<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cp 1805/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CP.1805.2017
Evidenčna številka:VSL00008283
Datum odločbe:10.01.2018
Senat, sodnik posameznik:Irena Veter (preds.), Zvone Strajnar (poroč.), dr. Vesna Bergant Rakočević
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDICINSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:pravica zahtevati povrnitev škode neposredno od delavca - zdravniška napaka - medicinska napaka - nestrokovno zdravljenje - pojasnilna dolžnost - trditveno in dokazno breme - povrnitev škode - odškodninska odgovornost delodajalca za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebo - odgovornost za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu - škoda na delu ali v zvezi z delom - zobozdravstvo

Jedro

Neposredni odškodninski zahtevek zoper delavca je utemeljen le, če se je slednji zavedal nedopustnosti svojega ravnanja in posledic (zavestna sestavina) ter da jih je hotel povzročiti (voljna sestavina).

Odnos med zdravnikom in pacientom pri izvajanju zdravstvenih storitev ima pravno naravo pogodbenega razmerja. Za odškodninsko odgovornost za škodo, ki jo kršitev pojasnilne dolžnosti povzroči pacientu, se zato uporabljajo pravila o poslovni odškodninski odgovornosti.

Pravilo o dokazovanju negativnih dejstev tožnika ne razbremenjuje dolžnosti, da v okviru trditvene podlage določno in konkretno opredeli očitano protipravno ravnanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan v roku 15 dni prvemu tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 349,98 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženca nerazdelno plačata odškodnino v znesku 20.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 26. 8. 2011 do plačila. Hkrati je tožniku naložilo, da prvemu tožencu v roku 15 dni povrne pravdne stroške v višini 1.302,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi v bistvenem navaja, da je sodišče neutemeljeno in neobrazloženo verjelo prvemu tožencu, da je tožnika napotil na specialistični pregled k dr. P. P. Zdravljenje zoba ni bilo v skladu s pravili stroke. Prvi toženec bi moral ob potrebni skrbnosti predvideti obstoj dodatnega koreninskega kanala, saj je ta statistično dovolj pogost, poleg tega je na podlagi pregledanih rentgenskih posnetkov vedel, da je imel tožnik predhodno podobno situacijo že na zgornji šestici. Prvi toženec tudi kasneje ni ravnal v skladu z medicinsko doktrino in deontologijo. V trenutku, ko je izvedel za okoliščine, ki so kazale na neuspešnost primarnega zdravljenja, bi moral namreč tožnika napotiti na specialistični pregled. Da ravnanje prvega toženca ni bilo pravilno, je potrdila tudi izvedenka. Prvi toženec ni izpolnil svoje pojasnilne dolžnosti, saj tožnika ni opremil z navodili in mu naročil, da sporoči, kako poteka zdravljenje, niti ni tožnik nikoli prejel pojasnil, ki jih zahteva 20. člen Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP). Sodišče prve stopnje od tožnika nepravilno zahteva, da pojasni, katere dolžnosti prvi toženec ni izpolnil in kaj bi moral narediti, saj tožnik negativnih dejstev ne more dokazovati. Prvi toženec ni nikoli dokazoval, kako konkretno je informiral tožnika, temveč je pojasnjeval le, kako bi se tožnik lahko informiral sam. Na tožnika neutemeljeno prelaga odgovornost tudi sodišče, ko mu očita, da je glede na zatrjevane težave preredko obiskoval prvega toženca ter vzel protibolečinsko tableto. Sodišče ne oceni dejstva, da je tožnik prvemu tožencu kot strokovnjaku predolgo verjel, da je najboljši, ter mu predolgo zaupal, ko mu je zatrjeval, da je spremljajoča bolečina normalen pojav.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožencema. Prvi toženec je na pritožbo odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, dejansko stanje je ugotovilo popolno in pravilno ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Po prvem odstavku 147. člena Obligacijskega zakonika (OZ) za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako kot je treba. Oškodovanec ima pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca, če je ta škodo povzročil namenoma (drugi odstavek 147. člena OZ). Neposredni odškodninski zahtevek zoper delavca je torej utemeljen le, če se je slednji zavedal nedopustnosti svojega ravnanja in posledic (zavestna sestavina) ter jih je hotel povzročiti (voljna sestavina).1

7. Tožnik je v tožbi trdil, da mu je prvi toženec kot zobozdravnik z nestrokovnim zdravljenjem zoba in zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti povzročil škodo, drugi toženec pa je pravna oseba, pri kateri je bil prvi toženec v času povzročitve škode zaposlen. Toženca sta v odgovoru na tožbo potrdila navedbe o zaposlitvi prvega toženca pri drugemu tožencu ter opozorila na odsotnost očitkov o naklepni povzročitvi škode in s tem podlage za osebno odgovornost prvega toženca. Ker tožnik v nadaljevanju postopka ni pravočasno dopolnil trditev v smeri namerne povzročitve škode s strani prvega toženca2, je tožbeni zahtevek zoper slednjega nesklepčen, odločitev o njegovi zavrnitvi pa že iz tega razloga materialnopravno pravilna.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno povzelo materialnopravna stališča, ki so se v pravni teoriji in sodni praksi uveljavila pri presoji odškodninskih zahtevkov zaradi medicinskih napak. Ta stališča so se izoblikovala ob zavedanju pomena zdravja ter spoštovanju pravice do zdravja kot osebnostne pravice. Zaradi varstva pacientov, ki so (praviloma) slabše informirane stranke pravnega razmerja, je sodna praksa v teh postopkih v njihovo korist prilagodila tudi razlago procesnih pravil o dopustnosti t.i. informativnih dokazov ter zahtevanem dokaznem standardu pri presoji vzročne zveze. Vsa navedena izhodišča in pravila je sodišče prve stopnje pri presoji upoštevalo in pravilno uporabilo, zato so presplošni in neutemeljeni pritožbeni očitki, da je napačno razumelo in razlogovalo zakonski in ustavnopravni okvir zahtevka, ker je spregledalo pomen človekovega zdravja.

9. Tožnik v pritožbi vztraja, da zdravljenje zoba ni potekalo v skladu s pravili medicinske doktrine in deontologije, saj bi moral prvi toženec že ob zdravljenju zoba predvideti obstoj dodatnega koreninskega kanala.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo izvedenskemu mnenju glede pogostosti pojava četrtega koreninskega kanala na 36. zobu (do 7 %) ter utemeljeno zaključilo, da gre za redek pojav. Dokazno nepodprte navedbe pritožnika, da je pojavnost četrtega kanala višja (vsaj 15 %), dvoma v strokovno ugotovitev izvedenke ne morejo vzbuditi. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je prvi toženec moral upoštevati možnost obstoja četrtega kanala. Ta dolžnost pa se je ob samem zdravljenju zoba izčrpala s tem, da je na globini, na kateri se običajno nahajajo vhodi v koreninske kanale, ugotavljal, ali poleg pričakovanih treh obstoji še kakšen dodatni vhod v kanal. Iz izpovedi prvega toženca izhaja, da je to storil, iz ugotovitev izvedenke pa, da ob tem četrtega kanala ni mogel odkriti, dodatno vrtanje pa bi zob lahko uničilo. Izvedenka je argumentirano pojasnila, da so štirje kanali na zgornji šestici običajni in v ničemer ne kažejo na število kanalov na spodnji šestici. Nepotrebno je zato pritožbeno ponavljanje navedb, da bi moral prvi toženec na obstoj četrtega kanala sklepati že na podlagi ugotovljene polnitve štirih kanalov na zgornjem zobu. Izvedenka je tudi natančno pojasnila, kako se po doktrini ugotavlja prisotnost dodatnega kanala, pri čemer trkanja po zobu ni omenjala. Morebitno takšno ravnanje dr. F. F. zato ne vpliva na vrednotenje toženčevega ravnanja.3 Slednje je bilo ob primarnem zdravljenju v septembru 2011 po ugotovitvah izvedenke v skladu s strokovnimi standardi in normativi, saj prvi toženec prisotnosti dodatnega koreninskega kanala ni mogel ugotoviti brez dentalnega CT, ki takrat v Sloveniji še ni bil na voljo.

11. Tako kot v postopku pred sodiščem prve stopnje je tudi v pritožbenem postopku sporno, ali je prvi toženec tožnika napotil na specialistični pregled k dr. P. P. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem dejstvom kot ključen dokaz utemeljeno štelo zapis v zobozdravstvenem kartonu, ki izkazuje, da je bil tožnik s strani prvega toženca na takšen pregled ustno napoten dne 20. 11. 2012. Zapisi o obiskih si namreč v kartonu kronološko sledijo; pred in za spornim zapisom sta zapisa, ki z njim časovno in vsebinsko sovpadata. Zapis z dne 20. 11. 2012 je tudi notranje skladen, saj je napotitev k specialistu logična posledica dejstva, da je prvi toženec tožnika napotil na dentalni CT in nato CBCT posnetek odčital (tega tožnik ne zanika) ter ob tem zapisal opombo o dodatnem kanalu (tudi tega tožnik ne zanika). Upoštevajoč navedeno tožnik dvoma v pristnost zapisa o napotitvi ni mogel vzbuditi z dokazno nepodprtimi opombami, da je bil dopisan kasneje zaradi potreb postopka, sodišče prve stopnje pa je na njegovi podlagi utemeljeno verjelo prvemu tožencu, da je bilo ustno napotilo dano. Pritožbene navedbe, da tožnik glede na svoje dobro premoženjsko stanje nima motiva za neresnično prikazovanje dejstev, same po sebi pravilnosti takšne dokazne ocene ne omajejo, kakor tudi je ne omajejo navedbe, da se je prvi toženec predstavljal kot največji strokovnjak v Sloveniji in zato tožnika gotovo ne bi napotil k specialistu.4 Tudi dejstvo, da tožnik ob pregledu pri dr. P. P. ni omenil, da ga je nanj napotil prvi toženec in s sabo ni prinesel dokumentacije, ne dokazuje, da takšne napotitve ni bilo. Iz izpovedi priče tako izhaja, da za napotitev običajno izve, vendar to ni nujno, opustitev omembe prvega toženca v konkretnem primeru pa je pričakovana, saj se je zaupanje tožnika v toženčeve strokovne sposobnosti po februarju 2013 omajalo.

12. Naslednji sklop pritožbenih navedb se nanaša na očitek o prepozni napotitvi na specialistični pregled.

13. V zvezi z njim pritožbeno sodišče najprej kot pravilne sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik v času od 1. 10. 2011 do 20. 11. 2012 prvega toženca ni obiskal v zvezi s težavami na 36. zobu, tudi sicer pa so bili v tem obdobju obiski redki. Upoštevajoč še izpoved tožnika, da je protibolečinsko tableto vzel le enkrat na dva meseca, je sodišče utemeljeno zaključilo, da bolečine v 36. zobu v tem obdobju niso bile posebej pogoste in hude. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče spregledalo njegove navedbe o več kot 30 obiskih, ki v kartonu niso zabeleženi. Tožnik namreč teh obiskov v pravočasni trditveni podlagi ni omenjal5, temveč se je njegov opis dinamike zdravljenja skladal z zapisi v zobozdravstvenem kartonu. Sodišče prve stopnje se je zato utemeljeno oprlo na v njem navedene podatke in zaključilo, da v tem času niso bili prisotni simptomi (fistuliranje v predelu 36. zoba, bolečine, otekanje), ki bi kazali na neuspešnost zdravljenja. Šele takšni simptomi pa bi po mnenju izvedenke terjali napotitev na specialistični pregled že pred iztekom enega leta, kar je pričakovani čas, v katerem se mora zob v primeru uspešnega zdravljenja umiriti. Izvedenka je kot trenutek, ko bi moral biti tožnik najkasneje napoten na specialistični pregled, navedla telefonski pogovor, v katerem je toženca obvestil o jemanju antibiotika. Do tega pogovora je prišlo šele februarja 2013, potem ko je do napotitve že prišlo.6 Pritožnik se nepopolno sklicuje na izpoved izvedenke. Iz izpostavljenega dela tako izhaja, da bi bilo ravnanje prvega toženca v nasprotju s stroko, če po pregledu CBCT posnetka tožnika ne bi obvestil o dodatnem kanalu in ga napotil na specialistični pregled. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je prvi toženec to storil.

14. Pritožnik neutemeljeno graja pojasnilo sodišča prve stopnje, da morebitno posebej skrbno ravnanje izvedenke ne more biti merilo za presojo protipravnosti ravnanja prvega toženca. Hkrati namreč sam pravilno navaja, da je doktrina enovita in ni vezana na posameznega strokovnjaka. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je prvi toženec tožniku zatrdil, da je strokovnjak na svojem področju, vendar pravila zanj zato niso drugačna in strožja kot za ostale strokovnjake z istega področja. Prvi toženec je tudi pri napotitvi na specialistični pregled ravnal v skladu z zahtevami medicinske doktrine in deontologije, kar pomeni, da je bilo zdravljenje zoba opravljeno strokovno in brez zdravniške napake.

15. Pritožnik prvemu tožencu očita tudi opustitev pojasnilne dolžnosti.

16. Odnos med zdravnikom in pacientom pri izvajanju zdravstvenih storitev ima pravno naravo pogodbenega razmerja.7 Za odškodninsko odgovornost za škodo, ki jo kršitev pojasnilne dolžnosti povzroči pacientu, se zato uporabljajo pravila o poslovni odškodninski odgovornosti.

17. Pritožbeno sodišče pritrjuje navedbam pritožnika glede vsebine, pomena in obsega pojasnilne dolžnosti. Strinja se tudi z njegovim stališčem, da je dokazno breme na tistem, ki zatrjuje obstoj, in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva. Navedeno pa še ne pomeni, da je utemeljena tudi graja zaključkov in odločitve sodišča prve stopnje. Pravilo o dokazovanju negativnih dejstev tožnika namreč ne razbremenjuje dolžnosti, da v okviru trditvene podlage določno in konkretno opredeli očitano protipravno ravnanje. To je v obravnavanem primeru toliko bolj pomembno, saj neizpolnitev ali nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti postane odškodninskopravno pomembna šele takrat, ko se uresniči s posegom povezano tveganje, na katerega pacient ni bil opozorjen, pa bi moral biti, in če je iz tako realiziranega tveganja izšla pravno priznana škoda.

18. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje navedel le, da vtožuje škodo tudi zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti. Citiral je 20. člen ZPacP in trdil, da mu prvi toženec ni pojasnil ničesar. Toženca sta v odgovoru na tožbo navedla, da je prvi toženec tožniku pojasnil pomen endodontskega zdravljenja, posledice, do katerih lahko pride v primeru opustitve zdravljenja, mu razložil postopek dela, ga opozoril na morebitne komplikacije in časovno dolgotrajnost posega, mu po posegu dal navodila ter mu naročil, da ga obvesti o operativnem okrevanju. Tožnik v nadaljevanju teh navedb ni obrazloženo prerekal, temveč je vztrajal, da mu toženec razen samohvale ni pojasnil ničesar. Med zaslišanjem je nato izpovedal, da mu je prvi toženec povedal, da je zob vnet, da bo namestil zdravilo in začasno plombo in da morda zato ne bo treba polniti kanalov oziroma delati tega bolj bolečega in dolgotrajnega postopka. Navedel je tudi, da mu je prvi toženec predpisal antibiotike ter da sta bila v zvezi s stanjem zoba v telefonskem kontaktu.

19. Na podlagi povzete trditvene podlage in tožnikove izpovedi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da kršitev pojasnilne dolžnosti ni izkazana. Tožnikov očitek, da mu ni prvi toženec pojasnil nobene okoliščine iz 20. člena ZPacP, se je že na podlagi njegovih navedb in izpovedi izkazal za neresničnega, medtem ko trditev, ki bi omogočale konkretnejšo presojo, ni podal. Tako ni navedel, pojasnilo katere okoliščine iz 20. člena ZPacP je izostalo, katero tveganje se je v zvezi z izostalim opozorilom uresničilo ter kakšna škoda mu je zaradi tega nastala. Šele tako opredeljena trditvena podlaga pa bi tožencema naložila dodatno trditveno in dokazno breme.

20. Tudi v pritožbi pritožnik ostaja na načelni in splošni ravni. Konkretizirano graja le ugotovitev, da ga je prvi toženec po vsakem posegu opremil z navodili in mu naročil, naj ga obvesti o zdravstvenem stanju, a hkrati ne zanika, da tega dejstva v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekal. Iz pritožbenih navedb je mogoče sklepati, da pritožnik kršitev pojasnilne dolžnosti vidi predvsem v zatrjevani opustitvi napotitve na specialistični pregled, vendar se je ta očitek v dokaznem postopku izkazal za neresničnega. Pritožnik sodišču prve stopnje in prvemu tožencu tudi neutemeljeno očita, da sta odgovornost za izpolnitev pojasnilne dolžnosti naprtila njemu. Res je, da je prvi toženec v postopku omenjal odgovornost pacienta pri pravilnem informiranju, vendar je hkrati priznal, da je pojasnilna dolžnost primarno obveznost zdravnika, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da je to obveznost tudi izpolnil.

21. Iz navedenega izhaja, da se je sodišče prve stopnje v zadostni meri opredelilo do vseh relevantnih in pravočasnih navedb tožnika, zato je neutemeljen očitek, da je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

22. Ker pritožbene navedbe torej niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

23. Po prvem odstavku 165. člena ZPP v primerih, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov, hkrati pa mora prvemu tožencu, ki je argumentirano odgovoril na pritožbo, povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Za potrebne stroške prvega toženca sodišče šteje 286,87 EUR za sestavo odgovora na pritožbo, kar povišano za 22 % DDV znaša 349,49 EUR.8

-------------------------------
1 Primerjaj D. Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, str. 797 in odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2658/2015 z dne 16. 12. 2015, I Cpg 902/2012 z dne 12. 3. 2014 in II Cp 3323/2006 z dne 13. 12. 2006
2 Šele v vlogi z dne 28. 9. 2016 je prvemu tožencu začel očitati eventualni namen, češ da se je zavedal možnosti nastanka škodne posledice in je vanjo privolil.
3 Tudi sicer iz dodatnega zaslišanja tožnika dne 25. 9. 2015 in njegovih navedb v vlogi z dne 5. 4. 2017 izhaja, da je doc. dr. M. O. CBCT posnetek že pred tožnikovim pregledom poslala dr. F. F., torej je z njim razpolagal še preden naj bi s trkanjem po zobu diagnosticiral dodatni kanal.
4 Prvi toženec je prepričljivo izpovedal, da je to storil, ker sam ni imel endodontskega mikroskopa, ki je potreben za poseg.
5 Dodatne obiske pa je prvič navajal v vlogi z dne 28. 9. 2016, pri čemer je takrat govoril o vsaj 10 obiskih, v drugi izpovedi in vlogi z dne 5. 4. 2017 pa že o 30 do 40 obiskih.
6 Tožnik je v tožbi navedel, da je antibiotike jemal: 1) po polnitvi kanalov v septembru 2011, 2) po odstranitvi sedmice v oktobru 2011 in 3) po pregledu CBCT posnetka v novembru 2012, ko je prvi toženec ugotovil cisto in mu je sčistil ter zašil. To pomeni, da od oktobra 2011 do novembra 2012 tožnik ni jemal antibiotika, zato navedena okoliščina v tem obdobju ni mogla predstavljati indikacije za napotitev na specialistični pregled.
7 Izjema od pogodbenega načela velja le v primerih, ko mora zdravnik opraviti nujen medicinski poseg, pacient pa je v stanju, ki mu ne dopušča oblikovanja lastne volje.
8 Toženec bi imel skladno z Odvetniško tarifo sicer pravico zahtevati višjo nagrado, vendar je sodišče pri odmeri stroškov vezano na zahtevo stranke.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 147, 147/1, 147/2
Zakon o pacientovih pravicah (2008) - ZPacP - člen 20

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.03.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE2NDQ0