VSL Sodba in sklep I Cp 2182/2017

Jedro

Utemeljen je pritožbeni očitek, da odločitev o zahtevku temelji na ugotovitvah o (deloma) drugačnem obsegu telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti od zatrjevanih. S tem, ko se je sodišče o obstoju zatrjevanih dejstev v zvezi z navedenima oblikama škode izreklo na podlagi izvedenih dokazov, je bila storjena bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ker iz dejstev izhaja utemeljenost le dela tega tožbenega zahtevka (2.200,00 EUR) in ker tožnik delne nesklepčnosti ne bi mogel odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka, so glede tožbenega zahtevka v višini 2.000,00 EUR podani pogoji za izdajo neprave zamudne sodbe (četrti odstavek 318. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi ter se izpodbijana zamudna sodba razveljavi v delu II. točke izreka, kolikor se nanaša na zahtevek za plačilo 2.000 EUR z zakonskim zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2016 dalje, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem om nerazveljavljenem delu potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku za plačilo 3.800 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2016 dalje (I. točka izreka). V presežku, tj. za znesek 5.400 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2016 dalje, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del zamudne sodbe se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku prisodi še dodatnih 5.400,00 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, tožencu pa naloži v plačilo tudi pritožbene stroške tožnika.

V primeru izdaje zamudne sodbe se zaradi pasivnosti toženca štejejo trditve tožnika, ki niso v nasprotju s predloženimi dokazi in splošno znanimi dejstvi, za resnične. Sodišče tega ni upoštevalo. S tem, ko je odločilo mimo neprerekanih trditev tožnika, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Ker toženec ni odgovoril na tožbo, je priznal višino nastale škode.

Ob upoštevanju neprerekanih tožnikovih trditev v zvezi z nastalo nepremoženjsko škodo in glede na sodno prakso bi moralo sodišče v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah in za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic. Enako velja za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki tožniku ni bila prisojena, čeprav je podal trditve o zmanjšanju življenjske aktivnosti in da zaradi tega duševno trpi.

3. Toženec ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po ugotovitvi, da toženec ni odgovoril na tožbo, je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, s katero je delno ugodilo, delno pa zavrnilo odškodninski zahtevek tožnika. Pravilno je pritožbeno stališče, da se ob pogojih za izdajo zamudne sodbe zaradi toženčeve pasivnosti štejejo tožbene navedbe o dejstvih za priznane in jih ni treba dokazovati (prim. 318. člen ZPP in prvi odstavek 214. člena ZPP).

6. Neutemeljen je očitek bistvene kršitve določb postopka, kolikor gre za odločitev o zahtevku za plačilo odškodnine za strah in za duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice. Primerjava med tožbenimi trditvami in dejanskimi ugotovitvami v izpodbijani sodbi pokaže, da je sodišče odmerilo navedeno odškodnino ob upoštevanju vseh bistvenih trditev tožnika, s katerimi je utemeljeval zahtevek za plačilo odškodnine za ti dve obliki nepremoženjske škode. Razlog za delno zavrnitev zahtevka ni v neupoštevanju navedb o dejstvih, ampak v drugačni materialnopravni presoji od tožnikove.¹

7. Neutemeljeni so tudi očitki o prenizki odškodnini za strah in za duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice.

8. Za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in okrnitve osebnostne pravice ter strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pravična denarna odškodnina. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (179. člen in 182. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Pri odmeri odškodnine upošteva sodišče načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine.

9. Za strah je bila tožniku prisojena odškodnina v višini 800,00 EUR. Sodišče prve stopnje je upoštevalo zatrjevani obseg te oblike nepremoženjske škode, čeprav ni izrecno navedlo, da je tožnik utrpel tudi posttravmatsko stresno motnjo. Tako je med drugim upoštevalo, da tožnik od navedenega dogodka dalje slabo spi, dogodek podoživlja ter ima nočne more. Zatrjevana intenzivnost in trajanje primarnega in sekundarnega strahu sta v v prisojenem znesku ustrezno ovrednotena. Dosojena odškodnina tako predstavlja pravično denarno zadoščenje v smislu 179. člena OZ in ni podlage za njeno zvišanje.

10. Enako velja za odškodnino za duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice (pravico do dostojanstva in varnosti ter pravico do nedostavljivosti človekove telesne in duševne celovitosti), ki je bila odmerjena v višini 800,00 EUR. Ob upoštevanju bistvenih tožbenih trditev o ponižanosti, prizadetosti in pretresenosti tožnika (mladostnika) zaradi fizičnega napada odraslega toženca na javnem mestu (kopališču) je odmerjeni znesek odškodnine primeren in ustrezno upošteva merila iz 179. člena OZ.

11. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da odločitev o zahtevku temelji na ugotovitvah o (deloma) drugačnem obsegu telesnih bolečin² in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti od zatrjevanih. S tem, ko se je sodišče o obstoju zatrjevanih dejstev v zvezi z navedenima oblikama škode izreklo na podlagi izvedenih dokazov, je bila storjena bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Navedeno kršitev je sodišče druge stopnje lahko odpravilo sámo in pri presoji upoštevalo zatrjevani obseg nastale škode.

13. Sodišče prve stopnje je tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v višini 2.200,00 EUR. Čeprav pri tem ni upoštevalo tožbenih navedb, da je tožnik trpel tudi hude ter srednje bolečine in da so lažje bolečine še vedno občasno izražene, predstavlja prisojeni znesek pravično denarno odškodnino v smislu 179. in 182. člena OZ. Višji zahtevek je zlasti glede na lažjo naravo poškodb in ob upoštevanju, da zatrjevane nevšečnosti med zdravljenjem niso bile številne in obsežne (tožnik je bil šestkrat obravnavan pri različnih zdravnikih oziroma v različnih zdravstvenih ustanovah, 1x je imel RTG glave, imel je prisiljen počitek in navodila za poškodbo glave), pretiran in v nasprotju z odškodninami v podobnih primerih. Pritožbeno zavzemanje za zvišanje odškodnine zato ni utemeljeno.

14. Ker iz dejstev izhaja utemeljenost le dela tega tožbenega zahtevka (2.200,00 EUR) in ker tožnik delne nesklepčnosti ne bi mogel odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka, so glede tožbenega zahtevka v višini 2.000,00 EUR podani pogoji za izdajo neprave zamudne sodbe (četrti odstavek 318. člena ZPP).

15. Glede odločitve o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki tožniku z zamudno sodbo ni bila priznana, pa pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP niso podani. Tožnik je trdil, da je v škodnem dogodku 6. 6. 2015, ko ga je toženec s čelom udaril v obraz, utrpel udarnino glave, udarnino desne strani obraza, zvin vratne hrbtenice in zlom zobne krone 11. in 21. zoba. Zaradi posledic teh poškodb je po tožbenih navedbah manj zmožen za številne aktivnosti, ki so pred škodnim dogodkom pomenile bistven del njegovega vsakdanjika, in zaradi tega duševno trpi. Tako je zaradi glavobolov in omotičnosti manj zmožen za umska dela in aktivnosti, ki zahtevajo večjo stopnjo koncentracije, izogiba se soncu, svetlobi in hrupu, zaradi poškodbe vratne hrbtenice je manj zmožen za aktivnosti, ki zahtevajo prisilno telesno držo in držo vratu, zaradi udarnine obraza in poškodovanja zob mu je ostala večja občutljivost na toplo in hladno, omejen je pri gibanju na mrazu, težje opravlja zahtevnejša hišna opravila, precej je moral omejiti obseg športnih aktivnosti. Kot je pravilno ugotovljeno že v izpodbijani sodbi, naštete poškodbe predstavljajo lahke telesne poškodbe po Fišerju.

16. Splošno znano dejstvo je, da zatrjevane poškodbe ne puščajo trajnih posledic oziroma ne takšnih in v takšnem obsegu, kot jih je zatrjeval tožnik. Pogoj za izdajo zamudne sodbe po 4. točki prvega odstavka 318. člena ZPP, tj. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana, tako glede zahtevka za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni izpolnjen. V tem delu bi moralo sodišče izvesti postopek in o zahtevku odločiti po opravljeni glavni obravnavi.

17. Zaradi bistvene kršitve določb postopka, ki je glede na njeno naravo ni mogoče odpraviti v pritožbenem postopku (pritožbeno sodišče ne more namesto sodišča prve stopnje opraviti prvega naroka za glavno obravnavo), je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo, izpodbijano zamudno sodbo v II. točki izreka razveljavilo glede zahtevka za plačilo 2.000 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (tj. glede odločitve o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V preostalem delu, v katerem je kršitev postopka lahko odpravilo samo oziroma niso podane niti uveljavljene niti po uradni dolžnosti preizkušene druge kršitve postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdilo zamudno sodbo (353. člen ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na četrtem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.

-------------------------------
¹ V tem delu gre dejansko za nepravo zamudno sodbo po četrtem odstavku 318. člena ZPP, po katerem se tožbeni zahtevek po izteku roka za odgovora na tožbo zavrne, če je očitno, da tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka.
² Oziroma da so takšne intenzivnosti, da bi bil zaradi njih upravičen do vtoževane odškodnine.

Datum zadnje spremembe:

28.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1557/2012
• VSL sodba in sklep I Cpg 47/2011
• VSL Sodba II Cp 2073/2018