<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 2381/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CP.2381.2017
Evidenčna številka:VSL00008193
Datum odločbe:13.02.2018
Senat, sodnik posameznik:dr. Peter Rudolf
Področje:POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
Institut:spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi - pravilna uporaba materialnega prava - pogodbeno razmerje - potrošniška pogodba - potrošniška prodajna pogodba - pravo EU - direktiva eu - analogna uporaba pravil - namerna promocija izdelka - namen trženja - prodaja blaga - pravica do odstopa od pogodbe - prodaja kozmetike

Jedro

Med pravdnima strankama je treba sklenjeno pogodbo (na podlagi sklepanja po podobnosti) presojati kot pogodbo, sklenjeno zunaj poslovnih prostorov, torej v smislu 43. člena ZVPot in 8. točke drugega člena Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. 10. 2011.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sodbo z dne 22. 6. 2017 je Okrajno sodišče v Ljubljani:

- sklep o izvršbi istega sodišča VL 15487/2016 z dne 19. 2. 2016 v prvi in tretji točki izreka razveljavilo ter zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 1.590,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10. 12. 2015 dalje do plačila ter stroškov izvršilnega in pravdnega postopka (I. točka izreka),

- odločilo, da je dolžna tožnica toženki povrniti njene pravdne stroške v znesku 226,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se zaradi absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 15487/2016 z dne 19. 2. 2016 obdrži v veljavi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje (v vsakem primeru z ustrezno stroškovno posledico). Odločitev naj bi temeljila na zmotni uporabi materialnega prava, ki je predvsem posledica nekritičnega povzemanja pravnega naziranja iz (nepravnomočne) sodbe Okrajnega sodišča v Cerknici P 6/2016 z dne 25. 11. 2016 v drugem (in nikakor ne enakem) potrošniškem sporu. Ker sodne prakse slovenskih sodišč, ki bi obravnavala sklenitev pogodbe zunaj poslovnih prostorov še ni, naj bi bilo potrebno za razlago omenjenega instituta pregledati namensko razlago ZVPot. Pritožba pojasnjuje, na katere primere naj bi zakonodajalec (v skladu s 7. odstavkom drugega člena Direktive 2011/83/EU) z novelo ZVPot razširil opredelitev pogodbe sklenjene zunaj poslovnih prostorov, ter se sklicuje na smernice Evropske komisije k Direktivi 2011/83/EU. Nasprotna razlaga točk c) in d) osmega odstavka 2. člena omenjene direktive bi popolnoma izničila pomen predmetne določbe, katerih bistvo je sklenitev pogodbe na podlagi izleta, organiziranega s strani prodajalca, izven njegovih poslovnih prostorov oziroma finalizacija pogodbe v poslovnih prostorih, sklepanje katere je sicer potekalo zunaj poslovnih prostorov prodajalca. Določbi tretjega in četrtega odstavka 1. člena Direktive 85/577/EG z dne 20. 12. 1985, ki ju omenja sodišče prve stopnje, ustvarjata zgolj podlago za uporabo določb, ki urejajo pogodbeno razmerje v primeru sklenitve pravnega posla zunaj poslovnih prostorov (ne glede na to, ali končno ponudbo za sklenitev pogodbe poda prodajalec ali potrošnik), ne pa podlage za neskončno širitev analogne uporabe na druge primere. Iz izpodbijane sodbe izhaja napačno stališče, skladno s katerim je potrebno pri vsakršni potrošniški prodaji s promocijskimi elementi oziroma prodaji z osebno obravnavo potrošnika uporabiti določila ZVPot, ki se nanašajo na prodajo zunaj poslovnih prostorov. Pritožba poudarja, da dandanašnja potrošnja vključuje vse možne načine oglaševanja, ter pojasnjuje, kaj je namen posebne ureditve glede pogodb, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov. Sodišče zgolj na podlagi ugotovitve, da tožnica potencialnim strankam ob predhodnem povabilu nudi brezplačno predstavitveno nego s kozmetičnimi izdelki, ocenjuje, da so v konkretnem primeru podane okoliščine, ki nakazujejo na uporabo določil o potrošniški prodaji zunaj poslovnih prostorov. Takšno stališče naj bi bilo pravno napačno, prav tako pa tudi popolnoma neskladno z ugotovljenim dejanskim stanjem. Nadalje naj bi sodišče mimo trditvene podlage toženke zaključilo, da slednji ni bilo pojasnjeno, da je vabljena na brezplačno nego, namen katere je promocija kozmetičnih izdelkov. Okoliščina, da v obrazložitvi posebej izpostavlja, da je imela toženka kar nekaj časa od prihoda k tožnici do podpisa listin in posledično sklenitve prodajne pogodbe, naj bi bila v nasprotju z ugotovitvijo, da slednja ni imela dovolj časa za razmislek in sprejem racionalne odločitve glede nakupa izdelkov. Pritožba opozarja na neutemeljeno zavrnitev izvedbe predlaganega zaslišanja zakonitega zastopnika tožeče stranke in prič zaposlenih pri njej, ki bi lahko izpovedale o dejanskem načinu sklepanja potrošniških pogodb. Neutemeljeno je zavrnilo tudi dokaz z izvedbo ogleda poslovnih prostorov. Pojasnjuje, zakaj naj bi bili ti dokazi ključni. Podana naj bi bila kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako obrazložitev zavrnitve ne zadosti standardu obrazloženosti sodnih odločb, kot izhaja iz 324. člena ZPP. Sodišče naj bi povsem pavšalno navedlo, da se tovrsten način prodaje uporablja za izdelke višjega cenovnega razreda, ki jih v običajni trgovini najbrž noben potrošnik ne bi kupil. Odločitev ne temelji na ugotovljenem dejanskem stanju, temveč na splošnem mnenju in ugibanju sodišča o navadah potrošnikov pri potrošni prodaji kozmetičnih izdelkov. Stališče sodišča je tudi v popolnem neskladju z nespornim dejstvom, da je toženka po poklicu prodajalka in da so ji poznane različne prodajalske tehnike, kar vključuje tudi promocijo blaga ob izvedbi brezplačne nege. Izpostavlja okoliščine, ki naj bi potrjevale, da toženka ni mogla biti pod psihološkim pritiskom glede nakupa predmetnih izdelkov. Ne drži stališče sodišča, da posebno varstvo toženke utemeljuje tudi asimetrija informacij, ker naj slednja ne bi bila v enaki meri kot prodajalec informirana o lastnostih proizvodov, ki jih kupuje, še manj pa o primerljivih proizvodih pri drugih ponudnikih na trgu. Sodišče svoje stališče neutemeljeno opira tudi na ustavno-pravno zahtevo po enakosti pred zakonom. Ravno dejstvo, da se potrošnik od začetka promocije nahaja v poslovnih prostorih prodajalca, ki jasno dajejo vtis, da so namenjeni trženju in prodaji blaga, predstavlja pomembno ločevalno okoliščino, zaradi katerih tovrstnih primerov ni možno enačiti z izletom oziroma promocijo zunaj poslovnih prostorov prodajalca. Potrošnik se namreč v prvem primeru od vstopa v poslovni prostor zaveda, da mu bodo predstavljeni točno določeni proizvodi, ki jih bo nato lahko tudi kupil. Drži, da je potrošnik v sporu z gospodarskim subjektom šibkejša stranka, kar pa ne pomeni, da ima praktično neodrekljivo pravico do odstopa od pogodbe brez kakršnegakoli utemeljenega razloga tudi v primerih, ko gre dejansko za sklenitev pogodbe v poslovnih prostorih prodajalca. To naj bi bilo tudi razvidno iz recitala št. 4 Direktive 2011/83/EU. Izpodbijana sodba ustvarja prakso, ki predstavlja popolno neravnovesje med varstvom potrošnika in zagotavljanjem zdravega gospodarskega okolja. Sodišče naj bi nekritično povzelo (sicer napačno) razlago prava, podano v sodbi Okrajnega sodišča v Cerknici P 6/2016 z dne 25. 11. 2016, pri čemer je prezrlo, da je dejansko stanje v obeh zadevah različno, enako pa velja tudi za navedbe pravdnih strank, na kar je tožnica tekom postopka tudi opozorila. Toženka je tožbenemu zahtevku nasprotovala iz drugih razlogov, ki jih je sodišče v celoti zavrnilo kot neutemeljene oziroma brezpredmetne. Odločilo je mimo toženkine trditvene podlage in s tem kršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP. Podana naj bi bila kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba naj bi bila tudi sodba presenečenja, saj odločitev temelji na drugačni pravni oceni, z vidika katere so bile za odločitev v sporu bistvena predvsem druga dejstva in dokazi, ki jih tožnica v pričakovanju drugačne pravne ocene ni navajala, ker jih tudi ob potrebni skrbnosti ni mogla oceniti kot bistvenih. Opustitev materialnega procesnega vodstva predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev ustavnega načela kontradiktornosti.

3. Toženka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana zadeva predstavlja spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena ZPP1). Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava2 (prvi odstavek 458. člena ZPP). Slednje pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oziroma je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev (razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava - drugi odstavek 458. člena ZPP).

6. Pritožbeni očitek, da naj bi izpodbijana odločitev temeljila na zmotni uporabi materialnega prava, ki naj bi bila posledica nekritičnega povzemanja pravnega naziranja iz nepravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Cerknici P 6/2016 z dne 25. 11. 2016, je ne le presplošen (neustrezno obrazložen),3 ampak tudi sicer neutemeljen. Kakor je to jasno razvidno iz njene obrazložitve, sprejeta odločitev temelji na obširni, natančni in prepričljivi pravni argumentaciji.4 V tem okviru so podani razlogi, ki omogočajo celostni preizkus posameznih zaključkov sodišča prve stopnje, kot tudi same končne odločitve.5 Ta ocena velja tudi glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je potrebno med pravdnima strankama sklenjeno pogodbo (na podlagi sklepanja po podobnosti6) presojati kot pogodbo, sklenjeno zunaj poslovnih prostorov, torej v smislu 43. člena ZVPot7 in 8. točke drugega člena Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. 10. 2011 (glej predvsem 12. - 23. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Ker je omenjene določbe uporabilo ob sklicevanju na argument analogije,8 kar vse je tudi natančno obrazložilo, je pritožbeno navajanje, da naj bi bil s tem popolnoma izničen pomen prej omenjene določbe Direktive 2011/83/EU neprepričljivo, zatrjevanje neobstoja podlage9 za neskončno širitev analogne uporabe uporabljenih pravnih določb na druge primere pa brezpredmetno. Prav tako jasni razlogi, ki jih je podalo za sprejete zaključke, ne dajejo nobene podlage očitku, da naj bi uporabo določb ZVPot o prodaji zunaj poslovnih prostorov razširilo na vse potrošniške pogodbe, razen na tiste, k sklenitvi katerih je potrošnika vodila potreba po določenem izdelku (prav tako nikjer ni navedlo, da naj bi samo te predstavljale potrošniške pogodbe, pri katerih pridejo v poštev splošne določbe ZVPot). Pri svoji presoji (oziroma odločitvi o smiselni uporabi določb, ki veljajo za pogodbe sklenjene zunaj poslovnih prostorov) se je sodišče prve stopnje jasno omejilo na način sklenitve pogodbe, do katerega je prišlo v konkretnem primeru.10

7. Sodišče prve stopnje nadalje nikjer ni zavzelo stališča (kot to neutemeljeno očita pritožba), da je potrebno pri vsakršni potrošniški prodaji s promocijskimi elementi oziroma prodaji z osebno obravnavo potrošnika uporabiti določila ZVPot, ki se nanašajo na prodajo zunaj poslovnih prostorov. Kakor je to jasno razvidno iz njegovih dejanskih ugotovitev11 v 13., 14. in 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, v konkretnem primeru toženka tudi sicer ni bila povabljena na (s) "ponudbo nakupa kozmetičnih izdelkov z brezplačnim tretmajem",12 ampak na "brezplačni tretma nege obraza" oziroma na promocijsko nego obraza,13 ki jo je tožnica oglaševala kot brezplačno.14 Ta zaključek ni v nobenem neskladju (protislovju15) z ugotovitvijo sodišča prve stopnje glede namena, s katerim tožnica takšne predstavitve izvaja, niti njegovo ugotovitvijo, da naj bi bila toženka (po lastnih navedbah) po poklicu prodajalka in da so ji zato poznane "določene prodajalske taktike".16

8. V zvezi z vsem tem je sodišče prve stopnje nadalje prepričljivo izpostavilo tako asimetrijo informacij17 kot (predvsem) nepričakovanost (nejasnost/neobičajnost18) potrošnikovega položaja,19 ki naj bi bil podan (tudi) v obravnavani zadevi in ki naj bi (zaradi zaščite slednjega20) narekoval obstoj za premislek potrebnega obdobja. Pritožbeno zatrjevanje, da se potrošnik od začetka promocije nahaja v poslovnih prostorih prodajalca, ki jasno dajejo vtis, da so namenjeni trženju (prodaji) blaga, v tem oziru ni bistveno, poudarjanje, da naj bi se potrošnik od prvega trenutka vstopa v takšen prostor zavedal, da mu bodo predstavljeni točno določeni izdelki, ki jih bo nato lahko tudi kupil, pa presplošno oziroma neizkazano.

9. Ker v konkretnem primeru (očitno) nikakor ni šlo za takšno pogodbo, neprepričljivo izzveni pritožbeno navajanje, da zaradi stališča sodišča prve stopnje določbe evropskih predpisov in ZVPot o "standardni potrošniški pogodbi" izgubijo ves smisel. Slednje je svoje stališče, v skladu s katerim je moč v obravnavani zadevi (smiselno) uporabiti zakonske določbe, ki urejajo pogodbo, sklenjeno zunaj poslovnih prostorov (oziroma konkretno določbe o potrošnikovi pravici odstopa od pogodbe), vezalo na (pravno-vrednostno) utemeljen in prepričljivo obrazložen razlog. Pri tem svoje odločitve še zdaleč ni utemeljilo le z dejstvom (ki ga omenja pritožba), da je potrošnik v sporu z gospodarskim subjektom šibkejša stranka in da mu gre zato (praktično) neodrekljiva pravica do odstopa od pogodbe.21 Prav tako ni razvidno, kje v izpodbijani sodbi naj bi sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da običajno potrošnjo blaga predstavlja zgolj prodaja blaga v primeru, ko je povod za nakup blaga potrošnikova potreba po tovrstnem blagu. Pritožba tudi ne pojasni, zakaj naj bi bila ugotovitev sodišča prve stopnje (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da se na način (kot je bil uporabljen v konkretnem primeru) prodajajo predvsem izdelki, ki so v primerjavi z drugimi izdelki iste kategorije toliko dražji (da jih v običajni trgovini najbrž (skoraj) noben potrošnik ne bi kupil), pavšalna, niti zakaj naj bi bilo omenjeno stališče za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve bistveno. Ker temu (še zdaleč) ni tako,22 ni moč slediti niti očitku, da izpodbijana odločitev temelji na splošnem mnenju in ugibanju sodišča o navadah potrošnikov pri nakupu kozmetičnih proizvodov.

10. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo, da relevantno dejansko stanje v predmetni zadevi večinoma (niti) ni bilo sporno23 in da se je (očitno v spornem delu) dalo ugotoviti že na podlagi predloženih listinskih dokazov, zaradi česar je ostale dokazne predloge zavrnilo. Pritožba tem ugotovitvam niti ustrezno ne oporeka. Prav tako s presplošnim navajanjem, da naj bi bili s strani sodišča prve stopnje zavrnjeni dokazni predlogi ključni za presojo, ali iz okoliščin primera izhaja, da je potrebno uporabiti določbe ZVPot o prodaji zunaj prostorov, pomislekov v zadostnost z njegove strani podanih razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov (oziroma glede zadostitve potrebnemu standardu obrazloženosti) ne vzbudijo. Že prej je bilo izpostavljeno, da sodišče prve stopnje24 svoje odločitve ni utemeljilo (zgolj) z (nekritičnim) povzemanjem (s strani toženke predložene) sodbe Okrajnega sodišča v Cerknici P 6/2016 z dne 25. 11. 2016. Iz tega razloga je pritožbeno poudarjanje, da naj bi bilo v omenjeni pravdni zadevi dejansko stanje (kot tudi trditve pravdnih strank) drugačno,25 za presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijane odločitve nebistveno. Prav tako ne drži, da naj bi o tožbenem zahtevku odločilo mimo oziroma brez toženkinih trditev. Kot je to razvidno (predvsem iz 26. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), je toženkino navajanje o tem, kaj naj bi se dogajalo po sklenitvi pogodbe (oziroma točno dne 5. 1. 2016), sodišče prve stopnje pravilno (pravno) okvalificiralo kot z njene strani jasno izraženo voljo, da odstopa od pogodbe. Pri tem pa je kot (nedvomno) pomembno izpostavilo tudi, da je (z ozirom na navedbe, ki jih je podala v prvi vlogi26) kot tako njeno izjavo prepoznala tudi sama tožnica. Že zato pritožbeni očitek, da naj bi šlo za sodbo presenečanja (in da naj bi sodišče prve stopnje opustilo dolžno materialno procesno vodstvo), ni prepričljiv.27 Ker jasno ne opredeli, glede katerih dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje štelo za pravno relevantna, ji ni bila dana možnost izjasnitve, enaka ugotovitev velja za očitek o kršitvi načela kontradiktornosti (razpravnega načela).

11. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Tožnica s pritožbo ni uspela, zaradi česar sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi toženka sama nosi stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k odločitvi o pritožbi nasprotne stranke (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

-------------------------------
1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
2 Na kar je sodišče prve stopnje pravdni stranki v pravnem pouku izpodbijane odločbe tudi opozorilo.
3 Pritožnica ustrezno (konkretno) ne pojasni, katero oziroma katera pravna naziranja naj bi sodišče prve stopnje nekritično povzelo, niti zakaj na bi bilo ta naziranja (razlaga prava) napačna.
4 V okviru katere se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe relevantne zakonodaje RS, Direktiv Evropskega parlamenta in Sveta (torej evropske zakonodaje), sodb sodišča EU ter pravno teorijo.
5 Pritožbenemu očitku, da obrazložitev sodišča prve stopnje zahtevanih pogojev ne izpolnjuje, oziroma sklicevanju na kršitev iz 22. člena URS zato ni moč slediti.
6 Glej tudi drugi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/1994, s kasnejšimi spremembami).
7 Zakon o varstvu potrošnikov, Uradni list RS, št. 20/1998, s kasnejšimi spremembami.
8 Glede na to, da pri tem nikjer ne ugotavlja, da pogodba med pravdnima strankama ni bila sklenjena v tožničinih poslovnih prostorih, je pritožbeno pojasnjevanje, kateri prostori se (upoštevaje Direktivo 2011/83/EU) štejejo za poslovne, za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve nebistveno.
9 In sicer v določbah tretjega in četrtega odstavka 1. člena Direktive Sveta 85/577/EGS z dne 20. 12. 1985. Teh določb sodišče prve stopnje tudi sicer ne omenja kot relevantno pravno podlago, saj v 21. točki obrazložitve jasno navaja, da omenjena direktiva ne velja več (omenja jo zgolj kot koristen vir za ugotavljanje zakonodajalčevega namena in razlago sedaj veljavnih predpisov).
10 Glej predvsem 13. - 21. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
11 Ki predstavljajo neizpodbojno podlago tudi za pritožbeno odločanje.
12 Torej k nakupu (oziroma sklepanju prodajne pogodbe).
13 Kar je toženka v svojih vlogah jasno (zgolj) zatrjevala. Ker ni razvidno, kdaj na bi tožnica v postopku na prvi stopnji takšne trditve podala, pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstva, ali je bilo toženki ob povabilu na nego pojasnjeno, da lahko izdelke tudi kupi, ni utemeljen.
14 Ker gre iz omenjenih razlogov za drugačno situacijo, je neustrezna pritožbena primerjava obravnavanega dejanskega stana s primeri nakupa prehrambenih izdelkov s strani potrošnika, ki je predhodno na dom prejel prospekt trgovca iz drugega kraja.
15 Enako velja za ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imela toženka kar nekaj časa od prihoda k tožnici in podpisa listin (kar naj bi kazalo na to, da je vedela, da sklepa določen pravni posel - glej 7. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), oziroma pomen obdobja za potreben razmislek, ki ga prav tako izpostavlja. Eno je zavedanje o sklepanju pravnega posla, drugo pa resnično razumevanje njegovega pomena (posledic).
16 Pri čemer ni omenilo, da naj bi to veljalo tudi za promocijo blaga ob izvedbi brezplačne nege (niti da naj bi šlo za povsem logičen tržni prijem). Poleg tega, da obseg oziroma vsebina pravic, ki gredo potrošniku ob sklepanju posameznih pogodb, ne moreta biti odvisna od njegovih osebnih lastnosti (znanj), pa je pritožbeno zatrjevanje, da naj bi bili toženki (kot prodajalki) tovrstni tržni mehanizmi poznani ter da zato (glede nakupa v obravnavanem primeru) ni mogla biti pod psihološkim pritiskom, tudi sicer presplošno oziroma neizkazano.
17 Le-te možnost preizkusa izdelka pred nakupom (vsaj kar se tiče potrošnikove informiranosti o primerljivih proizvodih pri drugih ponudnikih na trgu, kot to izpostavlja sodišče prve stopnje) bistveno ne zmanjšuje. Ugotovitev sodišča prve stopnje (v opombi št. 13 izpodbijane sodbe), da naj bi bila na slovenskem trgu ponudba kozmetike najrazličnejših lastnosti in cenovnih razredov velika in raznolika, pa ne more biti podlaga za zaključek (kot ga ponuja pritožba), da so (zgolj) zaradi splošne uporabne narave tovrstnih izdelkov potrošniki (torej v predmetni zadevi toženka) dobro seznanjeni s konkretnimi lastnostmi/cenami primerljivih proizvodov pri drugih ponudnikih na trgu.
18 In torej svoje odločitve nikakor ne gradi (kot to neutemeljeno očita pritožba) zgolj na ugotovitvi, da tožnica potencialnim strankam ob predhodnem povabilu nudi brezplačno predstavitveno nego s kozmetičnimi izdelki.
19 Glej predvsem 17. - 21. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
20 Saj je lahko zaradi takšnega položaja njegova presoja ovirana.
21 Pritožbenemu navajanju, da izpodbijana sodba ustvarja prakso, ki predstavlja popolno neravnovesje med varstvom potrošnika in zdravega gospodarskega okolja, zato ni moč slediti.
22 Glej 6. točko obrazložitve predmetne sodbe.
23 Ter da se je spor vrtel okoli pravnega vrednotenja dejanskega stanja.
24 Kot je to tudi samo pojasnilo v 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.
25 V čem naj bi šlo za bistveno razliko med obema primeroma, pritožba tudi sicer ne obrazloži.
26 Glej dopolnitev tožbe z dne 12. 6. 2016.
27 Pri tem pritožnica tudi sicer konkretno ne navede, katere trditve (oziroma dokaze), ki bi lahko vplivali na odločitev, bi v nasprotnem primeru podala. Ker v zvezi s tem v pritožbi nič konkretnega ne zatrjuje, je njeno izpostavljanje, da ni mogla vedeti, da bi morala dokazovati izpolnjevanje obveznosti prodajalca, ki vplivajo na določitev roka za odstop od pogodbe, brezpredmetno. Če ima poleg tega v mislih še trditve (pomisleke), ki jih je podala v pritožbi, pa so se le-te (kot je bilo pojasnjeno) izkazale za neutemeljene.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 43

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Direktiva 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta - člen 2, 2-8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.03.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE2NDYz