VSL sklep Cst 701/2017

Jedro

V postopkih zaradi insolventnosti pritožba ne zadrži izvršitve sklepa, če ni v zakonu za posamezen primer drugače določeno. Sklep o začetku odpusta obveznosti je tako začel učinkovati z izdajo. Razlog, da obstaja ovira za odpust obveznosti iz 399. člena ZFPPIPP, se tudi ne uveljavlja s pritožbo proti sklepu o začetku postopka odpusta obveznosti, temveč z ugovorom proti odpustu obveznosti.

Ni pomembno, ali je bilo dejanje, ki je bilo izpodbijano, odpravljeno in je bil v stečajno maso plačan znesek, ki predstavlja protivrednost takega razpolaganja.

Znesek 5.000,00 EUR na račun razlike v vrednosti podedovanega premoženja pa je bil v stečajno maso plačan šele po intervenciji upraviteljice, ki je za to morala vložiti tožbo, iz spisa pa ni razvidno, da bi za kaj takega poskrbel dolžnik. V takem primeru namreč tožba ne bi bila potrebna, ne bi pa bila izpolnjena niti domneva iz 4. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, za izpolnitev katere je treba tudi vložiti tožbo za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika v skladu z 277. členom ZFPPIPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru zoper odpust obveznosti (pravilno: ugovoru proti odpustu obveznosti) stečajne upraviteljice ugodilo in ustavilo postopek odpusta obveznosti ter predlog za odpust obveznosti z dne 18.5.2017 zavrnilo.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnik pravočasno pritožil. Navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko samo reševalo pritožbo upraviteljice, saj je ta ugovor proti odpustu obveznosti vložila pred pravnomočnostjo sklepa o začetku postopka odpusta obveznosti, ki bi ga zato sodišče prve stopnje moralo obravnavati kot pritožbo, s čimer je smiselno vstopilo v položaj kasacijskega sodišča. Pritožba je tudi suspenzivna, sklep o začetku postopka odpusta obveznosti bi postal pravnomočen šele 5.7.2017, medtem ko je bil ugovor vložen že 19.6.2017, zato odpust obveznosti še ni tekel. Ugovor je bil tako nedopusten, zato bi ga sodišče prve stopnje moralo zavreči. Posledično tudi razpisani narok ni potreben. Nepremičnina je tudi stara približno 200 let, spomeniško zaščitena, vendar vlažna in se čaka na samorušitev. V njej nihče ne stanuje, eden ob bivših stanovalcev pa jo je pobarval roza, barva se je sprala, tako da ostali le "olupki". Situacija je bila tudi sanirana v postopku Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 1045/2015, v katerem je druga dedinja z upraviteljico sklenila sodno poravnavo in svojo obveznost tudi plačala, tako da je bilo domnevno oškodovanje upnikov odpravljeno. Ravnanje upraviteljice je nekorektno, saj za ugovor ne obstaja pravna podlaga. Ni pa upraviteljica opravila svojega dela, ko je dolžnikova partnerica prednostno poplačevala upnika T. d.d. in še ni zahtevala vračila plačanih 3.500,00 EUR, ki bi jih upnik lahko dobil poplačane šele iz stečajne mase. Dolžnik se ni odpovedal premoženju večje vrednosti, saj ruševina nima nobene vrednosti. Vozilo, ki ga je prejel dolžnik, je bilo ocenjeno na 2.000,00 EUR, vendar za to ceno ni bilo kupca. S tem vozilom dolžnik prevaža pet otrok, tako da zagotovo ni brez vrednosti, po Eurotaxu je vredno 2.400,00 EUR. Dolžniku ni razumljivo, zakaj je sodna poravnava nenadoma sporna in ugovorni razlog proti odpustu obveznosti. Dolžnik ni prekršil nobene obveznosti iz 399. člena ZFPPIPP.

3. Upraviteljica je na pritožbo odgovorila, da sodnik ni sam reševal pritožbe upraviteljice. Ugovor je bil vložen po tem, ko je bil sklep o začetku odpusta obveznosti že pravnomočen. V postopku izpodbijanja pravnih dejanj je toženo stranko zastopal isti odvetnik, ki sedaj zastopa dolžnika, stranke pa so pri sklepanju sodne poravnave upoštevale vse okoliščine, tudi vrednost avtomobila, ki je prav tako sodil v zapuščino. Upraviteljica ne more izpodbijati dejanj tretjih oseb, zato ne more izterjevati zneskov, ki jih je upniku plačala partnerica dolžnika.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje ne bi smelo samo odločati o pritožbi, je napačno. Določila Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP namreč postopanje s pritožbo delno urejajo drugače, kot ga je urejal Zakon o pravdnem postopku - ZPP v času vložitve ugovora. Kadar namreč sodišče v postopku zaradi insolventnosti ugotovi, da je pritožba utemeljena, lahko z novim sklepom nadomesti sklep, ki se izpodbija s pritožbo (2. odstavek 128. člena ZFPPIPP).

6. V postopkih zaradi insolventnosti pritožba ne zadrži izvršitve sklepa, če ni v zakonu za posamezen primer drugače določeno (2. odstavek 125. člena ZFPPIPP). Sklep o začetku odpusta obveznosti je tako začel učinkovati z izdajo. Ob tem pa upravitelj niti ni oseba, ki bi sploh smela vložiti pritožbo proti sklepu o začetku postopka odpusta obveznosti (2. odstavek 126. člena ZFPPIPP). Razlog, da obstaja ovira za odpust obveznosti iz 399. člena ZFPPIPP, se tudi ne uveljavlja s pritožbo proti sklepu o začetku postopka odpusta obveznosti, temveč z ugovorom proti odpustu obveznosti (403. člen ZFPPIPP). Tako je upraviteljica ravnala pravilno, ko je vložila tak ugovor, o njem pa odloča sodišče prve stopnje (405. in 406. člen ZFPPIPP). Za obravnavo ugovora mora razpisati narok, zato so drugačne pritožbene navedbe brez podlage v zakonu (1. točka 2. odstavka in 5. odstavek 405. člena ZFPPIPP).

7. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, odpust obveznosti ni dovoljen, če iz ravnanja stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti, ko gre torej za zlorabo pravice do odpusta obveznosti (3. odstavek 399. člena ZFPPIPP). Namen postopka odpusta obveznosti je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi do poteka preizkusnega obdobja (1. odstavek 399. člena ZFPPIPP). Velja, če se ne dokaže drugače, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti, med drugim če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja razpolagal s svojim premoženjem neodplačno ali za neznatno plačilo (3. točka 4. odstavka 399. člena ZFPPIPP), pa tudi v primeru, da je stečajni dolžnik izvedel pravno dejanje, ki ima po 271. člena ZFPPIPP značilnost izpodbojnega pravnega dejanja, in je bil v skladu z 277. členom ZFPPIPP uveljavljen zahtevek za izpodbijanje tega pravnega dejanja (4. točka 4. odstavka 399. člena ZFPPIPP).

8. Iz navedenih zakonskih določil je razvidno, da ni pomembno, ali je bilo dejanje, ki je bilo izpodbijano, odpravljeno in je bil v stečajno maso plačan znesek, ki predstavlja protivrednost takega razpolaganja. Dolžnik, ki je insolventen oziroma ima dolgove, ki jih mora poplačati upnikom, se v tem času ne sme odpovedati nobenemu premoženju, iz katerega bi lahko poplačal upnike. Dolžnik pa je storil ravno to. Nepremičnina vsekakor ni brez vrednosti, sam dolžnik je s sodedinjo določil vrednost tega premoženja na 16.000,00 EUR, vrednost vozila, ki ga je iz dediščine prejel dolžnik, pa sta ocenila na 1.000,00 EUR. Denarna sredstva pa sta sodediča dedovala vsak polovico. Iz navedenega je razvidno, da je šlo tako za neodplačno razpolaganje kot tudi za izpodbojno dejanje v smislu 271. člena ZFPPIPP, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu podrobno in pravilno obrazložilo in se višje sodišče v izogib ponavljanja na te razloge sklicuje kot na svoje razloge.

9. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je upraviteljica izkazala domnevo zlorabe pravice do odpusta obveznosti iz 4. točke 4. odstavka 399. člena ZFPPIPP.

10. Dolžnik pa je imel možnost, da bi to domnevo izpodbil in dokazal, da do zlorabe kljub izpodbojnemu dejanju ni prišlo. Vendar pa tega bremena ni zmogel. Postavil je le trditve, da do oškodovanja upnikov sploh ni prišlo, kar pa ne drži in je razloge za to sodišče prve stopnje povsem pravilno pojasnilo. Do dednega dogovora je prišlo le približno mesec in pol pred vložitvijo predloga za začetek postopka osebnega stečaja, ko bi moral dolžnik storiti vse za poplačilo upnikov in se ne bi smel odpovedati delu premoženja oziroma z njim razpolagati tako, da je bilo na voljo manj stečajne mase, kot bi je bilo sicer. Znesek 5.000,00 EUR na račun razlike v vrednosti podedovanega premoženja pa je bil v stečajno maso plačan šel po intervenciji upraviteljice, ki je za to morala vložiti tožbo, iz spisa pa ni razvidno, da bi za kaj takega poskrbel dolžnik. V takem primeru namreč tožba ne bi bila potrebna, ne bi pa bila izpolnjena niti domneva iz 4. točke 4. odstavka 399. člena ZFPPIPP, za izpolnitev katere je treba tudi vložiti tožbo za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika v skladu z 277. členom ZFPPIPP. Plačilo zneska 5.000,00 EUR je tako posledica tožbe, za katero je tamkajšnja tožena stranka (dolžnikova sestra) ugotovila, da je utemeljena, saj brez tega zagotovo ne bi bila pripravljena izplačati tega zneska v stečajno maso. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, saj je podana domneva zlorabe pravice do odpusta obveznosti, ki je dolžnik ni izpodbil. Zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

Datum zadnje spremembe:

05.04.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep Cst 559/2018
• VSL Sklep Cst 553/2019
• VSL sklep Cst 705/2017