VSL Sodba I Cp 1512/2017

Jedro

Dolžnik je na toženko z različnimi pravnimi posli prenesel solastniške deleže večjega števila nepremičnin. Čeprav so nepremičnine obremenjene s hipoteko oziroma zemljiškim dolgom, to še ne pomeni, da so brez vrednosti, kot zmotno razloguje pritožba. Prvo sodišče je poudarilo, da terjatve, zavarovane z zastavno pravico na nepremičninah, še niso vse zapadle v poplačilo. Hipoteka predstavlja le obliko zavarovanja, pri čemer pa ni nujno, da bo upnik svojo pravico izkoristil in jo uveljavljal. Toženka ima ob zapadlosti možnost terjatve poravnati bančni organizaciji, kar bo imelo za posledico prenehanje zastavnih pravic.

Toženka je glede posebnega premoženja, ki naj bi bilo njena last, podala le hipotetične navedbe. Ni pa uspela izpodbiti zatrjevanj tožnika, da je premoženje, zajeto v pogodbah, skupno premoženje toženke in dolžnika, ki sta ga pridobila v času trajanja njune zakonske zveze ter, da sta deleža na tem premoženju enaka. Njena zatrjevanja v zvezi s posebnim premoženjem in njeno izvirno pridobitvijo lastninske pravice so bila nekonkretizirana in brez ustreznih dokazov.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek glede "stroškov tega pravdnega postopka" v točkah 1.b, 2.a, 3.b in 4 zavrne.

II. Sicer se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je v celoti ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku ter odločilo, da so pogodbe, navedene v točkah 1 do 3, ki jih je A. A. sklenil s toženko, nasproti tožniku brez pravnega učinka do višine njegove terjatve iz pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 325/2013-I z dne 17. 3. 2014, in sicer v višini glavnice 95.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2013 dalje, ter pravdnih stroškov v višini 4.153,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 10. 2014 dalje kot tudi stroškov tega pravdnega postopka.

Toženki je bilo naloženo, da je dolžna dopustiti izvršbo na nepremičninah, navedenih v 4. točki izreka izpodbijane sodbe, za izterjavo dolžnikove terjatve v višini glavnice 95.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2013 dalje in pravdnih stroškov v višini 4.153,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 10. 2014 dalje ter stroškov tega pravdnega postopka. V 5. točki je bilo toženki naloženo povračilo 4.628,85 EUR tožnikovih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku.¹ Meni, da je tožnik postavil pravilen oblikovalni, a napačen dajatveni zahtevek. Pri določenih nepremičninah je vknjižena lastninska pravica toženke dvakrat po 1/2, ker je imela solastninsko pravico na teh nepremičninah do polovice že pred sklenitvijo darilne pogodbe z dolžnikom A. A. Iz zemljiškoknjižnih izpiskov izhaja, da ID osnovna položaja pri teh nepremičninah nista enaka, čeprav sta bila ob vložitvi tožbe in izdaji sodbe oba v imetništvu toženke. Tako je npr. pri nepremičnini ID znak 0000 pri ID osnovnem položaju 001 med omejitvami vknjižena le hipoteka, pri ID osnovnem položaju 002 pa sta med omejitvami vknjižena tako hipoteka kot tudi zemljiški dolg. Navedena osnovna položaja sta v bistvenem različna, saj je eden od osnovnih položajev obremenjen tudi z zemljiškim dolgom. Čeprav je lastninska pravica toženke vknjižena pri obeh deležih do 1/2 navedenih nepremičnin, sta osnovna položaja v bistvenem različna, saj je eden od osnovnih položajev obremenjen tudi z zemljiškim dolgom. Tako ni jasno, na katero polovico se zahtevek nanaša, saj sta pravna položaja v bistvenem različna. Ker ni jasno, na katerih pravnih položajih nepremičnin je toženka dolžna dopustiti izvršbo, je tožnikov zahtevek nedoločen in neizvršljiv. Tožnik bi moral navesti, na katerem pravnem položaju je toženka dolžna dopustiti izvršbo. Obe polovici navedenih nepremičnin nimata enake vrednosti, ker je ena od polovic obremenjena z zemljiškim dolgom, oziroma hipoteko, druga polovica pa ne, zato bi s prodajo "napačne" polovice prišlo do hudega in neupravičenega posega v pravico toženke do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Ker je zahtevek nedoločen in neizvršljiv, bi moralo sodišče tožbo v tem delu zavreči.

Prvo sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo oblikovalnemu in dajatvenemu zahtevku glede stroškov tega pravdnega postopka. Upnik lahko z vložitvijo izpodbojne tožbe izpodbija le učinek pravnega dejanja njegovega dolžnika do višine upnikove terjatve. Sodišče pa je v obravnavani zadevi odločilo, da sporni pravni posli nimajo pravnega učinka nasproti tožniku tudi kar se tiče stroškov tega pravdnega postopka. Za takšno odločitev ni nikakršne pravne podlage, saj je mogoče pravna dejanja dolžnika izpodbijati le glede terjatve tožnika do dolžnika in ne glede morebitnih terjatev do toženke.

Dolžnik s pravnimi posli svojega premoženja ni v ničemer zmanjšal, saj nepremičnine nimajo vrednosti. Obveznost, za katero nepremičnina jamči, je bistveno višja od njene vrednosti. Sodišče se s tem ni obrazloženo ukvarjalo, zato je bila toženki kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave RS in pravica do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.

Sodišče po vsebini ni presojalo toženkinega ugovora, da so bile določene nepremičnine dejansko v njeni lasti in je šlo zgolj za priznanje lastninske pravice. Toženka je v postopku trdila, da ni šlo za darilo, ampak za izvirno pridobitev lastninske pravice. Sodišče se do teh ugovorov ni opredelilo, zato so podane kršitve, navedene že zgoraj. Sodba je obremenjena tudi s kršitvijo določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je v njej navedeno, da toženka sploh ni zanikala dejstva o neodplačni izročitvi deleža A. A. Toženka je navedbe o izvirni pridobitvi lastninske pravice podala v pripravljalni vlogi z dne 6. 10. 2015.

Uveljavlja tudi pritožbeni razlog napačno ugotovljenega dejanskega stanja, saj bi moralo sodišče ugotoviti, da dolžnik toženki ni podaril nepremičnin, temveč je šlo zgolj za priznanje lastninske pravice, ki je obstajala že pred tem, vendar ni bila vpisana v zemljiško knjigo.

Zmotna je presoja sodišča glede dolžnikove neplačevitosti. Priča A. A. je izjavil, da še nekaj let ne bo mogel poravnati tožnikove terjatve. Iz njegove izjave izhaja, da svoje obveznosti do drugih upnikov poplačuje, v letu ali dveh pa bo na vrsti tožnik. Prejema visoke dohodke in ničesar ne skriva, tako da je le še vprašanje časa, kdaj bo prišlo do poplačilo tožnika. O vseh teh dejstvih se sodišče sploh ni izjavilo in sodba o tem nima razlogov.

Pritožnica prilaga aneks št. 2 k sporazumu o delitvi skupnega premoženja SV 574/2013 z dne 11. 7. 2013, ki so ga 8. 4. 2016 sklenili toženka, dolžnik in B. B. Sporazum je bil sklenjen po izdaji izpodbijane sodbe, zato ga toženka do prvega naroka za glavno obravnavo ni mogla predložiti. Kot izhaja iz priloženega notarskega zapisa, je skupno premoženje nekdanjih zakoncev nastalo na podlagi številnih vlaganj toženkine matere B. B. Darilo enega od staršev otroku ne predstavlja skupnega premoženja, ampak posebno premoženje tega zakonca. Toženka je sicer to zatrjevala že pred naslovnim sodiščem, ki pa njenim navedbam iz nepojasnjenih razlogov ni sledilo in jih je označilo za nekonkretizirane.

Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje drugemu sodniku. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo pritrjuje pravnim naziranjem, argumentaciji in zaključkom prvega sodišča. Predlaga, da pritožbeno sodišče toženkino pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določbe 255. člena Obligacijskega zakonika,² ki ureja izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika, storjenih v škodo upnikov. Pritožbeni ugovor o nedoločenosti in neizvršljivosti dajatvenega tožbenega zahtevka ni utemeljen. Opozarjanje na različnost ID osnovnih položajev pri določenih nepremičninah ne more imeti posledic, za katere se zavzema pritožba. V pritožbi izpostavljena dilema odpade, če se dajatveni zahtevek iz 4. točke upošteva skupaj z oblikovalnimi zahtevki iz 1. do 3. točke izreka izpodbijane sodbe. V tem primeru je povsem jasno, na katero polovico se zahtevek nanaša. Pritožba zmotno meni, da gre pri dajatvenem zahtevku iz 4. točke izreka za problem nedoločenosti in neizvršljivosti. Zahtevek, kot ga je oblikoval tožnik, je v zadostni meri določen in je tudi izvršljiv, saj je toženka v celoti lastnica nepremičnin, izpostavljenih v pritožbi, zato je opozarjanje na osnovne položaje irelevantno. Njej ugovor je vsebinski, na distinkcijo pri ID osnovnih položajih pa bi morala opozoriti že tekom pravdnega postopka.

6. Dolžnik A. A. je na toženko z različnimi pravnimi posli prenesel solastniške deleže večjega števila nepremičnin, natančno specificiranih v točkah 1 do 3 izreka izpodbijane sodbe. Čeprav so nepremičnine obremenjene s hipoteko oziroma zemljiškim dolgom, to še ne pomeni, da so brez vrednosti, kot zmotno razloguje pritožba. Glede tega ugovora je sodišče prve stopnje podalo povsem ustrezno obrazložitev v točki 10 izpodbijane sodbe, zato so zatrjevanja o kršitvah ustavnih pravic neutemeljena. Prvo sodišče je poudarilo, da terjatve, zavarovane z zastavno pravico na nepremičninah, še niso vse zapadle v poplačilo. Hipoteka predstavlja le obliko zavarovanja, pri čemer pa - kot pravilno ugotavlja prvo sodišče - ni nujno, da bo upnik svojo pravico izkoristil in jo uveljavljal. Toženka ima ob zapadlosti možnost terjatve poravnati bančni organizaciji, kar bo imelo za posledico prenehanje zastavnih pravic.

7. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitev prvega sodišča, saj je toženka glede posebnega premoženja, ki naj bi bilo njena last, podala le hipotetične navedbe. Ni pa uspela izpodbiti zatrjevanj tožnika, da je premoženje, zajeto v pogodbah, skupno premoženje toženke in A. A., ki sta ga pridobila v času trajanja njune zakonske zveze ter, da sta deleža na tem premoženju enaka. S to ugotovitvijo je sodišče odgovorilo tudi na toženkin ugovor v zvezi z nepremičninami iz aneksa k sporazumu o delitvi skupnega premoženja, sklenjenega v obliki notarskega zapisa SV 745/2013 z dne 13. 9. 2013. Glede na podano toženkino trditveno podlago in odsotnost konkretnih dokazov se prvemu sodišču s tem aneksom ni bilo treba posebej ukvarjati, za kar se sicer zavzema pritožba. Toženka je v izpostavljeni pripravljalni vlogi z dne 6. 10. 2015 podala golo navedbo, da je bila lastnica nepremičnin, na katerih ji je A. A. priznal lastninsko pravico na podlagi skupnega premoženja, že ob sami pridobitvi tega premoženja. Te trditve ni ustrezno argumentirala, niti je ni podprla z dokazi, pri čemer pa aneks, na katerega se v pritožbi sklicuje, ob razumnih in življenjskih argumentih tožnika ne more predstavljati zadostnega dokaza. Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve tako podalo povsem ustrezno argumentacijo v zvezi s toženkinimi zatrjevanji o njeni izvirni pridobitvi lastninske pravice. Tudi aneks št. 2 k sporazumu o delitvi skupnega premoženja SV 574/2013 z dne 11. 7. 2013, ki so ga 8. 4. 2016 sklenili toženka, dolžnik in toženkina mati, ne more imeti želene teže. Gre za sporazum, ki ga je toženka predložila šele v pritožbenem postopku, zato ga pritožbeno sodišče - skladno z določbo 337. člena ZPP - ne more upoštevati. Toženka bi morala trditveno podlago o številnih vlaganjih njene matere B. B. v skupno premoženje nekdanjih zakoncev, podati že tekom pravdnega postopka. Prav tako bi morala zatrjevanja o tem, da naj bi šlo za materino darilo njej ter da to predstavlja njeno posebno premoženje, podati tekom postopka. Vendar pa so bila njena zatrjevanja v zvezi z posebnim premoženjem in njeno izvirno pridobitvijo lastninske pravice nekonkretizirana in brez ustreznih dokazov. Navedenega pa v pritožbenem postopku ni mogoče popravljati. Toženka je bila v postopku izrazito pasivna, saj niti ni izkoristila možnosti, da bi svoja stališča predstavila v izpovedbi. Priča A. A. pa sklenjenih pravnih poslov ni hotel komentirati in ni potrdil toženkinih zatrjevanj o obstoju njenega posebnega premoženja.

8. Neplačevitost dolžnika je sodišče prve stopnje prepričljivo, in ob odsotnosti kakršnihkoli kršitev določb pravdnega postopka, argumentiralo v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Upnikova terjatev je bila pravnomočno ugotovljena že v letu 2014, a dolžnik A. A. do zaključka glavne obravnave ni poravnal ničesar, kar tudi sam priznava. V svojem zaslišanju je povedal, "da jo bo poravnal enkrat v bodočnosti in to je vse, kar lahko pove". V zvezi s plačevanjem obveznosti do drugih upnikov je pojasnil, "da jih bo plačeval še nekaj časa, kakšno leto, dve, ne ve, odvisno pač". Njegov odgovor je prvo sodišče povzelo v ugotovitvi, da tožnikove terjatve še nekaj let ne bo mogel poravnati. Ugotovitev prvega sodišča je povsem v soglasju s tistim, kar je v svojem zaslišanju navedel dolžnik A. A. O kakršnikoli protispisnosti, na katero opozarja pritožba, tako ni moč govoriti. Tudi pritožbena zatrjevanja o dolžnikovih visokih prihodkih nimajo opore v pričini izpovedbi. Priča A. A. je izrecno zanikal, da ima dobro plačo. Pojasnil je, "da je bilo podjetje ustanovljeno leto in pol nazaj in da je treba vlagati v razvoj, sredstva ne morejo biti samo za plače". Njegova izpovedba se je odrazila v pravilni ugotovitvi prvega sodišča, da dolžnik ne more poravnavati dolgov do svojih upnikov, konkretno do tožnika. Slednji bo po izpovedbi priče prišel na vrsto za poplačilo enkrat v bodočnosti. Priča pa nikakor ni zatrdila, da bo to res čez leto ali dve, saj je takoj na to dodala, "da ne ve, da je pač odvisno". Tudi v tem delu je sodba izpostavila vse relevantne razloge in se opredelila do bistvenih vprašanj ter pravilno povzela izpovedbo zaslišane priče A. A..

9. Pritožba pa pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je ugodilo oblikovalnemu in dajatvenemu zahtevku glede stroškov tega pravdnega postopka. Stroški tega pravdnega postopka ne predstavljajo dolga A. A. Institut, ki se ga je poslužil tožnik, ni namenjen preventivnemu pravnemu varstvu. Stroški tega pravdnega postopka so nastali v razmerju do toženke, pri čemer je vprašljiva tudi njihova zapadlost. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1. do 4. točki spremenilo tako, da je zahtevek glede stroškov tega pravdnega postopka zavrnilo.

10. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu pa je pritožbo zavrnilo, saj tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP) in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Pritožnik je s pritožbo uspel le v minimalnem delu, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom istega zakona). Odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi sodišča druge stopnje, zato strošek, ki ga je imel tožnik z njegovo vložitvijo, nosi sam.

-------------------------------
¹ V nadaljevanju: ZPP.
² V nadaljevanju: OZ.

Datum zadnje spremembe:

28.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba Cp 172/2021
• VSL Sodba II Cp 386/2017
• VSL sodba I Cp 736/2013