VSL Sodba II Cp 2070/2017

Jedro

Sodni izvedenec, ki ga v postopku postavi sodišče s sklepom, ni "organ" pravne osebe v smislu 148. člena OZ. Izvedenca ni mogoče enačiti s sodnikom, ki v takšni meri predstavlja t. i. personalni substrat sodišča kot državnega organa, ki izvaja oblast v imenu države na podlagi pooblastil, ki so mu dana s predpisi, da ni mogoče ločiti njegovega delovanja od delovanja samega državnega organa (to je sodišča) oziroma države. Država sodno oblast navzven izvaja preko sodišča, zanj pa to delajo le sodniki in ne izvedenci (1. člen ZS). Izvedenec ne izvaja oblasti v imenu sodišča oziroma države in tudi nima pristojnosti, da bi sodišče predstavljal oziroma odločal o pravicah in obveznostih posameznikov. Delovanja izvedenca zato v sodnem postopku ni mogoče enačiti z delovanjem samega državnega organa, to je sodišča oziroma pravne osebe, to je države. Neposredna odškodninska odgovornost izvedenca posledično ni izključena.

Ker sta funkcija in položaj izvedenca v sodnem postopku ločena od funkcije in položaja sodnika in izvedenec ni zastopnik države oziroma sodišča, tudi potreba po neodvisnosti izvedenca sama zase ne more pomeniti podlage za sklep, da strankam ne more neposredno odškodninsko odgovarjati.

Zamudne obresti (tožnica trdi, da ji je škoda nastala le zaradi njihovega plačila) in njihov tek so objektivna posledica zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti, torej posledica kršitve, ki jo stori dolžnik s tem, ko ob zapadlosti svoje obveznosti ne plača. V konkretnem primeru je bila tožnica dolžna denacionalizacijskim upravičencem plačati nadomestilo po 72. členu ZDen, plačati pa ga ni bila dolžna šele po pravnomočnosti sodbe prvostopenjskega sodišča, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, ampak že ob njegovi zapadlosti, to je najkasneje ob vložitvi tožbe. Ker obveznosti takrat ni poravnala, je prišla tudi v zamudo. Tožnica je torej zamudne obresti, ki so tekle v času sodnega postopka pred sodiščem prve stopnje, plačala ne zaradi ravnanja toženca (izvedenca) in posledično daljšega sodnega postopka, ampak zato, ker obveznosti ni izpolnila pravočasno, to je ob zapadlosti, in je z izpolnitvijo zamujala. Povedano še drugače: če bi tožnica svojo obveznost poravnala najkasneje ob vložitvi tožbe, ji vtoževana škoda (ne glede na ravnanje toženca) ne bi nastala. Res je sicer, da bi toženec (glede na odločitev tožnice, da bo obveznost poravnala šele, ko bo o njej pravnomočno razsojeno) s svojim ravnanjem škodo lahko zmanjšal, a njegovo drugačno ravnanje ne pomeni podlage za odškodninsko odgovornost.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (to je v točki II izreka glede zahtevka za plačilo zneska 41.977,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2015 dalje do plačila) potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni

- v točki I izreka tako, da se zahtevek, ki se glasi: " Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 61.459,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2015 dalje do plačila." z a v r n e;

- v točki III izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 4.625,73 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje v roku 15-tih dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 2.010,27 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15-tih dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica zahteva plačilo škode zaradi protipravnega ravnanja toženca kot izvedenca v postopku P 414/2009 Okrožnega sodišča v Novi Gorici. V njem je tožnica nastopala kot toženka, zahtevek pa se je nanašal na plačilo nadomestila po 72. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Po trditvah tožnice je toženec z vsebinsko nevestnim in nenatančnim mnenjem zaradi katerega ga je bilo treba dopolnjevati, ter nespoštovanjem rokov za izdelavo mnenja povzročil nepotreben tek zamudnih obresti, kar je škoda, ki jo je tožnica utrpela. Toženec je ugovarjal svoji stvarni pasivni legitimaciji, podrejeno pa nasprotoval zatrjevani protipravnosti, vzročni zvezi in višini škode. Trdil je še, da je tožnica s svojim ravnanjem oziroma opustitvami soprispevala k nastanku škode.

2. Sodišče prve stopnje zahtevku delno ugodilo in tožencu naložilo, da tožnici plača 61.459,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2015 dalje do plačila (točka I izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka II izreka) in tožencu naložilo, da tožnici v roku 15 dni povrne 1.217,89 EUR pravdnih stroškov (točka III izreka).

Ugovor stvarne pasivne legitimacije je zavrnilo zato, ker je položaj sodnika in izvedenca neprimerljiv - sodnik je v delovnem razmerju z državo in prejema plačilo na katerega ne more vplivati, izvedenec pa opravlja gospodarsko dejavnost in je mnenje izdelal v svojem imenu in za svojo korist. Okoliščina, da je pomočnik sodišča in da mora biti neodvisen, ga ne oprošča neposredne odškodninske odgovornosti. Delo toženca kot izvedenca je v nadaljevanju presojalo po posameznih fazah postopka in ugotovilo, da so bila nekatera njegova ravnanja oziroma opustitve res protipravne, v ostalem pa odgovornosti za zamudo izvedencu ni mogoče pripisati. Soprispevka tožnice ni ugotovilo. Presodilo je, da slednja do pravnomočnosti sodbe ni bila dolžna plačati ničesar. Ker je lahko upravičeno štela, da bo izvedenec mnenje izdelal v roku 60-tih dni, tudi njegove zamenjave ni bila dolžna predlagati, v breme pa ji ne gre niti pasivnost v pogledu vlaganja pospešitvenih sredstev, saj sta urgence vlagala nasprotna stranka in sodišče. Ravnanja oziroma opustitve sodišča toženca odgovornosti ne odvezujejo, saj je v 186. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) določena solidarna odgovornost za škodo, ki jo povzroči več oseb in zato toženec v vsakem primeru odgovarja za svojo zamudo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi obstoj vzročne zveze: če bi toženec delal pravočasno, bi do izdaje sodbe prišlo prej in tožnici za ta čas ne bi bilo treba plačati zamudnih obresti. Ravnanje toženca (obvestilo o preobremenjenosti) vzročne zveze ni prekinilo. Ker tožencu ni uspelo dokazati, da je delal redno in vestno, je za škodo odgovoren. Višino škode je sodišče ugotovilo tako, da je od glavnice, ki jo je bila tožnica po sodbi Okrožnega sodišča v Novi Gorici dolžna plačati, za obdobja zamude, ki gredo po presoji sodišča prve stopnje v breme toženca, obračunalo zakonske zamudne obresti.

3. Zoper takšno odločitev vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

4. Tožnica s pritožbo izpodbija zavrnilni del odločitve za znesek 41.977,06 EUR ter stroškovni del (točki II in III izreka). Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da ji bo prisojen še znesek 41.977,06 EUR s pripadki ter sorazmerno višji del pravdnih stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

Pojasnjuje, da se s sodbo ne strinja v treh delih: I. glede vprašanja začetne zamude (kdaj bi izvedenec moral in mogel prevzeti spis); II. glede vprašanja odgovornosti zaradi zastoja postopka zaradi pritožbenega postopka o sklepu o kaznovanju in III. glede vprašanja vpliva sodnih podaljševanj rokov za izdelavo mnenja na nedopustnost izvedenčeve zamude. Kot zmotno označuje stališče sodišča prve stopnje glede začetne zamude izvedenca. Do te ni prišlo šele 6. 9. 2011, ampak že 20. 7. 2011, kar podrobneje obrazloži. V nadaljevanju pritrjuje stališču, da je pritožba pravica posameznika in da zaradi vložitve pritožbe toženec ne more odgovarjati. Vendar pa je takšno naziranje preozko. Ni pritožba sama nedopustno ravnanje, ampak je nedopustno ravnanje neopravičljiva in ekstremna zamuda pri izdelavi mnenja. In ta zamuda je povzročila kaznovanje in pritožbeni postopek. Tožnica se tudi ne strinja, da so naknadno podaljševani roki za izdelavo mnenja odpravili nedopustno zamudo toženca. Tožnica meni, da predstavljajo tako določeni roki, saj je izvedenec za podaljšanje prosil prepozno, le naknadne roke, s katerimi je sodišče vodilo postopek in rokovno upravljalo pravdo in hkrati zagotovilo, da izvedenec ne bo kaznovan.

5. Toženec s pritožbo izpodbija sodbo v ugodilnem in stroškovnem delu (točki I in III izreka). Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek tožnice zavrne v celoti, podrejeno pa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Vztraja pri stališču, da je v tem sporu lahko pasivno legitimirana le Republika Slovenija. Meni, da delovanja izvedenca ni mogoče ločiti od delovanja sodnika, slednjega pa ne od delovanja državnega organa oziroma države, saj so njegova dejanja v konkretni zadevi dejanja državnega organa oziroma države. To stališče opira na obrazloženo trditev: - da je izvedenec strokovni pomočnik sodišča, njegov organ, sodelavec in javni funkcionar; - da gre pri postavitvi izvedenca za procesno dejanje, ki ustvarja razmerje (procesno in pogodbeno) s sodiščem oziroma državo; da je država njegov naročnik, on pa odgovoren le državi in zato od strank tudi ne more terjati plačila, ampak to zanj stori sodišče; - da mora biti neodvisnost položaja izvedenca varovana enako kot neodvisnost sodnika oziroma sodstva (strah pred odškodninskimi zahtevki strank bi neodvisnost okrnil); - da pravilnost in pravočasnost izdelave mnenja zagotavlja sodišče (s tem, ko odloča o rokih, menjavi izvedenca, kaznovanju, naložitvi povračila stroškov..); - da so zoper izvedenca v ZPP predvidene le disciplinske sankcije; - da je za delo plačan po Pravilniku o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju Pravilnik) in ne po tržnih merilih in na višino dohodka, enako kot sodnik, ne more vplivati; - in da se za delo, ki ga opravlja za sodišče, ne more zavarovati. Sodišču v delu, v katerem je obravnavalo pasivno legitimacijo, očita tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 931/2008 označuje za neprimerno.

Odgovornost izvedenca bi sodišče moralo presojati podobno kot protipravnost oziroma odškodninsko odgovornost sodnika. Ker takšne presoje sodišče prve stopnje ni naredilo, je sodba obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V kolikor bi jo opravilo, bi ugotovilo, da toženec ni ravnal protipravno. Opozarja na sklep Ministrstva za pravosodje z dne 7. 3. 2017. Toženec je sodišče opozarjal (ustno in pisno) na svojo preobremenjenost, pa ne sodišče ne tožnica na to niso reagirali. Stališče, da bi moral izvedenec nalogo odkloniti, je zmotno. Sodišče je namreč tisto, ki je odgovorno za potek postopka, tudi za njegov časovni potek. Takšna odgovornost je opredeljena že v Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO). Iz tega razloga je napačno stališče sodišča prve stopnje, ki se sklicuje na solidarno odgovornost toženca in sodišča. Za dosego poteka postopka brez zavlačevanja ima sodišče na voljo tudi vrsto ukrepov. Tudi stranke imajo možnost od sodišča zahtevati in doseči izvedbo postopka brez zavlačevanja. Tožnica ničesar od tega ni izkoristila in je celo sama prosila za podaljšanje roka za podajo pripomb na mnenje. S stališčem, kot ga je zavzelo sodišče, je toženec kot izvedenec v bistveno slabšem položaju kot sodišče oziroma država.

V nadaljevanju pritožbe se toženec obrazloženo opredeljuje do posameznih časovnih obdobij, v katerih mu sodišče očita protipravno ravnanje in meni, da ni ravnal protipravno. Trdil in dokazoval je, da je s strani sodišča odmerjeni dvomesečni rok neprimeren. Sodišču v tem delu očita tudi kršitev po 14. in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da druga dopolnitev mnenja ni bila potrebna, kar obrazloži. Zaradi pavšalne obrazložitve in neizvedenih dokazov, ki so bili predlagani (izvedenec gradbene stroke, priče) sodišču ponovno očita kršitev po 14. in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodba sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotna tudi v delu, v katerem ugotavlja, da je med ravnanjem toženca in škodo podana vzročna zveza. Z ravnanjem sodišča, ki toženca kljub obvestilom o njegovi preobremenjenosti ni oprostilo njegove dolžnosti in mu je roke za podajo mnenja podaljševalo, je bila vzročna zveza prekinjena. Odločitev sodišča je v tem delu tudi sama s seboj v nasprotju, saj ugotovi, da del odgovornosti za zamudo nosi sodišče, hkrati pa tožencu naprtilo celotno odgovornost za zamudo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Zmotno je sodišče uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da odgovornost tožnice za nastalo škodo ni podana. Vztraja, da je slednja bistveno prispevala k njenemu nastanku. Imela je možnost plačati nesporni del zahtevka. Vtoževano terjatev bi lahko poravnala tudi, ko je prejela mnenje izvedenca. Stališče, da tožnica do pravnomočnosti sodbe ni bila dolžna plačati ničesar, je zmotno. V kolikor bi namreč veljalo to, potem ne bi bila v zamudi s plačilom. Sodba je tudi v tem delu obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sama s seboj v nasprotju. S plačilom zneska, kot je izhajal iz mnenja izvedenca, tožnica ne bi izgubila pravice ugovarjati mnenju. Tožnica je imela možnost sodišču predlagati, da izvedenca zamenja, ko ta mnenja ni izdelal v 60-dnevnem roku in je sodišče tudi pisno večkrat obvestil o svoji preobremenjenosti, pa tega ni storila. Tožnica tudi ni uveljavljala nobenega pospešitvenega sredstva, niti urgence. Novega izvedenca je predlagala šele po prejemu mnenja toženca, pa še to podredno in iz razloga, ker se z njegovimi ugotovitvami vsebinsko ni strinjala. Ta ravnanja oziroma opustitve so vplivale na obseg škode do te mere, da škoda tožnici ne bi nastala, če bi sama ravnala dovolj skrbno in preprečila nastanek škode. Gre namreč za takšna ravnanja oziroma opustitve, ki so prekinila vzročno zvezo.

6. Toženec na pritožbo tožnice ni odgovoril. Je pa dne 18. 10. 2017 in 29. 11. 2017 vložil dodatni vlogi s prilogami. Ker sta bili vloženi že po izteku pritožbenega roka, ju pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Pritožbenega roka z navajanjem razlogov, ki bi lahko opravičevali njuno (prepozno) vložitev, ni mogoče podaljševati.

7. Tožnica je na pritožbo toženca odgovorila. Meni, da je odločitev sodišča pravilna, pritožba pa neutemeljena. Predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

8. Pritožba tožnice je neutemeljena, pritožba toženca pa je utemeljena.

9. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodba sodišče prve stopnje pravnomočna glede zavrnitve zahtevka za plačilo 20.739,52 EUR s pripadki, saj tožnica sodbo v zavrnilnem delu izpodbija le delno (glede zahtevka za plačilo zneska 41.977,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2015 dalje do plačila). Ta del odločitve zato ni bil predmet pritožbenega preizkusa.

Glede kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP

10. Pritožbeno sodišče zavrača očitek, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Z vidika pravne presoje, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, sodbi ni mogoče očitati pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih¹. Razlogi so glede vseh vprašanj, ki jih je obravnavalo sodišče prve stopnje, tudi jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sodbe.

Glede stvarne pasivne legitimacije toženca

11. Pritožbeno sodišče se, čeprav iz deloma drugačnih razlogov, strinja tudi s materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da tožencu ni mogoče odrekati njegove stvarne pasivne legitimacije v tem postopku.

12. Toženec v pritožbi, enako kot pred sodiščem prve stopnje, trdi, da delovanja sodnega izvedenca ni mogoče ločiti od delovanja sodnika, slednjega pa ne od delovanja državnega organa oziroma države, saj so njegova dejanja v konkretni zadevi dejanja državnega organa oziroma države. S tem se vsebinsko sklicuje na 148. člen OZ, saj je odškodninska odgovornost sodnika za škodo, ki jo povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojega dela, po stališču sodne prakse (glej odločbo VS RS II Ips 111/2009) izključena ravno na podlagi te določbe. Presoditi je zato treba, ali je sodni izvedenec, ko svoje delo opravlja na podlagi sklepa sodišča, res oseba, pri kateri je mogoče reči, da je škodo povzročila država², saj je le v tem primeru njegova neposredna odškodninska odgovornost izključena in za škodo, ki jo povzroči stranki, odgovarja država.

13. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 111/2009 že pojasnilo, v katerih primerih se lahko šteje, da povzroči škodo država sama oziroma katere so tiste osebe (zastopniki), ki morajo povzročiti škodo, da lahko štejemo, da je povzročila škodo država sama. Tako je navedlo: "Na ravni države je primerljiv organ upravi zasebne družbe sicer Vlada, ki zastopa Republiko Slovenijo kot pravno osebo, če glede posameznih zadev s posebnim zakonom ni drugače določeno (prvi odstavek 5. člena Zakona o vladi). Vendar pa države ne zastopa samo Vlada. Ko govorimo, da škodo povzroči država, jo dejansko povzročijo državni organi. Tako na primer po Zakonu o državnem pravobranilstvu zastopa državo pred sodišči državno pravobranilstvo kot samostojen državni organ, tega pa v konkretni zadevi predstavlja državni pravobranilec kot fizična oseba. Tudi sodnik, ki sodi v konkretni zadevi, prestavlja sodišče kot državni organ, ki ima v državi funkcijo sojenja. Tako tudi državno tožilstvo kot samostojen državni organ opravlja funkcijo kazenskega pregona v imenu države, znotraj tega organa pa to funkcijo v konkretni zadevi opravlja državni tožilec. Državni tožilec tvori personalno sestavo državnega organa, ki izvaja oblast v imenu države na podlagi pooblastil, ki so mu dana z ustreznimi predpisi. V navedenih primerih ni mogoče ločiti delovanja fizične osebe (državnega tožilca, sodnika...) od delovanja državnega organa oziroma države, saj so njegova dejanja v konkretni zadevi dejanja državnega organa oziroma države. Tako v teh primerih odpade ločevanje med dejanjem in odgovornostjo, ki je sicer značilno v primerih, ko škodo povzročijo javni uslužbenci. Zato za škodo, ki jo povzroči fizična oseba, ki predstavlja državni organ, odškodninsko odgovarja država."

14. Sodni izvedenec je oseba, ki jo imenuje minister za pravosodje za neomejen čas, na podlagi javnega poziva, za določeno strokovno področje, s pravico in dolžnostjo, da sodišču na njegovo zahtevo poda izvid in mnenje glede strokovnih vprašanj, za katera tako določa zakon ali glede katerih sodišče oceni, da mu je pri njihovi presoji potrebna pomoč strokovnjaka (prvi odstavek 84. in prvi odstavek 86. člena Zakona o sodiščih, v nadaljevanju ZS). Ko je izvedenec imenovan za delo v konkretnem sodnem postopku, mu tako teorija³ kot sodna praksa⁴ priznavata položaj specifičnega pomočnika sodišča. Sodišču, tako kot pravilno navaja toženec, posreduje znanje, ki bi ga sicer moralo imeti samo. Pri tem gre tako za pomoč pri ugotavljanju dejstev s pomočjo pravil znanosti in stroke kot za pomoč pri abstraktni določitvi pravnih standardov. Vendar pa ga tak specifičen položaj, v katerem ima izvedenec lahko tudi dokaj aktivno vlogo⁵, še ne izenačuje s sodnikom oziroma njegovo delo ni tako neločljivo povezano s sodnikovim, da bi šlo dejansko za sodnikovo delovanje in s tem za delo sodišča oziroma države. Čeprav izvedenec sodniku posreduje manjkajoče znanje, je namreč še vedno (le) sodnik tisti, ki oblikuje konkretno vsebino pravnega standarda, prav tako je izključno v rokah sodnika tudi dokazna ocena in končno tudi odločitev o zahtevku stranke.

15. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, tudi ostali argumenti, ki jih v pritožbi ponuja pritožnik, na stališče, da je delo izvedenca ločeno od dela sodnika oziroma sodišča, ne morejo vplivati.

Res je, da izvedenec od strank ne more sam zahtevati plačila in to stori sodišče⁶, vendar pa enako velja tudi za plačilo stroškov priče in stroškov za izvedbo drugih dokazov. Po nalogu sodišča so tako stranke dolžne založiti (oziroma dopolniti) predujem ne le za izvedenca, ki ga predlagajo, ampak za vsak dokaz, ki je povezan s stroški.

Ker sodišče pri določitvi izvedenca ni vezano na seznam sodnih izvedencev in gre le za priporočilo⁷, ne drži, da je izvedenec vedno plačan le po merilih iz Pravilnika (in je torej v pogledu plačila v enakem položaju kot sodnik). Pravilnik namreč za tiste izvedence, ki niso uvrščeni na seznam sodnih izvedencev, nima neposrednega učinka in se zato razmerje s takim izvedencem presoja po splošnih pravilih obligacijskega oziroma pogodbenega prava - tudi v pogledu nagrade za opravljeno delo. Okoliščina, ali je izvedenec v sodnem postopku plačan na podlagi dogovora ali na podlagi meril iz Pravilnika, zato ne more biti relevantna za primerjavo položaja izvedenca s položajem sodnika, posledično pa tudi ne za presojo toženčeve stvarne pasivne legitimacije. Trditev pritožnika, da se za delo, ki ga opravlja za sodišče, ne more zavarovati, je nedopustna pritožbena novota (337. člen ZPP), ki je zato neupoštevna.

Da med strankama postopka in izvedencem ni nobenega pravno-poslovnega razmerja, je le dodatni argument za njegovo deliktno odgovornost (torej odgovornost na podlagi 131. člena OZ), ne pa argument, da za škodo, ki jo povzroči, odgovarja država. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da pravnoposloven odnos med izvedencem in določenim naročnikom tudi sicer ne izključuje nujno izvedenčeve deliktne odgovornosti v razmerju do tretjih oseb⁸.

Neutemeljeno je sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča Up-309/05, saj v njej vprašanje neposredne odškodninske odgovornosti izvedenca ni bilo obravnavano⁹. Mogoče je sicer sprejeti stališče pritožnika, da mora biti neodvisnost izvedenca varovana enako ali podobno kot neodvisnost sodnika¹⁰, ne pa tudi nadaljnjega sklepa, da iz tega razloga, enako kot sodnik, tudi izvedenec ne sme neposredno odškodninsko odgovarjati. Pritožnik namreč spregleda, da je bila v odločbi II Ips 111/2009 (ki jo je imel pritožnik ob tej argumentaciji verjetno v mislih) neodvisnost pri presoji sodnikove neposredne odškodninske odgovornosti le dodaten argument¹¹. Povedano drugače: ker sta funkcija in položaj izvedenca v sodnem postopku ločena od funkcije in položaja sodnika in izvedenec ni zastopnik države oziroma sodišča, tudi potreba po neodvisnosti izvedenca sama zase ne more pomeniti podlage za sklep, da strankam ne more neposredno odškodninsko odgovarjati.

Pritožbeno sodišče se strinja, da je za to, da se postopek konča v razumnem roku in brez nepotrebnih zastojev, v prvi vrsti odgovorno sodišče. To velja tudi za fazo v kateri se izvaja dokaz z izvedencem¹². Vendar pa tudi to ni razlog, ki bi izključeval neposredno odškodninsko odgovornost izvedenca.

16. Pritožbeno sodišče glede na vse obrazloženo zaključuje, da sodni izvedenec, ki ga v postopku postavi sodišče s sklepom, ni "organ" pravne osebe v smislu 148. člena OZ. Izvedenca ni mogoče enačiti s sodnikom, ki v takšni meri predstavlja t. i. personalni substrat sodišča kot državnega organa, ki izvaja oblast v imenu države na podlagi pooblastil, ki so mu dana s predpisi, da ni mogoče ločiti njegovega delovanja od delovanja samega državnega organa (to je sodišča) oziroma države. Država sodno oblast navzven izvaja preko sodišča, zanj pa to delajo le sodniki in ne izvedenci (1. člen ZS). Izvedenec ne izvaja oblasti v imenu sodišča oziroma države in tudi nima pristojnosti, da bi sodišče predstavljal oziroma odločal o pravicah in obveznostih posameznikov. Delovanja izvedenca zato v sodnem postopku ni mogoče enačiti z delovanjem samega državnega organa, to je sodišča oziroma pravne osebe, to je države. Neposredna odškodninska odgovornost izvedenca posledično ni izključena. Da je izvedenec neposredno odškodninsko odgovoren, pa potrjuje tudi teorija¹³ in sodna praksa višjih sodišč.¹⁴

Glede predpostavk odškodninske odgovornosti - vzročna zveza

17. Tožnica vtožuje plačilo premoženjske škode, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanja toženca kot izvedenca v sodnem postopku¹⁵ v katerem je bila sama udeležena kot toženka. Trdi, da je toženec z vsebinsko nevestnim in nenatančnim mnenjem, zaradi katerega ga je bilo treba dopolnjevati, ter nespoštovanjem rokov za izdelavo mnenja povzročil daljše trajanje sodnega postopka in s tem tek zamudnih obresti, kar je škoda, ki jo je tožnica utrpela. V kolikor bi toženec delal vestno in redno, bi bila sodba izdana prej, tožnica pa bi posledično plačala manj obresti. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi, da so trditve tožnice o nevestnem in nerednem delu toženca deloma utemeljene, stališču tožnice glede vzročne zveze med toženčevim protipravnim ravnanjem in tožnici nastalo škodo (to je zamudnimi obrestmi, ki so se natekle od tožnici s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici P 414/2009¹⁶ v plačilo naložene glavnice 638.189,86 EUR v obdobju od 6. 9. 2011 do 7. 11. 2011, obdobju od 27. 12. 2011 do 20. 3. 2012, obdobju od 20. 4. 2012 do 30. 5. 2012, obdobju od 2. 7. 2012 do 1.11. 2012 in obdobju od 24. 6. 2013 do 18. 9. 2013) pritrdilo.

18. Pritožbeno sodišče se s takšno presojo vzročne zveze ne strinja, saj je materialnopravno zmotna. Ne tožnica ne sodišče prve stopnje namreč nista upoštevala, da so zamudne obresti (tožnica trdi, da ji je škoda nastala le zaradi njihovega plačila) in njihov tek objektivna posledica zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti, torej posledica kršitve, ki jo stori dolžnik s tem, ko ob zapadlosti svoje obveznosti ne plača. V konkretnem primeru je bila tožnica dolžna denacionalizacijskim upravičencem plačati nadomestilo po 72. členu ZDen, plačati pa ga ni bila dolžna šele po pravnomočnosti sodbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici P 414/2009, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, ampak že ob njegovi zapadlosti, to je najkasneje ob vložitvi tožbe¹⁷. Ker obveznosti takrat ni poravnala, je prišla tudi v zamudo. Tožnica je torej zamudne obresti, ki so tekle v času sodnega postopka pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici, plačala ne zaradi ravnanja toženca in posledično daljšega sodnega postopka, ampak zato, ker obveznosti ni izpolnila pravočasno, to je ob zapadlosti, in je z izpolnitvijo zamujala. Povedano še drugače: če bi tožnica svojo obveznost poravnala najkasneje ob vložitvi tožbe¹⁸, ji vtoževana škoda (ne glede na ravnanje toženca) ne bi nastala. Res je sicer, da bi toženec (glede na odločitev tožnice, da bo obveznost poravnala šele, ko bo o njej pravnomočno razsojeno) s svojim ravnanjem škodo lahko zmanjšal, a njegovo drugačno ravnanje ne pomeni podlage za odškodninsko odgovornost.

19. Pravnorelevantne vzročne zveze med zatrjevanimi protipravnimi ravnanji toženca in škodo zato ni. Ker morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti istočasno izpolnjene vse predpostavke (protipravnost, škoda, vzročna zveza in odgovornost), že izostanek vzročne zveze narekuje deloma drugačno odločitev kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, to je zavrnitev tudi tistega dela tožbenega zahtevka, ki mu je bilo ugodeno.

Odločitev pritožbenega sodišča

20. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbi toženca že iz tega razloga ugodilo in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v točki I izreka spremenilo tako, da je zahtevek v tem delu zavrnilo. Iz istih razlogov je zavrnilo pritožbo tožnice in sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu na podlagi 353. člena ZPP potrdilo. Ker druge pritožbene navedbe ene in druge stranke na odločitev ne vplivajo, se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21. Zaradi spremenjene odločitve se je spremenil uspeh strank v postopku. Ker je tožnica v celoti propadla, do povračila svojih stroškov ni upravičena, je pa na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP dolžna tožencu povrniti njegove stroške. Ti, po izračunu, ki ga je naredilo sodišče prve stopnje in ga pravdni stranki ne izpodbijata, znašajo 4.625,73 EUR. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo v točki III izreka zato spremenilo tako, da je tožnici naložilo, da tožencu ta znesek povrne v roku 15-tih dni od prejema odločbe tega sodišča, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

22. Ker tožnica v pritožbenem postopku ni uspela, do povračila stroškov, ki so ji nastali s pritožbo in odgovorom na pritožbo, ni upravičena. Zaradi uspeha toženca, pa je temu dolžna povrniti njegove pritožbene stroške (prvi odstavek 145. v zvezi z 165. členom ZPP). Te je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi Odvetniške tarife in ob upoštevanju vrednosti izpodbijanega dela odločitve. Tožencu je za sestavo pritožbe priznalo 1375 točk (tar. št. 21) in materialne stroške 23,75 točk (tretji odstavek 11. člena), skupaj 1398,75 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,459 EUR, 22 % DDV-ja (141,24 EUR) in plačane takse v višini 1.227,00 EUR, to znaša 2.010,27 EUR. Tudi ta znesek je tožnica tožencu dolžna poravnati v enakem roku kot stroške, ki so nastali pred sodiščem prve stopnje.

-------------------------------
¹ Če je sodba brez razlogov o dejstvih, ki so odločilna samo z vidika pravne presoje, ki jo ponuja pritožnik (na primer glede skrbnosti po kateri se presoja ravnanje izvedenca, glede vprašanja, ali je že vsaka zamuda roka protipravna, glede vpliva sklepov o podaljšanju roka in opozoril na zamudo), ne pa tudi z vidika pravne presoje, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. V takšnem primeru ne gre za postopkovno kršitev, pač pa za zmotno uporabo materialnega prava, posledica česar bi lahko bila tudi nepopolna ugotovitev dejanskega stanja.
² Odškodninska odgovornost države temelji na 26. členu Ustave RS (v nadaljevanju URS), s tem, da se je pri opredelitvi pasivne legitimacije treba opreti tudi na 147. člen OZ oziroma 135. člen Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU), ki se nanašata na škodo, ki jo povzroči delavec oziroma javni uslužbenec, ter 148. člen OZ, ki se nanaša na škodo, ki jo povzroči njen organ. V zvezi z zadnje navedeno določbo je v sodni praksi sprejeto stališče, da izključuje odgovornost neposrednega povzročitelja škode, ki je član organa pravne osebe. Država torej odgovarja za škodo, ki jo povzročijo njeni delavci oziroma javni uslužbenci (odgovornost za drugega) in za škodo, ki jo povzroči njen organ (odgovornost za škodo, ki jo je sama povzročila).
³ Glej stališča Udeta, Trive in Juharta, ki so citirana v delu Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 474 in Rijavec, Dokaz z izvedenci, Podjetje in delo - 2012, št. 6-7, stran 1394.
⁴ Glej odločbe Ustavnega sodišča U-I-132/95, Up-309/05, U-I-85/15 in sklep VSL I Cp 930/2015.
⁵ Sodišče izvedencu omogoči ogled predmeta, mu daje pojasnila in lahko dovoli pregled spisa. Na zahtevo izvedenca se lahko v skladu s 7. členom ZPP izvedejo dodatni dokazi, če se ugotovijo okoliščine, ki so pomembne, da bi si izvedenec mogel ustvariti mnenje.
⁶ Stranka, ki predlaga izvedbo dokaza z izvedencem, mora po nalogu sodišča založiti (in po potrebi tudi dopolniti) znesek, ki je potreben za stroške, ki bodo z njegovo izvedbo nastali (prvi odstavek 153. člena ZPP).
⁷ Glej besedilo drugega odstavka 245. člena ZPP; J. Zobec in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 482 in odločbo VSL I Cpg 381/2015.
⁸ Če izvedenec po naročilu stranke pripravi izvedeniško mnenje, pri čemer lahko računa, da se bodo poleg naročnika nanj pri svojih odločitvah oprle tudi druge osebe, potem v primeru napake odgovarja tudi njim (glej D. Možina, Odškodninska odgovornost za nasvet in informacije ter vprašanje zahtevkov tretjih oseb, Podjetje in delo - 2015, št. 2, stran, 291). Tako stališče je bilo že zavzeto tudi v sodni praksi (glej odločbo VSL II Cp 373/2016).
⁹ V odločbi Up-309/05 je Ustavno sodišče tehtalo pravico zagovornika do svobode izražanja in med drugim zapisalo, da sme sodišče poseči v to pravico s kaznovanjem, ko s takšnim ukrepom zasleduje ustavno dopusten cilj, to je zavarovanje zaupanja v sodstvo ter ugled in avtoriteto sodstva. Ker je sodni izvedenec tudi pomočnik sodišča pri izvrševanju njegove funkcije, mora biti avtoriteta njegovega položaja varovana v okviru varstva avtoritete sodstva.
¹⁰ ZPP neodvisnost izvedenca zagotavlja s tem, da omogoča, da je v postopku izločen iz istih razlogov kot sodnik (glej 247. člen ZPP).
¹¹ Glej točke 21 do 26 odločbe VS RS II Ips 111/2009.
¹² ZPP mu v ta namen daje določene pristojnosti, ki jih v pritožbi našteva tudi pritožnik. Tako lahko sodišče izvedencu iz upravičenih razlogov podaljša rok za izdelavo mnenja (2. člen Pravilnika); namesto določenega izvedenca lahko vselej določi drugega (244. člen ZPP); izvedenca lahko na njegov predlog oprosti dolžnosti iz upravičenih razlogov (246. člen ZPP); zaradi nespoštovanje obveznosti, ki jih ima v konkretnem postopku, lahko sodišče izvedenca denarno kaznuje in mu na zahtevo stranke naloži povrnitev stroškov, ki jih je povzročil s tem, da se neupravičeno ni odzval pozivu sodišča (248. člen ZPP); lahko mu tudi zniža nagrado (drugi odstavek 90. člena ZS).
¹³ Juhart, Ude, Wedam-Lukič, Pravdni postopek, 1974, stran 304: "Če je strankam zaradi zavlačevanja (izvedenca - op. sodišča) nastala večja škoda (to je škoda, ki presega škodo zaradi izvedenčevega izostanka z naroka ali z odklonitvijo izvedenskega dela - op. sodišča) lahko to škodo uveljavljalo v posebni pravdi."
¹⁴ Glej odločbi VSL II Cp 3225/2014 in I Cp 930/2015. V teh zadevah je sodišče obravnavalo škodo, ki je nastala stranki zaradi dela sodnega izvedenca v sodnem postopku in pomislekov v njegovo neposredno odškodninsko odgovornost ni imelo. Vrhovno sodišče se do tega vprašanja še ni opredelilo. V zadevi II Ips 931/2008, ki jo izpostavlja sodišče prve stopnje, je sicer res presojalo odškodninsko odgovornost izvedenca, vendar se mu z vprašanjem pasivne legitimacije (niti v okviru pravilne uporabe materialnega prava, na kar je takrat še pazilo po uradni dolžnosti) ni bilo treba ukvarjati, saj je bil zahtevek zavrnjen že zaradi pomanjkanja protipravnosti.
¹⁵ Gre za postopek pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici P 414/2009.
¹⁶ Sodba je bila izdana 11. 6. 2014.
¹⁷ Zamudne obresti dolguje dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti (prvi odstavek 299. člena OZ), v zamudo glede obveznosti, kadar izpolnitveni rok ni določen, pa pride, ko upnik pisno ali ustno, z opominom ali z začetkom kakšnega postopka zahteva od njega izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 299. člena OZ). To velja tudi za obveznosti po 72. členu ZDen (glej odločbi VS RS II Ips 313/2009 in II Ips 348/2010).
¹⁸ To bi lahko storila tudi s pridržkom, da bo plačano zahtevala nazaj, če bi se v sodnem postopku izkazalo, da nasprotni stranki nič ne dolguje ali ji dolguje manj.

Datum zadnje spremembe:

28.03.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 111/2009
• VDSS Sklep Psp 380/2017
• VSL sklep I Cp 930/2015