<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 1443/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CP.1443.2017
Evidenčna številka:VSL00008049
Datum odločbe:31.01.2018
Senat, sodnik posameznik:Katarina Marolt Kuret (preds.), Barbara Krpač Ulaga (poroč.), Polona Marjetič Zemljič
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost - padec na bazenski ploščadi - protipravnost ravnanja - opustitev dolžnega ravnanja - dejanje ni dokazano - dokazna ocena - nastanek škodnega dogodka - izpovedbe prič - dvom v verodostojnost - dokazna listina

Jedro

Ker je tožnica škodni dogodek, to je, da ji je zdrsnilo na površini, na kateri so bili ostanki šamponov, mil ali gelov, dokazovala s svojo izpovedjo, z izpovedjo treh prič in z njihovimi izjavami, ga tudi po oceni pritožbenega sodišča s stopnjo prepričanja ni uspela dokazati.

V času škodnega dogodka pri zavarovancu tožene stranke niso bile podane opustitve.

Bazenski kompleks predstavlja takšne prostore, kjer mora biti povprečno skrbnemu uporabniku jasno, da so tla zaradi uporabe bazena lahko vseskozi mokra in spolzka in mora vsak uporabnik temu primerno samozaščitno ravnati.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo odškodnine in stroškov postopka. Ugotovilo je, da ni dokazala nastanka škodnega dogodka, kot ga je zatrjevala, da ni bilo podane protipravnosti zavarovanca tožene stranke glede zatrjevanih opustitev ter da ni dokazana vzročna zveza med zatrjevanimi opustitvami in nastalo škodo.

2. Tožnica se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po izvedenem dokaznem postopku priznava 22,5% sokrivde za nastali škodni dogodek in vtožuje odškodnino v zmanjšanem znesku 6.974,61 EUR. Obširno graja dokazno oceno sodišča v zvezi z njenim zaslišanjem in zaslišanjem treh prič, ki jih je predlagala, saj jim sodišče neutemeljeno ni verjelo. V dokazni oceni ni upoštevalo, da je šlo za izpoved ljudi starih od 60 do 70 let po štirih letih od škodnega dogodka, zato je življenjsko logično, da lahko pride do manjših razlik v izpovedih. Nasprotno je pri pisnih izjavah ugotovilo neverodostojnost iz razloga, ker so si bile podobne. Takšna argumentacija je protislovna. Neutemeljeno je verjelo dvema pričama zavarovanca tožene stranke, čeprav nista izpovedovali jasno, logično in prepričljivo kot navaja sodišče. Zmotna je ugotovitev sodišča o prisotnosti reševalca v času škodnega dogodka. Nadalje se sodišče ni izreklo o pravočasno postavljenih trditvah tožnice o nepravilni postavitvi notranjih tušev, ki so bili preblizu pohodnim površinam. V zvezi s tem sodišče tudi ni postavilo izvedenca ustrezne stroke, ki ga je predlagala tožnica, pa bi ga za pravilno razjasnitev dejanskega stanja moralo. Tekom postopka se je izkazalo, da v sedanjem času notranjih tušev ni več, v času tožničinega padca pa so bili, vendar pred njimi ni bilo prehoda preko dezinfekcijskega bazena na bazensko ploščad. To je bilo narobe. Zaradi tega je bil možen nanos ostankov šamponov, mil ali gelov na ploščad ob bazenu, kar se je zgodilo tudi v tožničinem primeru. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni, podrejeno pa zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču pred spremenjenim senatom, vse s stroškovnimi posledicami.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba izpodbija dokazno oceno sodišča. Čeprav je ta mestoma precej stroga do tožnice in prič, ki jih je predlagala za zaslišanje, je narejena izredno podrobno, sistematično in poglobljeno ter ji pritožbeno sodišče v celoti sledi. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na njegovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem se je opredelilo do vseh za odločitev pomembnih trditev pravdnih strank, razlogi o odločilnih dejstvih tudi niso v medsebojnem nasprotju. Sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje vse pravnorelevantne dejanske ugotovitve, na podlagi katerih je bilo mogoče odločiti o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti tožbenega zahtevka.

6. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje predvsem iz treh ključnih razlogov. Najprej gre pojasniti, da je bil na dan škodnega dogodka izdelan zapisnik (priloga A4). Po oceni pritožbenega sodišča je to listina, ki izkazuje stanje ob samem škodnem dogodku in ni videti razlogov, da sodišče zapisanemu ne bi verjelo. Iz opisa škodnega dogodka ne izhaja, da je tožnica padla na spolzki površini, ki je bila takšna zaradi ostanka šamponov, mil ali gelov, kot so njene trditve v tožbi. Zapisano je, da ji je zdrsnilo, da se je ujela na levo roko, ter da se je to zgodilo pri ležalniku. Do takšnega zdrsa in posledično do padca na bazenski ploščadi lahko pride zaradi mokrih tal. Tožnica navaja, da zapisnik pri odločitvi sodišča ne more biti relevanten, ker ga ni podpisala, saj ji ga niso dali za podpisat, ampak so ji naslednji dan dali en izvod. Pritožbeno sodišče ocenjuje za življenjsko logično, da se tožnica v trenutku padca, ko je utrpela hudo poškodbo, to je dvakratni zlom levega zapestja, ni ukvarjala z zapisnikom, saj se je tisti dan s taksijem odpeljala na urgenco, da so ji oskrbeli poškodbo. Vendar se je vrnila nazaj v zdravilišče in je imela naslednji dan, ko je prejela zapisnik, možnost opozoriti, da ji je zdrsnilo na zdrsni površini, ki ni bila samo mokra, ampak naj bi se na njej nahajali tudi ostanki šamponov, mil ali gelov. Ob zadostni skrbnosti bi morala zavarovanca tožene stranke na to opozoriti, kot tudi vztrajati, da bi njeno ugotovitev zavedli v zapisnik. Tako pa zapisnik, ki je najbolj verodostojen, saj je nastal neposredno po škodnem dogodku, izkazuje le, da ji je zdrsnilo, kar pa ne dokazuje, da ji je zdrsnilo na zdrsni površini, kot jo zatrjuje.

7. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo razlike v izpovedih tožnice in treh prijateljic, ki so bile z njo v zdravilišču. Ena od njih je bila neposredno prisotna ob padcu, dve sta prišli kmalu za tem na bazensko ploščad. Pritožbeno sodišče opozarja na ugotovitev sodišča v 27. točki obrazložitve, kjer so tožnica in tri zaslišane priče glede zatrjevane zdrsne površine izpovedovale, (i) da je bila neka maščoba, nič obarvano, nič debelejši sloj, (ii) da naj bi bilo nekaj svetlečega, ostalo je na roki kot gel ali šampon, snov je bila gosta, spolzka in mastna, (iii) da naj bi bilo spolzko, da so geli ponavadi beli, da je bila milnata snov, (iv) da je bilo mastno, da naj bi bil temnejši madež, da se ga je že od daleč videlo. Njihove izpovedi so bile predvsem glede zdrsne površine, kot tudi glede drugih okoliščin dogodka, tako različne in nasprotujoče si, da jim sodišče utemeljeno ni verjelo in jih je pravilno ocenilo za neverodostojne. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tudi če gre za starejše gospe, kot jih opiše pritožba, to niso takšna leta, da ne bi mogle normalno izpovedovati po svojem spominu. Ni bilo zatrjevano, da bi imela katerakoli od njih spominske težave ali kakšne druge tovrstne nevšečnosti.

8. Dokazna ocena tudi pravilno izpostavlja, da ni logično, da so pisne izjave vseh treh prič identične z zelo malo razlikami. Ključno pri pisnih izjavah je, da je priča N. N. glede podobnosti izjav izpovedala, da so se zmenile, kaj bodo napisale, medtem ko je priča V. V. izpovedala, da se glede izjav niso nič pogovarjale, da so pač videle, kar so, in so potem to napisale. Gre za dve popolnoma nasprotujoči si izpovedi, ki kažeta na neverodostojnost zapisanega v izjavah. Jasno je, da če se tožnica in priče ne bi pogovarjale, kaj bodo napisale, potem izjave ne bi mogle biti tako podobne. Zato tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da so se očitno vse tri priče s tožnico zmenile in za potrebe uveljavljanja odškodnine v njeno korist podale identične izjave, ki jih zaradi neverodostojnosti sodišče pravilno ni upoštevalo kot bistvene za odločitev. Ker je tožnica škodni dogodek, to je, da ji je zdrsnilo na površini, na kateri so bili ostanki šamponov, mil ali gelov, dokazovala s svojo izpovedjo, z izpovedjo treh prič in z njihovimi izjavami, ga tudi po oceni pritožbenega sodišča s stopnjo prepričanja (in ne s stopnjo gotovosti, kot je nepravilno zapisalo sodišče prve stopnje) ni uspela dokazati. Že iz tega razloga je sodišče njen zahtevek pravilno zavrnilo.

9. Sodišče je pravilno ugotovilo, da v času škodnega dogodka pri zavarovancu tožene stranke niso bile podane opustitve, kot jih zatrjuje tožnica, s tem pa ni bilo podane protipravnosti njegovega ravnanja. Da je zavarovanec tožene stranke ustrezno in pravilno opozarjal, da je prepovedana uporaba šamponov in mil v treh notranjih tuših, izkazujejo fotografije, ki jih je predložila tožena stranka (priloge B9 do B11). Znotraj prostorov tušev so bile nalepke, ki so jasno prepovedovale uporabo šamponov in mil. Navedeno sta izpovedali priči D. D., ki dela na delovnem mestu reševalca iz vode, in M. M., ki je bil v času škodnega dogodka vodja bazena pri zavarovancu tožene stranke. Predvsem slednjo pričo pritožbeno sodišče šteje za povsem verodostojno, saj že od leta 2014 ni več zaposlena pri zavarovancu tožene stranke, torej ni imela interesa izpovedovati v njeno korist.

10. Ustrezno so bile postavljene tudi table, ki so opozarjale na zdrsna tla, kar je izkazala tožnica s fotografijo, ki jo je sama predložila (v prilogi A6). Ta fotografija je bila res narejena dve leti po škodnem dogodku, vendar se je sodišče pravilno oprlo na izpoved priče M. M., ki je izpovedal, da so že od nekdaj tri takšne table na področju bazenskega kompleksa in uporabnike opozarjajo na zdrsna tla. Sodišče prve stopnje ima prav, da tudi če teh tabel ne bi bilo, zavarovancu tožene stranke zatrjevanih opustitev v zvezi s tablami, ki opozarjajo na zdrsna tla, ne bi bilo mogoče očitati. Bazenski kompleks predstavlja takšne prostore, kjer mora biti povprečno skrbnemu uporabniku jasno, da so tla zaradi uporabe bazena lahko vseskozi mokra in spolzka in mora vsak uporabnik temu primerno samozaščitno ravnati.

11. Prav tako nima prav pritožba glede tretje zatrjevane kršitve, to je neprisotnosti reševalca na bazenskem kompleksu v času škodnega dogodka. Trditve v pritožbi v tej smeri so iztrgane iz celotnega konteksta izpovedi prič D. D. in M. M., saj je D. D. izpovedal, da sta vedno dva reševalca, eden je v savni, eden pa je na bazenu. On je bil na delovnem mestu 8 do 10 ur, na malico je šel dvakrat po pol ure, torej ga ni bilo eno uro, pa tisti čas, ko je šel na WC. Izpovedal je, kar je bistveno, da sta z drugim reševalcem ves čas na zvezi in ko gre na malico in na WC, mu to pove, tako da je drugi reševalec pozoren in prevzame v tem času nadzor nad bazenom. Navedeno je treba razumeti v povezavi z izpovedjo priče M. M., da prisotnost reševalca v savni ni obvezna, je pa obvezna na bazenski ploščadi. Torej je res, kar trdi pritožba, da hkrati en reševalec ni mogel biti v savni in na bazenu, vendar pa sta priči izpovedali, da je bil vedno prisoten en reševalec na bazenski ploščadi, tudi če ga ni bilo ta čas v savni. Da je bil v času škodnega dogodka reševalec prisoten na bazenski ploščadi ali pa v sobi poleg tušev, iz katere je lahko videl bazen in bazensko ploščad, je razvidno iz izpovedi tožnice in prič, da je potem, ko je gost stekel v to sobo, reševalec prišel. To pomeni, da se je tam nahajal.

12. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema obrazložitev sodišča prve stopnje po pretiranosti zahteve, da bi morali zaposleni pri zavarovancu tožene stranke ves čas kontrolirati uporabo šamponov, mil in gelov pri notranjih tuših. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je zadostovalo opozorilo z nalepkami na stenah notranjih tušev, s postavljenimi tablami, ki opozarjajo na možnost zdrsa, in s sprotnimi kontrolami reševalca. Zgolj nasprotna izpoved tožnice in prič, da niso videle nalepk na stenah tušev, tabel, ki opozarjajo na možnost zdrsa, in reševalca, ne morejo omajati dokazne ocene. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v ravnanju zavarovanca tožene stranke ni bilo najti protipravnosti, zato je bilo treba zahtevek zavrniti tudi iz tega razloga.

13. Prav ima pritožba, da je tožnica že v tožbi podala sicer skopo, vendar pravočasno, trditveno podlago, da so bili notranji tuši, kjer je lahko prihajalo do uporabe šamponov, mil in gelov, blizu pohodnim površinam ob bazenu. Ko je v postopku iz izpovedi prič izvedela, da sedaj na tem mestu tušev ni več, oziroma so zaprti, je pravočasno dopolnila trditveno podlago s trditvami o napačni gradnji bazenske ploščadi oziroma bazenskega kompleksa. Vendar s temi trditvami ne more biti uspešna, glede na to, da je sodišče prvenstveno zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi nedokazanosti škodnega dogodka. Sodišče je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da tožbeni očitek o odgovornosti zavarovanca tožene stranke temelji na domnevni opustitvi preprečitve uporabe šamponov, mil ali gelov pri tuših, kar naj bi povzročilo konkretno zdrsno površino v smislu ostanka tuširanja. Zato tudi če bi bila projektna zasnova treh notranjih tušev nepravilna, navedeno še ne pomeni odgovornosti, saj ni podane vzročne zveze med morebitno napačno projektno zasnovo in padcem tožnice. Tožnica bi morala glede na svojo trditveno podlago najprej dokazati, da je padla na zdrsni površini zaradi ostanka šamponov, mil ali gelov uporabljenih v notranjih tuših, česar ji ni uspelo. Zato sodišče prve stopnje tudi ni ravnalo napačno, ko ni postavilo izvedenca ustrezne stroke.

14. Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP), izrek o pritožbenih stroških, glede na to, da je tožnica s svojo pritožbo propadla, temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.03.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE2NDQy