodajalec obdrži lastninsko pravico, predstavlja le sredstvo zavarovanja, primerljivo s poroštvom ali zastavo stvari za poplačilo v primeru neplačevanja obveznosti. Čeprav je namen finančnga leasinga financiranje nepremičnine, pa kljub temu leasingdajalec v celoti zadrži lastninsko pravico na tem predmetu. Je tako pravni kot ekonomski lastnik predmeta (ekonomski najkasneje od vrnitve predmeta leasinga), zato tega položaja ne gre enačiti z drugimi zavarovanji, ko so lastniki, tudi pravno, le zastavitelji predmeta in to ostanejo vse do prodaje predmeta zavarovanja. Z odstopom od pogodbe o leasingu, ko leasingojemalec vrne predmet, ima leasingodajalec polno lastninsko pravico na tem predmetu, višje sodišče pa ne vidi podlage, da predmeta ne bi smel zadržati zase.

Upniku ni mogoče priznati materialnopravne legitimacije za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Višine dejanske, pravilne in pravične terjatve do dolžnika namreč sploh še ni mogoče ugotoviti, tako tudi ni mogoče ugotoviti, kakšne so dejanske in pravilne obveznosti dolžnika glede na njegova sredstva.

Čeprav ima praviloma upnik pravico do izbire postopka, v katerem bo uveljavil terjatev, pa gre ravno v obravnavanem primeru za situacijo, ko je treba izvesti kontradiktoren postopek z izvedbo vseh dokazov, da bi se lahko ugotovila dejanska terjatev upnika do stečajnega dolžnika. Takemu postopku pa stečajni postopek ni namenjen in takšno ugotavljanje dejstev s polnim dokaznim postopkom sodi v pravdni, ne pa stečajni postopek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog upnika H. d. o. o., Ljubljana, za začetek stečajnega postopka nad družbo S., z. b. o., Maribor, z dne 10. 3. 2017.

2. Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil. Primarno navaja, da odločitev v izreku ni v skladu z obrazložitvijo, saj je sodišče prve stopnje predlog zavrnilo, v obrazložitvi pa pojasnilo, da predlog ni dovoljen, ker upnik naj ne bi imel verjetno izkazane terjatve do dolžnika. Takšen predlog pa se lahko le zavrže in ga sodišče ne more zavrniti, pri čemer se je skliceval na sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 37/2013. Terjatev je upniku zagotovo že nastala in tudi zapadla v plačilo, kar izhaja tako iz pogodbe kot tudi iz zakona. To stališče je delno tudi plod nerazumevanja leasing posla, delno pa napačne uporabe stališč obstoječe sodne prakse. Leasing je posel financiranja, primerljiv s kreditno pogodbo, predmet leasinga, ki ostane v lasti leasingodajalca, pa je po vsebini sredstvo zavarovanja obveznosti leasingojemalca. Tudi za te posle velja pravilo, po katerem leasingodajalec ne sme obdržati predmeta leasinga za vrednost, določeno na podlagi vnaprejšnjega dogovora (prvi odstavek 132. člena SPZ). Očitno nepravilno je stališče, da upnik po razvezi take pogodbe izpolnitveni zahtevek izgubi, vrnitvenega in odškodninskega pa nima, dokler stvar ni prodana. Pogodba ničesar ne določa glede trenutka nastanka vrnitvene in odškodninske terjatve leasingodajalca ali trenutka zapadlosti te terjatve. Na končni obračun pogodba ne veže nastanka nobenih obveznosti. Tako vrnitveni kot odškodninski zahtevek zapadeta s trenutkom razveze pogodbe. Upoštevati je treba, da leasingodajalec ni dal predmeta leasinga, temveč je dal finančna sredstva za nakup tega predmeta, predmet pa je izbral in ekonomski riziko nakupa prevzel leasingojemalec. Upoštevati je treba tudi razlog za razvezo pogodbe, v obravnavani zadevi je do nje prišlo zaradi kršitev dolžnika. Stališče sodišča prve stopnje bi pomenilo, da je leasingodajalec na slabšem, ker je izkoristil odstopno pravico iz pogodbe in zakona, ko bi izgubil vse denarne izpolnitvene zahtevke do leasingojemalca. Teh izpolnitvenih zahtevkov pa ni nadomestil noben vrnitveni ali dohodninski zahtevek, pri čemer so vsi nadaljnji zahtevki odvisni od bodočega negotovega dejstva, če in kdaj bo uspela prodaja predmeta leasinga. Predmet leasinga je sredstvo zavarovanja, predmet je v ekonomski lasti leasingojemalca, ostane pa v pravni lasti leasingodajalca zaradi zavarovanja njegove terjatve. Ob pravilnem razumevanju predmeta leasinga kot sredstva zavarovanja je že izhodiščno napačno stališče sodišča, da je upniku nastala kakršnakoli korist zaradi razveze pogodbe. Ker je bil leasingodajalec že prej lastnik predmeta leasinga, lastninska pravica na tem predmetu po naravi stvari ne more biti korist, ki jo pridobi zaradi kršitve, saj je to pravico imel že prej. Z razvezo pridobi le eno dodatno pravico, to je prednostna poplačilna pravica, ta pravica pa sama po sebi ne more biti korist v smislu tretjega odstavka 243. člena OZ. Obstoj določenega sredstva zavarovanja pa sam po sebi ne more pomeniti "koristi", ki jo ima kreditodajalec. Šele dejansko plačilo zmanjšuje upnikovo denarno terjatev. Upnik nedvomno ima denarno terjatev do dolžnika, ta terjatev je že nastala in zapadla, poleg terjatve pa ima sredstvo zavarovanja (predmet leasinga in pravico to stvar zunajsodno prodati z namenom, da se poplača. Terjatev lahko uveljavlja tudi proti glavnemu dolžniku in nobeno pravilo materialnega prava ne določa, da je glavni dolžnik razbremenjen svoje obveznosti, dokler stvar ni prodana. Drugače je le, če je dosežen dogovor, da upnik stvar obdrži v zameno za naknadno določeno vrednost. Le v primeru plačila terjatve leasingodajalca bi bilo potrebno upoštevati, da ima leasingojemalec pravico zahtevati lastninsko pravico na stvari, določila leasing pogodbe pa izredno določajo obveznost leasingodajalca, da stvar ustrezno proda, in določajo tudi postopek, po katerem mora to storiti. Če se tega ne drži oziroma ravna v nasprotju s temi določili, je odškodninsko odgovoren. Leasingodajalec pa je zavezan narediti končni obračun po prodaji in morebitni presežek pri prodaji (če nastane) izročiti leasingojemalcu. Obstaja torej jasna in nedvoumna obveznost leasingodajalca, da stvar proda ali prenese na leasingojemalca, če je njegov dolg poplačan. Zato ni mogoče trditi, da bi bil leasingodajalec neupravičeno obogaten, ko bi dobil poplačilo svoje terjatve. Nesmiselno pa je trditi, da je nastala korist v "nedoločljivi višini". Če koristi, ki naj bi jo imel leasingodajalec z vrnitvijo predmeta leasinga, ni mogoče ovrednotiti, potem to ne more biti ekonomska korist, ki bi lahko zmanjšala višino škode in s tem odškodnino. Iz poročila pooblaščenega ocenjevalca vrednosti nepremičnin, ki jo je vložil upnik, izhaja, da je ta vrednost predmeta leasinga ocenil na 136.359,00 EUR, pri čemer je bila korist ovrednotena glede na trenutek nastanka te domnevne koristi, torej vrnitve predmeta leasinga. Glede na to ocenjeno vrednost bi moralo sodišče še vedno ugotoviti obstoj terjatve upnika v višini 1.142.595,03 EUR. Do tega pa se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo in ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo ocenjene vrednosti. Nabavna vrednost, ki jo sodišče prve stopnje omenja na koncu sklepa, pa nima zveze s sedanjo vrednostjo oziroma domnevno nastalo "koristjo", vrednost stvari se v času spreminja in je odvisna od več okoliščin. Vrednost ob nabavi pa ni upoštevna, saj je ekonomski riziko spreminjanja vrednosti po pogodbi na leasingojemalcu. Pomembna bi lahko bila kvečjemu vrednost, ki jo določi pooblaščeni ocenjevalec, ki določa vrednosti tudi v primeru stečaja (drugi odstavek 327. člena ZFPPIPP), saj se sicer na leasingodajalca prenaša ekonomski riziko spremembe vrednosti nepremičnine, ki po pogodbi bremeni leasingojemalca. Leasingodajalca pa se tudi obremenjuje z rizikom prodaje. Dokazno breme glede višine koristi pa je nesporno na dolžniku. Stališče o neobstoju aktivne procesne legitimacije za vložitev predloga tudi posega v upnikovo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, saj mu z nerazumnimi argumenti preprečuje, da bi vložil predlog zoper svojega dolžnika. Z dolžnikom je imel tudi sklenjeno pogodbo v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, obstoj pogodbe in izračun nastale škode pa ni bil sporen.

3. Dolžnik je na pritožbo odgovoril, da upnikova terjatev še ni nastala, ni znana in pojmovno ni mogla nastati, s čimer se je strinjalo tudi sodišče prve stopnje. Za svoja naziranja pa upnik ni dal pravne osnove. Materialnopravna podlaga je pogodba o finančnem leasingu, ki je za primer odstopa jasno določila način, po katerem se ugotavlja, katera stranka je v primeru odstopa od pogodbe kateri dolžna, in pot, po kateri se to dejstvo ugotovi. To je končni obračun, do katerega pa ni prišlo zaradi razhajanj v stališčih. Subsidiaren način za ugotovitev terjatev je prodaja nepremičnine, do katere pa še vedno ni prišlo zaradi razhajanj v stališčih, zato tudi ta subsidiarni način ugotovitve obstoja terjatve še ni nastopil. Upnik zato nima nobene osnove zatrjevati, da ima terjatev do dolžnika, še manj pa, da ima zapadlo terjatev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predlog za začetek stečajnega postopka je upravičen vložiti med drugim tudi upnik, ki verjetno izkaže svojo terjatev do dolžnika, proti kateremu predlaga začetek postopka, in okoliščino, da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca (3. točka 231. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP).

6. Med strankama postopka ni sporno, da sta sklenili pogodbo o finančnem leasingu nepremičnine št. 000, da sta sklenili 6 dodatkov k tej pogodbi, pri čemer je bila leasing pogodba potrjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Prav tako ni sporno, da je 14. 4. 2016 upnik zaradi neizpolnjevanja obveznosti odstopil od pogodbe, po pozivu upnika pa je dolžnik nepremičnino tudi že vrnil. Ni tudi sporno, da je na dan 23. 2. 2017 terjatev upnika do dolžnika znašala 1.280.410,95 EUR, saj dolžnik temu znesku ni ugovarjal. Nabavna vrednost predmeta leasinga je znašala 1.300.000,00 EUR, po neprerekani dolžnikovi navedbi pa upnik te nepremičnine javno prodaja, in sicer je bila 20. 4. 2017 javno objavljena ponudba za znesek 1.427.400,00 EUR.

7. Stranki sta v 27. in 28. členu dogovorili, kakšne so pravne posledice prenehanja pogodbe. V 27. členu pogodbe sta soglašali, da se osnova za končni finančni obračun v primeru odstopa od pogodbe določi na enega od dveh predvidenih načinov. Po prvem lahko stranki sporazumno določita pošteno tržno vrednost predmeta leasinga, pri čemer lahko za to najameta tudi cenilce, na katerih cenitev pa nista vezani. Po drugem načinu, ko se ne moreta sporazumeti o določitvi vrednosti na prej navedeni način ali če sploh ne želita določati vrednosti na tak način, se kot osnova za končni obračun upošteva vrednost, za kakršno uspe leasingodajalec predmet leasinga prodati ali oddati v finančni leasing ali v najem tretji osebi, pri čemer je osnova za določitev vrednosti renditni donos v višini vsaj 9,75 % neto. V 28. členu pogodbe pa je določeno, kako se trži predmet leasinga. V tretjem odstavku je določeno, da pogodbeni stranki v desetih dneh od prejema plačila za predmet leasinga od tretje osebe naredila končni obračun te pogodbe, kot osnova za obračun pa se upošteva toliko, kolikor je osnova za plačilo s strani tretje osebe. Nadalje je določeno (peti odstavek), kako se upoštevajo tudi stroški in kazni, saldo končnega obračuna pa je plačljiv v 8 dneh od podpisa končnega obračuna s strani obeh pogodbenih strank.

8. Sodišče prve stopnje je predlog za začetek stečajnega postopka zavrnilo z nosilnim razlogom, da upniku terjatev v višini 1.278.954,03 EUR še ni nastala, temveč bo nastala šele s prodajo predmeta leasinga, saj ne gre za čisto terjatev, temveč bi bilo njen obseg mogoče določiti šele ob ustreznem upoštevanju pridobljene koristi. Upnik temu stališču nasprotuje, ker zaradi odstopa od pogodbe sicer preneha izpolnitveni zahtevek, vendar v istem trenutku namesto njega nastaneta odškodninski in vrnitveni zahtevek, ki tudi zapadeta s trenutkom razveze pogodbe; navaja tudi, da sodišče prve stopnje ne upošteva, da ima upnik ob razvezi tudi pravico do vrnitve tega, kar je v razmerju dal nasprotni stranki, pri leasing razmerju pa leasingodajalec ni dal predmeta leasinga, temveč je dal finančna sredstva za nakup tega predmeta, ki se jih je leasingojemalec zavezal vrniti z obrestmi v obrokih; nadalje kot bistveno navaja še, da je predmet leasinga le sredstvo zavarovanja in bi bilo zato treba ustrezno upoštevati določila in sodno prakso v zvezi z zavarovanjem terjatev.

9. Višje sodišče se ne strinja s pritožbenimi stališči, da predmet leasinga, na katerem leasingodajalec obdrži lastninsko pravico, predstavlja le sredstvo zavarovanja, primerljivo s poroštvom ali zastavo stvari za poplačilo v primeru neplačevanja obveznosti. Čeprav je namen finančnga leasinga financiranje nepremičnine, pa kljub temu leasingdajalec v celoti zadrži lastninsko pravico na tem predmetu. Je tako pravni kot ekonomski lastnik predmeta (ekonomski najkasneje od vrnitve predmeta leasinga), zato tega položaja ne gre enačiti z drugimi zavarovanji, ko so lastniki, tudi pravno, le zastavitelji predmeta in to ostanejo vse do prodaje predmeta zavarovanja. Z odstopom od pogodbe o leasingu, ko leasingojemalec vrne predmet, ima leasingodajalec polno lastninsko pravico na tem predmetu, višje sodišče pa ne vidi podlage, da predmeta ne bi smel zadržati zase. To velja tudi v primeru, ko iz pogodbe glede končnega obračuna izhaja predvsem namen, da bo leasingodajalec predmet leasinga prodal ali oddal v finančni leasing ali najem tretji osebi. Ob tem je kot možen dogovorjen tudi način sporazumne določitve poštene tržne vrednosti predmeta leasinga. Po oceni višjega sodišča, kadar bi se ta vrednost upoštevala, že zato ne more biti kakšne ovire za to, da bi leasingodajalec predmet leasinga zadržal.

10. Višje sodišče se sicer ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da naj terjatev upnika do dolžnika sploh še ne bi nastala. Glede na pogodbena določila, pa tudi glede na dejstvo, da je leasingodajalec od pogodbe odstopil ravno zaradi neplačevanja s strani leasingojemalca, torej zaradi neplačanih zapadlih terjatev, je nelogično, da naj terjatev leasingodajalca sploh še ne bi nastala. Terjatve so že nastale in so tudi že zapadle. Glede na navedeno je upnik sicer izkazal procesno legitimacijo iz 231. člena ZFPPIPP, iz tega stališča pa je tudi pravilno, da sodišče prve stopnje predloga za začetek stečajnega postopka ni zavrglo. Višje sodišče pri tem še dodaja, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi bil upnikov predlog nedovoljen.

11. Vendar pa gre v obravnavani zadevi za specifično situacijo. Predmet leasinga namreč ne predstavlja zgolj zavarovanja, saj je predmet leasinga - nepremičnina - v celoti v oblasti upnika, ki je tako pravni kot ekonomski lastnik tega predmeta. Ob tem višje sodišče tudi ugotavlja, da je od odstopa od pogodbe (14. 4. 2016) pa do izdaje izpodbijanega sklepa (18. 9. 2017) minilo skoraj leto in pol, pa predmet leasinga še vedno ni prodan oziroma dan v najem ali leasing tretji osebi, prav tako pa še ni narejen končni obračun, ne glede na soglasno ugotovljeno tržno vrednost (tega soglasja namreč stranki nista dosegli) ne glede na v 2. točki 27. člena pogodbe določen način. Pomembno je tudi dejstvo, da upnik tudi insolventnost dolžnika utemeljuje z višino svoje terjatve v znesku 1.278.954,03 EUR.

12. Med strankama so velika razhajanja glede vrednosti predmeta leasinga. Po upnikovi cenitvi naj bi bil ta vreden le 136.359,00, dolžnik navaja, da so bile te nepremičnine v letu 2009 ocenjene na 4.382.270,00 EUR, pri čemer je bila vrednost kvadratnega metra ocenjena na 130,32 EUR, v cenitvi z dne 8. 4. 2017 pa je bila vrednost kvadratnega metra ocenjena na 84,81 EUR (po tej ceni za m2 bi vrednost 32.022 m2 nepremičnin znašala 2.715.785,82 EUR). Pri tem je treba tudi upoštevati, da sta stranki vrednost leasinga ob sklenitvi pogodbe sporazumno ocenili na 1.300.000,00 EUR. Vsi ti zneski precej presegajo znesek 1.278.954,03 EUR, kolikor so znašale obveznosti dolžnika po prenehanju pogodbe. Ne more pa biti tudi dvoma, da bo končna obveznost dolžnika znana šele, ko bo predmet leasinga unovčen ali pa bosta stranki sami sporazumno določili vrednost predmeta leasinga.

13. Glede na tako dejansko stanje pa upniku po oceni višjega sodišča ni mogoče priznati materialnopravne legitimacije za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Višine dejanske, pravilne in pravične terjatve do dolžnika namreč sploh še ni mogoče ugotoviti, tako tudi ni mogoče ugotoviti, kakšne so dejanske in pravilne obveznosti dolžnika glede na njegova sredstva. Pomembno je tudi, da ko se enkrat začne stečajni postopek za pravno osebo, se tega ne da več spremeniti, pravna oseba je na koncu izbrisana iz sodnega registra in preneha obstajati. V tej fazi postopka je po oceni višjega sodišča nujno potrebno oceniti obveznosti dolžnika vsaj kot verjetno izkazane in kot take, ki dejansko vplivajo na obstoj njegove insolventnosti. V obravnavani zadevi pa tega ni mogoče storiti. Glede na sedanje stanje zadeve je tudi čisto mogoče, da po končnem obračunu, ki je dogovorjen v sami pogodbi med strankama, dolžnik sploh ničesar ne bo dolžan plačati upniku. To je zelo verjetno tudi ob upoštevanju cene, za katero je upnik javno objavil prodajo, ki je upnik niti ni prerekal. Ob takem stanju stvari pa je po oceni višjega sodišča povsem pravilna odločitev, da se upnikov predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom zavrne. Čeprav ima praviloma upnik pravico do izbire postopka, v katerem bo uveljavil terjatev, pa gre ravno v obravnavanem primeru za situacijo, ko je treba izvesti kontradiktoren postopek z izvedbo vseh dokazov, da bi se lahko ugotovila dejanska terjatev upnika do stečajnega dolžnika. Takemu postopku pa stečajni postopek ni namenjen in takšno ugotavljanje dejstev s polnim dokaznim postopkom sodi v pravdni, ne pa stečajni postopek.

14. Glede na navedeno je višje sodišče, ki tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPPIPP), neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

15. V skladu s 129. členom ZFPPIPP mora vsak upnik sam pokrivati svoje stroške udeležbe v postopku zaradi insolventnosti. Že iz tega razloga mora zato upnik sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako pa tudi ni uspel s pritožbo, zato je dolžan sam kriti svoje stroške tudi na podlagi določil prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

Datum zadnje spremembe:

09.04.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 67/2012
• VSL sodba I Cp 4809/2008
• VSL sklep Cst 351/2013