VSL Sodba II Cp 2929/2017

Jedro

Toženka je obveznost prodaje navijaških artiklov prevzela le kot obveznost prizadevanja in ne obveznost rezultata.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 30030/2011 z 10. 3. 2011 in tožbeni zahtevek na plačilo glavnice v višini 52.320,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2010 dalje zavrnilo. Tožnici je naložilo, da je dolžna povrniti toženki pravdne stroške v višini 3.930,28 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica. Prvemu sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava in zmotno ugotovitev dejanskega stanja zaradi zaključka, da se toženka ni obvezala letno prodati 2500 artiklov proizvajalca K., temveč je sprejela le obligacijo prizadevanja. Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo. Pogodbeno določilo o obveznosti prodaje 2500 artiklov je povsem jasno. V pogodbi o poslovnem sodelovanju je navedeno, da pogodba skupaj s seznami tvori celovit dogovor med pogodbenima strankama, ki ga je moč spremeniti ali dopolniti le v pisni obliki. Toženka je sama sprejela odločitev, da bo del obveznosti izpolnjevala preko izpolnitvenega pomočnika. Argument sodišča, da kot društvo ni registrirana za prodajo športnih artiklov, je zgrešen. Sicer se pogodbena stranka ne more sklicevati na zakonske omejitve, če so samo na njeni strani. Iz izpovedbe priče Š. Š. izhaja, da sta si toženka in N. delila dobičke pri prodaji artiklov v trgovini. Na ta način je toženka sodelovala pri prodaji ter imela pregled nad poslovanjem svojega izpolnitvenega pomočnika. Pogodbeno zavezo je sprejela nase, kot je jasno zapisano v pogodbi. Zgolj dejstvo, da je društvo, ne izključuje njene odgovornosti skrbnega gospodarstvenika ali trgovca. Toženka se je zavezala, da bo letno prodala 2500 artiklov blagovne znamke K. Dokazni postopek je pokazal, da svoje obveznosti ni izpolnila, kar med strankama ni sporno. S tem je kršila splošno zakonsko določbo prvega odstavka 239. člena OZ in dogovorjeno pravo. Zmotno je stališče, da tožnica toženke ni pisno opominjala. Neizpolnjevanje obveznosti je bilo predmet usklajevanj že v letu 2009. O tem priča dogovor z 19. 6. 2009, ki mu sodišče daje napačen pomen. Sodišče ni pojasnilo, zakaj verjame tedanjemu zakonitemu zastopniku toženke in ne zakonitemu zastopniku pritožnice. Stališče prvega sodišča glede opominjevalnega postopka je prestrogo in formalistično. Ob zelo jasnih kršitvah pogodbenih obveznosti ni razloga za zavrnitev tožbenega zahtevka. Pritožnica predlaga, da sodišče odloči vsaj po temelju, glede višine bo treba izvesti dokaz s sodnim izvedencem.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica v ponovljenem postopku vztraja pri plačilu odškodnine zaradi toženkine kršitve pogodbenega določila Pogodbe o sodelovanju s 15. 3. 2007, ki je zapisan v seznamu B pod točko I/5-C, in se nanaša na obveznost letne prodaje 2500 artiklov za navijače proizvajalke K. v toženkini klubski prodajalni. Med pravdnima strankama je sporno, ali omenjeno določilo predstavlja zgolj zavezo prizadevanja za omenjeno prodajo ali zavezo k uspehu, da bo prodano količinsko prav 2500 navijaških športnih artiklov letno.

6. Podlaga obveznosti (kavza) je osrednja pogodbena prvina, ki vzpostavlja razmerje med obligacijami nasprotnih pogodbenih strank¹. Običajno kavza pogodbe ni izrecno zapisana, temveč je nanjo mogoče sklepati iz okoliščin življenjskega primera. Obligacijski zakonik (OZ) v 82. členu ureja način razlage spornih določil, pri čemer v drugem odstavku dopolnjuje temeljno pravilo razlage iz prvega odstavka, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Če so pogodbena določila sporna, se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza splošnim načelom obligacijskega prava. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je izhajalo iz namena sklenjene pogodbe, ki ga je ugotavljalo preko jezikovne, metodološke in teleološke razlage vsebine celotnih pogodbenih določil ter svoje zaključke izčrpno pojasnilo v 34. do 37. točki sodbe. S temi ugotovitvami se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo določila pogodbe pozitivistično razlagati tako, kot se glasijo, glede na navedeno ni utemeljen.

7. Za zaključek sodišča prve stopnje ni bilo odločilno dejstvo, da toženka kot društvo ni registrirana za prodajo športnih rekvizitov. Sodišče je to okoliščino ocenjevalo zgolj v luči standarda skrbnosti pogodbene stranke kot profesionalnega trgovca. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožnico, da se tudi društvo lahko ukvarja s pridobitno dejavnostjo v obsegu, potrebnem za uresničevanje namena in ciljev društva. Torej to ne more biti njegova temeljna dejavnost, zato so njegove veščine sklepanja pogodb in trženja nedvomno manjše od tožničinih. Ker je v obravnavanem primeru pogodbo sestavljala tožnica, ki je pogodbeno močnejša stranka, saj je toženka potrebovala sponzorska sredstva za svojo dejavnost, tudi morebitna toženkina registracija za opravljanje pridobitne dejavnosti na pravilnost razlage pogodbenega določila v smislu obligacije prizadevanja ne vpliva.

8. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugovora toženke glede pasivne legitimacije, temveč je zaključilo, da je obveznost prodaje navijaških artiklov prevzela, vendar le kot obveznost prizadevanja in ne obveznost rezultata, je neodločilno pritožbeno sklicevanje na izpovedi prič Š. Š. in B. S., iz katerih naj bi izhajalo toženkino sodelovanje pri prodaji in pregled nad poslovanjem izpolnitvenega pomočnika.

9. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da je tožnica toženko ustrezno opomnila na kršitev pogodbenih obveznosti. Sodišče prve stopnje je po izvedbi dokazov z zaslišanjem zakonitih zastopnikov in njunem soočenju ugotovilo, da pogodbenega opomina glede upada prodaje artiklov tožeče stranke v navijaški trgovini tožene stranke ni bilo. Prav tako se na izpolnjevanje v tej pravdi sporne pogodbene obveznosti ne nanašata Dogovor k pogodbi o sodelovanju z 19. 6. 2009 in elektronsko sporočilo s 14. 7. 2010. Prvo listino je mogoče obravnavati kot opozorilo na nerealizirane ustno dogovorjene obveze in ne kot opomin k zavezi v Pogodbi o sodelovanju s 15. 3. 2007. Iz besedila elektronskega sporočila izhaja, da je šlo za pogajanja in dogovarjanja med zakonitima zastopnikoma tožeče in tožene stranke o tem, kako bi prenovili oziroma spremenili pogodbo o sodelovanju, da bi izključili tretjega pogodbenega partnerja N. Ker je prav zakoniti zastopnik tožeče stranke v obeh zaslišanjih potrdil, da dogovor z 19. 6. 2009 ni povezan s Pogodbo o sodelovanju, temveč se je z njim urejalo vprašanje realizacije ustnih dogovorov, je nerazumljiv pritožbeni očitek, da je sodišče verjelo zgolj tedanjemu zakonitemu zastopniku toženke in ne zakonitemu zastopniku pritožnice. Pritožba prihaja sama s seboj v nasprotje, ko se uvodoma sklicuje, da je mogoče določila Pogodbe o poslovnem sodelovanju, ki tvorijo celovit dogovor med pogodbenima strankama, spremeniti ali dopolniti le v pisni obliki, nato pa glede opominjevalnega postopka sodišču očita formalističen pristop, ker naj bi pričakovalo pisni postopek, ki je sicer predviden v 8. členu pogodbe.

10. Ker v obravnavani zadevi pritožbeno sodišče v celoti sprejema obširne in izčrpne razloge sodišča prve stopnje, da pogodbeno določilo glede prodaje navijaških artiklov v klubski prodajalni toženke predstavlja le obligacijo prizadevanja in ne rezultata, tožnica pa ni postavila trditev, da niti prizadevanja toženke ne bi bilo, o neizpolnitvi pogodbene obveznosti in s tem povezani odškodninski odgovornosti ni mogoče govoriti. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s 155. in prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Enako je sodišče odločilo glede stroškov toženke v zvezi s sestavo odgovora na pritožbo, saj s to vlogo ni v ničemer prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča.

-------------------------------
¹ Primerjaj Tomaž Pavčnik, Esej o utrjevanju vrednotne podstati obligacijskega prava v slovenski sodni praksi, objavljen v Razsežnosti zasebnega prava, PF Ljubljana, 2017.

Datum zadnje spremembe:

21.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1533/2003
• VSM sodba I Cp 931/2014
• VSC Sklep Cp 46/2023