VSL Sodba II Cp 2089/2017

Jedro

Tožnica od toženca, ki je bil direktor izbrisane družbe vtožuje povračilo škode, ki ji je nastala, ker ji izbrisana družba ni plačala terjatve po računu z dne 30. 1. 2013 v višini 6.198,37 EUR. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je družba postala nelikvidna najkasneje konec leta 2013, toženec pa kot direktor družbe ni ravnal skladno s določili 35. in 39. člena ZFPPIPP, ki so mu nalagali sprejem ukrepov finančnega prestrukturiranja. ZFPPIPP za obstoj protipravnega ravnanja toženca ne predpisuje namerne kršitve določil 35. do 39. člena ZFPPIPP. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo, v čem naj bi bilo namerno ravnanje toženca, torej ni utemeljen. V postopku je bilo ugotovljeno, da toženec ni ravnal s prisilnimi (kogentnimi) predpisi, določenimi v 35. do 39. členu ZFPPIPP, kar predstavlja toženčevo protipravno ravnanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka 285,59 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 7.344,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2016 dalje do plačila, vse v roku 15 dni (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.361,88 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka). Obračun zakonskih zamudnih obresti je sestavni del sodbe (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) ni dokazala obstoja vseh elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke (v nadaljevanju: toženca). Toženec je v družbo A. d.o.o. vstopil kot družbenik 25. 4. 2013, vendar ni vedel, kaj podpisuje. Je preprost človek, v kar se je sodišče prepričalo na naroku. Prepričljivo je izpovedal, da je bil prepričan, da podpisuje "za plačo", torej prejem plačilne liste, kot je to počel ves čas. Poslovanje izbrisane pravne osebe mu ni bilo poznano. Ko je sam prevzel funkcijo direktorja, je bila kmalu potem družba že izbrisana iz registra. Tožnica zahteva povračilo škode, ki naj bi ji nastala s tem, ko njena terjatev zaradi izbrisa ni bila plačana, ker namerno naj ne bi opravil dejanj iz 35. do 39. točke ZFPPIPP. Tožnica ni navedla, sodišče pa ni obrazložilo, v čem vidi "namerno ravnanje toženca". Ukvarjal se je s tem, da bi izbris preprečil. Ni ravnal v škodo upnikov, niti namerno ne sprejel ukrepov iz 35. do 39. člena ZFPPIPP. Tožnica ni izkazala obstoja škode. Pojasnil je, da ni naročil dobave blaga, ki je bil zaračunan z računom št. 130103. Tožnica ni predložila nobene listine ali drugega pisnega dokazila, da je bila izbrisana družba tista, ki je naročila dobavo blaga, zaračunanega z računom št. 130103 z dne 30. 1. 2013. To samo zatrjuje. Iz listin v spisu je razvidno, da je poslovala z drugo družbo (elektronsko sporočilo z dne 22. 1. 2013). Tožnica ne zatrjuje obstoja pogodbe z izbrisano družbo. Elektronsko sporočilo dokazuje le kraj dobave blaga, ne pa naročnika, niti plačnika. Tožnica ni pojasnila, v kakšnem razmerju je družba B. s tožnico. Tudi C. C. o domnevnem naročilu ni vedel povedati ničesar, dokler ni vpogledal računa. Po stališčih sodne prakse je račun enostranska listina, ki še ne dokazuje obstoja poslovnega razmerja. Pravna podlaga za nastanek obveznosti je pogodba. Enostranski listini sta tudi opomin in OIP, ki nimata dokazne vrednosti za obstoj poslovnega razmerja. Zmotno je stališče sodišča, da bi moral biti račun grajan, če bi bil sporen. Opustitev grajanja oz. zavrnitve računa pomeni, da prejemnik računa terjatev priznava. V primeru spora lahko prejemnik računa zanika obstoj in vsebino terjatve, ne glede na to, ali je račun predhodno zavrnil ali ne. Dokazno breme za obstoj pogodbe je na tožnici. Naročilo bi morala dokazati z listinami, a ga ni. Nasprotna ugotovitev sodišča je napačna. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnice zavrne in ji naloži plačilo vseh stroškov postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z določilom 2. točke prvega odstavka 442. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) izbris iz sodnega registra ne vpliva na pravico upnika izbrisane pravne osebe zahtevati povrnitev škode od članov poslovodstva ali organa nadzora izbrisane pravne osebe. Za odškodninski zahtevek se smiselno uporabljajo 42. in 43. člen ter prvi do četrti odstavek 44. člena ZFPPIPP. Prvi odstavek 42. člena ZFPPIPP določa, da je poslovodstvo upnikom odgovorno za škodo, ki so jo imeli, ker zaradi izbrisa pravne osebe brez likvidacije niso dosegli polnega plačila, če poslovodstvo ni pravočasno opravilo dejanj iz 35. do 39. člena tega zakona ali je ravnalo v nasprotju s prepovedmi iz 34. člena tega zakona.

6. Tožnica od toženca, ki je bil direktor izbrisane družbe A. d.o.o., vtožuje povračilo škode, ki ji je nastala, ker ji izbrisana družba ni plačala terjatve po računu z dne 30. 1. 2013 v višini 6.198,37 EUR. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je družba A. d.o.o. postala nelikvidna najkasneje konec leta 2013, toženec pa kot direktor družbe ni ravnal skladno s določili 35. in 39. člena ZFPPIPP, ki so mu nalagali sprejem ukrepov finančnega prestrukturiranja. ZFPPIPP za obstoj protipravnega ravnanja toženca ne predpisuje namerne kršitve določil 35. do 39. člena ZFPPIPP. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo, v čem naj bi bilo namerno ravnanje toženca, torej ni utemeljen. V postopku je bilo ugotovljeno, da toženec ni ravnal s prisilnimi (kogentnimi) predpisi, določenimi v 35. do 39. členu ZFPPIPP, kar predstavlja toženčevo protipravno ravnanje.

7. Pritožbeni očitek, s katerim pritožba izpodbija obstoj škode, ni utemeljen. Dokazno oceno je sodišče prve stopnje opravilo natančno, prepričljivo in v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Na podlagi računa v prilogi A2, elektronskega sporočila v prilogi A10 in izpovedbe priče C. C. je ugotovilo, da je tožnica dostavila blago družbi D. d.o.o., ki se je kasneje preimenovala v družbo A. d.o.o., konec januarja 2013. Računu tožnice niti družba D. d.o.o. niti A. d.o.o. nista ugovarjali. Izpovedbo priče C. C., ki je bil do likvidacije leta 2014 izvršni direktor tožnice, je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot verodostojno. Pojasnil je, da se je tožnica ukvarjala z distribucijo jekla in je sodelovala z družbo D. d.o.o., ki se je ukvarjala s krovstvom. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, v kakšnem razmerju je bila družba B. z izbrisano družbo, ni utemeljen. C. C. je pojasnil, da je uslužbenec tožnice E. E. pri transportni družbi B. le nekaj dni pred izdajo blaga naročil prevoz blaga, ki je bilo dostavljeno družbi D. d.o.o., iz česar jasno izhaja, da je prevoz blaga dostavila družba B. Pritožbeni očitek, da bi morala tožnica obstoj razmerja dokazati s pisno pogodbo, ni utemeljen. Pogodba o dobavi blaga je lahko sklenjena tudi ustno. Da je tožnica dobavila blago družbi D. d.o.o, pa je v svoji izpovedbi potrdila priča C. C. Pritožbeni očitek, da izdani račun ne predstavlja dokaza o obstoju poslovnega razmerja, ni utemeljen. ZPP uzakonja načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP), ki jo je sodišče pravilno opravilo. Zato sklicevanje pritožbe, da račun ne predstavlja ustreznega dokaza o obstoju poslovnega razmerja med tožnico in družbo A. d.o.o., ni utemeljeno.

8. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so elementi odškodninske odgovornosti toženca podani, in sicer: protipravnost ravnanja, ki se kaže v kršitvi obveznosti poslovodenja, ki jih je tožencu nalagal ZFPPIPP v določilih od 35. do 39. člena, škoda, ki je tožnici nastala zaradi neplačila terjatve zaradi izbrisa družbe A. d.o.o. iz sodnega registra brez likvidacije, in vzročna zveza, je utemeljeno ugodilo zahtevku tožnice.

9. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Prav tako niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

10. Pritožnik s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožnici pa so v pritožbenem postopku nastali stroški odgovora na pritožbo v višini 500 odv. točk (tar. št. 21 Odvetniške tarife v zvezi s tarifno številko 18). Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,4590 EUR znašajo 229,50 EUR, z materialnimi izdatki v višini 10 točk oz. 4,59 EUR in 22% DDV pa 285,59 EUR. Nagrade za poročilo stranki v višini 20 točk pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo, saj je nagrada za navedeno opravilo že zajeta v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo. Stroške pritožbenega postopka tožnice v višini 285,59 EUR je dolžan toženec na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP tožnici plačati v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje te sodbe.

Datum zadnje spremembe:

22.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 1787/2018
• Sodba III Ips 29/2012
• VDSS sklep Pdp 577/2013