<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba in sklep I Cp 1893/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CP.1893.2017
Evidenčna številka:VSL00008284
Datum odločbe:31.01.2018
Senat, sodnik posameznik:Dušan Barič
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
Institut:upravnik - stroški obratovanja - verzija - stroški upravljanja - ključ delitve - sklepčnost tožbe - priznana dejstva - prekluzija navedb in dokazov

Jedro

Ker tožnica ni navedla ključa delitve stroškov upravljanja in stroškov storitev, ki jih je opravila sama, je tožbeni zahtevek glede teh stroškov pravilno zavrnjen.

Nastanek terjatve iz naslova stroškov obratovanja pa za toženca ni bil sporen, zato bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da je ta izkazan. Enako velja glede višine te terjatve, kolikor je toženec ni konkretizirano prerekal.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0000 VL 66781/2016 z dne 24. 6. 2016, v 1. odstavku izreka ostane v veljavi za stroške obratovanja v znesku 108,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 18,10 EUR od 25. 5. 2015 do plačila, od zneska 24,16 EUR od 30. 6. 2015 do plačila, od zneska 25,79 EUR od 30. 7. 2015 do plačila in od zneska 40,30 EUR od 31. 8. 2015 do plačila.

- razveljavi v delu, v katerem je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0000 VL 66781/2016 z dne 24. 6. 2016, razveljavljen v 1. odstavku izreka za obratovalne stroške v znesku 29,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2015 do plačila in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnjen ter v 3. odstavku izreka, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0000 VL 66781/2016 z dne 24. 6. 2016, v 1. in 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ni namreč upoštevalo, da so v postopku v sporu majhne vrednosti, ki se začne s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, za presojo obrazloženosti odgovora na tožbo relevantne le navedbe v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in v prvi pripravljalni vlogi. Ker v teh navedbah toženec ni prerekal temelja in višine vtoževane terjatve, temveč jo je celo večkrat izrecno priznal, bi moralo sodišče prve stopnje izdati sodbo na podlagi pripoznave. Ker se ni opredelilo do tožničinih navedb, da so izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave, sta podani kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in v prvi pripravljalni vlogi toženec ni ugovarjal temelju vtoževanih računov. Prav tako ni ugovarjal višini vtoževanih računov št. 4108/2015, 4875/2015 in 5722/2015, višini vtoževanega računa št. 3352/2015 pa je ugovarjal le delno. Nasprotoval je le računom, ki niso predmet te pravde. Tožnica je zato štela, da ji neprerekanega temelja in višine vtoževanih računov ni treba posebej obrazložiti. V drugi pripravljalni vlogi je zato obrazložila le višino računa št. 3352/2015, sicer pa je navedla, da so vtoževane postavke specificirane v priloženih računih in ostalih listinah, ki naj se štejejo kot del trditvene podlage. Sodišče prve stopnje bi moralo neprerekana dejstva šteti za priznana v skladu s prvim in drugim odstavkom 214. člena ZPP. Ker ni tako ravnalo in se do tožničinih opozoril sploh ni opredelilo, sta podani kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec je dolžan plačati vtoževane račune na podlagi 24. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), zato ni mogoče govoriti o izostanku trditvene podlage glede prikrajšanja. Zavrnitev tožbenega zahtevka iz razloga, ker tožnica ni ločeno navedla zneskov stroškov obratovanja, upravljanja in lastnih storitev, ni pravilna in tudi ni obrazložena.

3. V odgovoru na pritožbo toženec smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, v katerem je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ni je torej mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Preizkus izpodbijane sodbe je mogoč, saj ima razumljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, ki si med seboj ne nasprotujejo. Uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

7. Do tožničinega predloga za izdajo sodbe na podlagi pripoznave se je sodišče prve stopnje opredelilo posredno. Razlogi, zaradi katerih mu ni sledilo, so vsebovani v razlogih, s katerimi utemeljuje izpodbijano sodbo. Uveljavljanje kršitve 316. člena ZPP pomeni uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki ni dopustni pritožbeni razlog. Pritožbene navedbe, da je uveljavljana kršitev prerasla v absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa niso utemeljene že zato, ker toženec v obravnavanem primeru ni nedvoumno in jasno pripoznal tožbenega zahtevka.

8. V obravnavani zadevi tožnica vtožuje plačilo štirih računov, in sicer računa št. 3352/2015 v znesku 49,56 EUR, računa št. 4108/2015 v znesku 36,47 EUR, računa št. 4875/2015 v znesku 38,10 EUR in računa št. 5722/2015 v znesku 52,61 EUR. Vtoževani računi zajemajo stroške obratovanja, stroške upravljanja in stroške storitev, ki jih je tožnica opravila sama. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da je tožnica upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu B. cesta 73, P., toženec pa je lastnik stanovanja v navedeni večstanovanjski stavbi.

9. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkljive trditvene podlage. Sklicevalo se je na to, da v zvezi z vtoževanimi stroški obratovanja tožnica ni podala navedb o prikrajšanju,1 da v zvezi z vtoževanimi stroški upravljanja in stroški lastnih storitev ni navedla ključa delitve stroškov in da zneskov stroškov obratovanja, upravljanja in storitev, ki jih je opravila sama, tudi ni navedla ločeno. V zvezi z zadnjim argumentom za zavrnitev tožbenega zahtevka velja že na tem mestu pojasniti, da ni pravilen. Zadostuje namreč, da so zneski stroškov obratovanja, upravljanja in lastnih storitev tožnice jasno razvidni iz štirih priloženih računov, na katere se tožnica sklicuje kot na del trditvene podlage.

10. V postopku v sporih majhne vrednosti velja glede navajanja dejstev in predlaganja dokazov posebna ureditev (451. člen in 452. člen ZPP). Ker se je postopek začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, bi morala tožnica navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v dopolnitvi tožbe in prvi pripravljalni vlogi z dne 8. 11. 2016, toženec pa v prvi pripravljalni vlogi z dne 9. 12. 2016. Kasnejša pripravljalna vloga pravdnih strank je namreč namenjena le odgovoru na že podane navedbe nasprotne stranke.

11. Upoštevajoč zgoraj opisano posebno ureditev navajanja dejstev in predlaganja dokazov, ki velja v tem postopku, pritožba utemeljeno opozarja, da toženec ni pravočasno, kar pomeni najkasneje v prvi pripravljalni vlogi, prerekal obveznosti plačila vtoževanih stroškov, kar velja tako glede stroškov obratovanja, kot tudi glede stroškov upravljanja in stroškov storitev, ki jih je tožnica opravila sama. Obstoj te obveznosti do tožnice je celo priznaval. V takšni procesni situaciji se na pomanjkljive trditve glede nastanka zahtevka za plačilo obratovalnih stroškov (v smislu razloga za njegovo zavrnitev) ni mogoče sklicevati. Prav tako toženec ni pravočasno prerekal obračunane višine stroškov obratovanja, upravljanja in lastnih storitev tožnice. Izjema velja le glede obračunane višine stroškov obratovanja iz računa št. 3352/2015 po postavkah 1322, 1396, 1521 in 1522.2 Tožnica je ponudila dovolj trditev, da bi lahko toženec konkretizirano ugovarjal obračunani višini obratovalnih stroškov, saj je ključ delitve posameznih obratovalnih stroškov jasno razviden iz vtoževanih računov, na katere se tožnica sklicuje kot na del trditvene podlage. Ni pa ponudila dovolj trditev, da bi lahko toženec konkretizirano prerekal obračunano višino stroškov upravljanja in lastnih storitev tožnice. Način delitve teh stroškov namreč ni razviden ne iz dopolnitve tožbe ne iz vtoževanih računov. Zaradi opisane nesklepčnosti tožbe je tožbeni zahtevek iz naslova stroškov upravljanja in stroškov storitev, ki jih je tožnica opravila sama, v skupnem znesku 38,71 EUR3 pravilno zavrnjen.

12. Nastanek terjatve iz naslova stroškov obratovanja torej za toženca ni bil sporen, zato bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da je ta izkazan. Enako pa velja glede višine te terjatve, kolikor je toženec ni konkretizirano prerekal. Ker sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, je tožnici odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem (absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), kar pritožba smiselno tudi uveljavlja. Navedeno kršitev je pritožbeno sodišče lahko odpravilo samo le glede zahtevka za plačilo tistih obratovalnih stroškov, ki niso bili sporni ne po temelju ne po višini. Ob upoštevanju prvega in drugega odstavka 214. člena ZPP je treba zahtevku za njihovo plačilo ugoditi. To velja za vtoževane stroške obratovanja v skupnem znesku 108,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so razvidni iz izreka sodbe, glede na zapadlost zneskov po računih, ki je razvidna iz predloga za izvršbo in računov (po računu št. 3352/2015 v znesku 18,10 EUR4, po računu št. 4108/2015 v znesku 24,16 EUR, po računu št. 4875/2015 v znesku 25,79 EUR in po računu št. 5722/2015 v znesku 40,30 EUR). V tem delu je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Glede vtoževanih stroškov obratovanja, ki jih je toženec po višini pravočasno konkretizirano prerekal (stroški obratovanja iz računa št. 3352/2015 v skupnem znesku 29,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2015 do plačila - postavke 1322, 1396, 1521 in 1522), pritožbeno sodišče ni moglo samo odpraviti ugotovljene kršitve, zato je sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14. Zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari je treba razveljaviti tudi odločitev o stroških izvršilnega postopka,5 saj se o stroških postopka odloča ob upoštevanju uspeha v pravdi, ki v tem trenutku še ni znan.

15. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo glede vtoževanih obratovalnih stroškov v znesku 108,35 EUR tako, da je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo (6. alineja 358. člena ZPP), razveljavilo pa jo je glede vtoževanih obratovalnih stroškov v znesku 29,68 EUR in posledično tudi glede odločitve o stroških izvršilnega postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V preostalem delu (glede vtoževanih stroškov upravljanja in stroškov storitev, ki jih je tožnica opravila sama) je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje izreči o dokazanosti višine vtoževanih stroškov obratovanja po računu št. 3352/2015 pod postavkami 1322, 1396, 1521 in 1522. Ključ delitve teh stroškov obratovanja, ki mu je toženec obrazloženo nasprotoval, je jasno razviden iz samega računa, s čimer je v konkretnemu primeru zadoščeno sklepčnosti tožbe.

17. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
1 Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je zahtevek za plačilo obratovalnih stroškov verzijski zahtevek, ki temelji na 190. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Peti odstavek 24. člena SZ-1, ki določa subsidiarno odgovornost lastnika stanovanja za obratovalne stroške, ne spreminja pravne narave tega zahtevka.
2 Nasprotoval pa je tudi računom, ki niso predmet te pravde.
3 Vtoževani znesek stroškov upravljanja in storitev, ki jih je tožnica opravila sama, znaša po računu št. 3352/2015 (A4) 1,78 EUR, po vsakem od preostalih vtoževanih računov (A11, A15 in A19) pa 12,31 EUR.
4 Seštevek postavk 1372 (ogrevanje po procentu) in 1681 (obračun toplote).
5 Nanje se nanaša 3. odstavek sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0000 VL 66781 z dne 24. 6. 2016.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 190
Stanovanjski zakon (2003) - SZ-1 - člen 24, 24/5
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 214, 214/1, 214/2, 316, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 451, 452, 458, 458/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.03.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE2NDY0