VSL Sodba II Cp 1583/2017

Jedro

Toženec je status hišnika izgubil, zato je posledično izgubil tudi pravico do uporabe spornega hišniškega stanovanja. Njegovo bivanje v stanovanju je postalo nezakonito, saj ni več opravljal hišniških del. 50. člen ZSR (iz leta 1982) je v tretjem odstavku določal dveletni rok za izdajo določbe o izpraznitvi nezakonito vseljenega v stanovanje. Po poteku dveletnega roka je oseba lahko pridobila imetništvo stanovanjske pravice ob izpolnjenih pogojih nezakonite vselitve, če ni bila zahtevana izselitev iz stanovanja. Vendar navedeno ne pomeni, da je tožnik imetništvo stanovanjske pravice tudi dobil, ampak (le), da ga je mogel dobiti, vendar za to ni ukrenil ničesar in kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, imetništva stanovanjske pravice ni nikoli dobil.

Z dnem uveljavitve Stanovanjskega zakona iz leta 1991 so prenehala vsa razmerja, ki so bila prej opredeljena kot imetništvo stanovanjske pravice in so se preoblikovala v najemna razmerja. 147. člen SZ je določal šestmesečni rok za sklenitev ustrezne najemne pogodbe. V 123. členu SZ, ki je urejal odkup stanovanja, pa je bil določen rok za uveljavljanje zahteve za odkup stanovanja.

Toženec ni pokazal nikakršnega interesa, da bi se njegovo bivanje v stanovanju pravno uredilo. Sprožil ni nobenega postopka. Neuveljavitev zahteve za sklenitev najemne pogodbe je okoliščina, ki sodi v sfero imetnika stanovanjske pravice, odklonitev sklenitve najemne pogodbe iz neutemeljenih razlogov, pa gre v breme lastnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana odločba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu izpraznitev stanovanja št. 3 v pritličju stanovanjske stavbe na naslovu ... v ... ter ga prostega oseb in stvari skupaj s ključi izročiti v posest upravniku D., d.o.o., kot zastopniku etažnih lastnikov navedene stavbe v roku 15 dni pod izvršbo. Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače je sodišče zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo, naj povrne tožeči stranki 5.471,65 EUR pravdnih stroškov. S sklepom pa je zavrnilo ugovor glede vrednosti spornega predmeta ter stvarne pristojnosti sodišča.

2. Zoper odločbo se pritožuje toženec in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Očita, da izpodbijana sodba nima razlogov in da je napačno ocenjena vrednost spornega predmeta in v posledici ni podana stvarna pristojnost sodišča. Ne gre za spor o lastninski pravici na stanovanju niti o stvarni pravici na stanovanju, ampak za izpraznitev in izročitev stanovanja. Interes tožeče stranke ni ekonomski, ampak kvečjemu enoletna najemnina, kar je primerljivo z zakupnim in najemnim razmerjem. Sodišče je sledilo opredelitvi vrednosti spornega predmeta tožeče stranke v tožbi, ne da bi argumentiralo svojo odločitev, zato je bistveno kršilo določila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Toženec je občutil postopek kot veliko nepravičnost in izpostavljanje njegovega šibkejšega položaja. Sodišče je toženo stranko šikaniralo in jo je neenakopravno obravnavalo ter ji s tem povzročilo škodo, zaradi česar je bila kršena ustavna pravica do poštenega sojenja in do argumentirane in razumljive odločitve.

Toženec ni postavil pobotnega ugovora, prvostopenjsko sodišče pa je napačno presodilo pravno naravo toženčevega ugovora v tej zvezi. Toženec je navajal, da tožeča stranka v smislu določil drugega odstavka 112. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) ne more zahtevati izpraznitve stanovanja, dokler ne povrne koristnih vlaganj po 98. členu. Za ta ugovor ni potrebno, da bi tožena stranka vložila pobotni ugovor. Prvostopenjsko sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo in zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj se ni ukvarjalo z vprašanjem, če ima tožena stranka pravico do povrnitve koristnih vlaganj.

Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določila ZPP, saj ni odgovorilo na ugovorne navedbe tožene stranke v zvezi z aktivno legitimacijo. O tem sodba nima razlogov. Za posle, ki presegajo redno upravljanje in se nanašajo na rabo skupnih delov stvari je treba pridobiti 100 % soglasje etažnih lastnikov, zato bi morali na tožeči strani nastopati vsi etažni lastniki. Solastniška deleža tožečih strank na zgradbi ne presegata 50 %. Tožeča stranka ni izkazala, da je bilo stanovanje že v času, ko je bilo dodeljeno tožencu, opredeljeno kot skupni prostor. Ne glede na to, da so etažni lastniki predmetni prostor kasneje vpisali kot skupni prostor v etažni lastnini v zemljiško knjigo, to ne pomeni, da je imelo stanovanje tak status že ob dodelitvi tožencu. Sklep, da se zoper toženca vloži tožba za izpraznitev, ni bil sprejet zakonito, saj ni bil sprejet na zboru etažnih lastnikov in nima vseh sestavin iz 35. člena SZ-1. Sklep nima navedbe o večini, ki je potrebna za sprejem listine. Poleg tega etažni lastniki sploh niso vedeli, kaj podpisujejo. Zahtevek etažnih lastnikov za izpraznitev stanovanja, ki naj bi bil skupni prostor, predstavlja posel, o katerem so dolžni odločati etažni lastniki. Dva etažna lastnika, katerih solastniški deleži predstavljajo neznaten del glede na celoto, ne moreta mimo volje ostalih etažnih lastnikov zahtevati izpraznitve skupnega prostora. Aktivna legitimacija tožeče stranke zato ni podana. Tožeča stranka ni izkazala, da ima 100 % ali 75 % soglasja ostalih etažnih lastnikov za vložitev te tožbe.

Predstavniki hišnega sveta so zoper toženca vodili nepošteno igro in tožencu povzročili veliko škodo in krivico. Hišni svet oziroma lastniki toženca niso pozvali nazaj na delo, niso mu plačali prispevkov, toženec je bil spoznan za invalida I. kategorije in je danes brez ustreznega pokojninskega zavarovanja ter brez prihodkov in odvisen od socialne pomoči. Toženec listine s 7. 3. 1983 o odpovedi delovnega razmerja ni nikoli prejel. Prvostopenjsko sodišče je pristransko in v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključilo, da jo je toženec prejel, kar je bistvena kršitev postopka. Tožencu hišni svet 7. 3. 1983 ni mogel podati odpovedi delovnega razmerja, saj ga ni pozval nazaj na delo v skladu s pravnomočno odločbo Sodišča združenega dela. O tem se sodišče prve stopnje ni izjasnilo, sodba pa o tem nima razlogov. Iz potrdila o oddani pošiljki, ki jo je tožeča stranka priložila kot dokaz o vročitvi odločbe s 7. 3. 1983, ni razvidno, kaj je vsebina poštne pošiljke, njena teža ter kdaj in od kje je bila pošiljka poslana. Prav tako iz povratnice ni razvidno, kdo je pošiljatelj. Sodišče je pristransko in neargumentirano zavzelo stališče, da je toženec listino prejel ter se ni opredelilo do dokazov in ugovora toženca, zaradi česar odločba nima razlogov. Za javno listino se šteje le tisto, kar je na listini navedeno. Iz te listine ni jasno razbrati datuma oddaje, do česar se sodišče ni opredelilo. Sama listina je nečitljiva in nejasna.

Zmotno je stališče sodišča, da je toženec izgubil status hišnika najpozneje 26. 8. 1983. Toženec statusa hišnika ni izgubil, pa tudi če bi ga, bi po 50. členu tedanjega Zakona o stanovanjskih razmerjih (v nadaljevanju ZSR) zaradi poteka več kot dveletnega roka nezakonitega bivanja pridobil status imetnika stanovanjske pravice. Okoliščina, da je bilo stanovanje v času dodelitve hišniško, bi morala biti opredeljena že v projektni gradbeni dokumentaciji. Stališče sodišča, da bi moral toženec uveljavljati status imetnika stanovanjske pravice in kupiti stanovanje, pa je napačno. V kolikor imetniki niso uveljavljali odkupa, so imeli status najemnika in bi jim bil lastnik dolžan ponuditi sklenitev najemne pogodbe v smislu 147. člena SZ in tretjega odstavka 111. člena SZ-1 za neprofitno najemnino za nedoločen čas. Sodišče bi moralo kot predhodno vprašanje ugotoviti, ali je imel toženec ob uveljavitvi SZ status imetnika stanovanjske pravice in status hišnika ter na čigavi strani je bila krivda za neopravljanje hišniških del in v posledici, ali so imeli etažni lastniki dolžnost skleniti najemno pogodbo za neprofitno najemnino in nedoločen čas.

Sodišče tudi zmotno razlaga določbo 157. člena SZ. Kasneje je bila zakonodaja spremenjena in je 175. člen SZ iz leta 2003 je določal, da imajo hišniki oziroma prejšnji imetniki na hišniških stanovanjih enake pravice kot najemniki v denacionaliziranih stanovanjih. S spremembo SZ-1 v letu 2011 je bil uveljavljen 175.a člen in je bila hišnikom delno popravljena krivica z možnostjo odkupa stanovanja oziroma ostalimi pravicami.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna. To je v zadostni meri in pravilno ugotovilo pravno odločilna dejstva, odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Podana ni niti očitana absolutno bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjska odločba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti so jasni in si ne nasprotujejo, tožencu pa ni bila kršena ustavna pravica do poštenega sojenja ter do argumentirane in razumljive obrazložitve. Pritožbene navedbe o šikanoznem in neenakopravnem obravnavanju toženca po oceni pritožbenega sodišča prav tako niso izkazane.

6. Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je ugotovilo, da toženec v stanovanju biva brez pravnega naslova, torej nezakonito in je izpolnjen dejanski stan 111. člena SZ-1. Po citiranem določilu oseba, ki uporablja stanovanje, pa z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe oziroma ni podaljšala najemne pogodbe, sklenjene za določen čas, uporablja stanovanje nezakonito.

7. Aktivna legitimacija tožnikov je utemeljena na podlagi 100. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Na podlagi citiranega določila imata tožnika pravico zahtevati varstvo pred posegi tretjih na delu stvari. Po citiranem določilu ima vsak solastnik in skupni lastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, solastnik pa tudi pravico do tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari. To pomeni, da vsak od solastnikov lahko vloži tožbo, kolikor gre za posege v solastno stvar.¹

8. Da sta tožnika etažna lastnika stanovanjskih enot v stanovanjski stavbi na ... v ... med pravdnimi strankami ni sporno. Kot je v razlogih odločbe pravilno navedlo prvostopenjsko sodišče, je ustaljena sodna praksa, da skupni lastniki v postopkih, kot je obravnavani, niso nujni sosporniki. Pravilna je tudi ugotovitev, da je tožbeni zahtevek oblikovan v skladu z materialnopravnim predpisom in ustaljeno sodno prakso (primerjaj sodbo in sklep II Ips 71/2011, III Ips 48/2007). Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, ki izpodbijajo aktivno legitimacijo in se sklicujejo na določbe SZ-1. Tožeča stranka namreč zahtevka ne temelji na tem zakonu, ampak gre za varstvo lastninske pravice pred posegi tretjih. Prav tako ne gre za posel v zvezi z upravljanjem s stvarjo, zato tudi 67. člen SPZ, na katerega se sklicuje toženec v pritožbi, ne pride v poštev.

9. Da prestavlja sporno stanovanje splošni skupni del stavbe, v kateri sta tožnika etažna lastnika, izhaja iz izpiska iz zemljiške knjige (list. št. A6). Tako je ugotovilo prvostopenjsko sodišče tudi na podlagi ocene ostalih izvedenih dokazov, in sicer zaslišanja tožnikov, prič L L. in P. P., potrdila s 5. 5. 1978 (list. št. B 152), kopije tožnikove delovne knjižice (list. št. B2), odločbe Sodišča združenega dela (list. št. B3 in B4) ter sklepa hišnega sveta z dne 8. 3. 1983 (list. št. A11). Na podlagi ocene celotnega dokaznega postopka je prvostopenjsko sodišče prišlo do zaključka, da ima sporno stanovanje status skupnega prostora od same izgradnje dalje. Pritožbeno sodišče oceno in razloge prvostopenjskega sodišča v celoti sprejema in se nanje sklicuje. Pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni izkazala, da bi bilo stanovanje že v času dodelitve opredeljeno kot skupni prostor, izpodbijana sodba pa naj o tem ne bi imela razlogov, zato ni utemeljen (primerjaj 13. točko obrazložitve izpodbijane odločbe).

10. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bil toženec 20. 2. 1978 z odločbo Hišnega sveta ... sprejet na delo hišnika. Hišni svet je tožencu 14. 8. 1981 podal odpoved "ugovora o delu" z dnem 31. 8. 1981. Sodišče združenega dela je razveljavilo odpoved z odločbo z 12. 10. 1982. Toženca je hišni svet s sklepom s 7. 3. 1983 ponovno odpustil z dela. Toženec je trdil, da odpovedi s 7. 3. 1983 ni prejel, sodišče pa mu ni verjelo. Ugotovilo je, da je toženec sklep o ponovni odpustitvi z dela prejel 25. 3. 1983, saj tako izhaja iz povratnice o vročitvi, ki je javna listina² in je toženec ni izpodbil³ (list. št. A11) in ostalih izvedenih dokazov (potrdilo o oddani pošiljki, sodba K 218/83 na list. št. 1317). Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da toženec nikoli ni zahteval pravnega varstva za izvršitev odločbe Sodišča združenega dela in da toženca nikoli niso zaposlili nazaj. Toženec tudi sedaj hišniških del ne opravlja in je brezposeln.

11. Stanovanjska pravica, vezana na opravljanje hišniških del, ki je bila pridobljena po Zakonu o stanovanjskih razmerjih iz leta 1974, se je z uveljavitvijo Zakona o stanovanjskih razmerij iz leta 1982 preoblikovala v pravico do začasne uporabe stanovanja. Toženec je status hišnika izgubil, zato je posledično izgubil tudi pravico do uporabe spornega hišniškega stanovanja. Njegovo bivanje v stanovanju je postalo nezakonito, saj ni več opravljal hišniških del. 50. člen ZSR (iz leta 1982) je v tretjem odstavku določal dveletni rok za izdajo določbe o izpraznitvi nezakonito vseljenega v stanovanje. Po poteku dveletnega roka je oseba lahko pridobila imetništvo stanovanjske pravice ob izpolnjenih pogojih nezakonite vselitve, če ni bila zahtevana izselitev iz stanovanja. Vendar navedeno ne pomeni, da je tožnik imetništvo stanovanjske pravice tudi dobil, ampak (le), da ga je mogel dobiti, vendar za to ni ukrenil ničesar in kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, imetništva stanovanjske pravice ni nikoli dobil.

12. Z dnem uveljavitve Stanovanjskega zakona iz leta 1991 so prenehala vsa razmerja, ki so bila prej opredeljena kot imetništvo stanovanjske pravice in so se preoblikovala v najemna razmerja. 147. člen SZ je določal šestmesečni rok za sklenitev ustrezne najemne pogodbe. V 123. členu SZ, ki je urejal odkup stanovanja, pa je bil določen rok za uveljavljanje zahteve za odkup stanovanja.

13. Toženec ni pokazal nikakršnega interesa, da bi se njegovo bivanje v stanovanju pravno uredilo. Sprožil ni nobenega postopka. Neuveljavitev zahteve za sklenitev najemne pogodbe je okoliščina, ki sodi v sfero imetnika stanovanjske pravice, odklonitev sklenitve najemne pogodbe iz neutemeljenih razlogov, pa gre v breme lastnika. Iz navedb pravdnih strank ne izhaja, da bi toženec kadarkoli predlagal sklenitev ustrezne najemne pogodbe, ki je po poteku zastaralnega roka petih let, to je do 19. 4. 1987, niti ni mogel več zahtevati. Iz tega razloga se zato toženec v tem postopku ne more braniti z razlogi, ki jih nudi določba tretjega odstavka 111. člena SZ-1. Toženec se tudi ne more uspešno sklicevati na določila 175.a člena SZ, saj ni bil imetnik stanovanjske pravice.

14. Pravilni so tudi zaključki prvostopenjskega sodišča o vsebini najemne pogodbe, ki so jo imeli lastniki spornega stanovanja kot skupnega dela stanovanja pravico skleniti s tožencem bodisi za določen ali nedoločen čas, za profitno ali neprofitno najemnino. Ponujene najemne pogodbe so tem kriterijem ustrezale (list. št. A13 in A14), zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi morala tožeča stranka ponuditi toženi stranki sklenitev najemne pogodbe za neprofitno najemnino za nedoločen čas.

15. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na stvarno pristojnost in določeno vrednost spornega predmeta. Kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, v obravnavani zadevi ne gre za spor o obstoju najemnega ali zakupnega razmerja, ko bi se kot vrednost spornega predmeta vzela enoletna najemnina oziroma zakupnina, za kar se zavzema tožena stranka.

16. Tožeča stranka je vložila tožbo za izpraznitev stanovanja, ki ga zaseda tožena stranka brez pravnega naslova. V tožbi je navedla vrednost spornega predmeta 75.304 EUR, ki jo je tudi utemeljila s posplošeno vrednostjo nepremičnine po GURSu. Ker se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, tožeča stranka pa je vrednost spornega predmeta navedla v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP), je tudi pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi ugovora stvarne nepristojnosti in neustrezne vrednosti spornega predmeta.

17. Na ostale obsežne pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, saj za odločitev o pritožbi zoper izpodbijano odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, niti niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijano sodbo in sklep potrditi (353. in 2. točka 365. člena ZPP).

19. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo k rešitvi zadeve ni pripomogla, zato vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Primerjaj odločbe sodba VS RS II Ips 401/2008, sodba VS RS II Ips 384/2008, sodba in sklep VS RS II Ips 71/2011, sklep VSL I Cp 1065/2016, sklep VSL I Cp 1513/2009 in druge.
² Listina, ki jo v predpisani obliki izda državni organ v mejah svoje pristojnosti, dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (224. člen ZPP).
³ Toženec je izrecno potrdil, da je podpis na vročilnici njegov, sodišče prve stopnje pa je pravilno štelo, da pravilno podpisana vročilnica potrjuje vročitev. Povratnica je pripeta k sklepu hišnega sveta o odpovedi z dela 8. 3. 1983, pošiljka pa je bila vročena 25. 3. 1983, prav tako je pripeto potrdilo o oddaji pošiljke. Pritožbene navedbe, da iz povratnice niso razvidni vsebina in teža pošiljke ter kdo je pošiljatelj ugotovitev sodišča ne morejo izpodbiti. Glede na to, da je rdeči povratnici priloženo tudi potrdilo o oddaji pošiljke, oboje pa je v izvirniku pripeto k sklepu hišnega sveta o odpovedi, vse listine se tudi datumsko ujemajo, je pravilen zaključek, da je pošiljatelj hišni svet. Teža pošiljke pa ni relevantna.

Datum zadnje spremembe:

21.03.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 1151/2008
• Sodba II Ips 226/2007
• Sodba II Ips 384/2008