<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cp 1398/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CP.1398.2017
Evidenčna številka:VSL00008040
Datum odločbe:31.01.2018
Senat, sodnik posameznik:Katarina Marolt Kuret (preds.), Barbara Krpač Ulaga (poroč.), Polona Marjetič Zemljič
Področje:DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
Institut:nedopustnost izvršbe - lastništvo predmeta izvršbe - solastništvo nepremičnine - solastništvo predmeta - skupno premoženje zakoncev - nedoločenost deleža - skupna lastnina - aktivna legitimacija - aktivno sosporništvo - soglasje zakonca - aktivna legitimacija za vložitev tožbe

Jedro

Ne gre za takšno situacijo, ko bilo treba v okviru nujnega sosporništva zagotoviti sodelovanja tožnikove žene v postopku. Zakonca skupno premoženje upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno. Zakonca se lahko dogovorita, da le eden izmed njiju upravlja to premoženje ali njegov del, ali da z njim razpolaga, upoštevaje koristi drugega zakonca. Ustaljena sodna praksa stoji na stališču, da vložitev tožbe presega redno upravljanje, torej mora imeti zakonec, ki tožbo vloži, soglasje drugega zakonca, ki pa je lahko podano tudi konkludentno. Slednje je ugotovljeno v tem postopku.

Na premične stvari, ki so skupna last tožnika in njegove žene, izvršba ni dopustna. Upniki morajo najprej doseči delitev stvari, šele nato bi bila izvršba dopustna, pa še to le na premičnih stvareh, ki bi po delitvi pripadle tožnikovi ženi, saj ona ni solastnica stanovanja. Tožnik kot solastnik stanovanja ima pravico imeti v stanovanju svoje premične stvari. Ker na nedoločen del pri skupnem premoženju v izvršilnem postopku ni mogoče poseči, je bilo treba sodbo spremeniti in izreči izvršbo za nedopustno tudi za premične stvari, ki se nahajajo v spornem stanovanju.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v II. in III. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

"II. Izvršba na izpraznitev stanovanja, v izmeri 28,10 m2, na naslovu ..., ki predstavlja del nepremičnine z ID znakom 0000, parc. št. 3074/0, k. o. X, oseb in stvari dolžnikov in izročitev v neposredno posest tožencem, dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Domžalah, opr. št. 2495 In 159/2014 z dne 29. 12. 2014, je glede odstranitve tožnikovih stvari iz stanovanja, tj. vseh premičnin, ki se v tem prostoru nahajajo, nedopustna.

III. Tožene stranke so dolžne tožeči stranki povrniti 2.268,71 EUR pravdnih stroškov v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila."

II. Tožene stranke so dolžne tožeči stranki povrniti 868,33 EUR pritožbenih stroškov v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zahtevku tožeče stranke po nedopustnosti izvršbe delno ugodilo in odločilo, da je izvršba nedopustna glede odstranitve tožnika iz stanovanja (I. točka izreka), v presežku, to je, da je izvršba nedopustna tudi glede odstranitve premičnih stvari iz stanovanja, je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Proti zavrnilnemu in stroškovnemu delu se pritožuje tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in navaja, da je izpodbijana sodba v zavrnilnem delu nezakonita glede uporabe materialnega prava in nepravilna glede ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče je nekonkretizirano ugotovilo, da nad premičninami, ki se nahajajo v pritličnem stanovanju, delno obstaja lastninska pravica v obliki skupne lastnine tožnika in njegove žene I. M. ni pa pojasnilo, katere premičnine naj bi bile v skupni lasti in katere ne, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti oziroma ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Nadalje je napačno razlogovanje sodišča, da tožnik ne more sam tožiti na nedopustnost izvršbe, ki se nanaša na skupno premoženje. Nujnega sosporništva na aktivni strani ni. Poleg tega na premičnine, ki so skupna last tožnika in njegove žene, izvršba v nobenem primeru ni dopustna. Sodišče je nepravilno ugotovilo tudi dejansko stanje. Nobena od premičnih stvari v stanovanju ni lastnina tožnika, njegove žene in hčerke. Vse njim solastne stvari je hčerka ob preselitvi odnesla v zgornje stanovanje. V stanovanju ni ostalo nobenih stvari, ki jih je ona doplačala. Ni videti razlogov, zakaj sodišče ni sledilo prepričljivi in skladni izpovedbi tožnikove hčerke in žene, ki sta bili zaslišani kot priči. Sklepno pritožba navaja, da so vse premičnine v spornem stanovanju ali izključna last tožnika ali pa skupna lastnina slednjega in njegove žene, kar pomeni, da izvršba na te stvari ni dopustna. Tožeča stranka izpodbija tudi stroškovni del in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženim strankam pa naloži plačilo stroškov nastalih v postopku pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroškov.

3. Pritožba je bila vročena toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče izvršbo glede odstranitve tožnika iz stanovanja izreklo za nedopustno, saj je ugotovilo, da je tožnik solastnik stanovanja. Glede premičnih stvari, ki se nahajajo v stanovanju, je po izvedenem dokaznem postopku z zaslišanjem strank in prič ter po izvedenem ogledu na kraju samem zavzelo stališče, da so te skupna lastnina po nedoločenih deležih tožnika in njegove žene I. M. delno pa so v solasti njune hčerke A. M. Nadalje je pojasnilo, da skladno z 52. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) zakonca s skupnim premoženjem upravljata in z njim razpolagata skupno. Tožnik je sam podal ugovor o nedopustnosti izvršbe in je posledično sam vložil tožbo, čeprav bi jo morala vložiti oba zakonca. Zaradi nepravilne aktivne legitimacije je sodišče tožbeni zahtevek v delu nedopustnosti izvršbe premičnih stvari zavrnilo.

6. Navedeno stališče je materialnopravno zmotno. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da gre pri premičnih stvareh, ki se nahajajo v spornem stanovanju, v pretežnem delu za skupno premoženje tožnika in njegove žene. Navedeno izhaja iz zaslišanj strank in prič, to je tožnika in njegovih žene in hčerke, medtem, ko tožene stranke ob zaslišanju glede lastništva premičnih stvari v stanovanju niso potrdile svojih trditev, da naj bi bile stvari izključno od tožnikove hčerke in njenega sina. Pravilna je tudi ugotovitev, da zakonca skupnega premoženja še nista razdelila in ga imata v skupni lastnini po nedoločenih deležih. Vendar sodba nima prav, da zaradi tega v tem postopku ni podane tožnikove aktivne legitimacije. Kadar gre za skupno lastnino (skupno premoženje zakoncev, skupna lastnina dedičev) je praviloma podano enotno sosporništvo po materialnem pravu in nujno sosporništvo glede uveljavljanja zahtevkov v postopku. Prav ima pritožba, da sosporništvo na aktivni strani ni obvezno, saj nikogar ni mogoče prisiliti k vložitvi tožbe. Zato je treba v vsakem primeru posebej presoditi, ali gre za takšno materialnopravno razmerje, da je treba v postopku zajeti vse udeležence, če ne na aktivni, pa na pasivni strani. V obravnavani zadevi po oceni pritožbenega sodišča ne gre za takšno situacijo, torej ni bilo treba v okviru nujnega sosporništva zagotoviti sodelovanja tožnikove žene v postopku. Na podlagi 52. člena ZZZDR zakonca skupno premoženje upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno. Zakonca se lahko dogovorita, da le eden izmed njiju upravlja to premoženje ali njegov del, ali da z njim razpolaga, upoštevaje koristi drugega zakonca. Ustaljena sodna praksa1 stoji na stališču, da vložitev tožbe presega redno upravljanje, torej mora imeti zakonec, ki tožbo vloži, soglasje drugega zakonca, ki pa je lahko podano tudi konkludentno. V obravnavani zadevi je žena tožnika kot zaslišana potrdila, da je seznanjena z ugovorom tožnika o nedopustnosti izvršbe in s tožbo v tem postopku, iz njene izpovedi izhaja, da ravnanja tožnika podpira, saj je tudi ona izpovedala in zatrdila, da gre za njune skupne premične stvari in ne za premične stvari v lasti njune hčerke. Poleg tega gre v obravnavani zadevi za tožbo, ki je zakoncu tožnika v korist, zato je imel tožnik v 52. členu ZZZDR podlago, da je tožbo vložil sam v svojo korist in v korist svoje žene.

7. Nadalje ima pritožba prav, da na premične stvari, ki so skupna last tožnika in njegove žene, izvršba ni dopustna, za to je ponudila tudi primera iz sodne prakse2. Upniki morajo najprej doseči delitev stvari, šele nato bi bila izvršba dopustna, pa še to le na premičnih stvareh, ki bi po delitvi pripadle tožnikovi ženi, saj ona ni solastnica stanovanja. Tožnik kot solastnik stanovanja ima pravico imeti v stanovanju svoje premične stvari. Ker na nedoločen del pri skupnem premoženju v izvršilnem postopku ni mogoče poseči, je bilo treba sodbo spremeniti in izreči izvršbo za nedopustno tudi za premične stvari, ki se nahajajo v spornem stanovanju.

8. Glede ugotovljenega dejanskega stanja pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožnik ni izkazal, da bi bile premične stvari v spornem stanovanju njegova izključna last. Da gre za skupno lastnino, je pritožbeno sodišče obrazložilo zgoraj. Kolikšen je morebitni delež hčerke pri posameznih premičnih stvareh, ni bistveno, glede na to, da na skupno lastnino zakoncev, dokler ni razdeljena, izvršba ni dopustna. Pritožbeno sodišče le dodaja, da iz dokaznega postopka, predvsem izpovedi tožnikove žene, izhaja, da je solastnina hčerke pri premičnih stvareh podana v sorazmerno majhnem delu, ne glede na to, da je hčerka sama izpovedala, da so imeli skupne finance in da če je kaj potrebovala, so to tudi kupili, in ne glede na to, da je v spornem televizijskem prispevku izpovedala, da si je stanovanje opremila sama. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v prispevku sporno stanovanje in premične stvari v njem niso bili prikazani, torej je šlo za druge premične stvari v kuhinjskem prostoru (ki ni predmet tega postopka). Iz izpovedi tožnikove žene izhaja, da sta s tožnikom hčerki pomagala tako, da sta premične stvari kupila v pretežnem delu. Torej sta kupila kavč, posteljo, omare, pralni stroj3, televizijo in radio. Izdelala sta kopalnico, kupila sta ploščice in parket, jasno je izpovedano, da sta to dala tožnik in njegova žena, da se je hčerka lahko vselila. Torej je tudi dejansko stanje sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo.

9. Ker pritožbeno sodišče tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je ob povedanem sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 358. člena ZPP v izpodbijanem delu spremenilo.

10. Tožeča stranka je s tožbo v celoti uspela, tako z nedopustnostjo izvršbe glede odstranitve tožnika iz stanovanja, kot z nedopustnostjo izvršbe glede odstranitve vseh premičnih stvari iz stanovanja, zato ji morajo tožene stranke povrniti stroške postopka na prvi stopnji. Ti stroški znašajo 2.268,71 EUR in predstavljajo stroške zastopanja v višini 3065 odvetniških točk (nagrada za tožbo 500 točk, nagrada za prvo pripravljalno vlogo 500 točk, nagrada za vlogo 25. 9. 2015 50 točk, nagrada za prvo pripravljalno vlogo 375 točk, nagrada za tri nadaljnje pripravljalne vloge trikrat po 250 točk, nagrada za prvi narok za glavno obravnavo 500 točk in 100 točk za porabo časa, nagrada za odsotnost iz pisarne 40 točk ter nagrada za ogled 250 točk), kar znaša 1.406,83 EUR, 22 % DDV znaša 309,50 EUR, 2 % materialni stroški od 1000 točk 9,18 EUR in 1 % materialni stroški od preostanka točk 9,48 EUR, skupaj 18,66 EUR, potni stroški 20,72 EUR in taksa za tožbo 513,00 EUR). Sodišče tožniku ni priznalo stroškov za vlogo z dne 17. 7. 2015 v višini 50 točk, saj se ta vloga v sodnem spisu ne nahaja.

11. Ker je tožeča stranka v celoti uspela s pritožbo, ji morajo tožene stranke povrniti tudi pritožbene stroške, ki znašajo 868,33 EUR, in predstavljajo nagrado za pritožbo v višini 625 točk, kar znaša 286,88 EUR, 22 % DDV znaša 63,11 EUR, 2 % materialni stroški 5,34 EUR in sodna taksa za pritožbo 513,00 EUR.

-------------------------------
1 Primerjaj sodbo VS RS II Ips 200/2015 z dne 8. 12. 2016, sklep VS RS II Ips 123/2011 z dne 25. 10. 2012 in sodbo VSL I Cp 854/2009 z dne 15. 7. 2009.
2 Primerjaj VSL I Cp 2723/2015 in VSL I Cp 591/2015.
3 Žena tožnika je izpovedala, da je za pralni stroj hčerka mogoče dala kaj zraven.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 52
Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 65

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.03.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE2NDQx