VSL Sklep Cst 697/2017

Jedro

Pritožnik izhaja iz zmotnega stališča, da je za presojo utemeljenosti ugovornega razloga v danem primeru odločilno le, kakšna je bila višina zavarovanja kredita. Pri presoji, ali je dolžnik prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, je namreč potrebno upoštevati tudi ostale obveznosti, ki jih je dolžnik imel ob najetju kredita in presojati, ali je z dohodki, ki jih je prejemal ob sklenitvi kreditne pogodbe, bil sposoben poravnavati te obveznosti in obveznosti iz kredita. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je imel dolžnik še vrsto drugih obveznosti, ki jih očitno bi bil sposoben poravnati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek odpusta obveznosti ustavilo in predlog za odpust obveznosti zavrnilo.

2. Dolžnik je proti sklepu pravočasno vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi oziroma spremeni tako, da ugovor upraviteljice proti odpustu obveznosti zavrne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je sledilo navedbam upraviteljice (ki jih je podala v ugovoru proti odpustu obveznosti, vloženem iz razloga po 3. točki četrtega odstavka 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP), da je dolžnik dne 18. 7. 2014 s podpisom kreditne pogodbe prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem. Zato je postopek odpusta obveznosti ustavilo in predlog za odpust obveznosti zavrnilo.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel dolžnik dne 18.7.2014, ko je sklenil kreditno pogodbo z R. A. (kreditna pogodba), z namenom nakupa stanovanja, in na podlagi katere je pridobil dolgoročni kredit v višini 67.000,00 EUR, za dobo triindvajset let (skupna predvidena odplačna vrednost s pripadki čez triindvajset let je znašala 123.502,72 EUR), tudi druge finančne obveznosti, v višini približno 70.000,00 EUR, in sicer davčni dolg v višini 10.000,00 EUR, obveznosti iz naslova solidarnega poroštva za brata v višini 48.000,00 EUR, obveznosti do ZZZS in ZPIZ-a in obveznosti do družbe D. Ugotovilo je, da je dolžnik v času sklenitve kreditne pogodbe prejemal mesečno plačo v višini 603,32 EUR, mesečna obveznost iz naslova kreditne pogodbe pa je znašala 447,47 EUR. Poleg tega je ugotovilo, da je imel dolžnik v zvezi z najemom kredita še druge stroške v zvezi z odobritvijo in zavarovanjem kredita, kakor tudi obveznosti plačila obresti, tako da vrednost stanovanja že ob samem najemu kredita ni bila več enaka vsem prevzetim obveznostim po kreditni pogodbi. Nadalje je ugotovilo, da dolžnik prihrankov praktično ni imel. Stanovanje, ki ga je kupil s sredstvi najetega kredita, pa brez dodatne ureditve ni bilo primerno za oddajo v najem, kar je dolžnik vedel že ob ogledu stanovanja pred nakupom. Na podlagi takšnih ugotovitev je zaključilo, da je dolžnik s sklenitvijo kreditne pogodbe z dne 18. 7. 2014 prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, saj se je v času sklenitve kreditne pogodbe zavedal, da ima še druge obveznosti in dolgove, ki jih glede na svoje premoženje in dohodke ni bil sposoben poravnati. Navedlo je, da je kljub temu sklenil predmetno kreditno pogodbo, obveznosti po tej pa kljub danemu zavarovanju ni bil sposoben poravnati. Poleg tega je dolžnik že takrat vedel, da stanovanja še vsaj tri do pet mesecev ne bo mogel oddajati v najem in iz tega naslova pridobivati prihodkov, s katerimi naj bi po predvidevanjih poravnal večji del anuitete kredita, pa je kljub temu sklenil predmetno kreditno pogodbo, s čimer je lahkomiselno prevzel obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim tedanjim premoženjskim položajem.

6. Pritožnik poudarja, da ne gre spregledati dejstva, da je kredit odobrila prvovrstna avstrijska banka, ki je pred sklenitvijo kreditne pogodbe dolžnika skrbno preverila, preverila njegovo boniteto, kreditno sposobnost, zmožnost vračila celotnega kredita in namen, za katerega je bil kredit odobren. Prav tako je bil znesek kredita zavarovan z ustanovitvijo hipoteke na nepremičnini, kupljeni s kreditom, višina kredita pa je povsem ustrezala vrednosti stanovanja. Trdi, da je vrednost nepremičnine predhodno ocenila banka, ki je kredit odobrila dolžniku in ocenila, da nudi nepremičnina zadostno jamstvo in garancijo za zavarovanje celotnega zneska kredita. Nadalje navaja, da banke ni preslepil pri najetju kredita, niti ji ni dajal lažnih podatkov o svojih finančnih zmožnostih. Prevzem tveganja ob nastanku obveznosti pa še ne pomeni avtomatično kršenja načela vestnosti in poštenja, kot naj bi to napačno ugotovilo sodišče prve stopnje. Poleg tega navaja, da nepremičnina ni bila kupljena za stanovanjske potrebe dolžnika, temveč kot investicija. Ker je vrednost nepremičnine predhodno ocenila banka, ki je kredit odobrila dolžniku in ocenila, da nepremičnina nudi zadostno jamstvo in garancijo za zavarovanje celotnega zneska kredita, pritožnik trdi, da v trenutku najetja kredita in nakupa nepremičnine ni bilo podanega nesorazmerja med premoženjem, kupljeno nepremičnino in zneskom obveznosti iz kredita.

7. Pritožnik pri navedenem izhaja iz zmotnega stališča, da je za presojo utemeljenosti ugovornega razloga po 3. točki četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP v danem primeru odločilno le, kakšna je bila višina zavarovanja kredita. Pri presoji, ali je dolžnik prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, je namreč potrebno upoštevati tudi ostale obveznosti, ki jih je dolžnik imel ob najetju kredita in presojati, ali je z dohodki, ki jih je prejemal ob sklenitvi kreditne pogodbe, bil sposoben poravnavati te obveznosti in obveznosti iz kredita. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je imel dolžnik še vrsto drugih obveznosti, ki jih očitno ni bil sposoben poravnavati.

8. Pritožnik trdi, da je bila nepremičnina namenjena za investicijo ter da bi z zneskom mesečne najemnine pokril mesečni znesek obroka kredita, ter da splošne negotove gospodarske in finančne razmere na prostem trgu niso v domeni dolžnika niti na razmere sam ne more vplivati, kar sicer drži. To pa še ne pomeni, da svojih finančnih projekcij ni dolžan realno predvidevati. Dolžnik se je namreč zavedal, da bo kupljeno stanovanje moral obnoviti, da tudi sicer morda najemnika ne bo mogel takoj dobiti ter tako ne bo mogel zagotoviti prihodkov za pokrivanje mesečne anuitete kredita.

9. Pritožnik nadalje trdi, da je vseskozi, tako v času najetja kredita, kot sedaj, direktor podjetja T. d.o.o. ki posluje na trgu in je bil zato zmožen pridobivati dohodke, s katerimi bi lahko odplačeval mesečno anuiteto kredita. Navaja, da je vse te okoliščine, tudi boniteto podjetja, čigar direktor je, ocenila banka kot ustrezno v okviru postopka odobritve kredita. Vendar pritožnik navedenih trditev ne konkretizira. Ne pove namreč, kakšne prihodke, poleg mesečnega osebnega dohodka, je pridobival oziroma bil zmožen pridobivati iz tega naslova. Niti takšnih, povsem pavšalnih trditev, ne podkrepi z nobenim dokazom.

10. Pritožnik navaja tudi, da ni pomembno, da je bil porok za bratove obveznosti. Vendar pa bi moral, v kolikor bi želel doseči, da se prevzeto poroštvo za bratove obveznosti pri presoji vprašanja sorazmernosti prevzemanja obveznosti ne upošteva, izkazati, da ni bilo verjetno, da njegov brat obveznosti, za katere je dolžnik prevzel poroštvo, ob zapadlosti ne bi bil sposoben izpolniti. Pa tega ni niti zatrjeval.

11. Pritožnik nadalje očita sodišču prve stopnje, da je spregledalo dejstvo, ki ga je dolžnik izpostavil v svojem zagovoru, da se je z dotedanjo lastnico stanovanja dogovoril za nakup, saj je z njo kot direktor družbe T. d.o.o. poslovno sodeloval, in mu je v zameno za nakup stanovanja obljubila razširitev poslovnega sodelovanja z njegovo družbo, ki naj bi na ta način povečala svoj promet in tudi dobiček, iz česar bi se povečali tudi prihodki dolžnika kot direktorja te družbe. Dotedanja lastnica naj bi namreč pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe za nakup stanovanja dolžniku kot direktorju družbe poslala več ponudb za poslovno sodelovanje pri gradnji in obnovi drugih objektov, s čimer se dolžnikova družba tudi ukvarja, posli pa bi bili vredni več kot 100.000,00 EUR. Dolžnik je v zameno za nakup nepremičnine tudi pričakoval realizacijo poslov, iz katere bi si izplačal večji zaslužek in dobiček ter delno pokril kreditne obveznosti.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so zgoraj navedene trditve dolžnika vse prepavšalne, da bi jih bilo mogoče upoštevati. Dolžnik namreč ni konkretiziral poslov, na katere naj bi se ponudba za poslovno sodelovanje nanašala, niti ni za svoje trditve predložil nobenih dokazov.

13. Pritožbene navedbe se ob povedanem izkažejo kot neutemeljene, odločitev sodišča prve stopnje pa pravilna.

14. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, vse v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Zato je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

15. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Datum zadnje spremembe:

05.04.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 208/2015
• VSL Sklep Cst 527/2020
• VSL Sklep Cst 217/2021