<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 1953/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CP.1953.2017
Evidenčna številka:VSL00008334
Datum odločbe:07.02.2018
Senat, sodnik posameznik:Brigita Markovič (preds.), Katarina Parazajda (poroč.), Blanka Javorac Završek
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:upravnik večstanovanjske stavbe - terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš - storitve upravljanja - zastaranje terjatev upravnikov - zastaralni rok - enoletni zastaralni rok

Jedro

V skladu s 6. točko prvega odstavka 355. člena OZ terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih, zastarajo v enem letu. Pravna narava obligacijskega razmerja na vprašanje zastaralnega roka ne vpliva. Tudi vse druge terjatve upravnikov, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih, zastarajo v enem letu.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Predlog tožene stranke za odmero stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka, upravnica večstanovanjske stavbe ..., zahteva od toženca, etažnega lastnika posameznega dela stavbe, plačilo stroškov upravljanja in drugih stroškov, ki jih je iz svojih sredstev plačala dobaviteljem ter izvajalcem storitev, opravljenih v korist večstanovanjske stavbe. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da mora tožeči stranki v 15 dneh plačati 566,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, natančneje navedenih v 2. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, in 185,07 EUR pravdnih stroškov; višji tožbeni zahtevek (za vse terjatve, zapadle pred 1. 1. 2014) pa je zaradi zastaranja zavrnilo.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Toženec meni, da je sodni postopek nezakonit, ker ni zadostil osnovnim formalnim pogojem. V spisu ni listine, ki bi dokazovala, da je bila odvetnica pooblaščena za vložitev predloga za izvršbo. Poleg tega gre za ponovno sojenje o isti zadevi, ki v kazenskem postopku ni dopustno.

4. Tožeča stranka predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu. Izpostavlja, da je za vsak račun opredelila, katere terjatve je toženec dolžan plačati. Opozarja, da niso vse terjatve takšne, ki bi sodile med terjatve upravnikov za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih. Pritožnica se je sklicevala na neupravičeno obogatitev in subrogacijo, saj je za toženca zalagala dobaviteljem in izvajalcem storitev iz svojih sredstev. Stališče sodišča prve stopnje o zastaranju v enoletnem roku ni pravilno. Sodišče bi se moralo opredeliti do vsake terjatve posebej.

5. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila. Toženec pa je na pritožbo odgovoril, v odgovoru ponavlja pritožbene navedbe; predlaga zavrnitev oziroma zavrženje pritožbe, sodbe in izvršbe.

O pritožbi tožene stranke

6. Postopek v obravnavani zadevi se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, vloženim po elektronski poti pri Centralnem oddelku za verodostojno listino (COVL) Okrajnega sodišča v Ljubljani. Predlog je bil popoln in skladen z zahtevami Zakona o izvršbi in zavarovanju ter Pravilnika o obrazcih, vrstah izvršb in poteku avtomatiziranega izvršilnega postopka. Sistem COVL priložitve pooblastila ne omogoča. Odvetnica pa je pooblastilo tožeče stranke (priloga A 1 v spisu) priložila dopolnitvi tožbe, svoji prvi vlogi v pravdnem postopku, torej pravočasno.

7. Postopek v tej zadevi je pravdni (ne kazenski), a toženec ima vseeno prav, ko izpostavlja, da ponovno odločanje o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno, ni dopustno (2. odstavek 319. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Vendar pritožnik ne izpodbija pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da v predhodnem pravdnem pravdnem postopku P 38/2015 ni prišlo do pravnomočne odločitve, saj je bila tožba zavržena. V pritožbi toženec izpostavlja še drug sodni postopek P 67/2014. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne gre za enak zahtevek kot v obravnavani zadevi. Tako je že zato, ker ne gre za postopek med istima strankama - v pravdni zadevi P 67/2014 Okrajnega sodišča na Vrhniki so namreč tožniki za plačilo 57 obrokov prispevka za rezervni sklad (torej gre tudi za drugačno terjatev) S. M., B. H., R. Š., A. A., A. H., J. H. in M. B., v tej zadevi pa N., d. o. o.

O pritožbi tožeče stranke

8. V skladu s 6. točko 1. odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika (OZ) terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih, zastarajo v enem letu. Pritožnica trdi, da niso vse terjatve, ki jih uveljavlja, njene terjatve za storitve upravljanja, ampak gre tudi za terjatve, ki so nastale tako, da je najprej iz svojih sredstev plačala upraviteljem in izvajalcem storitev, opravljenih v korist večstanovanjske stavbe. A sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da to, kakšna je pravna narava obligacijskega razmerja, na vprašanje zastaralnega roka ne vpliva.1 Tudi vse druge terjatve upravnikov, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih, zastarajo v enem letu. Da bi bile katere od vtoževanih terjatev takšne, da bi jih bilo treba plačati v roku, daljšem od treh mesecev (in katere so to), pa tožeča stranka ne trdi in ni trdila. Pritožnica torej ni uspela izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da so vse sporne terjatve (ki niso terjatve za storitve upravljanja) takšne terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih.

9. Sodne odločbe, na katere se v pritožbi sklicuje tožena stranka, so takšne, da bodisi pritrjujejo zgoraj obrazloženemu stališču o enoletnem zastaralnem roku2, bodisi gre za drugačno dejansko in /ali pravno situacijo3 ali pa se na vprašanje zastaranja sploh ne nanašajo4.

10. Pritožbi torej nista utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, ju je v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

11. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe. Pritožbeno sodišče je 3. 10. 2017 prejelo stroškovnik tožeče stranke za stroške odgovora na pritožbo. A ti stroški tožeči stranki niso nastali, saj na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.5 Predlog za njihovo odmero je višje sodišče zato zavrnilo.

-------------------------------
1 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 23/2014.
2 Odločba VSL I Cp 777/2013.
3 Odločbe VSL II Cp 2124/2016, II Cpg 567/2015, II Cpg 342/2015, II Cpg 865/2015, II Cpg 1697/2015, v katerih je šlo za poslovne in ne večstanovanjske stavbe.
4 Odločba VSL II Cp 246/2015.
5 Odgovora ni v spisu, ni zaveden v popisu spisa; pritožbeno sodišče pa je tudi preverilo, ali je pomotoma ostal pri sodišču prve stopnje in ugotovilo, da ni.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 319, 319/2
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 355, 355/1, 355/1-6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
28.03.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE2NjA3