VSL Sodba II Cp 1864/2017

Jedro

ZLNDL določa, da lastninsko pravico pridobi tisti, ki je ob uveljavitvi zakona imel pravico uporabe; ne glede na to, ali je bila le-ta v zemljiški knjigi vpisana, ali ne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine parc. št. 3/13 k.o. ... (I. točka izreka) Toženi stranki je naložilo obveznost, da iz te nepremičnine odstrani ograjo in vzpostavi stanje pred njeno postavitvijo ter tožeči stranki nepremičnino vrne v posest (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 931,59 EUR (III. točka izreka).

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Meni, da je odločitev oprta na nedopustno pravno podlago in da je izvedena prosta interpretacija dokumentacije, ki sta jo predložili pravdni stranki. Ignorirana je pravna podlaga, ki jo je navedla tožeča stranka. Soglaša z ugotovitvijo, da tožeča stranka spornega zemljišča ni pridobila z gradnjo na tujem svetu in s priposestvovanjem. Pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da na zemljišču v družbeni lastnini lastninske pravice z gradnjo ni mogoče pridobiti. Interpretacija, da je tožeča stranka lastninsko pravico pridobila na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini¹ (v nadaljevanju ZLNDL), je samovoljna. Sporazum št. V-216/87-M.MI z dne 11. 9. 1987 (v nadaljevanju Sporazum z dne 11.9.1987) ni bil realiziran. Toženec je vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik na podlagi pravnomočnega sklepa zemljiškoknjižnega sodišča. Podlaga za vpis je 2. čl. ZLNDL. Tožnik sam priznava, da Sporazum z dne 11. 9. 1987 ni bil realiziran in da obveznosti iz tega sporazuma niso nastopile; drugačno razlogovanje sodišča je napačno. Ker je toženec na osnovi kupne pogodbe z dne 18.7.1986 imel pravico uporabe, se je na podlagi 2. čl. ZLNDL pravilno vknjižila lastninska pravica na njegovo ime. Vpis je bil izveden na podlagi sklepa zemljiškoknjižnega sodišča, zoper katerega je bil dovoljen ugovor. Ker ugovora nihče ni vložil, vpisa pa tudi v enem letu ni nihče izpodbijal, je vknjižba veljavna. Z izpodbijano sodbo je torej odločeno o stvari, o kateri je bilo - z izdanim zemljiškoknjižnim sklepom, na podlagi ZLNDL - že pravnomočno odločeno. Nepravilno je uporabljen 3. čl. ZLNDL, saj so z lastninjenjem nepremičnine prešle v last oseb, ki so 25. 7. 1997 imele na njih pravico uporabe. Pravico uporabe sporne nepremičnine je imel toženec, kar priznava tudi tožeča stranka. Tožeča stranka ni uspela dokazati originarne pridobitve lastninske pravice - niti na podlagi gradnje na tujem svetu, niti na podlagi priposestvovanja. Pravica uporabe spornega zemljišča ni bila prenesena na Občino ... V 18. točki obrazložitve se prvostopenjsko sodišče sprašuje, zakaj toženec ni zahteval zemljiškoknjižne listine za prenos pravice uporabe na par. št. 3/1 k.o. ... Odgovor je na dlani: toženec je vedel, da ni bil izveden prenos pravice uporabe na parc. št. 3/6 k.o. ..., zato tudi sam ni imel pravice zahtevati prenosa na parc. št. 3/1 k.o. ... Ne soglaša, da je bil tožnik do obdobja 2002 - 2004 dobroveren lastniški posestnik spornega zemljišča. Ker je vpis v zemljiško knjigo javen, je tožeča stranka vse od vknjižbe lastninske pravice toženca, torej vse od leta 2000, morala vedeti, da ni lastnica sporne nepremičnine. To izhaja že iz pogodb, ki jih je tožeča stranka pripravila zaradi uskladitve zemljiškoknjižnega stanja. Odločitev je v celoti oprta na Sporazum z dne 11. 9. 1987. Sodišče v nasprotju s trditvami obeh pravdnih strank zaključuje, da je bil sporazum delno realiziran. Z izpodbijano sodbo je tožena stranka - v nasprotju s 33. čl. in 69. čl. Ustave RS - razlaščena. ZLNDL ponuja dva načina vpisa lastninske pravice - na predlog in po uradni dolžnosti, pri čemer izpostavlja zakonit način konvertiranja pravice uporabe v lastninsko pravico z dikcijo: Nepremičnine postanejo lastnina fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe. Da je bil toženec nosilec pravice uporabe, ni nobenega dvoma, saj je bila ta pravica vpisana v zemljiški knjigi. Zanimivo je tudi stališče sodišča v zvezi s priposestvovanjem, ki ga ponavadi uveljavlja tisti, ki ni vpisan v javno knjigo. Toženec je svojo lastnino branil. Spregledani so materialni dokazi, ki ji je sodišče pridobilo s fotografiranjem zapisov "ne parkiraj" in črt na kraju samem. Tožeča stranka teh navedb ni prerekala. Sodišče je verjelo pričam, ki so imele interes za izid pravde, ker bi po zaključku pravde pridobile pravico na spornem zemljišču. Ugotovitev, da toženec od leta 1997 do sedaj zemljišča ni priposestvoval, je v popolnem nasprotju z izvedenimi dokazi, saj je ugotovljeno, da je tožeča stranka najkasneje 2002 do 2004 vedela za obstoj lastninske pravice. Spregledane so ugotovitve ogleda, da je sporna nepremičnina označena z znaki prepovedi parkiranja, potopno rampo - Za dokazovanje priposestvovanja zemljiškoknjižnega lastnika pritožnik prvič sliši. V konkretnem primeru je šlo za pogodbeno razpolaganje z nepremičnino, ki ni bila niti v lasti niti v uporabi občine. Zato je mogoče govoriti o dvojni prodaji. Ker sporno zemljišče ni bilo v uporabi občine, le-ta pravice uporabe ni mogla prenesti. Stvarno pravno upravičenje tožene stranke se do leta 1997 ni spremenilo. Sodišče je pomešalo pravne institute obligacijsko pravnega dela in stvarno pravnega dela. Sodišče bi se lahko zateklo k rešitvi, da pogodbe o prenosu dejansko še ni bilo in tudi nikoli ni bila sklenjena, zato obstaja temeljni in poglavitni dogovor z dne 7. 9. 1987. Ker pogoj ni bil izvršen, je stvarno pravno upravičenje ostalo v sferi toženca. Razglabljanje o dobrovernosti zemljiškoknjižnega lastnika je v nasprotju s temeljnimi pravnimi postulati. Ker je napačno odločeno o lastninskem zahtevku, je nepravilna odločitev o vznemirjanju lastninske pravice. Toženec je svojo lastninsko pravico zaščitil z ograjo, železno zaporo in napisom "ne parkiraj". Do vznemirjanja lastninske pravice zato ni prišlo.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Sklicuje se na prvostopenjsko stališče, da sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo, ki jo ponudita stranki. Pritrjuje zaključku, da je bil ob uveljavitvi ZLNDL imetnik pravice uporabe spornega zemljišča tožnik in je ex lege postal lastnik te nepremičnine. Pritrjuje razlagi Sporazuma z dne 11. 9. 1987 in ugotovitvi, da je bila odškodnina plačana. Ne soglaša s trditvijo, da je odločeno v nasprotju s tožbenimi trditvami. Vprašanje realizacije pogodbe je pravno in ne dejansko vprašanje. Pritrjuje ugotovitvi, da je vknjižba na osnovi ZLNDL le deklaratorna, zato so očitki o razlastitvi nesmiselni. Enako velja za stališče o posegu v pravnomočno razsojeno stvar. Vprašanje tožnikove dobroverne lastniške posesti ni pomembno. Toženec pa ni bil dobroveren lastniški posestnik, vsaj po letu 2002, ki ga omenja v pritožbi, ne. Ker je priposestvovanje lahko začelo teči šele 25. 7. 1997, spornega zemljišča ni mogel priposestvovati. Sodba je pravilno oprta na ZLNDL. Zahtevek pa je utemeljen tudi na podlagi določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih² (v nadaljevanju ZTLR) o gradnji na tujem svetu, saj je treba upoštevati vse okoliščine primera. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je obravnavano razmerje pravilno okvalificiralo kot lastninski spor - lastninsko tožbo (92. čl. Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Tožeča stranka zatrjevano originarno pridobitev lastninske pravice utemeljuje na dveh pravnih podlagah: z gradnjo na tujem zemljišču (24. in 25. čl. ZTLR) in s priposestvovanjem. Zatrjuje pa tudi dejstva in predlaga dokaze, na osnovi katerih je prvostopenjsko sodišče lahko zaključilo, da je ob uveljavitvi ZLNDL, to je 25. 7. 1997, tožeča stranka imela pravico uporabe spornega zemljišča. Ta ugotovitev je bistvena, ker ZLNDL določa, da lastninsko pravico pridobi tisti, ki je ob uveljavitvi zakona imel pravico uporabe³; ne glede na to, ali je bila le-ta v zemljiški knjigi vpisana, ali ne⁴.

6. Tožeča stranka materialne podlage zahtevka ni dolžna navajati, če pa jo navede, sodišče nanjo ni vezano (tretji odstavek 180. čl. ZPP). Zato s pritožbeno trditvijo, da je odločitev iz I. točke izreka oprta na nedopustno pravno podlago in da so listinski dokazi "prosto interpretirani" ni mogoče soglašati. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da mora uporabiti tisto materialno podlago, ki jo terja zatrjevan dejanski stan.

7. Tudi očitek, da je odločeno v nasprotju s trditvami tožeče stranke, ni utemeljen. Tožeča stranka je zatrjevala sklenitev Sporazuma z dne 11. 9. 1987 in sklenitev dogovora z dne 7. 9. 1987 (v nadaljevanju Dogovor). S tem (in svojimi ostalimi trditvami) je zadostila trditvenemu bremenu. Ugotovitev o prehodu pravice uporabe na Občino ... je materialnopravni zaključek, sprejet na osnovi zatrjevanih dejstev. Zato ni mogoče slediti pritožbi, da je sodišče odločilo v nasprotju s trditvami tožeče stranke (jih spremenilo in razširilo). Sklicujoč se na originarno pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu in priposestvovanjem je tožeča stranka napravila zgolj nepravilne materialnopravne zaključke. To pa na odločitev - upoštevajoč tretji odstavek 180. čl. ZPP - nima vpliva.

8. Vsebina Sporazuma z dne 11. 9. 1987 je pravilno interpretirana. V I. čl. je predvideno plačilo takratnima solastnikoma (tožniku in S. K.); v II. točki pa prehod nepremičnine parc. št. 3/6 k.o. ... v družbeno lastnino in uporabo Občine ... Višina plačila je bila določena na osnovi cenitve na tem zemljišču stoječega gospodarskega poslopja in povečana za 60 %, v skladu z Dogovorom. Da je bila odškodnina plačana, ni sporno. Pravilna je prvostopenjska ugotovitev, da so bili s Sporazumom z dne 11. 9. 1987 določeni nosilci obveznosti, predhodno dogovorjenih z ohlapnim Dogovorom. Če je toženec menil, da mu je Občina ... na osnovi Sporazuma z dne 11. 9. 1987 dolžna prenesti tudi pravico uporabe parc. št. 3/1 k.o. ..., bi to lahko uveljavil kot obligacijski zahtevek, pa je to nepremičnino kasneje kupil. V pritožbi se sklicuje, da interesa za uveljavljanje obligacijskega zahtevka ni imel, ker tudi pravica uporabe na parc. št. 3/6 k.o. ... ni bila prenesena. Temu ni mogoče pritrditi, ker je pravni prednik tožeče stranke parc. št. 3/6 k.o. ... vzel v posest in jo uporabljal kot svojo nepremičnino: jo ogradil skupaj z drugimi svojimi nepremičninami, jo uporabljal za dovoz in parkiranje. Toženec se ni uprl niti gradnji zidu, s katerim je pravni prednik tožeče stranke - skupaj z drugimi nepremičninami - ogradil tudi parc. št. 3/6 k.o. ... Nesprejemljiva je torej pritožbena trditev, da Sporazum z dne 11. 9. 1987 ni bil realiziran. Pritožbeno sodišče s prvostopenjsko razlago Pogodbe z dne 11. 9. 1987 in Dogovora v celoti soglaša in se sklicuje na razloge, ki so navedeni v 17., 18. in 22. točki prvostopenjske sodbe. Razlaga je skladna z drugim odstavkom 82. čl. Obligacijskega zakonika, ki predpisuje, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določila razumeti tako, kot ustreza v zakonu določenim načelom obligacijskega prava. Zato ni mogoče pritrditi pritožbeni trditvi, da sta Sporazum z dne 11. 9. 1987 in Dogovor interpretirana drugače kot se glasita.

9. Kljub temu, da Sporazum z dne 11. 9. 1987 ni bil zemljiškoknjižno izveden, je do prenosa pravice uporabe na Občino .... prišlo, saj se je pravica uporabe prenašala (tudi) izvenknjižno. Vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj za veljavnost prenosa pravice uporabe. Občina ..., ki je torej parc. št. 3/6 k.o. ... pridobila na zgoraj opisan način, je to nepremičnino s Pogodbo o oddaji stavbnega zemljišča ter poračunu stroškov urejanja za gradnjo preskrbovalnega centra v območju urejanja ... z dne 8. 9. 1988 (v nadaljevanju Pogodba o oddaji stavbnega zemljišča) lahko prenesla na pravnega prednika tožeče stranke. Med nepremičninami, na katerih je bila pravica uporabe za gradnjo preskrbovalnega centa prenesena na pravnega prednika tožeče stranke, je - poleg ostalih zemljišč - navedena tudi parc. št. 3/6 k.o. ..., iz katere je z delitvijo nastala sporna parc. št. 3/13 k.o. ... Tudi ta prenos pravice uporabe je bil izveden izvenknjižno.

10. Od sklenitve Pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča dalje je pravico uporabe na parc. št. 3/6 k.o. ... imela tožeča stranka. Toženec in S. K. po sklenitvi Dogovora in Sporazuma z dne 11. 9. 1987 pravice uporabe nista več imela. Z uveljavitvijo ZLNDL, dne 25. 7. 1997, je lastninsko pravico pridobila tožeča stranka in ne tožena stranka. Lastninska pravica po ZLNDL se ni pridobila z vpisom v zemljiško knjigo, temveč na podlagi zakona. Pridobil jo je tisti, ki je ob uveljavitvi zakona imel pravico uporabe. Dejstvo, da tožeča stranka v zemljiški knjigi ni bila vpisana kot imetnica uporabe, ni pomembno. Tožeča stranka je lastninsko pravico na podlagi zakona pridobila že preden je bila ta pravica vpisana za toženca. Zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice, ki je bil pri sporni nepremičnini zaradi lastninjenja izveden na osnovi 2. čl. ZLNDL, torej ni zakonit.

11. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo, da je tožeča stranka do leta 2002 sporno nepremičnino uporabljala kot svojo. Zgolj zaradi zemljiškoknjižnega stanja (vpisane lastninske pravice v korist toženca) ji slabovernosti ni mogoče očitati. Sicer pa ne/dobrovernost tožeče stranke pri uporabi sporne nepremičnine ni pomembna. Bistveno je, da toženec sporne nepremičnine v času od lastninjenja (ZLNDL je bil uveljavljen 25. 7. 1997) dalje ni imel v izključni posesti kontinuirano deset let, kar je pogoj za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Toženec, ki ni dejanski lastnik spornega zemljišča, bi to zemljišče lahko priposestvoval, če bi izkazal 10 let trajajočo dobroverno lastniško posest, kar pa mu ni uspelo. Zaradi tožnikovih, v letih 2002 do 2004 izvedenih poizkusov urediti zemljiškoknjižno stanje, je toženec moral podvomiti v točnost zemljiškoknjižnih podatkov. Že prej pa je vedel, da si tožeča stranka sporno nepremičnino lasti, saj jo je skupaj s svojim ostalim zemljiščem ogradila in uporabljala za dostop in parkiranje. Razen tega je bil z odtujitvijo sporne nepremičnine seznanjen, ker je sklepal Dogovor in Sporazum z dne 11. 9. 1987. Toženčeve poskuse okupirati sporno zemljišče z gradnjo mrežaste ograje, pred tem pa z namestitvijo količkov in prekucne rampe ter zapisov prepovedi parkiranja, je zato mogoče opredeliti zgolj kot prizadevanje za prevzem spornega - tujega - zemljišča v posest. Ker je lastnica spornega zemljišča tožeča stranka, gre za nedopusten poseg v lastninsko pravico. Razlogi, ki jih je za tak zaključek sodišče prve stopnje navedlo v 29. do 33. točki sodbe, so jasni in vseobsegajoči, zato se pritožbeno sodišče nanje sklicuje.

12. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

-------------------------------
¹ Uradni list RS, št. 44/97
² Uradni list SFRJ, št. 6/80 s spremembami
³ Prvi odstavek 2. čl. ZLNDL se glasi: Nepremičnine postanejo lastnina fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe.
⁴ Taka razlaga zakona je ustaljena in ustavnopravno presojena. Ustavno sodišče v 16. točki odločbe Up-2677/08-21 z dne 15. 4. 2010 navaja: Lastninsko pravico po ZLNDL so torej imetniki pravice uporabe pridobili ne glede na to, ali so bili kot imetniki pravice uporabe vpisani v zemljiško knjigo ali ne. Tisti, ki pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL ni imel, lastninske pravice po tem zakonu ni mogel pridobiti, tudi če je bila pravica uporabe v zemljiški knjigi vpisana na njegovo ime.

Datum zadnje spremembe:

21.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 147/2005
• VSM Sodba I Cp 961/2021
• Sodba II Ips 345/2008