VSL Sodba II Cp 481/2017

Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno tolmačilo pomen cesije. Njeno bistvo je v prenosu terjatve na novega upnika (cesionarja). Tudi če je šlo med K. K. in tožencem za cesijo v izterjavo (toženec sicer ni trdil, da bi sam imel proti K. K. terjatev, zaradi česar bi bila aktualna cesija v izterjavo), je bil tudi v tem primeru prenos terjatve popoln. Na podlagi sklenjene pogodbe o odstopu terjatve je prišlo do spremembe pripadnosti terjatve, ki je od cesije naprej pripadala tožencu. Čim je Uprava RS za javna plačila prenesla omenjena denarna sredstva po sklepu o izvršbi na transakcijski račun toženčevega takratnega pooblaščenca velja, da jih je prejel toženec kot upnik. Kakšen dogovor je glede razpolaganja z izterjanimi sredstvi toženec sklenil s K. K. in svojim takratnim pooblaščencem, je za razmerje med tožencem in tožnico povsem nepomembno in ne vpliva na obstoj toženčeve reparacijske obveznosti do tožnice v posledici prenehanja njene obveznosti plačila kupnine.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) spremeni tako, da se v tem delu glasi:

"I. Tožena stranka S. P. je dolžna plačati tožeči stranki M. znesek 744.635,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 6.933,95 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila."

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 1.447,83 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožnici 744.635,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 do plačila in ji povrniti pravdne stroške (II. točka izreka). Tožnici je naložilo plačilo toženčevih pravdnih stroškov v znesku 6.226,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da je prvo sodišče zmotno ugotovilo zastaranje tožbenega zahtevka. V pritožbi podaja zgodovinski oris celotne zadeve. Poudarja, da tožnica uveljavlja vrnitev zneska 744.635,68 EUR, katerega je Uprava RS za javna plačila izplačala tožencu oziroma njegovemu pooblaščencu 2. 7. 2010 na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa I 648/2007 z dne 10. 7. 2007. Ker sta bili sodbi sodišč prve in druge stopnje, ki sta bili podlaga za sklep o izvršbi, spremenjeni s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 309/2013 z dne 26. 11. 2015, je odpadla podlaga, na podlagi katere je tožnica izplačala navedeni znesek tožencu. Odločilno je, da je bil zaradi odpadle pravne podlage toženec obogaten na škodo tožnice. K. K. je izigrala tožnico s tem, da je svojo terjatev do tožnice prenesla na toženca s cesijsko pogodbo z dne 15. 12. 2006. S prenosom te terjatve na toženca kot cesionarja je K. K. prenehala biti njen imetnik. Ko je tožnica izgubila možnost pridobitve lastninske pravice na kupljeni nepremičnini K. K., je ugasnila obveznost tožnice na plačilo kupnine K. K. Zato je bilo tudi ugodeno tožbenemu zahtevku tožnice na nedopustnost izvršbe proti tožencu. Znesek, ki ga je toženec prejel v izvršbi, je bil zato neupravičeno pridobljen. Za to pravdo je nepomembno, kako je bil "denarni izplen" porazdeljen med tožencem, K. K. in njenimi sorodniki ter toženčevim takratnim odvetnikom Z. K. Dogovor med njimi lahko učinkuje zgolj znotraj njihovega kroga, v razmerju do tretjih oseb pa nima vpliva. Toženec je na podlagi cesije pridobil položaj popolnega upnika brez kakršnihkoli omejitev. Ker je toženec prejel znesek, glede katerega je podlaga za njegovo plačilo pozneje odpadla, do tega zneska ni več upravičen in ga je zato dolžan vrniti tožnici. Nepomembno je, da naj bi šlo zgolj za cesijo v izterjavo. Sporni znesek je bil na podlagi izvršbe nakazan tožencu oziroma njegovemu takratnemu pooblaščencu, odvetniku Z. K. To pomeni, da je bil prejemnik teh sredstev toženec.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča in dokaznih listin izhaja, da je toženec kot upnik (potem, ko mu je K. K. odstopila judikatno terjatev na podlagi pogodbe o odstopu terjatve z dne 15. 12. 2006) v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani I 648/2007 od tožnice kot dolžnice izterjal denarno terjatev, in sicer je Uprava RS za javna plačila, Območna enota UJP Ljubljana, 2. 7. 2010 prenesla denarna sredstva v skupnem znesku 744.635,68 EUR (glavnica, obresti in stroški) v breme podračuna tožnice in v dobro transakcijskega računa takratnega toženčevega pooblaščenca. Tožnica je vložila tožbo zaradi nedopustnosti te izvršbe v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1956/2010-II, v kateri je Vrhovno sodišče RS s sodbo II Ips 309/2013 z dne 26. 11. 2015 spremenilo sodbo sodišča druge stopnje ter sodbo sodišča prve stopnje tako, da je izvršba upnika S. P. (toženca) zoper dolžnico M. (tožnico) v zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 648/2007, zaradi izterjave 344.146,41 EUR s pripadki, nedopustna (ker je zaradi nemožnosti izpolnitve obveznosti K. K. do tožnice - izročitev prodane nepremičnine - ugasnila tudi tožničina obveznost plačila kupnine za to nepremičnino K. K.). To sodbo je tožnica prejela 11. 1. 2016, zato je petletni zastaralni rok (346. člen OZ) za uveljavljanje njene terjatve do toženca iz naslova neupravičene pridobitve (za plačilo zneska 744.635,68 EUR s pripadki) začel teči 12. 1. 2016 (prvi odstavek 336. člena OZ). Tožnica je predmetno tožbo vložila 28. 1. 2016, zato je zmotna ugotovitev prvega sodišča, da je vtoževana terjatev zastarala.

6. Pogodba o odstopu terjatve (po kateri je K. K. cedirala tožencu svojo terjatev do tožnice) ni mogla poslabšati tožničinega položaja. Ker je njena obveznost plačila kupnine prenehala in je bilo pravnomočno razsojeno, da je omenjena izvršba v zadevi I 648/2007 nedopustna, je toženec dolžan vrniti tožnici to, kar je izterjal od tožnice v navedeni izvršilni zadevi, in sicer na podlagi pravil o vračanju neupravičeno pridobljenega (tretji odstavek 190. člena OZ). Toženčevi ugovori v tej pravdi zoper obstoj te njegove obveznosti do tožnice so bili brez vsakršnega pomena, kljub temu pa jim je prvo sodišče neutemeljeno sledilo. Zmotno je tolmačilo pomen cesije. Njeno bistvo je v prenosu terjatve na novega upnika (cesionarja). Tudi če je šlo med K. K. in tožencem za cesijo v izterjavo (toženec sicer ni trdil, da bi sam imel proti K. K. terjatev, zaradi česar bi bila aktualna cesija v izterjavo), je bil tudi v tem primeru prenos terjatve popoln. Na podlagi sklenjene pogodbe o odstopu terjatve je prišlo do spremembe pripadnosti terjatve, ki je od cesije naprej pripadala tožencu (glej M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, stran 603). Čim je Uprava RS za javna plačila prenesla omenjena denarna sredstva po sklepu o izvršbi na transakcijski račun toženčevega takratnega pooblaščenca velja, da jih je prejel toženec kot upnik. Kakšen dogovor je glede razpolaganja z izterjanimi sredstvi toženec sklenil s K. K. in svojim takratnim pooblaščencem, odvetnikom Z. K. (vključno z dogovorom med K. K. in odvetnikom Z. K.) je za razmerje med tožencem in tožnico povsem nepomembno in ne vpliva na obstoj toženčeve reparacijske obveznosti do tožnice v posledici prenehanja njene obveznosti plačila kupnine. Glede na to izvedba dokaza z zaslišanjem toženca in priče K. K. ni bila potrebna, saj se je ta dokazni predlog toženca nanašal na ugotavljanje dejstev, ki, glede na doslej povedano, niso pravno pomembna za odločitev v zadevi.

7. Toženec je iz navedenih razlogov dolžan plačati tožnici vtoževani znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje (193. člen OZ). Tožnica je trdila, da je bil toženec nepošten in je zato dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti od dneva pridobitve denarnih sredstev 2. 7. 2010. Toženec ni prerekal teh trditev o nepoštenosti, zato se štejejo ta zatrjevana dejstva za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP).

8. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi ter spremenilo sodbo prvega sodišča v izpodbijanem delu, kot je razvidno iz izreka (peta alineja 358. člena ZPP). Zaradi spremembe odločitve v glavni stvari je pritožbeno sodišče spremenilo tudi stroškovni del izpodbijane sodbe. Ker je tožnica uspela v sporu ji je toženec dolžan povrniti pravdne stroške v znesku 6.933,95 EUR, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z OT, po višini pa so razvidni iz posamičnih priznanih postavk stroškovnika tožnice na list. št. 73 (prvi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP).

9. Toženec je dolžan plačati tožnici tudi stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP). Tudi ti so odmerjeni v skladu z OT, po višini pa so razvidni iz priznanih postavk stroškovnika v pritožbi. V primeru zamude je toženec dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti od zneskov tožničinih stroškov postopka.

Datum zadnje spremembe:

28.03.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 559/94
• Sodba II Ips 588/94
• Sodba II Ips 432/2002