VSL Sodba II Cp 2222/2017

Jedro

Tožnik je služnost izvrševal pravično, dobroverno (pošteno) in pristno (paragraf 1460 ODZ), ni zlorabljal zaupanja lastnika, služnosti ni izvrševal s silo ali zvijačo, pri čemer ne pravni prednik toženca ne toženec, izvrševanju služnosti nista nasprotovala (54. člen ZTLR). Kaj drugega tožencu, pri čemer je bilo dokazno breme na njem, ni uspelo izkazati. Sodišče prve stopnje je zaslišalo številne priče in prav nobena ni vedela povedati ničesar o nasprotovanju toženca izvrševanju služnosti s strani tožnika. Pritožbeno analiziranje izpovedb prič dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more izpodbiti. Prav tako dejstvo, da je bilo izkazano, da je toženec dvema pričama prepovedal uporabo poti, ne more pomeniti, da je uporabo prepovedal tudi tožniku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da za potrebe gospodujočega zemljišča - parcele št. 1123/0 k.o. X, ki je v lasti tožeče stranke do celote, obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine služnostna pravice hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi poti v širini 4 m, ki poteka po nepremičnini parceli št. 1122/0 k.o. X, v breme vsakokratnega lastnika te parcele, ki je last tožene stranke do celote; toženi stranki prepovedalo vsakršno poseganje v opisano služnostno pravico; odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 1.557,29 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Izpostavlja, da se priposestvovanje praviloma dokazuje z izjavami pravdnih strank in prič, ki praviloma izpovedujejo v korist pravdnih strank, ki so jih predlagale za priče. Zato je nadvse pomembno, da sodišče strogo oceni verodostojnost posameznih izpovedi. Izpostavlja, da je tožnik večkrat v svojih pisnih vlogah navajal, da je bila sporna trasa ves čas takšna, kot je še sedaj. V svojih vlogah ni dopustil niti najmanjše možnosti, da bi obstajala še kakšna drugačna potna povezava kot po vtoževani trasi. Ko je bil zaslišan pa je povedal "da je bil kolovoz približno na tem mestu, kot je sedaj pot, morda je bil kakšen meter razlike", pa tudi, da mu je dal oče več zemlje, zato so traso dali bolj levo. Evidentno je torej, da je med njegovimi trditvami in izpovedbo zaznati bistvene razlike, kar pomeni, da je na preizkusu tudi siceršnja verodostojnost tožnikovih trditev. Tožnik namreč suvereno tudi trdi, da toženec ni nikoli nasprotoval uporabi poti. Pa mu je verjeti? Če je tožnik neresnično izpovedal enkrat, potem mu je tudi glede preostalih trditev nemogoče pokloniti vero. Sodišče neprepričljivo razloguje, zakaj v tem delu ne verjame tožencu, pri čemer se sklicuje na izpovedbe številnih zaslišanih prič, za katere sâmo zapiše, da so praktično vse v sorodstvenem razmerju s pravdnima strankama. Že to dejstvo pa je takšne narave, da je potrebna še višja stopnja skrbnosti pri vrednotenju posameznega pričanja. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da priče A., B., C., D., sosed E., F., G., H., sin tožnika I. I. in J., o kakršnihkoli nasprotovanjih toženca glede uporabe poti niso vedele izpovedati, ne pove ničesar in tudi ne pomeni skrbne analize tistega, kar je mogoče razbrati iz posameznih pričanj. Podrobnejša in skrbnejša analiza njihovega pričanja, bi pripeljala do zaključka o nasprotovanjih toženca tožnikovim vožnjam in hoji. Sodišče je ugotovilo, da je toženec prepovedal uporabo sporne poti pričama B. in D., zato je nenavadno in nelogično, da uporabe poti ne bi branil tudi tožniku. Tožniku je bila prisojena služnost voženj in hoje po celotni dolžini parcele št. 1122/0 k.o. X. Od zaključka vhodnih vrtnih vrat in do priključitve na parcelo št. 1118, tožnik poti ne potrebuje.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, in tega pritožba ne izpodbija, da je tožnik sporno pot začel uporabljati (najkasneje) leta 1974. Za odločitev ni bistveno, da je tožnik za dostop do svoje nepremičnine pred tem uporabljal pot, katere trasa je potekala nekoliko drugače. Da je tožnik trdil, da ves čas (od leta 1969) dostopa po sporni trasi, zaslišan pa izpovedal, da so, potem ko je okoli hiše postavil ograjo, pot premaknili nekoliko bolj levo, tudi pri pritožbenem sodišču ne vzbudi dvoma v njegovo verodostojnost ali v pravilnost in zakonitost odločitve.

6. Tožnik je služnost izvrševal pravično, dobroverno (pošteno) in pristno (paragraf 1460 Obče državljanskega zakonika - ODZ), ni zlorabljal zaupanja lastnika, služnosti ni izvrševal s silo ali zvijačo, pri čemer ne pravni prednik toženca¹ ne toženec, izvrševanju služnosti nista nasprotovala (54. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR). Kaj drugega tožencu, pri čemer je bilo dokazno breme na njem, ni uspelo izkazati. Sodišče prve stopnje je zaslišalo številne priče² in prav nobena ni vedela povedati ničesar o nasprotovanju toženca izvrševanju služnosti s strani tožnika. Pritožbeno analiziranje izpovedb prič,³ dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more izpodbiti. Prav tako dejstvo, da je bilo izkazano, da je toženec dvema pričama prepovedal uporabo poti, ne more pomeniti, da je uporabo prepovedal tudi tožniku. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skladna z določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in je tudi življenjsko povsem prepričljiva ter jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

7. Pritožbena trditev, da za dostop do svoje nepremičnine tožnik ne potrebuje služnosti celotne poti, je nedovoljena pritožbena trditev v smislu določbe prvega odstavka 337. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče pri odločitvi ni upoštevalo.

8. Ker je tožnik na opisani način, brez nasprotovanja toženca ali njegovega pravnega prednika, služnost vožnje in hoje po sporni trasi izvrševal od leta 1974 do najmanj leta 1997, je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito zaključilo, da je služnost priposestvoval (že) najkasneje v letu 1994 in tožbenemu zahtevku, tudi v delu prepovedi poseganja v služnostno pravico, pravilno in zakonito ugodilo (paragraf 1470 ODZ, 54. člen ZTLR, 212. in 266. člen Stvarnopravnega zakonika).

9. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji za toženca na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP, za tožnika pa na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP.

-------------------------------
¹ oče pravdnih strank
² Pri čemer je večino, tudi v pritožbi izpostavljene, za dokaz, da izvrševanju služnosti toženec (pred letom 2015) ni nasprotoval, za zaslišanje predlagal tožnik.
³ Da priče A., B., C., F., G., niso želeli vedeti ničesar o obstoju dveh tras poti, zato ni pričakovati, da bodo izpovedali kaj v korist toženca; da je priča E. izpovedal, da ne ve, kaj sta imela brata med sabo, da pa tožencu najbrž ni bilo vseeno, s čimer je smiselno potrdil trditve toženca o nasprotovanju uporabi poti; da od priče H., ki je zet tožnika in priče I. I., ki je njegov sin, ni pričakovati, da bi izpovedovala v škodo tožnika; da je tudi priča J. povedala o dveh trasah poti.

Datum zadnje spremembe:

22.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSM sodba I Cp 374/2011
• VSC Sklep Cp 464/2022
• VSL sodba II Cp 4205/2009