VSL Sklep I Cp 2658/2017

Jedro

Sodišče odloča o dovolitvi nujne poti samo v okviru predloga. Če ugotovi, da nujne poti tam, kjer je bila predlagana, glede na predpisane zakonske pogoje ni mogoče dovoliti, predlog zavrne.

Sodišče mora v postopku odločanja o ustanovitvi nujne poti oziroma razširitvi služnosti ugotoviti, kakšne so potrebe predlagateljev oziroma kakšna je redna raba njihovih nepremičnin.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (I. točka izreka) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo vse (skupaj štiri) predloge za ustanovitev nujne poti oziroma razširitev služnostne pravice vožnje po obstoječi, v naravi vidni makadamski poti, ki poteka po nepremičninah prvih treh nasprotnih udeležencev. Lastnici sosednje nepremičnine (A. A.) in Občini ... pa je priznalo lastnost udeleženk v postopku.

2. Predlagatelji se v pritožbi sklicujejo na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagajo spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek drugemu sodniku prve stopnje. Sodišču očitajo, da ni pojasnilo, zakaj je zavrnilo njihov predlog, ko pa hkrati ugotavlja, da obstoječa pot predstavlja najprimernejši dostop do nepremičnin predlagateljev. Ni res, da je bila s sodbo P 303/87 Temeljnega sodišča v Kranju, Enote v Radovljici, že določena služnostna pravica v korist predlagateljev. Ti namreč kljub sodbi nimajo urejenega zemljiškoknjižnega dostopa do javne ceste. Poleg tega je sodišče zmotno ocenilo zahtevno širino poti. Sprva so res predlagali fizično razširitev obstoječe poti, vendar nazadnje vztrajajo le pri 2,5 m širokem koridorju. Za takšno pot pa je tudi na najožjem delu dovolj prostora. Po ugotovitvah izvedencev je obstoječa pot tam široka 2,64 m. Zmotno je zato stališče izpodbijanega sklepa, da nujna pot v predlagani širini ni mogoča. Smetarsko vozilo že zdaj vozi po tej poti, na ogledu pa jo je brez težav prevozil tudi traktor s prikolico. Sodišče se je brez potrebe ukvarjalo s prometno varnostjo, saj ne gre za cesto, ampak za dostopno pot. Predlagatelji poudarjajo, da druge poti nimajo. Sodišče kljub dolgotrajnemu postopku ni ugotovilo, kakšne so potrebe predlagateljev za redno rabo njihovih nepremičnin in kakšna je dejanska širina obstoječe poti. Predlagatelji zato menijo, da jim je bila v postopku kršena pravica do hitrega in poštenega sojenja.

3. Na pritožbo so odgovorili prvi trije nasprotni udeleženci, ki predlagajo njeno zavrnitev. Obrazloženo nasprotujejo pritožbenim trditvam in pritrjujejo razlogom izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep oprlo na naslednje ugotovitve:

- nepremičnine predlagateljev imajo potrebno povezavo z javno cesto,

- obstoječa pot v širini 2 m, ki jo predlagatelji že uporabljajo, je najprimernejši dostop do predlagateljev oziroma njihovih nepremičnin,

- pot na eni strani omejuje oporni zid in nad njim plazeč teren, na drugi strani pa stavba grajskega mlina, last tretjega nasprotnega udeleženca,

- prosta širina med zadnjim delom navedenega objekta in podpornim zidom znaša 2,64 m, kar omogoča normalno prevoznost za vsa osebna vozila,

- promet vozil večjih dimenzij po sporni poti že zdaj ni mogoč oziroma ni varen,

- služnost poti v širini 2 m obstaja, širša pot (2,5 m ali več) pa zaradi narave zemljišča ni mogoča,

- nujna pot, ki so jo predlagali nasprotni udeleženci, je sicer veliko daljša, a bi se lahko izkazala za edino možno in dopustno.

6. Sodišče dovoli nujno pot za nepremičnino, ki nima za redno rabo potrebne povezave z javno cesto ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški; pri tem upošteva načelo sorazmernosti in načelo čim manjše obremenitve tuje nepremičnine (88. in 89. člen Stvarnopravnega zakonika).

7. Sodišče odloča o dovolitvi nujne poti samo v okviru predloga. Če ugotovi, da nujne poti tam, kjer je bila predlagana, glede na predpisane zakonske pogoje ni mogoče dovoliti, predlog zavrne. Zmotno je torej pritožbeno stališče, da sodišče v tovrstnih postopkih ni vezano na predlog. Pač pa pritožniki utemeljeno očitajo sodišču prve stopnje, da so razlogi, s katerimi je pojasnilo zavrnitev njihovih predlogov, pomanjkljivi in zmotni ter deloma nerazumljivi in protislovni.

8. Vprašljiva je že ugotovitev izpodbijanega sklepa, da imajo (vse) nepremičnine predlagateljev potrebno zvezo z javno cesto. Pritožba se v zvezi s tem sklicuje na sodbo Temeljnega sodišča v Kranju, Enote v Radovljici, P 303/87 z dne 21. 6. 1988, s katero naj bi bila določena služnostna pravica vožnje in hoje le v korist parcele št. 265, ne pa tudi v korist parcel št. 264/1 in 264/3, vse k. o. X; pot naj bi potekala zgolj po parceli št. 230/2 iste k. o. in ne tudi po parcelah št. 230/1 in 231. Brez dvoma gre za odločilna dejstva, vendar razlogi izpodbijanega sklepa ne omogočajo odgovora na navedene pritožbene trditve. Za povrh celo izvedenec geodet ni mogel pojasniti, kje v naravi naj bi potekala trasa navedene služnostne poti. Sicer pa se je sodišče v dokaznem postopku lahko samo prepričalo, da je služnostna pot v sedanji širini 2 m, razen za vožnjo osebnih vozil, preozka. V takšnem primeru lahko služnostni upravičenec predlaga nujno pot, če lastnik služečega zemljišča drugače ne pristane na razširitev služnosti.

9. Nadalje izpodbijani sklep nima jasnih ugotovitev o tem, kakšne so sploh potrebe predlagateljev oziroma kakšna je redna raba njihovih nepremičnin. Iz spisa je mogoče razbrati, da se zdaj s kmetijstvom ukvarja le še tretja predlagateljica. Kakšno konkretno dejavnost opravlja, v kakšnem obsegu in kakšno kmetijsko mehanizacijo potrebuje v ta namen, iz izpodbijanega sklepa ni razvidno. Ugotovljena ni niti frekvenca voženj, čeprav gre za dejstva, od katerih je odvisna presoja nujnosti predlagane poti in sorazmernosti posega v nepremičnine nasprotnih udeležencev. Dostava kurilnega olja načeloma ne predstavlja redne uporabe, ni pa izključeno, da je v obravnavanem primeru drugače; vendar sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kako pogosto, v kakšnih količinah in za kakšne namene predlagatelji potrebujejo takšno dostavo, niti s kakšnimi vozili bi jo bilo mogoče opraviti, upoštevaje širino sporne poti. Prav tako sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kako so imeli predlagatelji ob dejstvu, da ta postopek že traja več kot 28 let, doslej urejen odvoz smeti in kako so opravljali potrebne vožnje s kmetijsko mehanizacijo. Ob tem ni mogoče spregledati dejstva, da je bil na ogledu uspešno opravljen preizkus vožnje s traktorjem širine 2,3 m, iz česar je mogoče sklepati, da predlagana širina nujne poti (2,5 m) vendarle zadošča.

10. Sodeč po zadnji skici izvedenca geodeta z dne 4. 4. 2017, za predlagano nujno pot ne bi bilo treba razširiti obstoječe makadamske poti. Ker je ta na najožjem delu široka 2,64 m, je nerazumen zaključek izpodbijanega sklepa, da je predlagana širna nujne poti, ki naj bi potekala po obstoječi poti, nemogoča. Očitno protislovna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bila "edina možna in dopustna" tista nujna pot, ki so jo predlagali nasprotni udeleženci. Ker so se ti med postopkom sklicevali na več drugih možnih poti, ni jasno, katero od njih ima sodišče v mislih. Predvsem pa izpodbijani sklep uvodoma ugotavlja, da je najprimernejša ravno tista pot, ki so jo predlagali in jo že uporabljajo predlagatelji.

11. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijani sklep zaradi naštetih pomanjkljivosti ne dosega predpisanega standarda obrazložitve sodne odločbe, zato ga ni mogoče preizkusiti. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Te v pritožbenem postopku ni mogoče odpraviti, zato je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi in prvi sklep v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

12. Predlagana dodelitev zadeve drugemu sodniku ne bi bila smotrna, upoštevaje dolgotrajnost postopka ter s tem povezano obsežnost zbranega trditvenega in dokaznega gradiva. Ugotovljene pomanjkljivosti v postopku bo zagotovo lahko najhitreje odpravila prav sodnica, ki je doslej obravnavala zadevo. V ta namen bo zadoščala izdaja novega sklepa, brez ponovne obravnave.

13. Sodišče prve stopnje bo moralo pri obrazložitvi svoje ponovne odločitve odgovoriti na vsa nakazana vprašanja, zlasti pa bo moralo, upoštevaje izvedene dokaze, skrbneje in celovito utemeljiti svojo presojo obstoja oziroma neobstoja zakonskih pogojev za predlagano določitev nujne poti.

14. Pritožbeni stroški niso bili priglašeni.

15. Določbe ZPP, ki so navedene v tem sklepu, so bile pri odločanju o pritožbi uporabljene na podlagi 37. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP).

Datum zadnje spremembe:

28.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 330/2012
• VSL Sklep II Cp 1572/2019
• VSC Sklep Cp 80/2020