VSL Sodba I Cp 2239/2017

Jedro

Zaradi vezanosti civilnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, toženec v tej pravdi ni mogel več trditi in dokazovati, da dejanja, kot je opisan v izreku kazenske sodbe, ni storil; da zaradi njegovega dejanja niso nastale posledice opisane v izreku; da med dejanjem in posledicami ni vzročne zveze in da ni kriv. Skratka, ne more uveljavljati ugovorov, ki nasprotujejo ugotovitvam, ki so tvorile podlago za izdajo kazenske obsodilne sodbe.

Toženec je imel v teku tega postopka možnost uveljavljati (tudi) ugovor previsoko izplačane odškodnine in s tem doseči, da bi višino izplačanih odškodnin (tudi z izvedencem) preverilo sodišče, pa te možnosti ni izkoristil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Tožnica v tej pravdi od toženca zahteva povrnitev odškodnin, ki jih je plačala za zavarovance - policiste, ki so bili poškodovani med varovanjem nogometne tekme v ... in sicer odškodnine v višini 332,16 EUR plačane G. G., odškodnine v višini 872,98 EUR plačane P. P., odškodnine v višini 913,04 EUR plačane O. O. in odškodnine v višini 1.081,62 EUR plačane T. T. Toženec je bil v zvezi z dogodkom, v katerem so bili policisti poškodovani, s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti I K 42451/2012 z dne 22. 3. 2013 spoznan za krivega kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 303. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ).

Sodišče prve stopnje je zahtevku v celoti ugodilo in razsodilo, da sklep o izvršbi, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani pod opr. št. VL 34039/2015 z dne 26. 3. 2015, v prvem in tretjem odstavku izreka ostane v celoti v veljavi (točka I izreka). Tožencu je še naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 225,44 EUR s pripadki (točka II izreka).

2. Zoper takšno odločitev je vložil pritožbo toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbenih stroškov ne priglaša.

Navaja, da je pravočasno uveljavljal kršitev tako imenovane notifikacijske dolžnosti regresnega dolžnika. Kazenska ovadba, prijava škodnega dogodka in podobno niso temelj kazenske in odškodninske odgovornosti. Toženec tožnici očita, da ga je o zahtevkih domnevnih oškodovancev obvestila šele po izplačilu odškodnine. Tudi ni na ekspertni ravni ugotavljala vrednosti zahtevka, saj ni ničesar v tem smislu priložila tožbi, niti kasneje v postopku. To kaže, da ni ravnala s potrebno skrbnostjo. V tej smeri je toženec tudi prerekal vrednost zahtevka. Tožnica je nekritično akceptirala tuje ponudbe brez potrebne notifikacije, sodišče pa je posledično sprejelo nezakonito odločitev.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej pravdni zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP), saj posamezni vtoževani zneski, ki imajo različno dejansko podlago, ne presegajo 2.000,00 EUR (drugi odstavek 41. člena ZPP). Po prvem odstavku 458. člena ZPP je mogoče sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej niso dovoljeni pritožbeni razlogi. Ta dva pritožbena razloga pritožnik tudi sicer uveljavlja le neobrazloženo v uvodu pritožbe.

6. Pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita neupoštevanje njegovih navedb o kršitvi notifikacijske dolžnosti. Gre namreč za navedbo, dano izven pisnih vlog, ki jih stranki na podlagi 452. člena ZPP lahko vložita v sporu majhne vrednosti. Ker v teh postopkih velja načelo zaostrene prekluzije, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko navedb izven teh vlog ni upoštevalo (453. člen ZPP).

7. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da zoper toženca ni bila vložena zgolj kazenska ovadba, ampak je bil v pravnomočno končanem postopku, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Murski Soboti, v zvezi z dogodkom v katerem so bili poškodovani zavarovanci toženke, spoznan za krivega kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 303. člena KZ. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je sodišče v takem primeru, saj gre za identično dejansko stanje, na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča vezano glede obstoja kaznivega dejanja (kar pomeni na ugotovitve glede protipravnosti, na ugotovitve glede vzročne zveze med določenim ravnanjem in nastankom določene posledice in na ugotovitve glede nastanka prepovedane posledice) ter kazenske odgovornosti (to je na ugotovitev, da je bil storilec prišteven in da je kriv). Povedano za konkreten primer: zaradi vezanosti civilnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, toženec v tej pravdi ni mogel več trditi in dokazovati, da dejanja, kot je opisan v izreku kazenske sodbe, ni storil; da zaradi njegovega dejanja niso nastale posledice opisane v izreku; da med dejanjem in posledicami ni vzročne zveze in da ni kriv. Skratka, ne more uveljavljati ugovorov, ki nasprotujejo ugotovitvam, ki so tvorile podlago za izdajo kazenske obsodilne sodbe.¹ Vse to je pravilno upoštevalo pri presoji odškodninske odgovornosti toženca tudi sodišče prve stopnje.

8. Kako je tožnica pred vložitvijo tožbe preverila utemeljenost posameznih odškodninskih zahtevkov, za to pravdo ni relevantno. Pomembno je, da je imel toženec v teku tega postopka možnost uveljavljati (tudi) ugovor previsoko izplačane odškodnine in s tem doseči, da bi višino izplačanih odškodnin (tudi z izvedencem) preverilo sodišče, pa te možnosti ni izkoristil. Tožnica je v teku postopka natančno specificirala, kakšne poškodbe so utrpeli zavarovanci, opisala je potek zdravljenja, stopnjo in trajanje bolečin ter strahu, navedla koliko so znašali stroški zastopanja ter tudi to, koliko je plačala posameznemu oškodovancu za nematerialno škodo po posameznih postavkah (koliko je izplačala iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in koliko iz naslova strahu). Za svoje trditve je predložila tudi dokazila. Toženec, ki je zatrjeval previsoko izplačilo, bi zato moral svoj ugovor substancirati in predlagati dokaze. Tega pa, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, ni storil. Pritožbeno vztrajanje, da tožnica pri izplačilu odškodnin ni ravnala s potrebno skrbnostjo, je posledično neutemeljeno.

9. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Ker toženec pritožbenih stroškov ni priglasil, o tem pritožbeno sodišče ni odločalo.

-------------------------------
¹ Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 439/2008 ter odločbe VSL II Cp 2661/2015, III Cp 2811/2015 in druge.

Datum zadnje spremembe:

21.03.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 17/95
• VSL sodba I Kp 685/99
• VSC sodba Cp 76/2011