<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep I Cp 1946/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CP.1946.2017
Evidenčna številka:VSL00008318
Datum odločbe:10.01.2018
Senat, sodnik posameznik:Barbara Krpač Ulaga (preds.), mag. Matej Čujovič (poroč.), Katarina Marolt Kuret
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:sodno varstvo posesti - motenje posesti - izključna posest - soposest - varstvo med več posestniki - motilno ravnanje - stroški postopka - kilometrina - potni stroški pooblaščenca - stroški za pregled listin - odsotnost iz pisarne - odvetniška tarifa

Jedro

Izhajajoč iz dejanskega stanja, da je tožnica posest imela, je imel, četudi bi vse pritožbene navedbe glede toženčeve posesti držale in bi jim pritožbeno sodišče pritrdilo, pritožnik lahko kvečjemu soposest. Ker ni sporno, da je vrata in ključavnico zamenjal, tožnici pa ključev ni izročil, je samovoljno spremenil dotedanji način izvrševanja posesti in tožnico oviral pri njeni dotedanji uporabi male drvarnice. Njegovo dejanje je torej motilno, zato je tožničin tožbeni zahtevek utemeljen v vsakem primeru.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v IV. točki izreka (stroški postopka) delno tako spremeni, da se znesek stroškov, ki jih je toženec dolžan povrniti tožnici, zniža na 1.769,17 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec motil tožnico v neposredni posesti male drvarnice s kletjo s tem, da je zamenjal vhodna vrata in ključavnico ter ji s tem onemogočil vstop. Naložilo mu vzpostavitev prejšnjega stanja, mu prepovedalo bodoča tovrstna motilna dejanja ter mu naložilo v plačilo tožničine pravdne stroške.

2. Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je obrazložitev izpodbijane sodbe protispisna, saj je dokazni postopek pokazal, da je imel sporni prostor v posesti in ga je uporabljal, tožnica pa posesti ni imela. zato je zgrešeno stališče sodišča, da je toženec vrata zamenjal, ker je hotel pridobiti posest nad drvarnico. Resnicoljubno je izpovedal, da je sporna vrata, ki vodijo v malo delavnico, poškodoval, zato jih je zamenjal. Povedal je tudi, da ga je tožnica vprašala, če ji da ključ, čemur ni nasprotoval, je pa želel, da mu povrne polovico stroškov. Tožnica ni pristala in je sprožila pravdo. V postopku se je izkazalo, da v drvarnici ni imela ničesar, kar bi bilo njena last. V nadaljevanju ponavlja navedbe, kako je prišlo do izgradnje spodnje drvarnice, kar je pomembno zato, ker je nelogična ocena sodišča, da si je posest šele moral pridobiti z menjavo vrat. Tožnica je tista, ki posesti nikoli ni imela oziroma jo je opustila in je ni izvajala. Toženec je imel ključ in je drvarnico tudi uporabljal. Sodišče ni dovolilo razčiščevanja glede odklopa električne energije in mu je odvzelo možnost obravnavanja. Tožnica ni vedela, kaj ima toženec v drvarnici, kar kaže na to, da je ni uporabljala. Nemogoče je, da bi bili vsi predmeti, razvidni iz fotografij, novi, ker jih je preveč. Navaja, da je opozoril, da je mediacijski postopek tajen, sodišče pa se o tem ni izreklo, temveč je pričam dovolilo, da so izpovedovale, kaj naj bi jim toženec ob neki priložnosti povedal. Sodišče je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka. Priče, ki jim je sodišče poklonilo vero, so izpovedale ravno nasprotno, kot ugotavlja sodišče. Hkrati ni verjelo toženčevim pričam, ki so potrdilo njegove ugotovitve. V nadaljevanju povzema izpovedbe posameznih prič, izpodbija zaključke prvostopenjskega sodišča in ponuja svoje. Vse tožničine priče so vedele izpovedati le o uporabi kosilnice, ne pa o posesti drvarnice, poleg tega pa se tudi za kosilnico ni vedelo, ali in kdaj se je nahajala v spornem prostoru. Opozarja, da zmotno povzemanje izpovedi priče J. G., ki ovrže tožničino izpoved. V nadaljevanju opozarja še na ostale izpovedi prič, ki jim sodišče prve stopnje neutemeljeno ni verjelo. Sklepno opozarja, da je tožnica sama izpovedala, da je poleti 2016 odnesla kosilnico, torej je opustita posest, nihče pa ni zatrjeval, da je drvarnico uporabljala še za kaj drugega. V zvezi s stroški postopka navaja, da jih je sodišče neutemeljeno priznalo tožnici za pregled dokumentacije, priznalo ji je preveč kilometrov za prihod na narok ter za odsotnost odvetnika iz pisarne. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela tožnica izključno posest nad sporno malo drvarnico, dokler toženec ni zamenjal vhodnih vrat in ključavnice ter tožnici ni izročil ključev. Toženec skuša prepričati pritožbeno sodišče, da tožnica posesti sploh ni imela, temveč jo je imel izključno on. To pritožbeno tezo ovrže že z lastno izpovedbo, podano v postopku pred sodiščem prve stopnje, da je imela tožnica v spornem objektu vrtno kosilnico, ki se je najbrž tudi uporabljala, saj je bil vrt vedno pokošen, da imela tožnica ključe spornega objekta in da je možno, da je dvajsetkrat na dan vstopila objekt, vendar je on ni videl1. Tožnica je že v tožbi navedla, da je imela v tem prostoru shranjene različne stvari2, v prvi pripravljalni vlogi pa jih specificirala: razno priročno orodje, vrtno orodje, kosilnico za travo, samokolnico, večje plastične sode3 ...Ne drži torej pritožbena navedba, da tožnica svoje posesti ni zatrjevala in da je ni vsebinsko zapolnila ter da je bila kosilnica edina stvar, ki jo je tam imela. Toda to sploh ni pravno odločilno. S tem ko je tožnica odpeljala kosilnico (četudi bi bilo res, da bi bila to edina stvar, ki bi bila tam shranjena), ni opustila posesti, kot zmotno meni pritožnik. Tožnica je namreč imela ključ, torej je lahko dostopala vedno, kadar je želela, zato je bil njen animus possidendi, ki za obstoj posesti zadošča, vedno prisoten4. Če bi tožnica ne imela ključa, bi bilo tudi nelogično, da bi ji ga toženec proti plačilu5 ponujal (kar priznava tudi v pritožbi6). Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožnica imela posest, je torej pravilen. Drugo vprašanje pa je, ali je bila ta posest izključna ali ne (in bi šlo v takem primeru za soposest s tožencem), a to na odločitev o tožbenem zahtevku ne vpliva, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Soposest se lahko izvršuje tako, da več oseb poseduje stvar skupaj ali pa da vsak od njih izključno poseduje določen del stvari (25. člen SPZ). V razmerju med soposestniki se šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti (35. člen SPZ).

7. Izhajajoč iz dejanskega stanja, da je tožnica posest imela, je imel, četudi bi vse pritožbene navedbe glede toženčeve posesti držale in bi jim pritožbeno sodišče pritrdilo, pritožnik lahko kvečjemu soposest. Ker ni sporno, da je vrata in ključavnico zamenjal, tožnici pa ključev ni izročil, je samovoljno spremenil dotedanji način izvrševanja posesti in tožnico oviral pri njeni dotedanji uporabi male drvarnice. Njegovo dejanje je torej (ob ugotovitvi, da je tožnica posest imela, do česar se je pritožbeno sodišče opredelilo že zgoraj) motilno, zato je tožničin tožbeni zahtevek utemeljen v vsakem primeru.

8. Pritožbeno sodišče se z ostalimi pritožbenimi navedbami (glede pritožnikove posesti, izgradnje drvarnice itd.) ne bo ukvarjalo, ker ne vplivajo na odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP). To velja tudi glede zatrjevanih absolutno bistvenih kršitev postopka (razčiščevanje dejanskega stanja v zvezi z električno energijo ter izdajanje tajnih podatkov iz mediacije), saj se nanašata na dejansko stanje v zvezi z (ne)obstojem toženčeve posesti nad spornim prostorom. Ta dva dejanska sklopa ne moreta vplivati na zaključek, da je imela tožnica najmanj prek posedovanja ključa posest (in voljo posedovati), to pa zadošča za ugoditev njenemu tožbenemu zahtevku.

9. 9. Delno pravilna je toženčeva graja odmerjenih stroškov, in sicer v delu, ko navaja, da razdalja Maribor - Črnomelj ni 220 km. Pritožbeno sodišče prek vpogleda v splet7 ugotavlja, da je ta (odvisno od izbire poti) med 188 in 209 km, a je vezano na pritožbeni predlog (prvi odstavek 2. člena ZPP), da je ta 210 km. Tožnici torej pripada 2 x 420 km, skupaj 840 km. Ne drži, da je sodišče tožničinemu pooblaščencu priznalo previsoko postavko iz naslova odsotnosti iz pisarne. Pot, za katero je pritožbeno sodišče pritožniku po njegovem predlogu priznalo kilometrino, znaša po spletnih podatkih 2 uri in 48 minut8. Neutemeljena je tudi pritožbena graja priznanih točk za pregled listin. Logično je, da pooblaščenec pred vložitvijo tožbe pregleda listine, za kar mu pripade plačilo (2. točka tar. št. 39 OT). Za kilometrino je pritožbeno sodišče tožnici namesto 2 x 162,80 EUR priznalo 2 x 155,40 EUR, zato znašajo njeni stroški skupaj 1.769,17 EUR9 (3. točka 365. člena ZPP).

10. V preostalem s pritožbo uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 366. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11. Pritožnik je s pritožbo uspel v minimalnem obsegu, tožnica pa s svojim odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zato njen strošek za pravdo ni bil potreben, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. in prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
1 Izpoved toženca na naroku 16. 2. 2017, list. št. 28 v spisu.
2 Točka I tožbe, prvi odstavek, list. št. 2 v spisu.
3 Točka III pripravljalne vloge s 24. 1. 2017, četrti odstavek, list. št. 17 v spisu.
4 Sklep VSL 3198/2009 s 3. 11. 2009.
5 Morebitni obligacijski zahtevek toženca proti tožnici ne izključuje protipravnosti (tretji odstavek 33. člena SPZ).
6 Stran 3 pritožbe, drugi odstavek.
7https://www.viamichelin.com/web/Routes?departure=24%20Mlinska%20Ulica%2C%20Maribor%2C%20Slovenia&departureId=34MTE2MTN2ZzFtMjI0NDI0LjA0MjFjejEwNTQweG9jY05EWXVOVFU0TkRNPWNNVFV1TmpVME56az1jTkRZdU5UVTNOREk9Y01UVXVOalUwTmpjPWNORFl1TlRVNE5ETT1jTVRVdU5qVTBOems9MGRNbGluc2thIFVsaWNh&arrival=trg%20svobode%201%20%C4%8Crnomelj&arrivalId=34MTE2MTQxMGtiMTEzMS4wNDQ1NHQxMDU2MHR1aWNORFV1TlRjd09ERT1jTVRVdU1Ua3lPVE09Y05EVXVOVGN3TlRRPWNNVFV1TVRrek1EST1jTkRVdU5UY3dPREU9Y01UVXVNVGt5T1RNPTBiVHJnIFN2b2JvZGU=&index=0&vehicle=0&type=0&distance=km¤cy=EUR&highway=false&toll=false&vignette=false&orc=false&crossing=true&caravan=false&shouldUseTraffic=false&car=hatchback&fuel=petrol&fuelCost=1.36&allowance=0&corridor=&departureDate=&arrivalDate=&fuelConsumption=
8 Glej opombo 7.
9 Glej stroškovnik na list. št. 41. Razlika v kilometrini znaša 2x7,40 EUR.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 25, 33, 33/3, 35
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 2, 2/1

Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Odvetniška tarifa (2015) - tarifna številka 39, 39-2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
28.03.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE2NjAy