VSL Sodba I Cp 2030/2017

Jedro

Gre za stil pisanja, ki sicer vnaša določeno stopnjo pretiravanja in dramatičnosti, a sam po sebi tudi po prepričanju pritožbenega sodišča objektivno ni žaljiv. Informacije o tem, da je tožničino finančno stanje dobro, so bile v tistem času še del zanimanja javnosti, saj je tožnica v letu 2010 iz svojega položaja odstopila ravno zaradi namigovanj, da si je kot visoka uradnica uspela pridobiti določene finančne ugodnosti, do katerih drugi državljani niso imeli dostopa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 7.000 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženki povrniti 1.106,88 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

2. Tožnica zoper takšno odločitev vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo oziroma razveljavitev odločitve. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Meni, da ni relativna javna oseba, saj njeno pojavljanje na Internautici ni takšne narave, da bi lahko bilo zanimivo širši javnosti, o drugih dogodkih, ki bi lahko bili zanimivi, pa članek ne poroča. Poudarja, da je že leta 2010 odstopila z javne funkcije, zato ne obstaja upravičen interes javnosti po informacijah o tem, kaj počne v svojem zasebnem življenju leta 2014. Vztraja na stališču, da je sporni članek neupravičeno posegel v njeno zasebnost in dostojanstvo. Meni, da namen članka ni bil informiranje javnosti, temveč privoščljivo opravljanje. Zapis tako ne vsebuje nobenih novih dejstev v zvezi z aferami in prejeto odpravnino. Meni, da je stil pisanja senzacionalističen in v nasprotju z določili Kodeksa novinarjev Slovenije. Uporaba določenega besedišča je nepotrebna in neupravičena. Dodaja, da se novinar na več mestih v članku sklicuje na izjave drugih ljudi, pri čemer vira svojih informacij ne navede. Čeprav novinar podatkov o tožničini zaposlitvi nima, jo kljub temu označi za "dobro stoječo". S tezo, da tožnica kupuje novo jahto, novinar po njenem mnenju zavaja bralce, tovrstnih ugibanj pa niti ne poskuša predhodno preveriti. Dodaja, da za oceno žaljivosti posameznih besed ni odločilno, kaj si je pri zapisu mislil novinar, temveč kako je zapisano razumel povprečen bralec. Čeprav gre za rumeni tisk, tudi v njem ni dopustno navajati žaljivih, neresničnih in nepreverjenih podatkov.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki odgovora nanjo ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena

5. Predmet obravnavanja v konkretni zadevi je odškodninski zahtevek tožnice za plačilo denarne odškodnine zaradi objave prispevka v 21. številki revije X (2014) z naslovom "V nakup ...!?". Članek je bil napovedan že na naslovnici, opremljen z več fotografijami, te pa s komentarji. Tožnica je v sliki in besedi omenjena tudi v rubriki "Angelček in hudiček", in sicer kot hudič, kar je grafično ponazorjeno na njeni fotografiji tako, da ima narisane rdeče rogove in zadaj rdeč rep. Vse skupaj je opremljeno s komentarjem: "Lepa reč, ogleduje si prestižne jahte, ne pove pa, na katero morsko lepotico je še posebej vrgla oko. Razočarani smo nad skrivanjem informacij!".

6. Tožnica utemeljuje svoj zahtevek na nezakonitem posegu v njene osebnostne pravice, in sicer pravico do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave, ter pravico do varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave. Zatrjuje, da objavljeni članek ne poda nobenih informacij javnega značaja, razkritje katerih bi bilo v interesu javnosti, ampak na senzacionalističen in zlonameren način razkriva podatke iz njenega zasebnega življenja.

7. Sodišča morajo v primerih, kot je obravnavani, pri presoji utemeljenosti zahtevkov najti ustrezno ravnovesje med dvema ustavno varovanima pravicama. Na eni strani gre za pravico do osebnega dostojanstva in nedotakljivosti človekove duševne celovitosti (34. člen URS) ter njegove zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen URS), med katere spada tudi pravica do časti in dobrega imena, na drugi strani pa za svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja (39. člen URS). To ravnovesje je treba iskati tako pri presoji, ali je prišlo do protipravnega posega v tožnikove pravice, kot pri odločanju o sankciji za ugotovljen poseg, ki ne sme nasprotovati načelu sorazmernosti.

8. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi upoštevalo kolizijo ustavnih pravic in jo ob uporabi načela sorazmernosti tudi rešilo. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da prispevku, ki ima sicer elemente "rumenega tiska", ni mogoče očitati senzacionalističnega načina poročanja. Upoštevati je namreč treba, da pravica do svobode izražanja obsega tudi posredovanje negativnih ali motečih informacij in idej, ki določeni osebi niso všečne. Iz bogate sodne prakse ESČP je razvidno, da je v skladu z novinarsko svobodo dopustna tudi določena stopnja pretiravanja ali celo provokacije.

9. Pritrditi velja stališču sodišča prve stopnje, da je bila tožnica v času zapisa spornega članka relativna javna oseba. Gre za osebe, ki so izpostavljene javnosti, a tega ne počno voljno in zavestno, prav tako pa ne opravljajo politično najvidnejših funkcij. Zanimanje javnosti v zvezi z informacijami o ravnanju teh oseb je načeloma odločno manjše kot pri absolutno javnih osebah in zato imajo te osebe višjo stopnjo pričakovane zasebnosti v primerjavi z absolutno javnimi osebami. Čeprav je tožnica kot ... odstopila že v letu 2010, pa se je o njenem odstopu in očitkih v zvezi s pridobitvijo ugodnega kredita, obnovo hiše s strani delavcev V. in pridobljeni odpravnini, pisalo vse do leta 2016. Ker sodni postopki, povezani s tožnico, v letu 2014 še niso bili pravnomočno končani, je delovanje tožnice upravičeno vzbujalo interes javnosti. Utemeljen je zato sklep sodišča, da tožnica v tem obdobju še ni pridobila t. im. pravice do pozabe.

10. Tožnica v pritožbi ne nasprotuje ugotovljenemu dejstvu, da je bila otvoritev Internautice javni dogodek, kamor so bili gostje vabljeni z vabili, prav tako pa so bili vabljeni tudi novinarji, saj je bil dogodek medijsko zanimiv. Pritožbeno sodišče se zato pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da bi se tožnica glede na naravo dogodka ter ob dejstvu, da se ga je udeležila že večkrat poprej, morala zavedati, da je sam dogodek medijsko dokumentiran ter da na njem ni mogoče pričakovati zasebnosti. Novinar je sicer sporne fotografije posnel brez tožničinega soglasja, vendar pa na prostoru v zunanjem delu slavnostne otvoritve. S fotografijami tako ni bilo poseženo v tožničino intimno oziroma zasebno sfero, posnetki pa pri povprečnem bralcu ne zbujajo zgražanja ali posmehovanja, zato je sodišče utemeljeno zaključilo, da z objavo fotografij ni bilo poseženo v njeno čast in dobro ime.

11. Sodišče prve stopnje se je v zadostni meri opredelilo tudi do vsebine spornega članka. Določene navedbe o tožnici, naštete v točkah 25 in 26, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča predstavljajo poročanje o dejstvih. Ob tem ni pomembno, da ni šlo za nova dejstva, saj je bila opisana tematika glede na interes javnosti aktualna tudi še v letu 2016.

12. Za tožnico je zlasti sporno besedišče: razvpita A. A., škandalozna obnova luksuzne hiše, po aferi se je popolnoma umaknila iz javnosti, brezskrbna, dobro stoječa, odeta v drage blagovne znamke, draga torbica znamke Prada, vkorakala modno urejena od glavne do peta ter naslova Afera brez konca in Rekordno do odpravnine. Gre za stil pisanja, ki sicer vnaša določeno stopnjo pretiravanja in dramatičnosti, a sam po sebi tudi po prepričanju pritožbenega sodišča objektivno ni žaljiv. Informacije o tem, da je tožničino finančno stanje dobro, so bile v tistem času še del zanimanja javnosti, saj je tožnica v letu 2010 iz svojega položaja odstopila ravno zaradi namigovanj, da si je kot visoka uradnica uspela pridobiti določene finančne ugodnosti, do katerih drugi državljani niso imeli dostopa. V tem delu je šlo za izražanje novinarjevega mnenja, temelječega tudi na izjavah drugih, ki jih novinar tudi po stališču pritožbenega sodišča ni dolžan razkriti. Čeprav določeni zapisi predstavljajo vrednostne sodbe (npr. pri tej ženski nikoli ni opaziti krize), gre tudi v tem delu za zapis, ki ni žaljiv do te mere, da bi bilo pravno varstvo upravičeno za tožnico kot relativno osebo javnega življenja.

13. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje sodišču prve stopnje, da v obravnavani zadevi niso podani elementi protipravnosti. To velja tudi za novinarjevo namigovanje, da ima tožnica morda namen kupiti jahto, saj je trditev postavljena v vprašalni obliki, ki kaže na negotovost in dokončni odgovor prepušča bralcu. Hkrati je treba upoštevati, da je bil članek objavljen v mediju, ki se približuje rumenemu tisku, za katerega je značilen nekoliko drugačen slog, nagnjen k pretiravanju; kot tak pa mora biti razumljen tudi s strani povprečnega bralca.¹ Kot tako je zato potrebno razumeti tudi predelavo tožničine fotografije v rubriki "Angelček in hudiček". Čisto vsak poseg v osebnostni položaj posameznika zato še ne utemeljuje pravnega varstva in ne pomeni nujno posega v pravno varovano sfero posameznika.

14. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker niso bile storjene niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica sama trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Primerjaj npr. odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2958/2014 z dne 14. 1. 2015.

Datum zadnje spremembe:

28.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 1722/2017
• VSRS Sklep II DoR 140/2018
• VSRS Sodba II Ips 19/2019