VSL Sodba I Cp 1793/2017

Jedro

Dedne pravice ni mogoče obravnavati ločeno in neodvisno od zapustnikove volje, zato zgolj obstoj listine (dodatka k oporoki) ob ugotovitvi, da je bila oporoka preklicana z uničenjem ter izražena želja, da oporočna dedinja ne deduje, ne omogoča oporočnega dedovanja.

V postopku pred pritožbenim sodiščem tudi v primeru obravnave stranke ne morejo predlagati novih dokazov, ne glede na to, ali bi to storile brez svoje krivde zaradi naknadne seznanjenosti z novimi dejstvi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka je dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti 1.070,36 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da oporoka A. A., umrlega ... 2002, s 1. 9. 1999, ne obstoji in je nična, zavrnilo pa je zahtevek na ugotovitev njene nepristnosti in na razveljavitev oporoke. Toženki je naložilo, da je dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v višini 6.821,22 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka osebno in po pooblaščenki. Opozarja, da je izrek sodbe sam s seboj v nasprotju, ker je sodišče odločilo, da oporoka ne obstoji in je nična, kar se medsebojno izključuje. Sodišče kljub opozorilu ni preverjalo sklepčnosti tožbe. Sodba je zato obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka in napačno uporabo materialnega prava. Odrekanje veljavnosti pravilno sestavljene oporoke s sklicevanjem na uničenje neke druge listine krši ustavne pravice toženke in je v nasprotju z načelom zaupanja v pravo. Kršeno je načelo prepovedi sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti. Stališče tožnice, da sporna oporoka ne velja, ker je uničena, nima za posledico neobstoja niti ničnosti oporoke. Pri neobstoječem pravnem poslu predpostavk za veljavnost ni, pri ničnem pa so te podane, vendar z določeno omejitvijo, če je vsebina oporoke nemogoča, nedopustna ali nedoločljiva. Neobstoječa je oporoka, ki je ni napisal zapustnik, zato ne vsebuje njegove volje, temveč je ponarejena. Za preklic oporoke z uničenjem mora biti dokazano, da je bil oporočitelj v času preklica oporočno sposoben in je imel namen z uničenjem preklicati oporoko. Zato morajo biti izpolnjeni vsi pogoji, ki veljajo za sestavo oporoke, tudi prištevnost. Tožnica ni dokazala oporočne sposobnosti v času njenega preklica. Glede na medsebojno izključevanje ničnosti in neobstoja je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako v tem obsegu ni obrazložena. Stališče, da je oporoka s 1. 9. 1999 neobstoječa in nična zato, ker je zgolj dodatek k oporoki s 27. 10. 1997, je materialnopravno zgrešeno. Ne gre za hudo napako v obliki, ki bi bila vidna že na prvi pogled, ne gre za nično izjavo. Dodatek k oporoki predstavlja popolnoma samostojno oporoko, saj ima vse sestavine, ki jih zakon zahteva za veljavnost oporoke. Zadeva ni primerljiva z zadevo VS RS II Ips 545/92, kjer je šlo za uničenje dveh od treh originalnih izvodov iste oporoke. Uničenje oporoke mora biti dejansko, torej mora biti ta resnično uničena. Če listina ni fizično uničena, pride v poštev samo dokazovanje preklica oporoke po prvem odstavku 99. člena ZD, za kar pogoji niso izpolnjeni. Stališče sodišča, da z uničenjem prejšnje oporoke preneha veljati naslednja, s katero je določen isti dedič, je brez podlage v sodni praksi in teoriji. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje o uničenju oporoke s 27. 10. 1997. Zapisnik o zapuščinski obravnavi ne dokazuje resničnosti vsebine izpovedi B. B. Ko je bila zaslišana kot priča, svoje takratne izjave ni ponovila. Tudi C. C. o uničenju oporoke ni vedela ničesar. O tem je izvedela od B. B. Listina z 12. 6. 2002 ne velja kot preklic oporoke, prav tako ne more biti posredni dokaz o njenem uničenju. Stroga obličnost pri sestavi in preklicu oporoke je predpisana, zato oporočne volje ni mogoče dokazovati z lističi v napačni obliki. Sodišče se ni opredelilo do izpovedbe toženke, da jo je zapustnik še dva meseca pred smrtjo vprašal, če se strinja, da B. B. podeduje premičnine. Štel jo je torej za oporočno dedinjo.

3. V samostojni pritožbi toženka dodatno opozarja, da je sodišče prestopilo okvire, določene v 8. členu ZPP, glede dokazne ocene in prešlo na arbitriranje, ko se je brez verodostojnega dokaza postavilo na stališče, da je bila oporoka s 27. 10. 1997 uničena. Graja dokazno oceno izpovedi priče B. B. ter izpostavlja, da je sodišče nekritično sledilo konstrukcijam, temelječim na listku, napisanem na pisalnem stroju, kjer je lastnoročno zapisano zgolj "Lep pozdrav, A. A. ". Poudarja, da B. B. ni povsem nepristrana priča, saj je bila sama dedinja premičnin po zapustniku in je računala, da bo dedinja celotnega premoženja. Iz nobene izjave ni razvidno, kdaj naj bi zapustnik uničil oporoko, zakaj naj bi to storil in na kakšen način. Sodišče se ni opredelilo do navedb toženke o pravi volji zapustnika. Ta ni želel, da bi premoženje dedoval kdo od njegovih sorodnikov, kar je večkrat izrecno poudaril. Z odločitvijo sodišča bo prišlo do dedovanja na način, ki je v nasprotju z voljo A. A., s tem pa bo posthumno kršena pravica do prostega razpolaganja s premoženjem.

4. Na pritožbi je odgovorila tožnica in prerekala podane pritožbene navedbe. Opozorila je, da dodatek k uničeni oporoki, za katerega zapustnik ni imel namena, da bi predstavljal samostojno oporoko, ne more biti podlaga dedne pravice in pravno sledi uničeni oporoki. Tožba ni nesklepčna, saj je hotela toženka v dednem postopku zaobiti voljo zapustnika in dedovati na podlagi dodatka s 1. 9. 1999. Dela uničene oporoke ni mogoče šteti za izpodbojnega, saj nečemu, kar ni oporoka, ni mogoče podeliti veljavnosti in zahtevati razveljavitve. Tudi iz dopisa z 12. 6. 2002 izhaja, da je zapustnik uničil original oporoke ter da toženka ne prejme ničesar, kar kaže na enoten izraz volje, da je bil z uničenjem oporoke s 27. 10. 1997 preklican tudi del s 1. 9. 1999. Tožnica še dodaja, da oporoka predstavlja izjavo volje in ne formalističen zapis, torej je pri uničenju oporoke bistvena volja zapustnika, pri čemer se oporočna sposobnost domneva.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Odločitev sodišča prve stopnje, da oporoka A. A. s 1. 9. 1999 ne obstoji in je nična, ni notranje protislovna, kot zatrjuje pritožnica. Ker za neobstoječ obligacijskopravni posel veljajo enake sankcije, kot pri ničnem, sodna praksa dopušča oba zahtevka.¹ To velja tudi pri oporoki, kadar je ugotovljeno, da oporočiteljeve volje ni, bodisi ker oporoka ni pristna bodisi ker je bila preklicana, obstoji pa listina, ki bi lahko privedla do protipravnih posledic.² Glede na konsistentne trditve tožnice, da listina s 1. 9. 1999 predstavlja zgolj dostavek k oporoki s 27. 10. 1997, z uničenjem prvotne oporoke pa je zapustnik izrazil voljo, da toženka sploh ne bo njegova (oporočna) dedinja, tožba na ugotovitev ničnosti in neobstoja oporoke s 1. 9. 1999 tudi ni nesklepčna. Če oporoke zaradi preklica pravno ni več, ta ne obstoji, zato ne more imeti pravnih učinkov. Čeprav bi po oceni pritožbenega sodišča zadoščal že zahtevek na ugotovitev ničnosti tega enostranskega pravnega posla, izrek, v katerem sta uporabljena oba pojma, ni očitno nerazumljiv in ne gre za v pritožbi očitano absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob tem je potrebno upoštevati tudi specifiko glede veljavnosti oporok, saj ima oporočitelj vedno možnost, da z izjavo volje, izraženo v za to ustrezni obliki, povzroči naknadno neveljavnost prvotno perfektne oporoke.

7. Toženka svojo dedno pravico gradi na listini s 1. 9. 1999, ki ima vse lastnosti oporoke in s katero je zapustnik potrdil svojo poslednjo voljo, izraženo v oporoki s 27. 10. 1997, da toženko imenuje za edino dedinjo vsega svojega premoženja. Pritožbeno sodišče vztraja pri stališču, kot ga je zavzelo s sklepu I Cp 1403/2016 s 5. 10. 2016, na katerega se opira tudi sodišče prve stopnje in ga dodatno pojasnjuje v 14. točki sodbe, da omenjena listina glede na predhodno oporoko po vsebini ne predstavlja dodatnega razpolaganja s premoženjem za primer smrti, temveč le njegovo potrditev. Na to kaže sam način zapisa, saj je lastnoročno napisan na hrbtno stran indigo kopije oporoke s 27. 10. 1997, pri čemer je pod podpisom kopije oporoke lastnoročno v izvirniku zapisan starinski znak za nadaljevanje besedila (%), v tekstu pa je besedica "dodajam". Gre torej za dostavek, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča najverjetneje deli usodo oporoke s 27. 10. 1997. Stališče, da gre zaradi obstoja zapisa, ki ima vse značilnosti oporoke, za povsem samostojno oporoko, ki bi tudi v primeru preklica oporoke s 27. 10. 1997 toženki zgolj zaradi fizičnega obstoja listine omogočala oporočno dedovanje, bi bilo pretirano formalistično. Dedne pravice namreč ni mogoče obravnavati ločeno in neodvisno od zapustnikove volje.

8. Tožnica je v postopku zatrjevala, da je zapustnik z uničenjem preklical oporoko s 27. 10. 1997 ter jasno izrazil voljo, da ne želi, da bi bila toženka dedinja njegovega premoženja. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je svoje trditve izkazala, pri čemer je dokazno oceno oprlo predvsem na izjavo priče B. B. v zapuščinskem postopku, ki pa je v pravdnem postopku pred sodiščem prve stopnje ni ponovila. Pritožbeno sodišče je zato zaradi dvoma v pravilnost dokazne ocene opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri je ponovilo dokaz z zaslišanjem omenjene priče ter pravdnih strank.

9. Priča B. B. je na pritožbeni obravnavi podrobno opisala, kako je zapustnik oporoko, s katero je kot dedinjo vsega svojega premoženja imenoval toženko, uničil pred njenimi očmi. Navedla je, da je v juniju 2002 zapustnika peljala v sef, kjer je pobral listine, nato pa ob vrnitvi pred njenimi očmi strgal oporoko, dal ostanke v WC školjko ter splaknil z vodo. Izrecno je izpostavil, da je toženka dobila že dovolj in da se je pesem izpela. Oporoko ji je pred tem pokazal, bila je napisana na enem listu, v rokopisu, na prvi strani v celoti in na drugi v manjšem delu. Kasneje je zapustnika ponovno peljala v sef, v katerem je potencialnim dedičem pustil zgolj listek, na katerem je pisalo "Kurc gleda cel svet! Baci!" V tem času je tudi podpisal listino (prodajno pogodbo), jo antidatiral s 30. 11. 2000 in ji rekel, da naj si zapiše stanovanje. To listino je pred sodiščem pokazala.

10. Ob tehtanju verodostojnosti izjave omenjene priče je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je priča uničenje oporoke prvič omenila že na zapuščinski obravnavi pred novo sodnico v marcu 2007, ko je sodišče ugotovilo, da originala oporoke s 27. 10. 1997 ni, toženka pa se je k dedovanju priglasila na podlagi dodatka k oporoki s 1. 9. 1999. Že takrat je navedla, da je zapustnik original oporoke uničil pred njenimi očmi in povedal, da ne želi, da D. D. še kaj deduje po njem, saj je za časa življenja dobila zadosti. Priča je ob zadnjem zaslišanju dodatno pojasnila, da so jo v zapuščinskem postopku večkrat prekinjali, zato takrat vseh podrobnosti ni navedla, kar ji pritožbeno sodišče verjame glede na običajen potek zapuščinske obravnave. Sodišče takrat namreč ni razčiščevalo vprašanja uničenja oporoke ter se to tudi ni postavilo kot sporno. Vodstvo postopka je bilo usmerjeno v ugotavljanje obsega zapuščine in identitete dedičev, ostale nevezane izjave pa je sodišče zgolj na kratko povzelo.

11. Dvom v resničnost izpovedi omenjene priče bi lahko bil podan zaradi njenih izjav na naroku 27. 10. 2015 pred sodiščem prve stopnje. Takrat je na vprašanje glede seznanjenosti z oporočnim razpolaganjem zapustnika odgovorila, da se tega ne spomni, ker je to časovno oddaljeno. Na izrecno vprašanje v zvezi z oporoko je navedla, da je bil gospod A. A. zelo nepredvidljiv, da je veliko pisal na stroj, na papir ter vse metal v koš, da pa se z njim ni pogovarjala, kako želi razpolagati s premoženjem za primer smrti. Dodatno je nato na vprašanje, ali ji je znano, da bi zapustnik kakorkoli razpolagal v korist kogarkoli z oporokami in na podoben način, povedala, da se ne spomni, da ima čisto luknjo v glavi. Sklicevala se je, da po smrti moža jemlje antidepresive in ima okrnjeno spominsko funkcijo. Dodala pa je tudi, da ne bi rada nikomur naredila krivice, ne eni ne drugi strani. V luči teh zadnjih trditev pritožbeno sodišče tudi ocenjuje njeno izpovedbo. Ob tem ugotavlja, da sodišče priči ni predočilo njene izjave iz zapuščinskega postopka glede uničenja oporoke, prav tako je bilo zaslišanje zelo splošno. Priča je nedvomno vedela nekaj o oporokah, že zato, ker je bila navzoča v zapuščinskem postopku, pa tudi, ker je bila sama oporočni dedič za premičnine. Kljub temu o tem ni izpovedala ničesar, stranke in sodišče pa je posebej na to tudi niso opozarjale. Ker pritožbeno sodišče verjame priči, da je bila pod vplivom antidepresivov, zato je bila lahko tudi nekoliko spominsko upočasnjena in odsotna, poleg tega pa ni želela nikomur škodovati, njena takratna drugačna izpoved ne vpliva na njeno verodostojnost do take mere, da ji sodišče glede akta uničenja oporoke ne bi sledilo. Kot že rečeno, je o tem uničenju izpovedala že v letu 2007, ponovno pa podrobno na pritožbeni obravnavi v letu 2018.

12. Ob zadnjem zaslišanju je B. B. podrobno pojasnila vedenje zapustnika v zadnjem mesecu njegovega življenja, ko se je še posebej izrazila njegova boemska (že ob sestavi oporoke se je imenoval za profesorja glasbe, estradnega pianista, klavirskega tehnika in koncertnega uglaševalca, pisal je tudi o vesolju) in muhasta narava. Sodišče ji verjame, da je zapustnik želel ponovno urediti svoja premoženjska razmerja, saj na to kaže tako podpis kupoprodajne pogodbe, ki ga je priči izročil z namenom, naj si nanj zapiše stanovanje, kot oporoka glede premičnin. Sodišče sledi toženki, da je bila ta gotovo antidatirana ter je dejansko nastala v juniju 2002. To je skladno z opisanim dogodkom v bolnici, ko je zapustnik ob prisotnosti B. B. in njenega moža poklical toženko in jo vprašal, če nasprotuje, da bi B. B. podedovala premičnine. Zastavlja se nadaljnje vprašanje, ali je bil namen zapustnika zgolj v tem, ali pa naj bi toženki povedal tudi glede uničenja oporoke. Trditve toženke, da sta priča in njen mož takrat grobo nastopila in zapustnika glasno spraševala, kaj bo z nepremičninami, niso v nasprotju z izpovedjo priče, da je zapustnik pred tem oporoko uničil. Prav to bi namreč lahko bil vzrok za takšno ravnanje priče, ki je želela, da bi zapustnik toženko s preklicem oporoke seznanil. Prav tako na spremenljivo voljo zapustnika v njegovih zadnjih tednih kaže tudi izpoved tožnice glede večjega zneska denarja, ki sta ga na njegovo zahtevo njena mati in B. B. dvignili iz sefa, po štetju je bil denar vrnjen nazaj, nato pa na neugotovljen način kasneje izginil iz zapustnikovega stanovanja. Razpoloženje zapustnika torej ni bilo stabilno, zato trditve pritožnice, da razloga za spremembo poslednje volje ni bilo, ne držijo. Temu nasprotuje sestava oporoke za premičnine, pa tudi ostalo opisano ravnanje zapustnika.

13. O verodostojnosti izpovedi priče B. B. glede uničenja oporoke je sodišče dodatno prepričal zapis zapustnika z 12. 6. 2002 (list. A 7 spisa), na katerem piše: "Original oporoke je uničen! D. D. nič ne dobi! Lep pozdrav, A. A." Čeprav obličnostno izjava ne ustreza formalnosti preklica oporoke, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje v 15. točki sodbe, saj ni podana v eni izmed oblik iz 99. člena ZD, potrjuje trditve priče, da je zapustnik oporoko uničil in da ni želel, da bi toženka sploh dedovala po njem (tudi ne po dodatku iz leta 1999). Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožnico, da ta listina ne more imeti niti posrednega pomena pri ugotavljanju oporočiteljeve volje, saj jo je moč dokazno oceniti. Če bi bila sestavljena v pravilni obliki za preklic oporoke, bi učinkovala že sama po sebi, sedaj pa predstavlja indic, da je do akta uničenja dejansko prišlo. Datumsko ta izjava sovpada s trditvijo priče o poteku dogajanja v zvezi z uničenjem oporoke in je tudi v tej luči njena izjava konsistentna.

14. Čeprav je ob zaslišanju pred pritožbenim senatom priča B. B. izpovedovala glede posameznih detajlov pretirano podrobno in je zato njena izpovedba delovala nekoliko pripravljeno, ji pritožbeno sodišče verjame, da je bila prisotna, ko je zapustnik uničil oporoko s 27. 10. 1997 in navedel, da ne želi, da bi bila toženka njegova oporočna dedinja. Predvsem zato, ker je na to opozorila že v letu 2007 ob ugotovitvi, da ni izvirnika oporoke, prav tako to potrjuje zapis zapustnika z 12. 6. 2002. Trditve toženke, da zapustnik nedvomno ne bi želel, da po njem dedujejo zakoniti dediči, saj z njimi ni imel pristnih odnosov, razen z izpovedjo toženke, niso bile potrjene. Tožnica je ob zaslišanju opisala zapustnikovo prizadevanje, da bi dobila hišo na ... v ..., ki ji je bila namenjena ob rojstvu, in da je v zvezi s tem tudi sprožil sodni postopek. Prav tako niso bile prerekane njene izjave, da je bila z zapustnikom v rednih stikih, te je imel tudi E. E., ki sta ga poznali tako F. F. kot toženka. Pritožbenim trditvam, da je odločitev sodišča prve stopnje povsem v nasprotju z voljo zapustnika, ki mu je posthumno odvzeta pravica do prostega razpolaganja s premoženjem, zato ni mogoče slediti. Enako velja glede navedb o tem, da B. B. ni nepristrana priča, saj se njen položaj oporočne dedinje premičnega premoženja z uspehom tožnice ali toženke v postopku ne spremeni.

15. Glede na izpoved priče B. B., da je bila oporoka uničena po tem, ko jo je zapustnik v njenem spremstvu dvignil iz sefa, je toženka v pritožbenem postopku predlagala poizvedbe o osebah, ki so vstopale v sefe zapustnika. Po določilu šestega odstavka 348. člena ZPP stranke na obravnavi pred pritožbenim sodiščem ne morejo predlagati novih dokazov, in sicer ne glede na to, ali bi to storile brez svoje krivde zaradi naknadne seznanjenosti z novimi dejstvi. Zato pritožbeno sodišče tega dokaznega predloga ni upoštevalo.

16. Na podlagi ponovno izvedenih dokazov z zaslišanjem priče B. B. ter obeh pravdnih strank pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnica izkazala namen zapustnika, da z uničenjem prekliče oporoko. Ker se oporočna sposobnost domneva, ta pa mora veljati tudi glede preklica oporoke, je bilo na toženki breme, da izkaže morebitno zapustnikovo nerazsodnost. V tej smeri dokazov ni predložila, v pritožbi pa neutemeljeno opozarja na nesklepčnost tožbe v tem obsegu. Tožnica, ki je kot enega od razlogov glede zahtevka za razveljavitev oporoke navedla tudi, da je zapustnik ni sestavil v razsodnem stanju, s tem delom zahtevka ni uspela (17. točka sodbe).

17. Ker pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je dodatek k oporoki s 1. 9. 1999 komplementaren z oporoko s 27. 9. 1997, ki je bila uničena, pri čemer je zapustnik izrazil voljo, da toženka po njem ne bo oporočna dedinja, je tožbeni zahtevek glede ugotovitve njene ničnosti oziroma neobstoja utemeljen. Omenjena listina namreč pravnih učinkov neodvisno od volje zapustnika ne more imeti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker toženka s pritožbama ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa je dolžna povrniti njene pritožbene stroške. Te je sodišče odmerilo ob priglasitvi na naroku in predstavljajo stroške sestave odgovora na pritožbo, materialne stroške, stroške udeležbe na naroku in urnino, skupno v višini 1715 odvetniških točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR ter ob upoštevanju 22 % DDV znaša 960,36 EUR. Sodišče je tožnici priznalo tudi stroške sodne takse za odgovor na pritožbo v višini 110 EUR, tako da skupaj odmerjeni stroški tožnice znašajo 1.070,36 EUR. Toženka jih je dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

-------------------------------
¹ Primerjaj odločbo VS RS II Ips 240/2012.
² Primerjaj odločbi VS RS II Ips 275/2014 in II Ips 261/2016.

Datum zadnje spremembe:

28.03.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 598/2000
• Sodba II Ips 731/94
• VSL Sodba II Cp 1442/2022