<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cp 1655/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CP.1655.2017
Evidenčna številka:VSL00008022
Datum odločbe:17.01.2018
Senat, sodnik posameznik:Tanja Kumer (preds.), Tadeja Primožič (poroč.), Metoda Orehar Ivanc
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odgovornost imetnika domače živali - krivdna odgovornost lastnika psa - soodgovornost za škodo - ustrezno varstvo in nadzorstvo - dolžna skrbnost lastnika živali kot pravni standard - popolna odškodnina - višina denarne odškodnine - obseg škode - vzročna zveza - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - tek zakonskih zamudnih obresti - dolžniška zamuda - dopis - pisni poziv na izpolnitev - vsebina poziva

Jedro

Za škodo, ki jo povzroči domača žival, odgovarja njen imetnik. Toženec je ob zaslišanju priznal, da je v času škodnega dogodka on skrbel za psa. Toženca je zato mogoče obravnavati kot imetnika živali.

Dejstvo, da naj bi psa imela v posesti tudi toženčeva sestra in brat, bi sicer lahko imelo za posledico njihovo solidarno odgovornost za nastalo škodo, ne more pa izključiti toženčeve odškodninske odgovornosti. Ta se presoja po krivdnem načelu; toženec bi se lahko razbremenil le, če bi dokazal, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo psa.

Tožnica je psa res brcnila, a je na ta način poskušala pred psom ubraniti svojo mladoletno hčer. Takšen tožničin odziv na pretečo nevarnost ne pomeni protipravnega ali neskrbnega ravnanja, zato ni pogojev za deljeno odgovornost.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni:

a) v prvem odstavku I. točke izreka tako, da se znesek, ki ga mora tožena stranka plačati tožeči stranki, zniža na 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2015 dalje, v presežku (do 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2013) pa se tožbeni zahtevek zavrne;

b) v II. in III. točki izreka tako, da mora tožena stranka v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti pravdne stroške tožeče stranke, in sicer mora plačati 449,90 EUR tožeči stranki, 476,32 EUR pa v korist proračuna Republike Slovenije (na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Krškem št. SI56 01100-6370422362, sklic: 00-4223-402909-4172016, koda namena: GOVT, namen: plačilo po odločbi Bpp št. 417/2016); vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

II. Tožeča stranka mora v petnjastih dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške prvostopenjskega in pritožbenega postopka v skupnem znesku 705,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

III. Sicer se pritožba zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo zahtevala 7.000,00 EUR odškodnine. Sodišče prve stopnje je njenemu zahtevku delno ugodilo. Razsodilo je, da ji mora toženec plačati 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2013 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je naložilo tudi povrnitev tožničinih pravdnih stroškov.

2. Toženec se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ponovno nasprotuje svoji pasivni legitimaciji. Res je sam živel v hiši, vendar sta tja prihajala tudi toženčeva brat in sestra. Zapuščinski postopek po njihovi materi, ki je bila lastnica psa, v času škodnega dogodka še ni bil končan. Ko je toženec odhajal od doma, je pustil psa privezanega. V času toženčeve odsotnosti je psa očitno nekdo odvezal. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je ravno toženec odgovoren za psa. Tožnica ga je z brcanjem psa sama izzvala. Presoja sodišča, da bi jo pes v tem primeru ugriznil spredaj in ne zadaj, je povsem nesprejemljiva in nelogična. Za povrh je priča F. V. izpovedal, da je videl, ko je tožnica brcnila psa in da jo je pes le opraskal. Tudi višina prisojene odškodnine je pretirana. Sodišče ni upoštevalo toženčevih pripomb k izvedenskemu mnenju. Tožnica je utrpela le majhno površinsko odrgnino kože. Med zdravljenjem ni doživljala hujših neprijetnosti. Glede na letni čas ji ni bilo treba nositi nogavic, niti visokih čevljev. Primarnega strahu tožnica ni utrpela, saj je šlo za majhnega kužka. Njen strah za hčer se ne upošteva. K zdravniku je šla šele po nekaj urah od dogodka. Sekundarni strah je trajal samo teden dni. O tem, da jo je zdaj strah psov, ni ničesar izpovedala. Odločitev o zamudnih obrestih je napačna, saj toženec odškodninskega zahtevka pred vložitvijo tožbe ni prejel. Nesprejemljiva je tudi odločitev o stroških postopka. Tožnica je predlagala taksno oprostitev, računa o plačilu sodnega tolmača ni predložila, brezplačna pravna pomoč pa ji je bila odobrena šele od 16. 9. 2016 dalje. Končno je tudi toženec v pravdi delno uspel, vendar sodišče tega ni upoštevalo.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

O podlagi odškodninske odgovornosti:

5. Za škodo, ki jo povzroči domača žival, po drugem odstavku 158. člena Obligacijskega zakonika (OZ) odgovarja njen imetnik. Toženec je ob zaslišanju priznal, da je v času škodnega dogodka on skrbel za psa. Toženca je zato vsekakor mogoče obravnavati kot imetnika živali. Dejstvo, da zapuščinski postopek po toženčevi materi, ki je bila lastnica psa, tedaj še ni bil končan, ni pomembno. Zapuščina namreč preide na dediča že s smrtjo zapustnika (prvi odstavek 123. člena Zakona o dedovanju). Potemtakem ni bistveno, da se je toženec vpisal kot lastnik psa v ustrezen register šele po škodnem dogodku.

6. Dejstvo, da naj bi psa imela v posesti tudi toženčeva sestra in brat, bi sicer lahko imelo za posledico njihovo solidarno odgovornost za nastalo škodo, ne more pa izključiti toženčeve odškodninske odgovornosti. Ta se presoja po krivdnem načelu; toženec bi se lahko razbremenil le, če bi dokazal, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo psa (drugi odstavek 158. člena OZ). Ta dokaz tožencu ni uspel. Varstvo in nadzorstvo živali mora biti namreč takšno, da živali prepreči, da bi koga poškodovala. Toženec samo s privezovanjem psa tej zahtevi ni zadostil. Če je psa v času toženčeve odsotnosti res nekdo odvezal, je očitno, da toženec tretjim osebam ni preprečil dostopa do psa. Kot mu je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, bi pes moral imeti nagobčnik, če se je prosto gibal, ali pa bi ga toženec moral zapreti v pesjak oziroma poskrbeti za ustrezno visoko ograjo okrog dvorišča. Toženec ni podvzel nobenega od teh ukrepov, zato odgovarja za škodo, ki je nastala tožnici.

7. Toženec se neupravičeno sklicuje na tožničino sokrivdo. Razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo ta toženčev ugovor, sicer niso prepričljivi, a je odločitev o ugovoru vendarle pravilna. Kot je izpovedal priča F. V., ki je videl škodni dogodek, je tožnica psa res brcnila, vendar je obenem pojasnil, da je tožnica na ta način poskušala pred psom ubraniti svojo mladoletno hčer. Takšen tožničin odziv na pretečo nevarnost pa ne pomeni protipravnega ali neskrbnega ravnanja, zato ni pogojev za deljeno odgovornost, ampak je tožnica upravičena do popolne odškodnine (169. člen v zvezi s prvim odstavkom 171. člena OZ). V enakih okoliščinah bi namreč vsak povprečen človek, soočen z nevarnostjo, ki grozi njegovemu majhnemu otroku, ukrepal tako, kot je tožnica.

O višini odškodnine:

8. Toženec utemeljeno oporeka višini prisojene odškodnine. Pri njeni odmeri je sodišče na račun individualizacije škode zanemarilo zahtevo po objektivni pogojenosti odškodnine. Tožnici je tako za njeno nepremoženjsko škodo prisodilo skupaj 4.000,00 EUR, kar približno ustreza štirikratniku povprečne mesečne plače na zaposlenega v državi. Odškodnina v takšni višini gre po ustaljeni sodni praksi oškodovancem v hujših primerih od tožničinega. Ta glede na naravo in težo poškodbe ter njene posledice sodi med zelo lahke škodne primere, zato je tožnica upravičena le do sorazmerno nižje denarne odškodnine.

9. Toženčev pes tožnice ni zgolj opraskal, kot poskuša prikazati pritožba. Res pa je tožnica ob ugrizu utrpela le sorazmerno majhno površinsko rano (odrgnino), ki ni terjala kirurškega zdravljenja. Kljub temu je zaradi poškodbe morala prestati nekaj nevšečnosti (neprijetno čiščenje rane po ugrizu, štiri zdravniške preglede, dvakratno cepljenje proti tetanusu, mazanje prizadete površine kože). Med zdravljenjem, ki je trajalo skupaj tri tedne in je potekalo brez zapletov, je morala občasno mirovati z dvignjeno desno nogo in tudi svoje domače delo je opravljala z dodatnimi napori. Težav pri obuvanju in pri uporabi nogavic pa tožnica ni zatrjevala in jih sodišče ne bi smelo upoštevati.

10. Sodišče je preveliko težo pripisalo tudi tožničinim telesnim bolečinam, saj so te povsem izzvenele že po treh tednih od poškodbe. V tem času je tožnica po mnenju izvedenca trpela le dva do tri dni občasne srednje hude bolečine in največ devet dni trajne zmerne, v nadaljevanju pa samo še občasne zmerne bolečine.

11. Prav tako je sorazmerno hitro pojenjal primarni strah, ki ga je tožnica utrpela ob napadu toženčevega psa, vendar je ta strah pozneje nadomestila negotovost ob srečanju z neznanimi psi, ki jo je tožnica doživljala še nekaj časa po škodnem dogodku. Sodišče prve stopnje je tej njeni trditvi utemeljeno verjelo, saj gre za običajen odziv na pasji ugriz. Ne bi pa smelo upoštevati strahu, ki ga je tožnica prestajala zato, ker je toženčev pes ogrožal tudi njeno hčer. Pritožba pravilno izpostavlja, da strah za drugega ni pravno priznana škoda. Ostali pritožbeni pomisleki niso utemeljeni. Tožnici namreč pripada tudi odškodnina za sekundarni strah, saj je bila po mnenju izvedenca lahko, resda največ teden dni po poškodbi, upravičeno zaskrbljena zaradi morebitne okužbe s steklino oziroma vnetja rane.

12. Na višino denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v skladu s 179. členom Obligacijskega zakonika (OZ) vplivajo vse okoliščine konkretnega škodnega primera, zlasti stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje. Sodišče pa mora pri odmeri odškodnine upoštevati tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki je v tem, da dobi oškodovanec zadoščenje za svoje trpljenje. Po presoji pritožbenega sodišča bi pravična denarna odškodnina za tožničine telesne bolečine znašala 700,00 EUR, za strah pa 300,00 EUR, skupaj 1.000,00 EUR. Višji odškodninski zahtevek bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava zavrniti.

13. Toženec utemeljeno izpodbija tudi odločitev o zamudnih obrestih. Sodba se v zvezi z začetkom teka zamudnih obresti napačno sklicuje na tožničina dopisa z dne 24. 3. 2013 in z dne 13. 11. 2013. Prvi dopis sploh ni bil naslovljen na toženca, ampak na Policijsko postajo Krško, v drugem pa je tožničin pooblaščenec toženca spraševal po številki zavarovalne police in ga pozval k dogovoru, ne da bi ga opredeljeno terjal za plačilo odškodnine. Dopis s takšno vsebino ni mogel povzročiti dolžniške zamude, ker ni vseboval jasne zahteve, naj toženec izpolni svojo odškodninsko obveznost. Tožnica je zato upravičena do zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine šele od vložitve tožbe (drugi odstavek 299. člena OZ), torej od 25. 11. 2015 dalje.

14. Sodišče druge stopnje je po navedenem delno ugodilo toženčevi pritožbi in na podlagi pete alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) prvo sodbo v izpodbijanem delu ustrezno spremenilo.

O stroških postopka:

15. Delna sprememba sodbe pa je terjala tudi novo odločitev o stroških postopka. Te je sodišče druge stopnje odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah s taksno tarifo. Pri tem je upoštevalo, da je tožnica zaradi delne taksne oprostitve plačala le 105,00 EUR sodne takse in da je bila z odločbo o brezplačni pravni pomoči od 15. 9. 2016 dalje oproščena vseh stroškov postopka. Tožničini stroški do navedenega datuma znašajo skupaj 789,30 EUR, od tedaj dalje pa 835,65 EUR, medtem ko toženčevi stroški postopka na prvi stopnji znašajo skupaj 1.142,36 EUR. Tožnica do stroškov za sestavo druge pripravljalne vloge ni upravičena, ker je bila ta vloga glede na njeno vsebino nepotrebna. Prav tako tožnici ne pripada povračilo za stroške tolmačenja, saj je tolmača na narok pripeljala sama, računa za njegovo storitev in potrdila o plačilu pa sodišču ni predložila. Podrobnejša specifikacija stroškov je razvidna iz stroškovnikov v spisu.

16. Tožnica je v pravdi uspela s 57 % (v celoti glede temelja zahtevka in s 14 % glede njegove višine), toženec pa s preostalimi 43 %. V skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP morata zato pravdni stranki druga drugi povrniti sorazmeren del njunih potrebnih pravdnih stroškov. Tožnica tako na račun stroškov prvostopenjskega postopka dolguje tožencu 491,22 EUR, toženec pa tožnici za njene stroške, nastale do odobritve brezplačne pravne pomoči, 449,90 EUR. Za preostale tožničine stroške dolguje toženec 476,32 EUR, ki pa jih mora, upoštevaje 46. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči, plačati v korist proračuna Republike Slovenije. Sodišče druge stopnje zato stroškov pravdnih strank v izreku sodbe ni medsebojno pobotalo.

17. Glede na doseženi pritožbeni uspeh pa je toženec upravičen tudi do povračila svojih pritožbenih stroškov (drugi odstavek 165. člena ZPP). Te je sodišče odmerilo od zneska 3.000,00 EUR, za kolikor je tožencu uspelo znižati na prvi stopnji prisojeno odškodnino. Tako odmerjeni toženčevi pritožbeni stroški znašajo skupaj 214,19 EUR, obsegajo pa izdatek za sestavo pritožbe (375 točk - tar. št. 21/1), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV; plačila sodne takse za pritožbo je bil toženec oproščen.

18. Če bosta pravdni stranki s plačilom pravdnih stroškov zamujali, bosta morali po poteku izpolnitvenega roka plačati še zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 299. člena in 378. členom OZ).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/1, 158, 158/2, 169, 171, 171/1, 179, 299, 299/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.03.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE2NDQ3