VSL Sodba II Cp 2027/2017

Jedro

Namen teorije o realizaciji je v priznanju veljavnosti pogodbam, ki bi bile zaradi pomanjkanja pisne oblike sicer neveljavne, vendar so stranke s celotno ali pretežno izpolnitvijo sprejele njihove pravne posledice.

Pogodba o najemu poslovnega prostora se odpoveduje sodno, za njeno sporazumno prenehanje pa posebna obličnost ni predpisana. Sporazum o prenehanju najemne pogodbe je lahko izrecen ali razviden iz konkludentnih ravnanj pogodbenih strank.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje toženca na prvi odstavek 349. člena OZ, po katerem terjatve iz gospodarskih pogodb in povrnitev izdatkov v zvezi s temi pogodbami zastarajo v treh letih. Ne glede na to, ali je najemna pogodba gospodarska pogodba ali ne, vtoževana terjatev ne temelji na tej pogodbi, temveč na neupravičeni obogatitvi (kondikciji) in zato zastara v splošnem petletnem obdobju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožniku plača 30.558,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 18. 1. 2012 do plačila, ter mu povrne pravdne stroške v znesku 3.348,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženec in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V bistvenem navaja, da je sodišče zmotno presodilo, da sta pravdni stranki za obdobje od 1. 1. 2002 do 17. 3. 2009 sklenili ustni dogovor oziroma "vzajemno najemno razmerje", po katerem sta se najemnini za stanovanje in mizarsko delavnico pobotali. Takšen dogovor bi bil namreč v nasprotju z njunimi predhodnimi dogovori, toženec pa za njegovo sklenitev ni imel nobenega motiva. Najemni razmerji sta bili sklenjeni med različnima osebama, saj je bil najem stanovanja dogovorjen med pravdnima strankama kot fizičnima osebama in dedičema, najem mizarske delavnice pa med njunima podjetjema. Sodišče neutemeljeno ni upoštevalo izpovedi priče B. Z., ki je poleg strank edini seznanjen s potekom dogodkov, na drugi strani pa je upoštevalo izpovedi prič A. R. in P. G., ki sta vedela izpovedati le to, kar jima je naknadno povedal tožnik. Sodišče ni obrazložilo, kdo naj bi dne 18. 1. 2012 tožnika izgnal iz delavnice, hkrati pa se je sklicevalo na izpovedi prič, po katerih naj bi grožnje izrekel B. Z. Pri tem je prezrlo njegovo izpoved, da je tožnika pozval k plačilu dogovorjenih 10.000,00 EUR, zaradi česar je slednji vzrojil in samovoljno zapustil mizarsko delavnico. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo. Ker stranki nista sklenili pisne pogodbe o najemu poslovnih prostorov, je razmerje v zvezi z uporabo mizarske delavnice po vsebini prekarij. Zastaralni rok je zato začel teči z dnem plačila zneska 40.000,00 EUR, to je 17. 3. 2009. Tožnik ni nikoli sodno odpovedal najemnega razmerja, zato bi slednje, če bi bilo sklenjeno, še vedno trajalo. Ne gre torej za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, temveč za gospodarsko pogodbo, za katere velja triletni zastaralni rok. Tudi po splošnih pravilih se pogodba odpove z odstopno izjavo, ki je tožnik ni podal vse do vložitve tožbe. Za obdobje od 18. 1. 2012 do 26. 1. 2016 zato v nobenem primeru ne more biti upravičen do vračila najemnine.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, dejansko stanje je ugotovilo popolno in pravilno ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bila najemna pogodba za mizarsko delavnico med strankama sklenjena v letu 2009 za dobo 12 let in za najemnino 40.000,00 EUR. Sodišče je to dejstvo ugotovilo na podlagi temeljitega in izčrpnega dokaznega postopka ter prepričljive in notranje skladne dokazne ocene, v kateri se je v zadostni meri opredelilo do vseh relevantnih navedb in dokazov.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, kakšen dogovor sta stranki v zvezi z uporabo delavnice sklenili v letu 2002 ter ali je bil z njim spremenjen Dogovor z dne 29. 3. 2000, na podlagi katerega je imel toženec pravico brezplačne uporabe tožnikovega stanovanja do 3. 3. 2005. Pri tem je utemeljeno izpostavilo, da je leta 2001 toženec, ki je po pokojnem očetu pravdnih strank prevzel mizarsko dejavnost, tožniku, ki je bil pri njem zaposlen, odpovedal pogodbo o zaposlitvi (A12). Izkustveno gledano je logično, da se je tožnik po izgubi rednega dohodka uprl brezplačni uporabi stanovanja s strani toženca in zahteval njegovo izselitev.¹ Odpoved pogodbe o zaposlitvi in interes toženca, da še naprej biva v tožnikovi hiši, sta torej tisti okoliščini, zaradi katerih sta pravdni stranki prvotni dogovor spremenili, zato ne morejo biti uspešna opozorila pritožnika na časovni vidik sklepanja obeh pogodb, odsotnost njegovega motiva ter vsebino predhodnih dogovorov v zapuščinskem postopku. Obstoj dogovora o brezplačni uporabi delavnice v zameno za brezplačno uporabo stanovanja je poleg tožnika potrdila priča P. G., dokazuje pa ga tudi dejstvo, da je toženec v stanovanju tožnika bival še po 3. 3. 2005, pri čemer mu za uporabo ni plačeval nadomestila. Pritožbeno sodišče se strinja, da priči B. Z., zgolj zaradi seznanitve z vsebino pripravljalnih vlog, ni mogoče odreči verodostojnosti, vendar to na pravilno ugotovitev dejanskega stanja ni vplivalo. Priča je namreč glede dogovorov v letih 2001 in 2002 vedela le to, kar ji je povedal toženec. Izpoved slednjega pa je sodišče upoštevalo, vendar je na podlagi celovite presoje dokazov utemeljeno za prepričljivejšo štelo tožnikovo izpoved. Pritožnik neutemeljeno navaja, da naj bi bil tudi P. G. z dogodki seznanjen preko tožnika. Iz izpovedi slednjega tako izhaja, da je o obstoju vzajemnega dogovora izpovedal to, kar je izvedel v času dela v mizarski delavnici, pri čemer za razliko od priče B. Z. nima nobenega očitnega motiva za prirejanje svoje izpovedi koristi ene od strank.

8. Dogovor strank o brezplačni uporabi delavnice in stanovanja je pomemben le kot ena izmed okoliščin, na katero je sodišče oprlo dokazno oceno, da je bila dvanajstletna najemna pogodba za mizarsko delavnico sklenjena šele leta 2009. Veljavnost tega dogovora za odločitev ni pomembna, zato so nepomembne pritožbene navedbe, da stranki z ustnim sporazumom nista mogli veljavno spremeniti pisnega dogovora o brezplačni uporabi stanovanja.

9. Sodišče prve stopnje se res ni izrecno opredelilo do ugovora toženca, da sta bila dogovora glede uporabe stanovanja in delavnice sklenjena med različnima subjektoma, vendar to na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne vpliva. V skladu s šestim odstavkom 3. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) je samostojni podjetnik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Samostojni podjetnik torej nima lastne pravne osebnosti, ločene od pravne osebnosti nosilca podjema - podjetnika kot fizične osebe, za svoje obveznosti podjetnik odgovarja z vsem svojim premoženjem (prvi odstavek 7. člena ZGD-1). Dogovora o uporabi stanovanja in delavnice sta bila torej sklenjena med istima pravnima subjektoma, ne glede na svojstvo, v katerem sta stranki ob njuni sklenitvi nastopali in kam je bila nakazana najemnina. Navedeni okoliščini zato dokazne ocene sodišča o obstoju dogovora o vzajemni brezplačni uporabi nepremičnin ne moreta omajati. Dokazne ocene ne morejo izpodbiti niti toženčeva opozorila, da bi stranki vzajemno najemno razmerje gotovo sklenili v pisni obliki, saj hkrati sam trdi, da naj bi istega leta s tožnikom sklenila (le) ustno najemno pogodbo za mizarsko delavnico.

10. Pritožnik zanemarja ključni dokaz, na katerem temelji dokazna ocena o sklenitvi in vsebini najemne pogodbe za mizarsko delavnico, to je potrdilo z dne 17. 3. 2009. Toženec tudi v pritožbi ne pojasni, zakaj se je v letu 2009 zavezal skleniti najemno pogodbo za dobo 12 let, če naj bi bila ta v veljavi že od leta 2002 in zakaj je v potrdilu govora o 40.000,00 EUR, če naj bi bil dogovorjen znesek 50.000,00 EUR. Upoštevajoč navedeno ne morejo biti uspešna pritožbena opozorila na nedoslednosti v tožnikovi trditveni podlagi, kakor tudi ne toženčevo sklicevanje na izkustvena pravila in pravila logičnega mišljenja. V zvezi s slednjimi pritožbeno sodišče pojasnjuje, da slab odnos tožnika in B. Z. sam po sebi ne izključuje interesa strank za sklenitev najemne pogodbe v letu 2009. Očitno je namreč, da je na strani toženca prevladala potreba po finančnih sredstvih², na strani tožnika pa želja, da do upokojitve opravlja delo v isti mizarski delavnici, kot ga je opravljal že od leta 1980 dalje (A13).

11. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da je tožnik delavnico dne 18. 1. 2012 zapustil prostovoljno. Sodišče je v dokazni oceni pravilno kot ključne izpostavilo izpovedi prič A. R., B. P. in P. G., ki v spor strank niso neposredno vpletene. Očitki sodišču, da je neutemeljeno zanemarilo izpoved B. Z., že zato ne morejo biti uspešni. Tudi sicer je bila njegova izpoved v nasprotju tako z osnutkom pogodbe o izplačilu obveznosti kot tudi s potrdilom z dne 17. 3. 2009, iz katerega izhaja, da je tožnik celotno dogovorjeno najemnino že plačal. Neutemeljeno je sklicevanje toženca, da dne 18. 1. 2012 ni bil prisoten v delavnici. Toženec je sam navajal, da je bil tistega dne v delavnici navzoč tudi A. R. slednji pa je njegovo navzočnost potrdil. Ni pomembno, ali je tožniku neposredno zagrozil sam toženec ali njegov sin B. Z., temveč je ključno, da je bil toženec ob tem prisoten, ter da se je kot lastnik delavnice in nosilec mizarske dejavnosti z zahtevo za izpraznitev strinjal in jo podprl. Nenazadnje iz izpovedi prič A. R. in P. G. izhaja, da sta tako toženec kot njegov sin to želela storiti že dalj časa.

12. Pravilna je tudi materialnopravna presoja sodišča prve stopnje.

13. Pritožnik se neutemeljeno sklicuje na tretji odstavek 583. člena Obligacijskega zakonika (OZ), saj se slednji nanaša na posodbeno pogodbo, ki je neodplačna in v kateri čas trajanja ni določen, medtem ko je bila med strankama sklenjena dvanajstletna odplačna najemna pogodba. Zgolj zato, ker slednja ni bila sklenjena v predpisani obliki, se razmerje med strankama ni spremenilo v prekarij.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo med strankama doseženo soglasje o vseh bistvenih sestavinah najemne pogodbe: predmetu in trajanju najema ter višini najemnine. Pritožnik obrazloženo ne ugovarja zaključku, da je bila ustna najemna pogodba v pretežnem delu že realizirana, saj je tožnik plačal vso dogovorjeno najemnino, hkrati pa je tri leta uporabljal delavnico. Res je, da mora biti po drugem odstavku 12. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP) najemna pogodba za poslovni prostor sklenjena v pisni obliki, vendar pa predpisana sankcija neveljavnosti pogodbe ne izključuje možnosti njene konvalidacije na podlagi 58. člena OZ. Nasprotno. Namen teorije o realizaciji je ravno v priznanju veljavnosti pogodbam, ki bi bile zaradi pomanjkanja pisne oblike sicer neveljavne, vendar so stranke s celotno ali pretežno izpolnitvijo sprejele njihove pravne posledice. Pri tem ni pomembno, v katerem predpisu je določena sankcija neveljavnosti za oblikovno pomanjkljivo pogodbo. Opozorila pritožnika, da se odločba Vrhovnega sodišča RS III Ips 40/2008 z dne 23. 1. 2012 nanaša na pogodbo o prodaji na obroke, zato ni pomembno, sicer pa je praksa enako stališče izrecno sprejela tudi za najemne pogodbe za poslovni prostor.³

15. Pogodba o najemu poslovnega prostora se odpoveduje sodno (prvi odstavek 26. člena ZPSPP), za njeno sporazumno prenehanje pa posebna obličnost ni predpisana (prvi odstavek 23. člena ZPSPP). Sporazum o prenehanju najemne pogodbe je lahko izrecen ali razviden iz konkludentnih ravnanj pogodbenih strank.⁴ Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik na zahtevo toženca izpraznil poslovni prostor. Po izpraznitvi se tožnik v prostor ni poizkušal vrniti niti ni zahteval, da mu toženec omogoči njegovo nadaljnjo uporabo. Na drugi strani ga toženec k temu ni nikoli pozval ali mu na drug način dal vedeti, da je pripravljen najemno pogodbo izpolnjevati še naprej. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta s takšnim ravnanjem stranki jasno izrazili soglasno voljo, da se najemna pogodba z dnem izpraznitve delavnice razveže. Neutemeljene so zato navedbe toženca, da pogodba še vedno velja, oziroma, da bi bilo za odstopno izjavo tožnika mogoče šteti šele vložitev tožbe. Tega ne spremenita izpoved tožnika, da je mislil, da se bo toženec omehčal in ga pozval nazaj, niti izpoved toženca, da bi se lahko tožnik kadarkoli vrnil. Ključno je, da nihče od njiju ni vzpostavil kontakta z drugim ali storil karkoli drugega v smeri nadaljnjega izpolnjevanja pogodbe.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o ugovoru zastaranja. Najemna pogodba je bila razvezana dne 26. 1. 2012. Šele takrat je odpadla podlaga za plačilo najemnine in se rodil tožnikov (kondikcijski) zahtevek za vračilo njenega preplačila. Neutemeljeno je tudi sklicevanje toženca na prvi odstavek 349. člena OZ, po katerem terjatve iz gospodarskih pogodb in za povrnitev izdatkov v zvezi s temi pogodbami zastarajo v treh letih. Ne glede na to, ali je predmetna najemna pogodba gospodarska pogodba ali ne, vtoževana terjatev ne temelji na tej pogodbi, temveč na neupravičeni obogatitvi (kondikciji), in zato zastara v splošnem petletnem obdobju.⁵

17. Iz navedenega izhaja, da se je sodišče prve stopnje ustrezno in v zadostni meri opredelilo do vseh relevantnih navedb strank, zato je neutemeljen očitek, da je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

18. Ker pritožbene navedbe torej niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških je utemeljena s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ Slednje je tožnik pravočasno navedel v vlogi z dne 20. 3. 2017, zato so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.
² Toženec ni prerekal tožnikovih navedb, da je potreboval finančna sredstva za poplačilo dolgov.
³ Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 158/2014 z dne 18. 2. 2016
⁴ Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 882/1994 z dne 11. 7. 1996 in II Ips 15/2015 z dne 30. 6. 2016 ter Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 733/2013 z dne 7. 1. 2014
⁵ Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS III Ips 34/1999 z dne 24. 5. 2000, III Ips 128/2007 z dne 2. 3. 2010 in II Ips 45/2015 z dne 2. 6. 2016 ter Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 1013/2009 z dne 3. 6. 2009 in I Cpg 629/2011 z dne 14. 2. 2012 in V. Kranjc Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, str. 475 in Igor Strnad, Zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb, Podjetje in delo, št. 2/2015, str. 310

Datum zadnje spremembe:

28.03.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 549/2007
• VSL sodba I Cp 3261/2013
• VSM sodba I Cp 23/2015