VSL Sklep I Cp 189/2018

Jedro

Posest je zaščitena zaradi varstva obstoječega pravnega reda in miru. Smisel posestnega varstva je vzdrževanje dejanskega stanja, omejevanje samovoljnega uveljavljanja zatrjevanih pravic in s tem preprečevanje posledic, ki zaradi samovoljnih posegov lahko vplivajo na pravni red in razmerje med ljudmi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva, da toženca vzpostavita prejšnje posestno stanje na poslovnih prostorih v 2. kleti blagovnice na naslovu .... tako, da izročita ključe, odstranita varnostnika, ji omogočita vstop in vrneta v posest stvari: trgovsko blago, arhivsko dokumentacijo, personalne mape, načrte nepremičnin in ostale, iz poslovnih prostorov odstranjene stvari. Zavrnjena sta tudi zahtevek za prepoved bodočih motilnih dejanj ter predlog za izdajo začasne odredbe za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti prvo toženi stranki v višini 856,77 EUR, drugo toženi stranki pa v višini 315,18 EUR.

2. Zoper sklep v celoti se pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa tako, da bo zahtevku in predlogu za izdajo časne odredbe ugodeno, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da je prvo tožena stranka dan pred prvim narokom vložila 14 strani dolgo vlogo, ki je bila pooblaščencu tožeče stranke vročena manj kot 24 ur pred narokom. V vlogi prvo tožena stranka ne ponavlja navedb, dejstev in pravnih naziranj, temveč izčrpno in argumentirano problematizira navedbe tožeče stranke in dodaja nove navedbe, argumente ter dokaze. Zaradi proučitve te vloge - da bi se tožeča stranka izjasnila, na katere navedbe na naroku ne more odgovoriti - je sodišče narok prekinilo za 37 minut. Táko ravnanje ocenjuje za nesprejemljivo in ocenjuje, da bi ji moralo biti omogočeno, da na vlogo odgovori v roku 8. dni. Gre za kompleksen postopek, ki ga sodišče v tej pravdi obravnava samo v enem delu. Pooblaščenec bi se zato moral posvetovati s stranko, dopolniti navedbe in odgovoriti na navedbe prvo tožene stranke. Ker takojšnji izdaji začasne odredbe tožeča stranka ni nasprotovala, do zastoja v postopku ne bi prišlo. V primeru tako kompleksnih vlog je treba stranki dodeliti rok za odgovor in narok preložiti. Ker to ni bilo storjeno, je podana kršitev pravice do izjave - kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Ravnanje tožencev označuje za protipravno. Ker se izvršilni naslov in sklep o izvršbi I 4093/2015 z dne 27. 12. 2016 ne nanašata na tožečo stranko, je poseg tožencev v tožnikovo posest protipraven. Drugo tožena stranka - sodni izvršitelj je postopek izpraznitve in izročitve poslovnih prostorov opravljal na podlagi sklepa o izvršbi, izdanega zoper družbo D. d.o.o. - v stečaju in ne zoper tožečo stranko. Zato ne soglaša, da ni podana predpostavka samovoljnega in protipravnega ravnanja tožencev. Pri presoji te predpostavke ni avtomatizma. V pravdi zaradi motenja posesti mora sodišče preveriti, ali sodna poravnava in sklep o izvršbi temeljita na zakonu; zlasti zato, ker se izvršilna dejanja opravljajo zoper osebo, ki ni dolžnik. Pomembno vprašanje je domet sklepa o izvršbi; ali učinkuje zoper tretjega oz. zoper vse posestnike nepremičnine, ki je predmet izvršbe. Razčleniti bi bilo treba, ali je sodno poravnavo sploh mogoče izvršiti na način, kot je to storila prvo tožena stranka in ali je na podlagi sklenjene sodne poravnave izvršbo na izpraznitev in izročitev nepremičnine zoper stečajnega dolžnika sploh mogoče dovoliti. Ker to ni ugotovljeno, je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Upoštevati je treba vsebino sodne poravnave in dejstvo, da družba D. d.o.o. - v stečaju spornih poslovnih prostorov nikoli ni imela v posesti, kar je stečajni upravitelj priznal v dopisu z dne 25. 9. 2017 in odgovoru na zahtevek FURS z dne 13. 7. 2017. Zato se ni mogel zavezati izprazniti in izročiti poslovne prostore v posest. Zavezal se je opraviti določeno dejanje v razmerju do posestnikov nepremičnine. Prvo tožena stranka torej ni razpolagala z izvršilnim naslovom za izpraznitev in izročitev spornih poslovnih prostorov. Posledično izvršilno sodišče ne bi smelo dovoliti predlagane izvršbe. Prvo tožena stranka je že ob nakupu in sklenitvi pogodbe o finančnem lesingu vedela, da da ima prodajalec v nepremičninah najemnike s pravicam iz najemnega razmerja. Družba D. d.o.o. bi morala vložiti tožbo na izpraznitev in izročitev nepremičnin, če bi želela izpolniti svojo obveznost iz sodne poravnave. Prvo tožena stranka je kot upnik gospodar izvršilnega postopka; izbere izvršilna sredstva in premet izvršbe, pri čemer mora ravnati kot dober gospodar. Sklep o izvršbi ni bil izdan na podlagi Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZPPPIPP). Nepravilna je ugotovitev, da je izvršilno sodišče predlog tretjih (družbe Z. in F.) za odlog izvršbe zavrnilo, saj je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi glede hrambe stvari tretjih in roka za izročitev stvari. O predlogu tožeče stranke za odpravo nepravilnosti, ki ga je v izvršilnem postopku vložila 20. 4. 2017 in 21. 4. 2017, še ni odločeno. Napotovanje na tožbo na nedopustnost izvršbe in vračilo premičnin, je zavajajoče in nepravilno. Tožeča stranka se poslužuje vseh pravnih sredstev, ki so ji na voljo. Tudi vložitev tožbe zaradi motenja posesti v okviru izvršilnega postopka ni prepovedana. Pravno sredstvo, ki ga bo izkoristila, ima pravico izbrati. Ne sprejema prvostopenjskega sklicevanja na drug postopek. Drugo tožena stranka je bila že dne 8. 3. 2017 s strani M. Š. in odvetnika B. M. seznanjena, da na naslovu .... ni družbe D. d.o.o. - v stečaju. Tam sta bila poslovna dokumentacija in trgovsko blago, označena z oznako "L.". Dne 20. 3. 2017 sta izvršilni direktor tožeče stranke in član upravnega odbora tožeče stranke drugo toženi stranki na kraj izvršbe prinesla pisanje razpravljajoče sodnice, naj se počaka z nadaljnjimi izvršilnimi dejanji. Drugi tožnik bi se moral pozanimati vsaj to, v čigavem svojstvu se mu prinašajo pisanja oz. v čigavi posesti so premičnine. Poroditi bi sem mu moral vsaj dvom o tem, ali izvršilna dejanja lahko opravlja. Za nesprejemljivo ocenjuje sklicevanje na sodno prakso: odločbe VSL I Cp 3335/2016, VS II Ips 387/2005, II Ips 1124/2008, II Ips 1728/2016. Obravnavajo drugačno dejansko stanje, saj je šlo za zlorabe. V zadnje navedeni zadevi je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da mora upnik zoper tretjega (najemnika) pridobiti svoj izvršilni naslov. V obravnavani zadevi ni mogoče sprejeti očitka o morebitnih zlorabah, saj se družba D. d.o.o. - v stečaju ni želela izogniti izpolnitvi obveznosti s prenosom posesti na tretjega oz. tožečo stranko. Tožeča stranka nedvomno ni prevzela posesti od dolžnika, prav tako ni prišlo do spremembe posesti med izvršilnim postopkom. Tožeča stranka je posestnik predmetnih nepremičnin od začetka leta 2010. Da zoper tretjega vedno ni mogoče opravljati izvršbe, se je izreklo Višje sodišče v Ljubljani v zadevi I Cp 967/2017. Ni protipravnosti, če se tretji v prostoru nahaja v povezavi z izvršilnim naslovom, ki je bil podlaga sklepa o izvršbi. Ugotovljeno bi moralo biti, ali se tožeča stranka v spornih poslovnih prostorih nahaja v povezavi s sodno poravnavo, ki je bila podlaga sklepa o izvršbi, kar se ni ugotavljalo. Če bi sodišče to ugotavljalo, bi ugotovilo protipravnost ravnanja tožencev. Ker tega ni ugotavljalo, je podana absolutna bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP, saj so razlogi o odločnih dejstvih nejasni. Za presojo je odločilno, ali je drugo tožena stranka pri izvedbi izvršilnih dejanj ravnala v skladu z določbami ZIZ in Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja. Pravna teorija zavzema stališče, da ni protipraven poseg ob izpolnjevanju pooblastil, ki jih daje ZIZ in na njegovi podlagi izdana sodna odločba (sklep o izvršbi). Sodišče bi moralo pretehtati navedbe in dokaze tožeče stranke, pa ni izvedlo vseh dokazov in ni ugotavljalo vseh dejstev. S tem je kršilo pravico do izjave. Prvo tožena stranka in družba D. d.o.o. - v stečaju sta z vprašljivo uporabo procesnih in materialnih pravic ob sodelovanju državnih organov dosegli navidezno pravno podlago za nezakonit izvršilni postopek, ki je imel za posledico motenje posesti tožeče stranke. Iz enakih razlogov izpodbija tudi zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe, ki je utemeljena z neizkazanostjo uveljavljane terjatve.

3. Prvo tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pojasnjuje razloge za vložitev vloge tik pred narokom. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik oz. njegov pooblaščenec je štirinajst strani dolgo vlogo nasprotne stranke prejel dan pred prvim in obenem edinim narokom. Z zadevo je bil dobro seznanjen, saj je pred tem na navedbe tožencev odgovarjal že v treh vlogah in stališče svoje stranke podal v tožbi. Kljub temu, da med prejemom vloge in izvedbo naroka ni preteklo 24 ur, bi stališče do trditev v pred narokom prejeti vlogi lahko oblikoval na naroku, na katerem je bila prisotna tudi stranka. Sporna vloga namreč vsebuje že večkrat ponovljene navedbe oz. trditve o nerelevantnosti predhodnih trditev, o najemnem razmerju v zvezi s spornimi poslovnimi prostori, o načinu povezanosti tožeče stranke s posestniki spornih prostorov, o izvršiteljevem postopanju in načinu izvedbe izvršilnega dejanja, o posesti družbe D. d.o.o. in okoliščinah sklepanja sodne poravnave. Vse to so bile téme predhodnih vlog obeh pravdnih strank. Pritožnik bi na naroku lahko izpostavil vsaj trditve, do katerih se ne more opredeliti. Sodišče prve stopnje ga je pozvalo, da to stori in mu omogočilo, da prejeto vlogo - v času 37 minut trajajoče prekinitve naroka - ponovno pregleda iz tega zornega kota. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je - po tem, ko pritožnik trditev, do katerih se ne more opredeliti, ni izpostavil - nadaljevalo s postopkom, ni prestrogo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so v sporni vlogi ponovljene že večkrat podane trditve, tožeča stranka pa niti v pritožbi - razen obsežnosti vloge - ne navaja razlogov, da svojih, že oblikovanih stališč do zatrjevanih dejstev ni mogla ponoviti. Očitek kršitve pravice do izjave je pavšalno zatrjevan. Kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP (kršitev pravice do izjave) ni bila storjena.

6. Posest je zaščitena zaradi varstva obstoječega pravnega reda in miru. Smisel posestnega varstva je vzdrževanje dejanskega stanja, omejevanje samovoljnega uveljavljanja zatrjevanih pravic in s tem preprečevanje posledic, ki zaradi samovoljnih posegov lahko vplivajo na pravni red in razmerje med ljudmi. Sodno varstvo posesti se zagotavlja glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pravica do posesti v tem sporu ni pomembna (prvi odstavek 33. čl. Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ). Posestnik nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu (tretji odstavek 33. čl. SPZ).

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ravnanje, ki ga tožeča stranka opredeljuje za motilno ravnanje, temelji na zakonu in zato ni samovoljno ter protipravno. Že na osnovi te ugotovitve je zaključilo, da tožnik do posestnega varstva ni upravičen in zadnjega stanja posesti ni ugotavljalo.

8. Pritožbeno sodišče soglaša, da ravnanje tožencev posestnega varstva ne terja. Prvi toženki (upnici v izvršilnem postopku) je očitano, da je na podlagi sodne poravnave, ki je izvršilni naslov, vložila predlog za izvršbo zaradi izpraznitve nepremičnine in izročitve v njeno posest. Res je, da upnik predlog za izvršbo lahko vloži in ga umakne; v tem smislu je gospodar izvršilnega postopka. Vodenje izvršilnega postopka in sprejemanje odločitev pa je stvar sodišča, zato je nesprejemljivo pritožbeno stališče, da je prvo tožena stranka z vložitvijo predloga za izvršbo posegla v tožnikovo posest. Drugi toženec je sodni izvršitelj, ki je v okviru izvajanja svoje poklicne dejavnosti - skladno s sklepom o izvršbi - izvedel izvršilno dejanje; premične stvari iz poslovnega prostora premestil v svoj skladiščni prostor in prazen poslovni prostor izročil v posest upniku (prvo toženi stranki). Ravnanje obeh tožencev temelji na zakonu, zato tožnik - tudi če bi bilo ugotovljeno, da je bil posestnik poslovnega prostora - pravnega varstva pred odvzemom posesti nima (tretji odstavek 33. čl. SPZ). S tem argumentom je prvostopenjsko sodišče tožniku posestno varstvo utemeljeno odreklo.

9. Tožeča stranka protipravnost ravnanja tožencev utemeljuje z dejstvom, da se izvršilni naslov in sklep o izvršbi ne nanaša nanjo; dolžnik v izvršilnem postopku je družba D. d.o.o. - v stečaju. S tem argumentom zakonitosti ravnanja ne moreta ovreči, ker o primernosti izvršilnega naslova in načinu realizacije sklepa o izvršbi odloča izvršilno sodišče. Izvršilno sodišče je s sklepom o izvršbi I 4093/2016 z dne 27. 12. 2016 izpraznitev poslovnega prostora dovolilo in izvršbo s pomočjo sodnega izvršitelja (drugega toženca) realiziralo. Ugovore zoper dovolitev in realizacijo izvršbe, ki jih uveljavlja v tem postopku, bi tožnik moral nasloviti na izvršilno sodišče. Enako velja za vprašanje ali sklep o izvršbi učinkuje tudi zoper tretjega oziroma zoper vse posestnike nepremičnine. V izvršilnem postopku so bila ali bodo razčiščena tudi ostala vprašanja, ugovori in opozorila, ki jih pritožnik podaja v pritožbi: da je bil drugi toženec pri realizaciji izvršbe s strani M. Š. in odvetnika B. M. seznanjen, da na naslovu ... ni dolžnika D. d.o.o.; da sta bila poslovna dokumentacija in trgovsko blago označena z oznako "L."; da sta direktor tožeče stranke in član njenega upravnega obora drugemu tožencu prinesla dopis sodnice s pozivom, naj se z nadaljnjimi izvršilnimi dejanji počaka; ali je taka izvršba mogoča zoper stečajnega dolžnika; ali je družba D. d.o.o., ki je sklenila sodno poravnavo, sploh imela posest sporne nepremičnine; ali se je lahko zavezala opraviti dejanja posestnikov; ali vsebina sodne poravnave predstavlja podlago za izvršilni postopek ...

10. Zaradi načela prirejenosti postopkov (13. čl. ZPP) sodišče v pravdnem postopku pravilnosti odločitve izvršilnega sodišča ne sme in ne more presojati. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi bilo v tej motenjski zadevi treba ugotoviti, ali je bilo izvršilno sodišče na podlagi sklenjene sodne poravnave upravičeno dovoliti izvršbo na izpraznitev in izročitev nepremičnine in ali je taka izvršba mogoča zoper stečajnega dolžnika. Vprašanja, ki jih izpostavlja pritožnik, niso predhodna vprašanja, o katerih bi bilo v motenjski pravdi potrebno odločiti. Za presojo pravilnosti odločitev izvršilnega sodišča je zagotovljen sistem (rednih in izrednih) pravnih sredstev, za varovanje pravic udeležencev postopka in tretjih, v interese katerih je z izvršilnim postopkom lahko poseženo, pa posebni instituti (npr. ugovor tretjega, tožba na nedopustnost izvršbe ...). Z opozorilom, da sklep o izvršbi ni bil izdan na podlagi določil ZIZ in ZFPPIPP, zato pritožnik drugačne odločitve ne more doseči. Nesprejemljivo je njegovo stališče, da v okviru izvršilnega postopka ni prepovedana zaščita posesti in da ima možnost izbire, katero pravno sredstvo bo uporabil. Izvršilno sodišče je ugovora tretjih, ki sta izvršbi nasprotovala (N. d.o.o. in F. d.o.o.), zavrnilo; zavrnjen je bil tudi njun predlog za odlog izvršbe. O dovoljenih pravnih sredstvih, ki jih je tožeča stranka uveljavljala v izvršilnem postopku - v pritožbi se sklicuje na 20. 4. 2017 in 21. 4. 2017 podan predlog za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe - bo odločeno v izvršilnem postopku.

11. Indicev, da bi prvo tožena stranka svoje pravice nepošteno uveljavljala, ali da bi drugi toženec namerno in samovoljno kratil tožnikove pravice, ni. Zato je treba zvrniti pritožbeni očitek, da sta prvo tožena stranka in dolžnik D. d.o.o. - v stečaju z vprašljivo uporabo procesnih in materialnih pravic ob sodelovanju državnih organov dosegla navidezno pravno podlago za nezakonit izvršilni postopek, ki je imel za posledico motnje posesti tožene stranke.

12. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilno in strokovno argumentirana, zato očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP ni utemeljen. Očitana kršitev 15. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP ni razumljivo argumentirana. Pritožba ne navaja, katerih dokazov sodišče ni izvedlo in katera pravno odločilna dejstva bi bila z izvedbo zavrnjenih dokazov ugotovljena ter kako bi njihova ugotovitev vplivala na odločitev. Tudi očitek kršitve 8. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP (pravica do izjave), na katerega pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato ni utemeljen.

13. Ker tožbeni zahtevek ni utemeljen, podlage za njegovo zavarovanje z začasno odredbo ni.

14. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

Datum zadnje spremembe:

28.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep I Cp 283/2021
• VSK sklep Cp 368/2009
• VSL Sklep II Cp 997/2021