VSL Sklep II Cp 292/2018

Jedro

Podani so zakonsko zahtevani pogoji za sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve.

Drugačna oblika zdravljenja v tem trenutku ni mogoča, saj je pridržanec do svojega bolezenskega stanja neuvideven in bi zdravljenje prekinil.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se A. A. (v nadaljevanju pridržanec) zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice ... do vključno 29. 3. 2018.

2. Pritožbo zoper takšno odločitev vlagata oče pridržanca kot najbližja oseba (v nadaljevanju oče) in njegov pooblaščenec.

3. Oče v pritožbi navaja, da ne drži, da bi ob klicu rešilca povedal, da ga je zabodel sin. To se lahko preveri, saj je bil klic sneman. Poškodoval se je ob padcu na ledu. Bolečino in krvavitev je začutil, ko je prišel v vežo. Zaradi padca je bil omotičen in na pol priseben.

4. Pooblaščenec v pritožbi navaja, da pogoji za pridržanje niso izpolnjeni. Njihov obstoj sodišče le pavšalno ugotovi. Sodišče mnenje izvedenca le povzame, dokazno pa ga ne oceni. Tak način obrazložitve onemogoča pritožbeni preizkus. Mnenje temelji na preteklih dogodkih, zakaj naj bi v trenutku odločanja obstajali pogoji za pridržanje, pa iz njega ne izhaja. Enako velja za sklep sodišča. Izvedenec je v mnenju zavzel stališče, da je pridržanec doma huje ogrožal zdravje in življenje drugih, pa tudi, da je ogrožal svoje zdravje, ker naj bi bila njegova ravnanja moteča in provokativna za svojce. V mnenju je zaključek, da paranoidne simptomatike in ogroženosti ni mogoče izključiti, ni pa zaključka, da dejansko obstajata in bi ju izvedenec zaznal. V nasprotju z navedenim pa slednji kasneje zaključi, da ima pridržanec hudo moteno presojo realnosti in da ni sposoben obvladovati svojega ravnanja. V sklepu manjka dokazna ocena drugih dokazov, to je izpovedbe pridržanca in ni jasno, kako jo je sodišče sploh upoštevalo. Ni ugotovljeno, kakšno medikamentozno terapijo je (oziroma naj bi jo) pridržanec jemal, zato je zaključek, da ogrožanja in vzrokov zaenkrat ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, brez podlage. Sklep je neobrazložen tudi glede trajanja pridržanja.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Iz razlogov izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je sodišče mnenje izvedenca ocenilo kot jasno in popolno, saj je svojo odločitev v večjem delu oprlo prav na to mnenje oziroma izvedenčeve ugotovitve. Res je sicer, da tega ni izrecno zapisalo, a to pritožbenega preizkusa ne onemogoča. Sodišče se je tudi glede dolžine pridržanja oprlo na mnenje izvedenca (glej točko 14). Ta pa je v zvezi s tem pojasnil, da je čas dveh mesecev potreben zaradi izvedbe ustrezne diagnostike in psihiatrične medikamentozne terapije. To za pritožbeni preizkus odločitve zadošča. Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni bila storjena.

7. Pooblaščenec pridržanca sodišču prve stopnje vsaj smiselno očita še kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ko trdi, da se do dokaza z zaslišanjem pridržanca ni opredelilo in ni jasno, ali ga je sploh upoštevalo. Pritožbeno sodišče tudi ta očitek zavrača, saj izpovedba ni bila spregledana. Sodišče prve stopnje je njegovo zaslišanje izpostavilo v točki 8 razlogov, v točki 11 je zapisalo, da njegove izpovedi v delu, ko zanika poškodovanje očeta, glede na pridobljen listinski dokaz (zaprosilo PU ... z dne 22. 1. 2018, priloga C1) ne sprejema, v točki 12 pa se je nanjo oprlo v delu, ko je pridržanec izpovedal, da je še dva tedna nazaj razmišljal o samomoru. To nedvomno je dokazna ocena, čeprav sodišče v razlogih tega izrecno ne navede. Da bi bila izpovedba pridržanca tudi v ostalih delih relevantna za odločitev, pa pooblaščenec v pritožbi ne trdi.

8. Po določbi 53. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) je sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve osebe v nujnih primerih možen, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 39. člena istega zakona. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa to določilo povzelo in po izvedbi z zakonom predpisanega postopka, v katerem so bila po mnenju pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovljena tudi vsa za odločitev potrebna dejstva, pravilno zaključilo, da so podani vsi zakonsko zahtevani pogoji za sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve. Ker je razloge o tem navedlo že sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovarja le še na posamezne pritožbene očitke.

9. Pooblaščenec v pritožbi neutemeljeno trdi, da izvedenec pri pridržancu ni ugotovil obstoja duševne motnje. Del mnenja, v katerem je izvedenec navedel, da paranoidne simptomatike ni mogoče izključiti, je namreč iztrgan iz konteksta. Iz ostalih delov, predvsem prvega, v katerem je izvedenec povzel diagnozo, ki je bila pridržancu ob sprejemu postavljena, nadalje dela, ko obrazloži, zakaj te diagnoze ne more izključiti in dela, ko pojasnjuje, da je medikamentozna terapija (ravno zaradi takšne diagnoze) nujna, izhaja, da že postavljeno diagnozo sprejema. To pa ne pomeni nič drugega kot to, da jo je postavil tudi sam. Pritožbeno sodišče posledično nima nobenih pomislekov niti v ugotovitev, da ima pridržanec ravno zaradi te duševne motnje hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje.

10. Pravilna je nadalje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v posledici ugotovljene duševne motnje prišlo do ogrožanja v smislu prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Pridržanec je namreč 18. 1. 2018, med prepirom doma, z nožem dolžine cca 30 cm v hrbet zabodel svojega očeta. Gre za dogodek, ki je bil tudi razlog za (sprva prostovoljno) hospitalizacijo pridržanca v Psihiatrični bolnišnici ... Očitek, da odločitev temelji na preteklih dogodkih, je zato brez podlage. Pritožbeno sodišče, čeprav oče pridržanca v pritožbi ugotovljenemu načinu svojega poškodovanja nasprotuje (trdi, da je padel na ledu), verjame, da je do dogodka prišlo kot je opisan. Potek dogajanja namreč ne izhaja le iz medicinske dokumentacije (v kateri je omenjen klic očeta), ampak ga potrjujejo tudi (dosedanje) ugotovitve Policijske uprave ... (priloga C1). Pri presoji verodostojnosti pritožbene izjave očeta, pa tudi ni mogoče spregledati dejstva, da gre za ozko sorodstveno razmerje in možnosti, da se oče boji morebitnih (negativnih) posledic. Tudi razmišljanje o samomoru, o katerem je izpovedal pridržanec, ni nek pretekli dogodek, ampak naj bi o tem razmišljal dva tedna pred konkretnim pridržanjem. Res je izvedenec v mnenju izpostavil, da je pridržanec ogrožal tudi svoje zdravje (ker je opustil predpisano terapijo), a sodišče na ta del mnenja svoje odločitve ni oprlo. Pritožbeno sodišče se zato do očitkov, ki tej ugotovitvi izvedenca nasprotujejo, ne izjavlja, saj to ni potrebno.

11. Sodišče prve stopnje je imelo v izvedenem dokaznem postopku (predvsem mnenju izvedenca) podlago tudi za ugotovitev, da drugačna oblika zdravljenja v tem trenutku ni mogoča, saj je pridržanec do svojega bolezenskega stanja neuvideven in bi zdravljenje prekinil. To dokazuje njegovo preteklo ravnanje, ko se niti enkrat ni zglasil na ambulantno terapijo. Kakšno medikamentozno terapijo točno potrebuje, pri tem niti ni pomembno. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča pridržanec zato pri drugih oblikah zdravljenja ne bi bil sposoben sodelovati. Tega navsezadnje v pritožbi niti sam ne zanika.

12. Ker se po obrazloženem izkaže, da sta obe pritožbi neutemeljeni, ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in na podlagi 1. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

13. O priglašenih stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločilo, saj glede na določilo 51. člena ZDZdr to niso stroški, ki bi jih moral nositi kateri od udeležencev postopka, ampak bodo kriti iz sredstev sodišča (68. člen ZDZdr). O njih bo odločilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.

Datum zadnje spremembe:

21.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 1527/2023
• VSL Sklep II Cp 46/2019
• VSL Sklep I Cp 46/2021