VSL Sodba I Cp 1579/2017

Jedro

Institut nujnega deleža omejuje zapustnikovo svobodo pri razpolaganju s premoženjem. Tako gre nujnemu dediču del premoženja, ki mu ga je zapustnik odtegnil z določenim neodplačnim razpolaganjem za časa življenja.

Obračunska vrednost zapuščine se bo ugotovila in se bosta tožnikov nujni delež in višina njegovega prikrajšanja izračunala v zapuščinskem postopku. S tega vidika je izrek izpodbijane sodbe v oblikovalnem in dajatvenem delu dovolj določen, upoštevajoč relativne učinke izpodbojne tožbe zaradi prikrajšanja nujnega deleža. Pravni posel namreč izgubi učinek proti toženki le toliko, kolikor bo po izračunu zapuščinskega sodišča potrebno, da tožnikov nujni delež ne bo več prikrajšan. Zapuščinsko sodišče bo na podlagi obračunske vrednosti zapuščine odpravilo prikrajšanje v okviru tistega, ki ga je ugotovilo pravdno sodišče, kar pomeni, da lahko zapuščinsko sodišče ugotovi manjše prikrajšanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v III. in V. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka na ugotovitev, da v obračunsko vrednost zapuščine po pokojni B. B. spada nepremično premoženje, in sicer parceli št. 568/7 in št. 568/12, k. o. X, ki je bilo predmet izročilne pogodbe z dne 24. 10. 1988, sklenjene med pokojno in toženko (I. točka izreka), in na ugotovitev, da se v dedni delež toženke vračuna premoženje, ki ga je slednja prejela od pokojne z izročilno pogodbo z dne 24. 10. 1988 (IV. točka izreka). Zavrglo je tožbo v delu zahtevka, da v obračunsko vrednost po pokojni spadajo nepremičnine parcela št. 56/16, polovica parcele št. 56/11 in četrtina parcele št. 56/12, vse k. o. X (II. točka izreka). Razsodilo je še, da darilna pogodba z dne 4. 12. 1974, sklenjena med zapustnico B. B. kot darovalko in toženko kot obdarjenko, s katero je slednja prejela v dar parcelo št. 56/11, (ki sedaj predstavlja parcelo št. 56/16 ter polovico parcele št. 56/11) in četrtino parcele št. 56/12, vse k. o. X, nima učinka do tožeče stranke v obsegu, ki je potreben za dopolnitev prikrajšanja nujnega dednega deleža tožeče stranke, to pa je v deležih do 1/4 parcele št. 56/16, do 1/8 parcele št. 56/11 ter do 1/16 parcele št. 56/12, vse k. o. X, in se to premoženje, dano kot darilo toženi stranki, v obsegu, potrebnem za dopolnitev prikrajšanja nujnega deleža tožeče stranke, vrne v zapuščino (III. točka izreka). Glede stroškov postopka je sodišče sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka (V. točka izreka).

2. Toženka v pravočasni laični pritožbi in njeni dopolnitvi, h kateri prilaga več dokaznih listin, uveljavlja vse pritožbene razloge. Najprej opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokazov in dejstev ter navodil Višjega sodišča v Ljubljani z dne 21. 9. 2016 (I Cp 1419/2016) ter sklepov Okrožnega sodišča v Kranju z dne 22. 2. 2017 in 24. 2. 2017. Nato v bistvenem navaja, da sodišče prve stopnje v zvezi z vrnitvijo parcele št. 56/11 (kasneje s parcelacijo nastalih parcel št. 56/16 in št. 56/11) v zapuščino ni upoštevalo, kakšno je bilo stanje darila na dan sklenitve darilne pogodbe 4. 12. 1974. Po zakonu se darilo upošteva na dan darila in po cenah na dan smrti. Parcela št. 56/11 je bila na dan darila nepozidano zemljišče oziroma samo travnik v izmeri 300 m2, katerega sta pravdni stranki dobili vsaka polovico, danes pa na njej stoji stavba, ki ima svojo parcelno številko 56/16 in jo je tožena stranka zgradila sama v lastni režiji. Z ugoditvijo tožbenemu zahtevku je sodišče vrnilo v zapuščino tudi stavbo, kar je napačno, saj takrat stavbe še ni bilo in tako ni bila darilo. Bil je samo travnik, ki ga je tožena stranka po treh mesecih izplačala pokojni mami. Tudi v 6. členu darilne pogodbe je zapisano, da toženka kot obdarjenka iz predmetnega darila ni dolžna nikomur ničesar dati ali izplačati. Iz potrdila z dne 17. 3. 1975, ki ga toženka prilaga k pritožbi, izhaja, da ji je zapustnica potrdila, da je po sklenitvi darilne pogodbe zapustnici izplačala celotno kupnino za zemljišče, ki je bilo predmet darilne pogodbe. Tožnik je dobil več kot znaša njegov nujni delež in nikoli ni ničesar plačal ali prispeval. Dobil je parcelo, ki jo je pokojna kupila in razdelila otrokoma vsakemu polovico. Starša sta se že v času življenja dogovorila, da dobita pravdni stranki vsaka svojo polovico nepremičnine. Tožnik je dobil polovico te nepremičnine od očeta. Prilaga izjavo matere z dne 30. 3. 1994, v kateri potrjuje, da je tožnik dobil več kot znaša njegov delež, oziroma da je dobil enako polovico kot toženka, za razliko, da jo je slednja tudi plačala 17. 3. 1975. V izjavi mati zahteva, da se darilna pogodba razveljavi in da se darilo ne upošteva v dedni delež toženke, saj je temelj za pridobitev lastninske pravice prodajna in ne darilna pogodba. Toženka še poudarja, da sta s tožnikom sklenila sodno poravnavo 29. 3. 1994, s katero sta razdelita to solastno premoženje. Pojasnjuje tudi, in v ta namen prilaga listine, da je za pokojno 25 let sama skrbela, kar je stroškovno močno preseglo, kar sta s tožnikom dobila.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik obširno nasprotuje pritožbenim navedbam. V bistvenem navaja, da ob sklenitvi darilne pogodbe ni šlo za travnik, ampak že za gradbeno parcelo. Odgovarja na v pritožbi podane dokazne listine. Poudarja, da je šlo pri sklenitvi sporne pogodbe iz leta 1974 za darilo, ki je bilo realizirano, zato kasnejše morebitno plačilo ne predstavlja spremembe narave pogodbe. Da je šlo za darilo, potrjuje ravno izjava iz 2007, na katero se v pritožbi sklicuje toženka, saj v njej pokojna potrjuje, da je sporno nepremičnino podarila toženki že leta 1974. Toženka ni nikoli sodelovala pri gradnji in se zanjo ni zanimala, tudi račune je plačeval pokojni oče tožnika. Hiša je nedokončana in ni vseljena, saj se je gradnja ustavila zaradi prepirov v 80. letih. Ker od pokojne matere ni prejel ničesar, dedovanju po njej pa se tudi ni odpovedal, je upravičen uveljavljati prikrajšanje nujnega deleža.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta polbrat in polsestra, ki sta zakonita dediča prvega dednega reda po pokojni materi B. B. V postopku je bilo kot nesporno ugotovljeno, da v zapuščino po pokojni sodijo zgolj neznatna sredstva (zadnja pokojnina, ki je bila dvignjena iz njenega računa), in da na dan smrti ni imela drugega premičnega ali nepremičnega premoženja. Je pa pokojna z nepremičnim premoženjem, ki je bilo predmet sporne darilne pogodbe z dne 4. 12. 1974, razpolagala v korist toženke. Tožnik po pokojni materi ni prejel nič.

6. Sodišče odloča v okviru trditvene in dokazne podlage, s katero pravdni stranki omejita obseg spora. Ta mora biti podana pravočasno tekom postopka pred nižjim sodiščem (286. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Toženka ne more uspeti z navedbami, ki jih prvič konkretno navaja šele v pritožbi. Gre za trditve in dokaze, s katerimi navaja in poskuša dokazati, da od zapustnice za časa njenega življenja s sklenitvijo pogodbe ni prejela darila. Prvič zato, ker gre pri pritožbenih navedbah v smeri zatrjevanja in dokazovanja, zakaj naj bi šlo za odplačno razpolaganje, za pritožbene novote, ki so neupoštevne, saj toženka ne pojasni, zakaj brez svoje krivde ni mogla tega navesti že pred sodiščem prve stopnje v tej zadevi (1. odst. 337. člena ZPP). Toženka je v zvezi z darilno pogodbo navajala le, da ji je pokojna leta 1974 podarila svojo polovico spornih nepremičnin, ki so predmet te pogodbe; da je kasneje svojo polovico odplačala; da pa je zapustničin mož oziroma oče tožnika svojo polovico podaril tožniku (odgovor na tožbo, list. št. 18). Izrecno je zapisala, da je bilo vprašanje, za kakšno naravo pogodbe gre, predmet pravde v I P 75/2013. Konkretno zatrjevanje v drugi pravdi (ki se je vodila pod I P 75/2013) ne more predstavljati obsega spora v tej zadevi. Drugič pa zato, ker je bil ravno v pravdi I P 75/2013 (v kateri je sodišče med drugim presojalo tudi izjavi zapustnice iz marca 1975 in marca 1994, ki ju v tu obravnavani zadevi toženka sicer prvič prilaga šele k pritožbi), pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek toženke, da v obračunsko vrednost zapuščine ne spada premoženje, ki ga je dobila od pokojne mame na podlagi gornje darilne pogodbe¹, kar a contrario (po nasprotnem razlogovanju) pomeni, da spada, pri čemer je bilo v okviru pravnomočno zavrnjenega zahtevka v omenjeni zadevi predhodno ugotovljeno, da je pogodba v resnici predstavljala neodplačno razpolaganje zapustnice v korist toženke.²

7. Ob tem, ko toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajala, da bi tožnik od matere za časa njenega življenja kaj dobil oziroma ni ugovarjala tožnikovim trditvam, da ni od nje ničesar dobil, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je pokojna mati pravdnih strank z omenjeno darilno pogodbo³ prikrajšala nujni delež tožnika, ob tem, da so v zapuščini zgolj neznatna sredstva. Neutemeljene so pritožbene navedbe, ko toženka enkrat navaja, da je tožnik drugo polovico spornih nepremičnin dobil od svojega očeta na podlagi dogovora pokojne in očeta, da pokojna podari svoj delež toženki, oče pa tožniku, drugič pa, da je tožnik prejel premoženje od mame preko očeta. Dejstvo je, da je tožnik drugo polovico prejel od očeta J. B., kar je tožnica zatrjevala med postopkom na nižji stopnji. Da je temu tako, potrjujejo tudi zemljiškoknjižni izpiski, ki so bili vloženi v spis pred sodiščem prve stopnje.

8. Toženki se zdi nepravično, da tožnik posega v njeno nepremično premoženje, ki ga je dobila od pokojne matere, medtem ko je on dobil drugo polovico od očeta, kar naj bi bilo v skladu z dogovorom pokojne in tožnikovega očeta. A to na tožnikovo dedno pravico do nujnega deleža oziroma njegovega prikrajšanja nima pravnega vpliva. Prav tako ne dejstvo, da se je toženka pozneje s tožnikom v nepravdnem postopku dogovorila, kako bosta razdružila solastnino (kar pritožnica prvič izpostavlja šele v pritožbi), saj ne gre za pravnorelevatno dejstvo za obravnavani tožbeni zahtevek v tej zadevi. Ključno je, da tožnik od pokojne matere ni prejel ničesar, toženka pa je z darilno pogodbo prejela od nje določeno nepremično premoženje. Institut nujnega deleža (26. člen), določen v Zakonu o dedovanju (ZD), omejuje zapustnikovo svobodo pri razpolaganju s premoženjem. Tako gre nujnemu dediču (v obravnavanem primeru je tožnik zakoniti dedič prvega dednega reda - 25. člen ZD) del premoženja, ki mu ga je zapustnik odtegnil z določenim neodplačnim razpolaganjem za časa življenja.

9. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je tožnikov nujni delež prikrajšan zaradi sporne darilne pogodbe z dne 4. 12. 1974. Tožba za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža je oblikovalne in dajatvene narave. Takšen tožbeni zahtevek, kot ga je postavil tožnik in mu je sodišče prve stopnje ugodilo, je pravilno oblikovan. Pri ugodilnem dajatvenemu delu gre za vrnitev dela darovanega premoženja v zapuščino, v obsegu potrebnem za dopolnitev prikrajšanja nujnega deleža. V postopku je bilo ugotovljeno, da znaša višina nujnega deleža četrtino, kar je polovica zakonitega deleža (26. člena ZD). Vsebino zahtevka, ki je usklajena temu, gre razumeti tako, da je treba vrniti nepremičnine do višine, potrebne za dopolnitev prikrajšanja nujnega deleža.

10. Pritožnica nasprotuje odločitvi sodišča z očitkom, da ni upoštevalo, kakšno je bilo stanje darila na dan sklenitve darilne pogodbe. Navaja, da je z ugoditvijo zahtevku vrnjena v zapuščino tudi stavba, ki je na nepremičnini, kar je po njenem mnenju napačno, saj stavba, ki jo je kasneje zgradila sama, ni bilo darilo, to je bilo le zemljišče. Pritožbeno sodišče najprej odgovarja, da toženka med postopkom v tej zadevi ni podala trditev, da je na sporni parceli kasneje sama zgradila stavbo, kot tudi ne v smeri vprašanja narave zemljišča v času daritve. Kljub temu pojasnjuje, da višino prikrajšanja (matematično zneskovni izračun) sodišče praviloma res ugotovi v pravdi,⁴ a ni izključeno, da se to ne bi moglo dokončno opraviti v še odprtem zapuščinskem postopku - da se torej v materialnopravnem pogledu glede na 28. člen ZD, upoštevajoč tudi 35. člen ZD, ugotavlja v zapuščinskem postopku vrednost čiste zapuščine in izračuna nujni delež ter posledično prikrajšanje.⁵ V obravnavani zadevi pravdni stranki nista nikoli opozarjali ali navajali, da naj se višina prikrajšanja obračunsko ugotavlja v tem postopku, zato je sodišče prve stopnje ob upiranju tožbenemu zahtevku, (le) zato ker je toženka menila, da je bila sklenjena odplačna pogodba, pravilno obrazložilo, da se bo ugotovila obračunska vrednost zapuščine in se bosta izračunala tožnikov nujni delež in višina njegovega prikrajšanja v zapuščinskem postopku. S tega vidika je izrek izpodbijane sodbe v oblikovalnem in dajatvenem delu dovolj določen, upoštevajoč relativne učinke izpodbojne tožbe zaradi prikrajšanja nujnega deleža. Pravni posel namreč izgubi učinek proti toženki le toliko, kolikor bo po izračunu zapuščinskega sodišča potrebno, da tožnikov nujni delež ne bo več prikrajšan. Zapuščinsko sodišče bo na podlagi obračunske vrednosti zapuščine odpravilo prikrajšanje v okviru tistega, ki ga je ugotovilo pravdno sodišče, kar pomeni, da lahko zapuščinsko sodišče ugotovi manjše prikrajšanje. Ob tem bo moralo v okviru 30. člena ZD upoštevati stanje darila ob daritvi po vrednosti ob zapustničini smrti, o čemer je bila toženka že poučena v pravdi I P 75/2013.⁶ Za konkretni primer to pomeni, da bo zapuščinsko sodišče upoštevalo stanje spornih nepremičnin v naravi ob daritvi 4. 12. 1974 in ne sedanjega stanja, pri čemer velja še dodati, da morebitna vlaganja v nepremičnino po sklenitvi darilne pogodbe ne predstavljajo darila pokojne, bodo pa lahko predmet morebitnih drugih zahtevkov tekom zapuščinskega postopka. Zapuščinsko sodišče bo poleg odločitve v tej zadevi moralo upoštevati tudi sprejeto odločitev v pravdni zadevi I P 75/2013.

11. Pritožnica še navaja, da je imela z dolgoletno skrbjo in negovanjem matere stroške, ki močno presegajo, kar sta pravdni stranki dobili. Te stroške bo lahko uveljavljala proti tožniku posebej, pri čemer gre dodati, da je bila skrb za mamo ravno pogodbena zaveza toženke po izročilni pogodbi z dne 24. 10. 1988 (po naravi pogodba o preužitku, ki je aleatorna, to je tvegana pogodba).

12. Pravilna je tudi stroškovna odločitev, ki temelji na 2. odst. 154. člena ZPP. Glede na končni uspeh strank v pravdi, ki sta v bistvenem uspeli v enakem obsegu, pri čemer je med postopkom toženko dalj časa zastopal odvetnik, tožnika pa ves čas postopka, vse okoliščine primera utemeljujejo odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

13. Na ostale pritožbene navedbe ni bilo potrebno odgovarjati, ker za odločitev niso odločilnega pomena. Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (III. in V. točki izreka) sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. (353. člen ZPP).

14. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov toženke in tožnika je odpadla, ker jih nista priglasila. Kljub načelnemu predlogu o povrnitvi pritožbenih stroškov nista podala ustrezne specifikacije v smislu posameznih stroškovnih postavk. Sicer pa je bila toženka s pritožbo neuspešna, tožnik pa z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in tako ta ni bil potreben (1. odst. 165. člena in 1. odst. 155. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Kot je bil tudi zavrnjen zahtevek, da se v dedni delež toženke ne vračuna nepremičnina, ki je predmet te darilne pogodbe.
² V tu obravnavani zadevi (I P 404/2012) je bil postopek prekinjen do rešitve zadeve I P 75/2012, v kateri je bilo ugotovljeno in odločeno tako. Tožnica po takšni odločitvi v obravnavani zadevi ni navajala nič novega oziroma ni nadalje vztrajala pri drugačni naravi sporne pogodbe.
³ S katero je toženka dobila nepremičnine s takratnimi zemljiškoknjižnimi podatki parcela št. 56/11, k. o. X, do polovice (po parcelaciji je to samostojna parcela št. 56/16 ter delež do polovice parcele št. 56/11) in parcelo št. 56/12, k. o. X, do četrtine.
⁴ Glej: dr. Mateja Končina Peternel v Podjetje in delo, 2008, št. 7, str. 1548 - 1559; primerjaj odločbe VSL II Cp 737/2010, II Cp 1319/2015, II Cp 202/2016, VS RS II Ips 137/2012 in II Ips 806/2005.
⁵ Primerjaj odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 998/2013 in II Cp 1700/2011.
⁶ V zvezi z očitkom o neupoštevanju navodil višjega sodišča v odločbi z dne 21. 9. 2016 I Cp 1419/20016 sodišče prve stopnje pojasnjuje, da gre za odločbo višjega sodišča v zadevi I P 75/2013, in ne v tej, ki jo zato ne veže. Sicer pa je višje sodišče pritrdilo nižjemu, da se lahko izračuna nujni delež v okviru 28. člena ZD ali v pravdi ali v zapuščinskem postopku, upoštevaje osnovno pravilo o stanju in vrednosti darila v 30. členu ZD (glej priloga A 29 str. 7 in priloga A 28 str.10).

Datum zadnje spremembe:

24.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 1555/2020
• VSC Sklep Cp 407/2015
• VSC sklep Cp 1119/2008